Jedro

Stečaj je lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, vendar je treba vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je neposredna posledica (izvršitve) ravno tega izpodbijanega akta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev odločbe Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa (v nadaljevanju agencija), št. 217-20/2017/1 z dne 11. 1. 2017. Začasna odredba je bila predlagana v zvezi s tožbo zoper omenjeno odločbo, s katero je bilo tožniku odvzeto pooblastilo za opravljanje tehničnih pregledov in registracij vozil kategorij M, N, O, L, R in T na navedeni lokaciji v A (1. točka izreka) in odločeno, da tožnik navedenega pooblastila ne more ponovno pridobiti v roku enega leta (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče med drugim navedlo, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode, ki bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta, saj trditve o verjetnem stečaju utemeljuje le s predloženim strokovnim mnenjem, ki ga je treba šteti kot del njegovih navedb. Poleg tega mnenje temelji le na računovodskih izkazih za leti 2015 in 2016 ter spisku zaposlenih s podatki o domnevni višini odpravnine, ne vsebuje pa podatkov o tožnikovi trenutni likvidnosti in njegovem premoženju. Prav tako niso izkazane trditve, da delavcev v primeru stečaja zaradi njihove starosti ne bi bilo mogoče prekvalificirati in da bi tožnik v času, ko ne bi posloval, izgubil zaupanje strank. Nepopravljiva škoda ni izkazana niti s trditvami, da nekatere stranke ne bi mogle registrirati traktorjev ali da bi se za to morale odpeljati v Novo Gorico. Z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe bi bil prizadet tudi javni interes, ki je v plačilih letnih dajatev za uporabo motornih vozil v proračun. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana prav zato, ker je tožnik opustil to svojo dolžnost. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijani akt spremeni tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe ter njene stroške naloži v plačilo toženki, podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Zatrjuje, da so razlogi izpodbijanega sklep nejasni in med seboj v nasprotju, saj sodišče v 6. točki najprej zavrne možnost uvedbe stečajnega postopka, nato pa presoja s tem v zvezi predložene dokaze. Stališče sodišča, da bi pritožnik moral predložiti dokaze o trenutni likvidnosti, predstavlja doseganje dokaznega standarda gotovosti, ki pa se v upravnem sporu zahteva za odločitev o tožbi. V postopku za izdajo začasne odredbe morajo biti z verjetnostjo izkazane kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi izvršitev dokončne odločbe povzročila težko popravljivo škodo. Gre predvsem za možne posledice, ki bi jih izvršitev odločbe povzročila zaposlenim v družbi, njenim upnikom in lastnikom, kar je pritožnik z verjetnostjo izkazal. Iz naslova opravljanja tehničnih pregledov ustvarja kar 73 % dohodkov, stroški zaposlenih pa predstavljajo 41 % prihodkov. To pa pomeni, da v primeru odvzema pooblastila izplačilo plač ne bo možno. Nerazumen je argument sodišča, da pritožnik ne bi postal insolventen, saj ima nepremično premoženje in prihodke iz drugih dejavnosti. Sodišče namreč ni ugotovilo, na kakšen način je nepremično premoženje financirano. Iz priloženih in javno dostopnih pritožnikovih računovodskih izkazov je razvidno, da je velika večina njegovih sredstev financirana z dolžniškimi viri, saj pritožnikove dolgoročne finančne obveznosti znašajo 843.419,68 EUR, kratkoročne pa 235.589,43 EUR. V primeru upada treh četrtin prihodkov pritožnik ne bo sposoben financirati nakupa nepremičnin in ostale opreme, posledično pa ne bo sposoben opravljati svoje dejavnosti.

4. Prav tako so pavšalne ugotovitve sodišča, da pritožnik ustvarja prihodke iz najemnin. Kot je razvidno iz priloženega strokovnega mnenja, so ti prihodki zanemarljivi, saj v letu 2016 znašajo le 24.474,00 EUR.

5. Nepravilno je tudi stališče sodišča v zvezi s pritožnikovimi trditvami o prekvalifikaciji delavcev. Povsem jasno je namreč, da pri njem zaposlenih delavcev zaradi njihove specializacije in starosti nad 50 let ni mogoče prekvalificirati, saj pritožnik tri četrtine svojih dohodkov ustvarja ravno s tehničnimi pregledi.

6. Sodišče prav tako ne pojasni, zakaj ni izkazano, da bo pritožnik zaradi prenehanja dejavnosti izgubil zaupanje strank. Do tega bo namreč prišlo glede na naravo dejavnosti in majhno število ponudnikov. Nerazumna je tudi obrazložitev, da nepopravljiva škoda ne bo nastala zaradi pritožnikove nezmožnosti opravljati tehnične preglede traktorjev že naročenih strank. Tovrstni pregledi se opravljajo na terenu, pri čemer je pritožnik edini, ki na širšem območju doline A razpolaga s premično stezo. S tem, ko bo onemogočeno njegovo poslovanje, bo torej onemogočena tudi uporaba traktorjev.

7. Povsem napačni so razlogi sodišča v zvezi z javnim interesom. Ta ni v vplačilih letnih dajatev v proračun ampak v zagotovitvi pregleda in potrditvi tehnične brezhibnosti vozil. To potrjuje tudi dejstvo, da imajo lastniki motornih vozil možnost letno povračilo plačati sami v proračun ali pa plačilo opraviti preko ponudnikov tehničnih pregledov. Neplačilo oziroma zamuda z nakazilom prejetih zneskov iz naslova letnega povračila tudi ni določena kot razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče odvzeti javno pooblastilo za izvajanje tehničnih pregledov. Toženka ima namreč možnost sodnega postopka, ki že teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Glede na navedeno je sodišče napačno uporabilo načelo sorazmernosti in posledično neutemeljeno dopustilo takojšnjo izvršitev izpodbijane določbe.

8. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

11. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je torej verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

12. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.1

13. Stečaj je lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, vendar je treba vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je neposredna posledica (izvršitve) ravno tega izpodbijanega akta. Če stranka zatrjuje možnost stečaja, je sodišče prve stopnje, ob ustrezni trditveni podlagi, dolžno presojati okoliščine, ki bi na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) lahko predstavljale podlago za verjetnost uvedbe stečaja.

14. Utemeljen je pritožbeni ugovor o nejasnosti stališča sodišča prve stopnje, da možnost uvedbe stečajnega postopka sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode. Vendar ta nejasnost ni tolikšna, da bi onemogočala preizkus izpodbijanega sklepa in v njem sprejete presoje, da pritožnik ni izkazal verjetnosti njegove uvedbe in s tem ne zatrjevane težko popravljive škode.

15. Glede tega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo možnosti stečaja zaradi izvršitve izpodbijane odločbe treba upoštevati trenutno pritožnikovo premoženjsko stanje.2 Vpliv zatrjevane izgube dohodka na njegov pravni in ekonomski položaj je namreč mogoče presojati le ob upoštevanju aktualnih podatkov, na katere pa se pritožnik ni skliceval in ne priložil. 16. Poleg tega v konkretnem primeru zatrjevana možnost stečaja družbe izhaja iz podmene, da prav izpodbijani upravni akt pomeni prenehanje opravljanja dejavnosti družbe, s katero pritožnik ustvari bistveni del dohodkov (73 % v letu 2016). Vendar o slednjem ni priložil nobenih dokazov, saj je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je priloženo strokovno mnenje, ki navaja navedeni odstotek, le del njegovih (strankinih) navedb,3 čemur pritožnik ne oporeka, niti ne trdi, da ta podatek izhaja iz računovodskih izkazov, objavljenih v AJPES. Po navedenem ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz naslova dejavnosti tehničnih pregledov ustvari 73 % vseh prihodkov. Čim pa ni verjetno izkazan obseg izgubljene dejavnosti in s tem povezanih dohodkov, pa so tudi vsa nadaljnja sklepanja o njegovih morebitnih posledicah (torej stečaju) zgolj hipotetična.

17. Ne gre torej za to, da bi moral pritožnik z gotovostjo izkazati pogoje za uvedbo stečaja, ampak da mora dokazati dejstva, s katerimi utemeljuje verjetnost njegove uvedbe.

18. Obrazloženo pomeni, da tožnik s svojimi navedbami in dokazi za pretekli obdobji ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode (stečaja). Glede na navedeno so za odločitev nebistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitke v zvezi z dohodki iz drugih naslovov (najemnine, prodaja blaga) in v zvezi z imetništvom nepremičnin. Neupoštevna je tudi pritožbena navedba v zvezi s škodo, ki naj bi nastala pritožnikovim delavcem, njegovim upnikom in lastnikom traktorjev. Ne gre namreč za pritožnikovo neposredno škodo.

19. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo presoje neizkazanosti tožbene trditve o izgubi zaupanja strank zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti. Do tega se je opredelilo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa in svoj sklep utemeljilo z naravo dejavnosti. To, da pritožnik pomen narave dejavnosti razume drugače kot sodišče, pa ne utemeljuje očitka o neobrazloženosti.

20. Po navedenem ni bil izkazan že temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na načelo sorazmernosti in prizadetost javne koristi.

21. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnik, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

22. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako na primer sklepi Vrhovnega sodišča I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016. 2 Premoženje posamezne osebe so stvari v njeni lasti, njene terjatve in njene druge premoženjske pravice (prvi odstavek 10. člena ZFPPIPP). 3 V tem smislu Vrhovno sodišče v zadevi I Up 443/2013.