Jedro

Okoliščina na katero se sklicuje pritožba in sicer, da je o prvi zahtevi za obnovo kazenskega postopka odločal enak senat kot o drugi zahtevi za obnovo postopka, pa ne predstavlja razloga za izločitev sodnika.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojene D.V. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojena je dolžna plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo za obnovo postopka obsojenkinih zagovornikov z dne 28. 9. 2020, po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča na Ptuju I K 28678/2011 z dne 11. 9. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 28678/2011 z dne 27. 10. 2015, na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrglo. Na podlagi 98.a člena ZKP je obsojeni D.V. naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 6. točke 92. člena ZKP in sicer sodno takso v znesku 140,00 EUR, kot strošek obnove postopka.

2. Zoper tak sklep so se pritožili zagovorniki obsojene zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da zahtevi za obnovo ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek oziroma napadeni sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je z obrazložitvijo napadenega sklepa v točki 4, ko je ocenilo, da na novo predložena dokumentacija in dokazi ne bi vplivali na drugačno presojo zagovora obsojenke in oškodovančevo izpovedbo ter s tem tudi ne na že ugotovljena odločilna dejstva, prešlo iz formalnega preizkusa v fazo meritorne odločitve, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 413. člena ZKP. Navedeni člen namreč taksativno navaja razloge za zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka, sodišče prve stopnje pa se pri tem ne sme spuščati v oceno dokazov predlaganih v zahtevi za obnovo.

5. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni pritrditi, saj je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno zaključilo, da zahteva glede na prejšnji postopek ni takšna, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova postopka. Sodišče prve stopnje lahko brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, ali gre za dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne sodbe oziroma bi lahko omajali dokazno oceno izpodbijane sodbe ter ali so sploh primerni, da bi lahko glede na dokaze, na katerih temelji sodba, pripeljali do drugačne sodbe. Sodišče prve stopnje je pri oceni celotnega spisa in k zahtevi za obnovo predloženi dokumentaciji in predlaganih dokazov, pravilno ocenilo, da ti ne bi vplivali na drugačno presojo zagovora obsojenke niti oškodovančeve izpovedbe ter s tem tudi ne na ugotovljena odločilna dejstva, s čimer pa ni prešlo v vsebinsko presojo. Verodostojnost izvedenih dokazov pa je pravilno presojalo tudi iz stališča 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Okoliščina, da je v prvostopnem postopku šlo za krivo izpovedbo mora biti namreč izkazana s pravnomočno sodbo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje krive izpovedbe, kar pa se v obravnavani zadevi ni zgodilo, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Zahteva za obnovo postopka ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, novi dokazi pa morajo biti takšni, da postane vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali kazensko odgovornost obsojenca. Pri presoji ali utegnejo v zahtevi za obnovo postopka navedeni novi dokazi povzročiti spremembo obsodilne sodbe v oprostilno sodbo oziroma sodbo po milejšem kazenskem zakonu, je odvisno tudi od subjektivne presoje sodišča, saj ni nekih objektivnih meril za to presojo. Navedeno pa še ne pomeni, da za ugoditev zahtevi zadošča že najmanjši dvom o pravilnosti ali popolnosti v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Obnova je namreč izredno pravno sredstvo, ki mu je mogoče ugoditi le, če je podan precejšen oziroma resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju. Do takšnega dvoma pa sodišče prve stopnje ni prišlo, kot to izhaja iz razlogov napadenega sklepa. V obravnavanem primeru temelji pravnomočna sodba, tudi na izvidu in mnenju izvedenca, določene stroke dr. D.D., zahteva, ki je vložena po 3. točki 410. člena ZKP, pa se zavzema za pritegnitev drugega izvedenca, ki ga obsojenec angažiral sam, torej tega izvedenstva ni odredilo sodišče zato ga sodišče presoja kot vse druge v zahtevi za obnovo postopka predlagane nove dokaze. Sodišče prve stopnje se je pri taki oceni pravilno sklicevalo na to, da je že prvostopenjsko sodišče presojalo obsojenkine očitke, da si je oškodovanec vse izmislil in jih je v pravnomočni sodbi tudi argumentirano zavrnilo. Pri tem se je sklicevalo na dokaze izvedene tekom kazenskega postopka, za katere je ocenilo, da jih v zahtevi predlagani dokazi ne morejo ovreči, saj ne bi mogli vplivati na spremembo pravnomočne sodbe. Pritrditi je namreč sodišču prve stopnje, da v zahtevi predlagani dokazi v nobeni izmed izpostavljenih okoliščin, ki jih ponavlja pritožba, ne predstavljajo novih dejstev. Sicer pa tudi pritožba v nadaljevanju podaja lastno oceno izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, s katero skuša prepričati, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačne dokazne zaključke in trdi, da bi jih tudi predlagani dokazi omajali in pripeljali do ugodnejše sodbe za obsojeno. Pri tem se pritožba sklicuje tudi na vsebino prejšnje zahteve, o kateri pa je že bilo pravnomočno odločeno s sklepom višjega sodišča II Kp 28678/2011 z dne 27. 2. 2018 in sklepom Vrhovnega sodišča RS I Ks 28678/2011 z dne 3. 10. 2019. 6. Uspešen ne more biti zagovornik, ko navaja, da napadeni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je s tem bila kršena obsojenkina pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ima napadeni sklep ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje tehtno obrazložilo zakaj je zahtevo obsojenke za obnovo kazenskega postopka zavrglo. Pritožba, ki se s takšnimi razlogi ne strinja, pa v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga je po oceni pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, v napadenem sklepu pa tudi ustrezno obrazložilo zakaj na novo predlagani dokazi ne bi imeli vpliva na spremembo pravnomočne sodbe. Zato pritožba, ki z lastno oceno že izvedenih dokazov in na novo predlaganih dokazov skuša prepričati nasprotno, ni utemeljena, saj pogoji za obnovo kazenskega postopka iz člena 410/3 ZKP niso podani.

7. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da izven postopka na novo pridobljeni izvedenski mnenji izvedenca B.S.P. in Inštituta za forenzične preiskave v financah in računovodstvu, dr. B.M. niso taki dokazi, na podlagi katerih bi lahko postala vprašljiva pravnomočna sodba, zato je utemeljeno zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, in s tem ni kršilo člena 413 ZKP, kot to trdi pritožba.

8. Povsem neupoštevne in tudi nerazumljive so pritožbene navedbe glede instituta izločitve sodnika iz člena 39 in 412 ZKP ter s tem v zvezi tudi kršitve 23. člena Ustave. Pritožba namreč navaja, da je v pritožbenem postopku pri odločanju o zahtevi za obnovo postopka sodeloval sodnik, ki je odločal o pritožbi zoper sodbo v prejšnjem postopku, ko trdi, da so sodniki A.Ž., M.S. in A.Š., kot člani senata, že drugič odločali o zahtevi za obnovo kazenskega postopka in sicer prvič 11. 2. 2016, drugič pa 28. 9. 2020. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane, saj v obravnavani zadevi ni sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Okoliščina na katero se sklicuje pritožba in sicer, da je o prvi zahtevi za obnovo kazenskega postopka odločal enak senat kot o drugi zahtevi za obnovo postopka, pa ne predstavlja razloga za izločitev sodnika. Zato so navedbe pritožbe v tej smeri neutemeljene saj v pritožbi uveljavljana nepristranskost in neodvisnost sodišča, ni okrnjena. Senat pritožbenega sodišča, ki obravnava pritožbo zoper napadeni sklep, ni odločal o pritožbi zoper prvostopno sodbo, o kateri so odločali višji sodniki mag. A.K., B.D. in L.J., na prvi stopnji pa je sodila okrožna sodnica K. K., kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa. Zato pritožba v tej smeri po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena in ne more vplivati na pravilnost in zakonitost napadenega sklepa.

9. Iz navedenih razlogov in ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je pritožba zagovornikov obsojene zoper napadeni sklep neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče o njej odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

10. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Glede na to, da obsojena z zahtevo za obnovo kazenskega postopka ni uspela, je dolžna kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki je odmerjena na podlagi Taksne tarife in Zakonom o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).