Jedro

Sodišče je zmotno štelo, da tožena stranka ni podala zadosti trditvene podlage glede napak pri izvedbi del, ker je ugovor izvedbe del z napako podala šele v drugi pripravljalni vlogi in ker pri tem naj ne bi konkretizirala napake, saj naj ne bi navedla, kdaj je notificirala napako, komu je notificirala napako in kako jo je notificirala.

Izrek

Pritožbi se glede izpodbijane II. in III. točke izreka ugodi in se izpodbijana sodba v tem obsegu razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom I Pg 1530/2011 z dne 21.3 2013 izreklo:”I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 139390/2011 z dne 28.9. 2011 se delno razveljavi in sicer za plačani del glavnice v znesku 96,12 EUR in za plačane zakonske zamudne obresti 550,66 EUR in 2.328,48 EUR ter se v tem obsegu zaradi umika tožbenega zahtevka postopek ustavi. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 139390/2011 z dne 28.9. 2011 se delno vzdrži v veljavi tudi v 1.in 3.točki izreka tega sklepa in je tožena stranka N., g. in e. d.d., C., L. ..., dolžna plačati tožeči stranki Z. V. s.p., I., S. R. ..., L. glavnico v znesku 28.268,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.7.2012 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v višini 65,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2011 dalje do plačila. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.142,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, pod izvršbo.“ Zoper sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožba meni, da je razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ne zatrjevala niti dokazala nikakršnih napak pri izvedbi del po izvajalski pogodbi dejansko in materialnopravno napačno. Tožena stranka je podala zadosti konkretizirane navedbe in zanje v dokaz predlagala zaslišanje prič, navedla, kaj s temi pričami dokazuje, sodišče pa teh dokazov ni dopustilo in tožena stranka je ob zavrnitvi dokazov tudi uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Enako je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožene stranke z zaslišanjem strank in tožena stranka je tudi zaradi tega uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je s takim postopanjem toženi stranki kršilo pravico do izjave v postopku in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje, da je sodišče prve stopnje, s tem ko ni izvedlo po toženi stranki predlaganih dokazov, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj bi sicer lahko ugotovilo, da je med strankama bil dosežen pisni in ustni dogovor o obročnem plačilu dolga v obdobju treh let, predvsem pa ni ugotavljalo ali je tožeča stranka delo opravila v celoti in brez napak. Če bi dejansko stanje pravilno ugotavljalo, bi ugotovilo, da vtoževana terjatev še ni zapadla v plačilo in da tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila v celoti.

Kot je povzeti iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje štelo navedbe tožene stranke v zvezi z napakami pri izvedbi del, za neresnične iz razloga, ker je glede tega tožena stranka svoje trditve podala šele v drugi pripravljalni vlogi in trditve naj ne bi bile dovolj konkretizirane, kar pa je zmotno in bi sodišče prve stopnje moralo izvesti po toženi stranki predlagane dokaze, da bi lahko svoje trditve dokazala.

Pritožba meni, da je zmotna presoja glede zapadlosti zakonskih zamudnih obresti, saj zaradi nezapadlosti glavnice tožena stranka še ne more biti v zamudi s plačilom zamudnih obresti.

Pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj ni pravilno upoštevalo delne skrčitve tožbe, ker je tožeča stranka na naroku 18.3.2013 podala naslednje navedbe:“ da sodišče vtoževano glavnico zmanjša za 2.975,26 EUR,“ kar pomeni, da je tožeča stranka z zadnjim delnim umikom tožbe izrecno predlagala zmanjšanje glavnice in ne obresti ali stroškov, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožba izpodbija tudi odločitev glede stroškov izvršilnega postopka v višini 65,00 EUR, saj je nejasno, kaj ti stroški predstavljajo, zaradi nezakonite sodbe je napačna tudi odločitev glede pravdnih stroškov, predvsem glede priznanja nagrade za pravno sredstvo.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče šteje, da tožena stranka s pritožbo izpodbija le II. in III. točko izreka sodbe, saj je sodišče prve stopnje izdano odločbo očitno pomotno imenovalo le sodba, čeprav je z odločbo ugotovilo tudi delni umik tožbe pod tč. I izreka, o tem pa sodišče vselej odloči s sklepom (tretji odstavek 188.člena ZPP) in tudi iz 13. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo pod tč. I izreka o delnem umiku tožbe. Pritožba pa izrecno izpodbija le sodbo, to pa je odločba, ki ima svoj izrek pod II. in III. točko izreka celotne odločbe.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu na podlagi izvajalske pogodbe (A3 listina) in Aneksa št. … izvajalske pogodbe ter da so bila dela v celoti opravljena ( dobava in montaža inox povoznih pokrovov S. na objektu Č. n. in k. s. S. v okviru projekta Odvodnjavanje in čiščenje odpadnih voda v povodju S. S. v vrednosti 197.886,31 EUR ); - da je končna situacija št-01-2010 z dne 20.10.2010 podpisana s strani obeh pravdnih strank s klavzulo nadzornega inženirja oziroma investitorja, s katero je potrjeno, da so dela, izkazana v tej situaciji, izvedena v izkazanih količinah, da posamezne cene ustrezajo cenam iz predračuna kakor tudi, da izvršena dela ustrezajo pogojem iz pogodbe; - da je 9.12.2010 bil podpisan zapisnik o sprejemu in izročitvi del z ugotovitvami, izvajalca in naročnika, da so dela izvedena po pogodbi, predpisih in pravilih stroke, da kakovost del ustreza pogodbenim zahtevam, da je datum dejanskega končanja ter sprejema in izročitve del 20.10.2010, da je garancijski rok za kakovost del do 15.10.2011 ter da izvajalec preda bančno garancijo v vrednosti 2.989,72 EUR skladno s pogodbo.

Sodišče prve stopnje je glede na te dejanske ugotovitve presodilo, da je bila izvajalska pogodbe s strani tožeče stranke kot izvajalca v celoti izvedena, da so bila dela predana z izrecno ugotovitvijo o izpolnitvi pogodbenih obveznosti ter brez pripomb in grajanja.

Pritožba ima prav, da je sodišče zmotno štelo, da tožena stranka ni podala zadosti trditvene podlage glede napak pri izvedbi del, pri čemer je procesno povsem zmotno štelo, da trditveni podlagi ni zadostila zato, ker je svoj ugovor izvedbe del z napako podala šele v drugi pripravljalni vlogi in ker tožena stranka pri tem naj ne bi konkretizirala napake, naj ne bi navedla kdaj je notificirala napako, komu je notificirala napako, kako jo je notificirala.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v svoji vlogi z dne 18.3.2013, za katero sodišče prve stopnje pravilno šteje, da z njo tožena stranka ni bila prekludirana, ker jo je predložila na prvem naroku za glavno obravnavo (286.člen ZPP), navedla tudi: “7. Tožeča stranka navaja, da so bili izdelki tožeče stranke pravilno vgrajeni, kar naj bi potrjeval tudi podpisani dokument zapisnik o sprejemu in izročitvi del. Tožena stranka takšne navedbe tožeče stranke prereka, saj je kmalu po prevzemu del ugotovila, da predmetni jaški niso tesnili in je prihajalo do puščanja zunanjih voda v kanalizacijski sistem ter uhajanja samega smradu. To napako je tožena stranka nemudoma notificirala tožeči stranki ter zahtevala, da v roku enega meseca po obvestilu o napaki napako odpravi tako, da bodo jaški tesnili in da ne bo več prihajalo do puščanja zunanjih voda ter uhajanja smradu. Vendar se tožeča stranka na podane reklamacije ni odzvala. Tožena stranka sodišču predlaga, da kot pričo zasliši Davorina Rojnika, ki bo vedel izpovedati vse glede (ne)tesnenja jaškov in posledično uhajanja vode in smradu, prav tako bo lahko predlagana priča izpovedala, da so bile vse napake pravilno in pravočasno notificirane tožeči stranki in M. G., ki bo vedela izpovedati, da je tožena stranka o napakah tožečo stranko večkrat obvestila in da se tožeča stranka na podane reklamacije ni odzivala. 8. (....) Glede na dejstvo, da predmetni jaški niso tesnili in je prihajalo do puščanja zunanjih voda v kanalizacijski sistem ter uhajanja smradu, skladno s 5.členom Pogodbe tožena stranka ni dolžna izplačati tožeči stranki dela situacije, ki jo je v presežku zavrnila, vse dokler tožeča stranka napak ne odpravi.“(listna številka 51 spisa).

Ob takšnih navedbah tožene stranke in predlaganih dokazih je sodišče prve stopnje zares zmotno štelo, da je tožena stranka pomanjkljivo trdila in dokazovala svoj ugovor znižanja plačila iz naslova zatrjevanih napak in s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339.člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Ker zaradi zmotne odločitve glede umanjkanja trditvene podlage in dokaznih predlogov sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja glede zatrjevanih napak pri izvedbi del, pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično(zaenkrat) zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (skladno s 350.členom ZPP, ko pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3. ,6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava), pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba sploh nima razlogov o tem, v kakšni višini je po delnih umikih tožbe utemeljen tožbeni zahtevek in navedba (18.točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je zahtevku ugodilo v celoti v zahtevanem delu, gotovo ne ustreza kriteriju obrazloženosti in je v tem delu izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339.člena ZPP.

Kolikor bi sodišče prve stopnje natančno pojasnilo višino tožbenega zahtevka po delnih umikih tožbe, bi se (morda) lahko izognilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo utemeljeno očita pritožba, saj je dejansko prekoračilo tožbeni zahtevek, na katerega je vezano (prvi odstavek 2.člena ZPP). Sodišče vselej sodi v mejah postavljenega zahtevka, ki pa se med postopkom lahko spreminja tudi zaradi delnih umikov tožbe, kot je bilo v obravnavani zadevi, ker stranka lahko prosto razpolaga z zahtevkom (prvi odstavek 3.člena ZPP).

Drži namreč pritožbena navedba, da je tožeča stranka na naroku 18.3.2013 izrecno navedla (listna številka 56 spisa): „Tožeča stranka še tretjič delno skrčuje tožbo in sicer zaradi prejema plačila 96,12 EUR (…...) in tako predlaga, da sodišče vtoževano glavnico 28.364,35 EUR zmanjša za 2.975, 26 EUR,“ in ob takšni navedbi tožeče stranke, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati voljo tožeče stranke, ki je bila jasno izražena glede delnega umika tožbe za glavnično terjatev in ker sodišče prve stopnje temu ni sledilo, je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločalo o tožbenem zahtevku v glavničnem delu v višini 28.268, 23 EUR ter je s tem izpodbijana sodna nepravilna in nezakonita. Preklic umika (tudi delnega) tožbe pa ni dopusten in tožečo stranko umik tožbe zavezuje od podane izjave dalje.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na neobrazloženost izpodbijane sodbe v stroškovnem delu, ker sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj je tožeči stranki prisodilo 65,00 EUR izvršilnih stroškov, zoper katere je tožena stranka ugovarjala že v izvršilnem postopku in ko ne obrazloži, zakaj je tožeči stranki priznalo nagrado za pravno sredstvo in katero pravno sredstvo in je tako odločitev o stroških postopka dejansko neobrazložena (14.točka drugega odstavka 339.člena ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar utemeljeno očita pritožba, je tudi (zaenkrat) zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku, tako kot sploh ni bil uveljavljen,v celoti ugodilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo glede II. in III. točke izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP) saj ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, ker bi v nasprotnem stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25.člen Ustave Republike Slovenije).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165.člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo za glavnično terjatev (in da je glede ostalih delnih umikov tožbe že pravnomočno odločeno pod tč. I izreka sodbe) in ugotoviti na podlagi izvedbe dokazov, kot sta jih predlagali pravdni stranki, dejansko stanje glede zatrjevane napake pri izvedbi del ter natančno ugotoviti dejansko stanje glede utemeljenosti vseh ostalih ugovornih navedb tožene stranke in nato ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti glede tožbenega zahtevka, kot ga je tožeča stranka postavila na naroku 18.3.2013. Prav tako bo moralo pri odmeri stroškov natančneje obrazložiti, katere stroške, ki sta jih stranki priglasili, šteje za potrebne in v kakšni višini.