Jedro

V skladu z določbo 1. odstavka 18. člena ZDR nastopa v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, njegov zastopnik, ki je določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Zato lahko v imenu takšnega delodajalca, poleg zakonitega zastopnika, na podlagi njegovega pooblastila nastopa tudi pooblaščene. Uprava tožene stranke je lahko pooblastila odvetnika za strokovno pomoč pri izdelavi odpovedi.

Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi direktor tožene stranke, kar pomeni, da je bil z njo v dvojnem položaju, na eni kot uprava družbe, na drugi strani pa kot delavec v delovnem razmerju. Tožnik je imel pri toženi stranki status poslovodne osebe. Po določbi 72. člena ZDR lahko pogodbene stranke glede poslovodne osebe drugače uredita pravice obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, v kar spada tudi način prenehanja delovnega razmerja. Z drugačno ureditvijo v pogodbi o zaposlitvi lahko stranki izključita določene postopkovne zahteve v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi je določeno, da v primeru redne odpovedi iz krivdnih razlogov delodajalec ni dolžan slediti postopkovnim zahtevam iz 1. odstavka 83. člena ZDR, zato je imela tožena stranka vso podlago, da je podala tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov brez predhodnega opozorila na kršitve pogodbenih obveznosti.

Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora gospodarske družbe je strožja kot odgovornost ostalih delavcev, kar je glede na upnikov položaj, razumljivo. To pa pomeni, da morajo pri vodenju družbe in sklepanju pogodb v njenem imenu ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. V takšnem svojstvu se morajo izogibati sklepanju škodljivih poslov, ki posredno ali neposredno zmanjšujejo premoženje družbe, saj predstavlja vodenje poslov družbe, ki ni pošteno in vestno, krivdno odgovornost uprave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 4. 4. 2011 podala tožena stranka tožniku, nezakonita; zavrnilo je zahtevek, da pogodba o zaposlitvi z dne 30. 5. 2008 in aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 9. 2008 nista prenehala veljati dne 4. 5. 2011, temveč še vedno trajata; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo v roku 8 dni pod izvršbo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 5. 5. 2011 dalje do poziva na delo prijaviti v obvezna zavarovanja, mu obračunati plačo, ki bi jo tožnik prejel po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 5. 2008 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 9. 2008, če bi delal, od te plače odvesti davke in prispevke ter izplačati tožniku neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 8 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da za toženo stranko velja Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 5/2011). Po določbi 9. člena KP dejavnosti odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev uprava delodajalca, ki lahko prenese pooblastilo za odločanje na enega ali več delavcev. V konkretnem primeru je v imenu delodajalca podal odpoved pogodbe o zaposlitvi odvetnik A. A, kar je nezakonito. Po določbi 32. člena KP dejavnosti bi mu morala tožena stranka omogočiti zagovor v roku, ki ne sme biti krajši od 5-ih delovnih dni. Tožena stranka mu je določila zagovor četrti delovni dan dne 31. 3. 2011. KP dejavnosti glede roka za zagovor določa več pravic kot določba 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Vendar je kljub temu podal zagovor v pisni obliki. Tožena stranka se do njegovega pisnega zagovora ni opredelila. Po stališču Vrhovnega sodišča RS, sklep opr. št. VIII Ips 267/2004 je potrebno upoštevati delavčev zagovor, čeprav je podan v pisni obliki, po pošti in pred potekom časa za zagovor. Tožena stranka bi ga morala skladno z določbo 2. odstavka 40. člena KP dejavnosti pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost odpovedi pogodbe, pa tega ni storila. Ker je bil dne 9. 2. 2011 razrešen s položaja poslovodne osebe, je bil v nadaljevanju zaposlen zgolj na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Po določbi 7. člena ZDR so opredeljene pravice v pogodbi bolj ugodno od zakona. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bil v spornem času posredni lastnik družbe B d.o.o., in da je nedopustno ravnal v škodo premoženja tožene stranke, ker je za upravitelja objekta C izbral navedeno družbo. Stališče sodišča je glede tega nerazumno in v nasprotju z dokazi. Sodišče bi moralo odpraviti dvome z dodatnimi poizvedbami pri dr. A. B.. V spisu se nahaja zgolj kopija listine z dne 7. 2. 2007. Glede navedene listine je pozval toženo stranko, da pojasni, od kod z njo razpolaga, pa tega ni storila. A.C. je pod kazensko odgovornostjo trdil, da podpis na listini ni njegov. Zmotno je stališče sodišča, da A. C. ni govoril resnice, ker naj bi ga ščitil kot prijatelja. Obe stranki sta predlagali postavitev izvedenca grafologa, ki bi ugotovil sporen podpis. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je v tej zvezi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po določbi 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe). Glede postavitve upravitelja za objekt C je bila izbrana cenovno najbolj ugodna družba. Poleg tega ni nikjer zapisano, da mora biti upravitelj nujno najcenejši. A. D. je izpovedal, da je bila družba B d.o.o. ena izmed boljših izvajalcev. Tožena stranka je v zvezi s cenami storitev predložila listino, na kateri so postavke izbrisane oziroma zatemnjene. Na problem dohodka upravitelja B d.o.o. je opozoril na naroku dne 25. 5. 2012, saj se ni strinjal z izračuni po posameznih postavkah. Meni, da družba B d.o.o. ni prejela 19.750,00 EUR kot zmotno ugotavlja sodišče, temveč 2.500,00 EUR oziroma verjetno 4.800,00 EUR, razliko za čiščenje pa je prejela družba D d.o.o.. Glede tega je predlagal predložitev tako ponudbe od družbe B d.o.o. kot od družbe E d.d.. Ni razčiščeno, kdo je odločil, katerega ponudnika se izbere za upravljanje. Pritožba opozarja na različnost izpovedbe priče A. D.. Glede takšne odločitve je izjavil, da je prišla od vodstva, ne ve pa ali od tožnika ali od F. V sporni izjavi z dne 18. 3. 2011 je zapisano, da je v ostrem tonu ukazal A. D., da mora naročilo oddati družbi B d.o.o.. Izjava je napisana v nemškem jeziku, pri čemer so tujci vršili pritisk na zaposlene pri toženi stranki, da pričajo v njeno korist. Meni, da v njegovem primeru ni najti razlogov za storitev očitanega kaznivega dejanja. Glede finančnega leasinga št. ... je A. E. dobil provizijo za posel glede nepremičnine, katere naj bi bil sam kupec. V konkretnem primeru, ko je podpisoval račune, ni mogel vedeti, da gre za nepremičnino od A. E.. Dnevno podpisuje na stotine listin in računov, zadeve pa po vsebini pripravljajo podporne službe. V tej zvezi je predlagal od tožene stranke, da predloži dodatno dokumentacijo, pa tega ni storila. Poleg tega je predlagal zaslišanje vodje nepremičninskega oddelka A. F., pa je tožena stranka takšen dokaz umaknila. Navedena priča bi lahko potrdila, da v konkretnem primeru ni šlo za provizijo. Ne strinja se z ugotovitvijo v sodbi, da je A. E. prejel tudi provizijo glede šestsedežnice, čeprav do prodaje le-te ni prišlo. Sodišče se ni popolno opredelilo do dejstva, da je šlo pri šestsedežnici za ekspertizo, to je za oceno stroškov v primeru odmontaže in transporta tega sredstva. V tej zvezi se je A. E. dogovarjal s F. Sodišče je najprej ugotovilo, da je bila izplačana provizija za neuspešno prodajo, nadalje da je bil glede tega dogovor za 5.000,00 EUR, na koncu pa, da v tej zadevi ni ravnal skrbno. Tožena stranka bi morala o teh dejstvih predložiti celotno dokumentacijo, pa to ni storila, zaradi česar dejansko stanje glede posla okoli šestsedežnice ni popolno ugotovljeno. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je šlo v zadevi G za dodatno financiranje luksuzne jahte H, in da bi o tem moral odločati nadzorni svet tožene stranke. Zadeva je bila vodena kot reprogram in bila odobrena s strani podpornih služb ter podpisana s strani F in A.G.. Ni jasno, kaj se mu v zadevi lahko očita. Pomembno je, da v zadevi ni šlo za novo financiranje, temveč za sanacijo naložbe. O tem ni odločal, zaradi česar se sprašuje, kako naj bi ravnal bolj skrbno. Glede tega posla ne more odgovarjati niti objektivno. Sodišče je v zadevi I d.o.o. in J s.p. zmotno ugotovilo, da je šlo za novo financiranje kamionov in prikolic. Šlo je za reprogram in to je bistveno. Normalno je, da je v takšnih primerih bonitetno poročilo negativno, gre za specifični primer odobritve moratorija, vendar je kljub temu pristojnost na upravi, da na koncu sprejme odločitev, ki upošteva vse okoliščine primera v korist tožene stranke. Sklicuje se na izpovedbe A. H. in A. D. ter pritisk na ti priči, ki sta morali izpovedovati, da se ne bi zamerile njihovim nadrejenim. Sodišče ni preizkusilo, kakšno obravnavo so bila deležna druga podjetja, ki so na lizing kupovala kamione. Meni, da je normalo, če se v gospodarstvu zmanjša transport, da pride do zamika plačil in na koncu do problema odplačevanja lizinga. Pri očitanem ravnanju ne gre za kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja po določbi 240. člena KZ-1, saj od tega posla ni nihče dobil koristi. Tožnik glede financiranja družbe K d.d. ni kršil nobenih pogodbenih obveznosti. V zadevi je šlo za finančni lizing. Res je šla družba K d.d. kasneje v stečaj, vendar to v ničemer ne spremeni, saj je tožena stranka v letih pred tem s to družbo ogromno sodelovala in veliko zaslužila. Sodišče je zmotno upoštevalo bonitetne ocene R.. Tožnik ni mogel v ničemer vplivati na prodajo gradbenega stroja. V tej zvezi ni mogel preveriti točnost obračuna očitane škode, saj je o tem z vsemi dokumenti in podatki razpolagala tožena stranka. V primeru stranke A. I. gre za eskalirano vlogo. V tej zvezi je zmoten očitek, da pred odobritvijo vloge ni zahteval potrebne ocene tveganja financiranja, zaradi česar naj bi ravnal s prenizko stopnjo skrbnosti. Tožena stranka glede tega ni predložila ustreznih listin, zaradi česar dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Poleg tega se ne strinja tudi s stališčem sodišča, ki se nanaša na revizijsko poročilo. Sodišče prezre vsebino 4. strani interne revizije, iz katere izhaja, da je bil njen cilj pregled kakovosti izvajanja novega kreditnega postopka in ostalih podatkov poslovanja. Ker je sodišče v sporu zmotno razsodilo, predlaga da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Pogodba o zaposlitvi tožnika je bila sklenjena na podlagi določbe 72. člena ZDR, po kateri se lahko stranki drugače dogovorita glede okoliščin prenehanja pogodbe. Tožniku ni v ničemer kratila pravice do zagovora. V spornem času je bil posredni lastnik družbe B d.o.o.. Tožnik je z navedeno družbo sklenil več poslov, čeprav je bil z njimi v navskrižju interesov, kot to izhaja tudi iz določb Pravilnika o delu upravnega odbora. V konkretnem primeru ni šlo za najugodnejšega ponudnika za upravljanja objekta C. Dokazano je, da je tožnik v ostrem tonu ukazal A. D., da mora biti izbrana njegova družba. Glede tega poskuša očitano ravnanje na vsak način opravičiti s tem, da je šlo takrat za najugodnejšega ponudnika. V zadevi stranke A. E. in sklepanja pogodb med njim in toženo stranko je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da bi bil A. E. v primeru uspešne sklenitve prodaje šestsedežnice upravičen do provizije. Priča F ne v tem in ne v kateremkoli drugem sporu ni pojasnila, zakaj je tožnik odobril račun brez pravne podlage. Če je šlo pri očitanem poslu zgolj za ekspertizo, se sprašuje, zakaj se ni račun glasil na izdelavo ekspertize. Pri poslu s šestsedežnico je šlo za več milijonsko prodajo, za katero bi moral tožnik izkazati še posebno skrbnost. Tožnik ni ravnal pravilno, saj bi o odobritvi dodatnega posojila za financiranje jahte H v vrednosti 2,5 mio. EUR morali odločati pristojni organi, zlasti lizing odbor in nadzorni svet tožene stranke. Tožnik glede tega ni podal nobene navedbe, zakaj bi v tem primeru šlo za sanacijsko financiranje, zlasti ne z vidika definicije sanacijskega programa, kot je to opredeljeno v kompetenčni ureditvi. Sodišče je pravilno ugotovilo tožnikove kršitve in neskrbnost ravnanja v poslih s strankami I d.o.o., J s.p., K d.d. in A. I.. Tožnik kot oseba v vrhu poslovodenja družbe ni upoštevala ocene pristojnih bonitetnih služb. Tožena stranka je v vseh primerih predložila v dokazne namene razpoložljivo dokumentacijo, zaradi česar očitek pritožbe, da tega ni storila, ne more biti sprejemljiv. Ne glede na to pa tožnik sploh ne zatrjuje, katera dejstva želi dokazati z listinami, ki bi jih po njegovem tožena stranka še morala predložiti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožba se na bistvene postopkovne kršitve v izpodbijani sodbi zgolj pavšalno sklicuje in jih v ničemer ne konkretizira. Predvsem očita sodišču prve stopnje, da bodisi ni zaslišalo vseh predlaganih prič bodisi je njihove izpovedbe drugače povzemalo in na tej podlagi sprejelo zmotno dokazno oceno. Sodišče prosto presoja dokaze in pri njihovi oceni ni vezano na nobena dokazna pravila. V tej zvezi se glede verodostojnosti podanih izpovedb lahko prepriča tudi z neposrednim vtisom na obravnavi. Sodišče prve stopnje je glede presoje tožnikovih kršitev delovnih obveznostih v odločilnih dejstvih pravilno ocenilo izpovedbe ter listinske dokaze. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pomeni nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja(1), o preizkusu tega razloga pa bo obrazloženo v nadaljevanju sodbe. Zato pritožbeno sodišče na preostale tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 9. 2. 2011 s sklepom nadzornega sveta in skupščine družbenikov odpoklicala tožnika z mesta generalnega direktorja in člana upravnega odbora, na podlagi 2. odstavka 268. člena v zvezi s 6. odstavkom 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in spremembe). Tožena stranka je v nadaljevanju dne 31. 3. 2011 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja, pri čemer ugotovljene kršitve onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in toženo stranko. Tožena stranka je tožniku v odpovedi pogodbe očitala, da v spornem času ni ravnal skladno z dogovorom iz pogodbe o zaposlitvi, saj bi moral kot član organa vodenja pri opravljanju konkretnih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. V tej zvezi je bil zavezan upoštevati veljavno različico kompetenčne ureditve družbe v Pravu družb in Statutu družbe, ki urejata izvrševanje dolžnosti člana upravnega odbora in njegove dolžnosti za pridobitev soglasja nadzornega odbora pred sprejemanjem določenih odločitev ali sklepanjem pogodb. Sodišče prve stopnje je preizkusilo izpodbijano odpoved in ugotovilo, da je bila podana tožniku po pravilno izvedenem postopku in iz vsebinsko utemeljenih odpovednih razlogov.

Pritožba očita toženi stranki, da ni imela zakonske podlage, da je v njenem imenu podal odpoved odvetnik A. A., ki je edini podpisan na odpovedi pogodbe. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča nastopa skladno z določbo 1. odstavka 18. člena ZDR v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, njegov zastopnik, ki je določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Zato lahko v imenu takšnega delodajalca, poleg zakonitega zastopnika, na podlagi njegovega pooblastila nastopa tudi pooblaščenec (2). Za presojo tega vprašanja je še pomembno, da določbe ZDR ne predpisujejo kroga oseb, ki jih lahko delodajalec določi za pooblaščence. To pomeni, da je v konkretnem primeru uprava tožene stranke lahko pooblastila navedenega odvetnika za strokovno pomoč pri izdelavi odpovedi, pri čemer je iz uvoda pisne odpovedi (priloga A4) razvidno, da sta jo izdala zastopnika tožene stranke, to je predsednik nadzornega sveta A. J. ter generalni direktor A. K., oba pa zastopana po odvetniku A. A.. Izpodbijana odpoved zato iz navedenih formalnih razlogov, za kar se zmotno zavzema pritožba, ne more biti nezakonita.

Tožnik je bil v spornem času po pogodbi o zaposlitvi direktor tožene stranke, kar pomeni, da je bil z njo v dvojnem položaju, na eni kot uprava družbe, na drugi strani pa kot delavec v delovnem razmerju. Tožnik je imel pri toženi stranki status poslovodne osebe. Po določbi 72. člena ZDR lahko pogodbene stranke glede poslovodne osebe drugače uredita pravice obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, v kar spada tudi način prenehanja delovnega razmerja. Z drugačno ureditvijo v pogodbi o zaposlitvi lahko stranki izključita določene postopkovne zahteve v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V tožnikovi pogodbi o zaposlitvi je določeno (4. odstavek II. točke), da v primeru redne odpovedi iz krivdnih razlogov delodajalec ni dolžan slediti postopkovnim zahtevam iz 1. odstavka 83. člena ZDR. To pomeni, da je imela tožena stranka v konkretnem primeru vso podlago, da je podala tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov brez tega, da bi ga predhodno morala opozoriti na kršitve pogodbenih obveznosti.

Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v zvezi z izpodbijano odpovedjo ni kršila tožnikove pravice do zagovora. Skladno z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov omogočiti delavcu zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni (po določbi 32. člena KP dejavnosti 5 delovnih dni), razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zagovor je namenjen temu, da se delavec lahko izjavi o očitanih kršitvah, in ne zgolj ugotavljanju dejanskega stanja kršitev, pri čemer predstavlja za delodajalca zadnji možni čas, da se dokončno seznani z razlogi, ki utemeljujejo odpoved. V primeru, ko ima delavec možnost, da se zagovarja, kar izkaže s tem, da se naroka zagovora neposredno udeleži, ali da poda pisni zagovor, ni pomembno, kakšen rok za zagovor je bil delavcu dejansko omogočen (3). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bil tožnik dne 9. 2. 2011 odpoklican z mesta generalnega direktorja, zaradi česar je bil takrat seznanjen s kršitvami pogodbenih obveznosti, ki so bile podlaga tudi za kasnejšo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Tožnik je dne 25. 3. 2011 prejel vabilo za zagovor za dne 31. 3. 2011, vendar očitno ni imel namena, da se ga neposredno udeleži, saj je že pred tem dne 30. 3. 2011 podal zagovor v pisni obliki, v katerem se je opredelil do vsake očitane kršitve posebej. Tožnik se v pisnem zagovoru ni v ničemer skliceval na kratek čas za podajo zagovora (4) oziroma na 5 dnevni rok iz KP dejavnosti. Za presojo tega dejstva pa je pomembno, da je imela tožena stranka do datuma odpovedi pogodbe dovolj podatkov o hujših kršitvah delovnih obveznosti tožnika, ki so bile pred tem že podlaga njegovemu odpoklicu kot direktorja. Ne glede na takšne razloge pa bi na drugi strani morebitno prelaganje tožnikovega zagovora (glede na kratek zakonski rok) lahko preprečilo pravočasno podajo odpovedi. Zato v tej zvezi podana pritožbena graja, da je tožena stranka kakorkoli kršila pravico tožniku do zagovora in mu iz teh razlogov nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne more biti utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do posameznih kršitev pogodbenih obveznosti tako z vidika pravočasnosti podaje odpovedi kot z vidika njihovih utemeljenosti po vsebini ter v tej zvezi obrazložilo, katere kršitve so tožniku dokazane, katere pa ne. Poleg tega je obrazložilo posamezne kršitve, ki so vsebovale tudi znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz določbe 240. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti sprejema obrazložene razloge v izpodbijani sodbi. Delodajalec lahko v zvezi s kršitvijo pogodbene obveznosti delavca ugotavlja znake kaznivega dejanja, čeprav zoper delavca še ni bil uveden ali pa zaključen kazenski postopek (5). Delodajalčeva ugotovitev, da vsebuje kršitev delovne obveznosti tudi znake kaznivega dejanja, v ničemer ne posega na področje kazenske odgovornosti, saj gre tako pri preiskovalnem oziroma kazenskem postopku na eni strani kot pri postopku za podaje odpovedi pogodbe iz krivdnih razlogov za povsem ločene in neodvisne postopke. Tudi v primeru, če je državni tožilec glede delavčeve kršitve zavrgel ovadbo ali ugotovil, da pri njej ne gre za kaznivo dejanje, to ne pomeni, da je iz tega razloga delodajalčeva ugotovitev, da vsebuje kršitev znake kaznivega dejanja, nezakonita, saj takšna ugotovitev velja zgolj za njegov postopek, ki je tako po formalni kot vsebinski podlagi ločen od postopka pri organih kazenskega pregona. Drugače povedano: tudi če bi bil delavec za enako historično kršitev v postopku pri kazenskem sodišču oproščen, to ne pomeni, da delodajalec v svojem postopku ne bi smel ugotoviti, da vsebuje kršitev delovne obveznosti znake kaznivega dejanja (6). Zato se v konkretnem primeru za drugačno presojo izpodbijane odpovedi ne more upoštevati sklep specializiranega Državnega tožilstva RS z dne 2. 7. 2012 (priloga A8), ki ga je predložil tožnik že po vložitvi pritožbe, s katerim je zavržena ovadba tožene stranke zoper tožnika in ostale vodilne delavce, zaradi neizkazanega suma, da so storili naznanjeno kaznivo dejanje.

Tožena stranka je odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po določbi 3. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Krivdni razlog, ki je podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je podan v primeru, ko delavec lažje, in ne huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Če pa delavec huje krši takšne obveznosti, in sicer naklepoma ali iz hude malomarnosti, je podana podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR (7). Vendar lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le takrat, če ob obstoju resnih in utemeljenih odpovednih razlogov hkrati ugotovi, da ti onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pri očitanih kršitvah pogodbenih obveznosti tožnika ugotovilo izkazanost krivdnih razlogov. Tem bolj tudi zato, ker je storil tožnik kršitve v vlogi vodilnega delavca, to je generalnega direktorja in člana nadzornega sveta tožene stranke (8). Odgovornost članov vodenja in nadzora gospodarske družbe je strožja kot odgovornost ostalih delavcev, kar je glede na položaj, ki ga zasedejo, razumljivo (9). To pa pomeni, da morajo pri vodenju družbe in sklepanju pogodb v njenem imenu ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (10). V takšnem svojstvu se morajo izogibati sklepanju škodljivih poslov, ki posredno ali neposredno zmanjšujejo premoženje družbe, saj predstavlja vodenje poslov družbe, ki ni pošteno in vestno, krivdno odgovornost uprave.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo kršitev tožnika v zvezi s sklenitvijo pogodbe o upravljanju in vzdrževanju objekta C, ki ga je v imenu delodajalca sklenil z družbo B d.o.o. dne 12. 10. 2009. Tožnik je bil v spornem času posredni lastnik navedene družbe preko družbe L AG v višini 25 % deleža. V spornem času, ko je bil tožnik generalni direktor tožene stranke, ki je z družbo B d.o.o. sklenila sedem pogodb o upravljanju, pri sklenitvi takšnih pogodb pa je tožnik ravnal v navzkrižju interesov, saj sklepanje z družbami, ki so v njegovi lasti ali lasti njenih sorodnikov, brez posebnega soglasja nadzornega odbora tožene stranke ni dovoljeno. Tožnik je tako v konkretnem primeru ravnal v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi ter določbo 3. odstavka 6. člena Pravilnika o delu upravnega odbora. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz izpovedbe A. D. in listinskih dokazov, po katerih družba B d.o.o. ni bila najugodnejši ponudnik za upravljanje objekta C, pri čemer je tožnik navedeni priči v ostrem tonu ukazal, da mora biti izbrana navedena družba. Nenazadnje je bil A. D. vodja projekta C, ki je zbral in ovrednotil tudi ponudbe ostalih družb za upravljanje navedene zgradbe ter v tej zvezi razdelal stroškovne podatke v tabeli (priloga B49). Sodišče prve stopnje je na podlagi tako izkazanih podatkov imelo vso podlago za ugotovitev, da sta bili dve ponudbi ugodnejši v primerjavi s ponudbo družbe B. Nadalje je odgovorilo na navedbe tožnika, da so se stroški z upravljanjem objekta prefakturirali na uporabnika, in da dokler v objektu niso bili vsi uporabniki, da so bremenili nastali stroški lastnika oziroma toženo stranko.

Poleg tega se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo do izjave z dne 18.3. 2011 (priloga B44), ki je bila napisana v nemškem jeziku ter v tej zvezi do izpovedbe A. D., ki je potrdil, kakšno vsebino na listini je podpisal. V tej zvezi je pravilno zavrnilo dokaz po izvedencu grafologu. Verodostojnost tako podane izpovedbe ne more omajati tudi tožnikovo opozarjanje, da je priča izpovedovala zaradi razloga lojalnosti do tožene stranke, in da podatki o ponudbah niso verodostojni. Tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da podatki in dejstva, ki jih je obrazložila priča v zvezi z izborom ponudnika, ne bi bili sprejemljivi. Nenazadnje priča ni imela razlogov, da bi podajala drugačne podatke, saj je izpovedovala pod kazensko odgovornostjo, pri čemer je na drugi strani tožnik pavšalno navajal, da naj bi obstajali drugi razlogi, zakaj naj bi bila družba B d.o.o. najugodnejša v ponudbi oziroma glede tega ni podal konkretnih dokazov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je takšna tožnikova kršitev vsebovala znake kaznivega dejanja iz določbe 240. člena KZ-1. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnik zaradi očitanega ravnanja pri izboru družbe B d.o.o. za vzdrževanje in upravljanje objekta C izrabil svoj vodstveni položaj pri toženi stranki ter s tem očitno zasledoval svoje koristi (11). Pritožba opozarja na predloženo dokumentacijo tožene stranke in ji očita, da je predložila samo tisto, ki je bila v njenem interesu oziroma je določene podatke izbrisala ali zatemnila. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno sklicevanje ni sprejemljivo, saj pritožba ne konkretizira, katere listine oziroma podatke pa bi tožena stranka morala ali bi jih lahko predložila.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo o dokazanosti kršitev tožnika, ki se nanašajo na sklepanje poslov tožene stranke v zvezi z odobritvijo plačila računa stranki A. E. za posredovanje pri pridobivanju nepremičnine v M in odobritvi plačila navedeni stranki pri posredovanju poskusa prodaje šestsedežnice na smučišču N. Navedena stranka je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o posredovanju, na podlagi katere je bila upravičena do posredniške provizije le v primeru dokončne sklenitve lizinga, najema, nakupa ali prodaje nepremičnine. Sodišče prve stopnje je glede posla v zvezi z nepremičnino v M pravilno ugotovilo, da stranka ni bila upravičena do posredniške provizije, saj do posredovanja v navedenem poslu sploh ni prišlo. Tožnik je tako ravnal v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in interesi tožene stranke, takšna kršitev, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, pa ima znake kaznivega dejanja iz določbe 240. člena KZ-1. Tožnik se sicer sklicuje na obsežno število računov in pogodb, ki jih je moral dnevno podpisovati, in ki so jih pripravile podporne službe, nadalje da ni mogel natančno vedeti za vse podatke, vendar ga po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšni razlogi ne morejo ekskulpirati, saj se je glede na pomembnost in visoko vrednost poslov ter nenazadnje tudi strank zavedal, kakšne zadeve in račune je podpisoval. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikovo kršitev tudi v zvezi s prodajo šestsedežnice, čeprav do prodaje le-te ni prišlo, kar pomeni, da posrednik A. E. ni bil upravičen do odobrene provizije. Pritožba neutemeljeno opozarja na izpoved priče F v drugem postopku, ki ne pojasni, zakaj je tožnik odobril plačilo provizije. Poleg tega se pritožba ne more upoštevati o tem, da je bil račun izdan za pripravo ekspertize s strani A. E., saj bi se potem moral račun pravilno glasiti za takšno storitev. Seveda pa ne gre prezreti pomembnega dejstva, da je šlo pri poslu v zvezi s šestsedežnico za več milijonov vredno nakupno postavko, kar pomeni, da bi moral tožnik pri takšnem poslu in odobritvijo končnega računa kot dober gospodarstvenik ravnati posebej skrbno in vestno.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na utemeljenost kršitev pogodbenih obveznosti tožnika v primeru G. Sodišče prve stopnje je glede navedenega posla ugotovilo, da je šlo za dodatno financiranje projekta – izgradnje luksuzne jahte H, in ne za sanacijo prvotno sklenjene pogodbe za financiranje projekta v višini 8. mio. EUR. Tožnik glede tega ni ravnal z zadostno skrbnostjo, saj ni zagotovil, da bi v zvezi z odobritvijo dodatnega financiranja v vrednosti 2,5 mio. EUR odločali pristojni organi tožene stranke skladno z določbami Tabele 3 kompetenčne ureditve SN KOM – 2. To pomeni, da bi morala pri odobritvi takšnega financiranja odločati lizing odbor in nadzorni svet tožene stranke, za kar pa bi moral poskrbeti tožnik. V konkretnem primeru je šlo za velik posel in na tej podlagi za povečano obveznost tožene stranke, zaradi česar bi morala biti tožnikova skrbnost v svojstvu dobrega gospodarstvenika izrazitejša. Nenazadnje je bil tožnik v spornem času poleg generalnega direktorja še član upravnega odbora tožene stranke, po določbi 3. člena Pravilnika o delu upravnega odbora pa člani takšnega organa prevzemajo skupno obveznost ter skupno in posamično odgovornost za celotno poslovanje tožene stranke. Zato glede tega kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da tožnik z navedenim poslom neposredno ni imel ničesar opraviti oziroma je bil izveden preko drugih služb in pristojnih organov, ne more biti sprejemljivo. Na drugačno presojo takšnega posla ne vpliva navajanje pritožbe, da če se jahta, na podlagi dodatnega financiranja, ne bi dokončala in na koncu prodala, da potem tožena stranka ne bi dobila vloženih sredstev nazaj. Za presojo takšne kršitve je pomembno, da se tožniku ne očitajo ekonomske posledice takšnega posla, temveč ravnanje, ko bi moral poskrbeti, da bi bilo dodatno financiranje navedenega projekta odobreno s strani pristojnih organov tožene stranke.

Sodišče je glede kršitve tožnikovih pogodbenih obveznosti v zvezi s poslovanjem strank I in J pravilno ugotovilo, da je šlo pri tem za novo financiranje poslov v skupni vrednosti 686.176,50 EUR, čeprav je boniteta obeh navedenih povezanih strank padla iz dobre v najslabši bonitetni razred. Poleg tega je predstavljala ocena R. o navedeni naložbi veliko tveganost, saj posojilo ni bilo ustrezno zavarovano. Sodišče prve stopnje je na podlagi vloge za odobritev takšnega financiranja ugotovilo, da mnenje R. ni bilo le negativno, temveč je opozarjalo na neustrezno zavarovanje posojila in na vprašljivo plačilno sposobnost obeh strank, posebej ob dejstvu, ker so zadnji podatki izkazovali upadanje poslovanja. Tožnik vsega tega ni upošteval in je očitno zavestno ravnal v korist obeh strank, takšno kršitev pa je sodišče prve stopnje pravilno okvalificiralo, da vsebuje znake kaznivega dejanja iz določbe 240. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je tudi pri kršitvi, ki se nanaša na odobritev financiranja gradbenega stroja Ranger 700 družbi K, ugotovilo, da je tožnik odobril takšen posel kljub izrazito negativnem padanju bonitetne ocene v času do dne 8. 10. 2010, ko je bilo odobreno financiranje tega gradbenega stroja. Očitek takšnega negativnega tožnikovega ravnanja je dobil še večjo težo iz razloga, ker je K koncem leta 2010 razglasil insolventnost oziroma stečaj družbe. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo tožnikove kršitve, ki se nanaša na financiranje lizinga stranki A. I. in to kljub negativnemu mnenju pristojne službe za upravljanje s tveganji. Bonitetna ocena navedene stranke je bila tako nizka, da bi moral tožnik pri odobritvi posla biti posebej vesten in ravnati z največjo skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Tožena stranka je glede takšnega financiranja predložila razpoložljivo dokumentacijo, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo. V tej zvezi sicer pritožba opozarja, da bi tožena stranka morala predložiti dodatne listine, ki bi šle v korist tožnika, vendar tudi v tem primeru ne pove konkretno, za katere listine bi šlo, in katera dejstva bi se z njimi lahko dokazovala.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v bistveni vsebini opredelilo do tožniku očitanih kršitev pogodbenih obveznosti, ki so bili podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Poleg tega je obrazložilo razloge, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni bilo več mogoče. Pritožbeno sodišče je takšne razloge preizkusilo in jih sprejema kot pravilne. V obrazložitvi te sodbe se je opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnik s pritožbo ni uspel, medtem ko odgovor tožene stranke ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o stroških, ki se nanašajo na toženo stranko, je skladna tudi z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.

1. Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 206/2011. 2. Sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 221/2011, VIII Ips 33/2009 in VIII Ips 411/2009. 3. Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 162/2011. 4. Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 37/2012. 5. Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba Ljubljana, leto 2008, stran 526. 6. Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 161/2010. 7. Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, Barbara Kresal, GV Založba, leto 2003, stran 363. 8. Od vodilnih delavcev se pričakuje bistveno večja delovna pripravljenost in angažiranost na delovnem mestu kot od drugih delavcev, hkrati pa se jim zaradi pomembnosti narave njihovih nalog prizna višje plačilo (tako D. Senčur Peček, Podjetje in delo, leto 2010, št. 5).

9. Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 249/2011. 10. 263. člen ZGD-1. 11. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. I Ips 7935/2009 zapisalo naslednje stališče: „izraba položaja je vsako ravnanje pri sklepanju poslov ali drugem razpolaganju s premoženjem gospodarske družbe, do katerega je storilec na podlagi njenih notranjih pooblastil (pogodba, statut, navodila članov družbe, itd.) sicer upravičen, vendar pa pri tem namesto interesov gospodarske družbe zasleduje svoje lastne interese oziroma interese tretjih oseb ...“