Jedro

Pritožba zagovornika zoper dokazno oceno in pritožbi obeh strank zoper izrečeno kazensko sankcijo sta zavrnjeni kot neutemeljeni.

Izrek

Pritožbi zagovornice obd. in javnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 6.000,00 (šest tisoč) tolarjev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obd. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu po 56. členu KZ RS izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 3 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Razen tega je bil oškodovanec s premoženjsko pravnim zahtevkom napoten na pravdo. Glede stroškov kazenskega postopka in povprečnine pa je bilo odločeno, da jih mora plačati obdolženec.

Proti sodbi sta se pravočasno pritožila zagovornica obdolženca in javni tožilec. Zagovornica se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca oprosti obtožbe ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Javni tožilec pa se je pritožil le zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolžencu izreče primerno kazen zapora.

Pritožbi nista utemeljeni.

V dokazno oceno prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi ni nobenih pomislekov. Na podlagi zbranega dokaznega gradiva je bilo na prvi stopnji pravilno presojeno, da je bil oškodovanec dejansko poškodovan po vratu, kar izhaja tudi iz objektivnih podatkov, to je podatkov zdravniškega spričevala. Da je bil oškodovanec poškodovan z ostrim predmetom, se je ugotovilo iz strokovnega mnenja sodnega izvedenca kirurške stroke, ki je tudi prepričljivo izključil način poškodovanja, ki ga v svojem zagovoru nakazuje obdolženec. Dejstvo, da je oškodovanca poškodoval prav obdolženec, pa izhaja tako iz izpovedb očividca, saj je priča izpovedala, da je videla, da je obdolženec zamahnil proti oškodovancu, sicer pa je obdolženec tudi sam priznal fizični kontakt z oškodovancem. Pri tem se je sicer skliceval na ravnanje v silobranu, kar ponavlja tudi pritožba, vendar se to ni izkazalo za verjetno, ker je prav priča, ki je videla dogodek navajala, da sta bila napadalca obdolženec in njegov kolega.

Zato pritožba s ponavljanjem obdolženčevega zagovora, ki ga sodišče prve stopnje glede na ugotovljeni potek dogogodka utemeljeno ni sprejelo, ni mogla uspeti. Dejansko stanje je namreč dovolj razčiščeno in pravilno ugotovljeno in tako ni nobene potrebe za dopolnitev dokaznega postopka, kot se to nakazuje iz pritožbe. Sicer pa je že prvostopno sodišče dokazni predlog za soočenje priče A.B. z obdolžencem in z I.M. utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Pravilno so glede na povedano uporabljene tudi določbe kazenskega zakona, niso pa tudi bistveno kršene določbe kazenskega postopka, saj je izpodbijana sodba po izdaji popravnega sklepa razumljiva, njeni razlogi pa so tudi dovolj jasni in sprejemljivi.

Neutemeljeni pa sta pritožbi zagovornice in javnega tožilca tudi zoper odločbo o kazenskih sankcijah. Ni prezreti, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan, razen tega pa gre za časovno zelo odmaknjen dogodek, ki se je pripetil že 16.12.1990. Prav ti dve okoliščini pa ne narekujeta izreka kazni zapora, kot to izrecno predlaga javni tožilec. Pa tudi sicer je v okviru pogojne obsodbe določena kazen zapora 3 mesecev dovolj visoka, da je v preizkusni dobi 2 let utemeljeno pričakovati, da bo pri obdolžencu namen izrekanja kazenskih sankcij povsem dosežen, tako kot je to predvidelo prvostopno sodišče. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega razloga za izrek predlagane kazni zapora. Glede na navedeno pa tudi ni nobenih utemeljenih razlogov za izrek še nižje oziroma blažje kazenske sankcije obdolžencu, kot je to povzeti iz pritožbe zagovornice, ki se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Sicer pa njena pritožba kakšnih posebnim olajševalnih okoliščin niti ne navaja. Zato je bilo potrebno obe pritožbi zavrniti.

Ker zagovornica s svojo pritožbo ni uspela, mora obdolženec v skladu z določili I. odstavka 98. v zvezi s 101. členom Zakona o kazenskem postopku plačati stroške pritožbenega postopka. Izraženi so v obliki povprečnine, ki je odmerjena glede na obseg zadeve, trajanje pritožbenega postopka in upoštevajoč obdolženčeve premoženjske razmere.