Jedro

Po ustaljeni sodni praksi celo naznanitev kaznivega dejanja po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (obrekovanja). V naravi trditve je, da izraža določeno prepričanje tistega, ki nekaj trdi. Pri obdolženki pa je šlo 30. 12. 2016 za potrjevanje nečesa, do česar sta policista na intervenciji prišla na podlagi lastnih zaznav.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obdolžena V. Đ. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), oproščena obtožbe zasebnega tožilca K. G., zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je sodišče zasebnemu tožilcu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njene zagovornice. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje zasebnega tožilca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper prvostopenjsko oprostilno sodbo se je pravočasno pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo spozna za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom KZ-11 in jo primerno kaznuje, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Na pritožbo pooblaščenca je z vlogo z dne 25. 3. 2021 odgovorila obdolženkina zagovornica. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Zasebnemu tožilcu naj sodišče naloži povrnitev stroškov obdolžene, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na tej podlagi napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Prav tako ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Kaznivo dejanje obrekovanja kot ga zasebni tožilec očita obdolženki stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. V skladu s kazenskopravno teorijo2, je kaznivo dejanje obrekovanja možno storiti le z direktnim naklepom, ko se storilec zaveda neresničnosti svojih izjav. Neresničnost dejstev mora biti objektivno podana in se mora storilec te neresničnosti zavedati. Obdolženka naj bi čast in dobro ime zasebnega tožilca prizadela z neresničnimi trditvami, za katere naj bi vedela, da so neresnične. Te trditve, ki naj bi imele za zasebnega tožilca hude posledice, naj bi navajala 30. 12. 2016 okoli 17.00 ure ob policijski intervenciji na naslovu zasebnega tožilca. Policistom naj bi zatrjevala: 1) da večkrat opaža in vonja, da na dvorišču stanovanjske hiše smrdi po travi, 2) da ta vonj prihaja iz stanovanja zasebnega tožilca, 3) da k zasebnemu tožilcu večkrat prihajajo za kratek čas čudni moški podobni narkomanom ter 4) da je nekaj dni nazaj videla, kako zasebni tožilec v prtljažnik vozila nosi tri velike vreče za smeti, iz katerih je štrlelo več rastlin podobnih prepovedani drogi – konoplji, kar vse naj bi po zasebni tožbi bilo neresnično. Motiv obdolženke za zatrjevanje teh neresnic o zasebnemu tožilcu pa naj bi izhajal iz želje po maščevanju, ker s prijavami policiji 29. 12. 2016 in 30. 12. 2016 ni uspela doseči, da se bi v kletnih prostorih stanovanjske hiše ponovno vzpostavila dobava električne energije.

7. Ker zatrjevanje pomeni sporočanje drugemu nekaj kot svoje osebno spoznanje ali prepričanje, pridobljeno na podlagi osebnega opažanja ali na podlagi izjave tretje osebe, raznašanje pa pomeni izjaviti nekaj o drugemu kot tuje spoznanje ali prepričanje3, gre pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča pod točko 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da glede na ugotovitve dokaznega postopka ni izkazano, da naj bi obdolženka zgoraj povzete trditve raznašala, saj naj bi po opisu kaznivega dejanja iz zasebne tožbe govorila o dejstvih, ki naj bi jih sama zaznala. Vendar pa iz obdolženkinega zagovora, potrjenega s skladnimi pričevanji policistov, ki so prišli na intervencijo 30. 12. 2016, povsem nedvomno izhaja, da obdolženka o zaznanih vonjavah ni začela policistom samoiniciativno zatrjevati, ampak je le odgovarjala na vprašanja policistov kot uradnih oseb pri opravljanju nalog v okviru njihovih pristojnosti. Iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 4. 1. 2017, ki ga je zapisal policist B. L. je tako razvidno, da sta on in drugi policist na intervenciji D. J. močan vonj po konoplji zaznala že, ko je zasebni tožilec K. G. odprl vrata stanovanja. Kljub temu, da je vrata stanovanja zaprl, pa sta policista ta močan vonj, ki je prihajal iz notranjosti zgornjih prostorov stanovanjske hiše, zaznavala med celotnim postopkom. Policist B. L. je v svojstvu priče na glavni obravnavi 30. 5. 2018 izpovedal, da je obdolženko vprašal, če karkoli ve glede tega vonja, pa mu je odgovorila, da ne ve za kakšen vonj gre, da pa sumi, da bi lahko bilo kaj prepovedanega. Tudi policist D. J. je kot priča izpovedal, da obdolženka tedaj ni govorila o konoplji oziroma ni omenjala vonja po konoplji, pač pa je navajala, da tudi ona voha travo. Obdolženka je v zagovoru na glavni obravnavi 4. 4. 2018 pojasnila, da jo je vonj spominjal na vonj po silaži. 8. Glede na opisane okoliščine primera gre zaključiti, da inkriminiranih izjav obdolženke ni mogoče šteti niti za naznanitev kaznivega dejanja, ampak zgolj potrjevanje določenih dejstev t. j. vonjav, ki sta jih pred tem že policista opredelila kot vonjave po prepovedani drogi konoplji in glede katerih sta sama zaznala in ugotovila, da prihajajo iz zgornjih prostorov stanovanjske hiše, torej prostorov, kjer stanuje zasebni tožilec. Na podlagi lastnih zaznav sta torej policista že imela podlago za ukrepanje v smislu odkrivanja kaznivega dejanja oziroma prekrška in njegovega storilca ter za zbiranje obvestil, ki bi utegnila biti pomembna za uspešno izvedbo postopka. Po ustaljeni sodni praksi4 celo naznanitev kaznivega dejanja po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (obrekovanja). V naravi trditve je, da izraža določeno prepričanje tistega, ki nekaj trdi. Pri obdolženki pa je šlo 30. 12. 2016 za potrjevanje nečesa, do česar sta policista na intervenciji prišla na podlagi lastnih zaznav. Ob tem pa je treba tudi upoštevati, da uradni zaznamek z dne 4. 1. 2017, v katerem je policist B. L. zabeležil le svoja lastna opažanja in zaznave ter to kar naj bi mu izjavila obdolženka, nima niti takšne dokazne teže kot npr. zapisnik o sprejemu kazenske ovadbe s predlogom za pregon, ko je oseba, ki takšno izjavo podaja vendarle opozorjena na posledice krive ovadbe. Enako velja tudi za nadaljnje inkriminirane izjave obdolženke: da naj bi k zasebnemu tožilcu večkrat prihajali za kratek čas čudni moški podobni narkomanom ter da je nekaj dni nazaj videla, kako zasebni tožilec v prtljažnik vozila nosi tri velike vreče za smeti, iz katerih je štrlelo več rastlin podobnih prepovedani drogi konoplji. Slednje so le zapis policista, o tem kar naj bi mu obdolženka izjavila. Iz predhodno citiranega judikata vrhovnega sodišča pa je še posebej treba izpostaviti zaključek, da je kazenski pregon ovaditelja zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (v obravnavanem primeru obrekovanja) v nasprotju z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, saj ga nedopustno omejuje ne le v pravici, da naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, temveč tudi v pravici, da v kazenskem postopku z vložitvijo ovadbe ščiti svoje pravice in pravne interese. Še več, vrhovno sodišče je zavzelo celo stališče, da tudi obveščanje oziroma seznanjanje naslovnikov z vsebino kazenske ovadbe ne more biti podlaga za očitek kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ne glede na to, ali imajo pravni interes ali ne. Če takšna presoja velja za naznanitelja kaznivega dejanja, pa po prepričanju sodišča druge stopnje toliko bolj za osebo, katere izjava se brez da bi jo imela možnost prebrati in potrditi s svojim podpisom, zapiše na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja.

9. Glede zadnjih dveh zgoraj povzetih inkriminiranih trditev pa gre tudi pritrditi zaključku sodišča prve stopnje pod točko 32, da teh trditev obdolžena ni mogla policistom podati že 30. 12. 2016 kot ji to očita zasebna tožba pač pa pozneje. Razlogi izpodbijane sodbe v tem delu niso protispisni, kar bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjevano po pritožniku. Glede na izpovedbe obeh policistov gre namreč verjeti obdolženkinem zagovoru z glavne obravnave 4. 4. 2018, da jo je nekaj dni po intervenciji policist B. L. poklical po telefonu in jo spraševal, ali se kdo zadržuje na parkirišču, ali je podoben narkomanu, na kar je ona odgovorila da „mogoče“. Obdolženka je prepričljivo navajala, da je zasebnega tožilca pri nalaganju vreč za smeti v avtomobil videla dan po zadnji intervenciji policije, torej 31. 12. 2016 ob 16.00 uri. Zato je nemogoče, da bi obdolženka že 30. 12. 2016 navajala policistom nekaj, kar naj bi se zgodilo šele naslednjega dne. Obdolženka je še pojasnila, da sama od sebe policistom ni povedala ničesar in da je zahtevala anonimnost, kar potrjuje zapis v uradnem zaznamku z dne 4. 1. 2017: „prav tako so zadevo potrdili njeni družinski člani, ki pa bi radi ostali anonimni...“. Tudi v zgornjem primeru je šlo torej za izjave obdolženke, katerih vsebine ni sama določala ampak jo je usmerjal in vsebino izjav oblikoval policist na podlagi svojega lastnega dojemanja obdolženkinih izjav.

10. Zasebnemu tožilcu, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ni uspelo dokazati, da so obdolženkine inkriminirane izjave bile motivirane z željo po maščevanju zasebnemu tožilcu. Če bi bil ta očitek utemeljen, potem ne bi bilo nobenega razloga, da obdolženka vseh inkriminiranih izjav ne bi navajala že ob prvi policijski intervenciji 29. 12. 2016. Kot že večkrat rečeno pa je bilo postopanje policije in zbiranje izjav posledica lastnih zaznav obeh policistov, ki sta bila v intervenciji, ne pa obdolženkinih navajanj.

11. Sodišče druge stopnje zavrača očitek pritožnika, da naj bi obdolženka zagovor prilagaja na ta način, da je zatrjevala, da je imela telefonski pogovor s policistom po 30. 12. 2016. O tem pogovoru je obdolženka govorila že na prvem zaslišanju 4. 4. 2018 in je torej smiselno izključena možnost, da bi ga prilagajala. Tudi ni sprejemljiv očitek pritožnika, da naj bi sodišče prve stopnje različno obravnavalo izpovedbe zasebnega tožilca napram zagovoru obdolženke in pričevanju njenega moža. Sodišče prve stopnje je izvedene personalne dokaze ocenjevalo v skladu z načelom proste presoje dokazov, svojo dokazno oceno je temeljito argumentiralo in če pri tem ni sledilo izpovedbam zasebnega tožilca, to še ne pomeni, da je zanj uporabilo drugačne standarde kot za obdolženko.

12. Pritožnik izpostavlja, češ da obdolženka 30. 12. 2016 ni imela nobenega razloga, da bi verjela, da se zasebni tožilec ukvarja s pridelovanjem in celo razpečevanjem konoplje, ker ni imela nobenega posebnega kontakta z njim in ni imela dostopa do njegovih prostorov. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da obdolženka kaj takega niti ni imela v zavesti, ko je na podlagi poprejšnjih zaznav policistov o značilnem vonju po konoplji zgolj potrdila to kar sta policista že sama zaznala, kaj šele da bi zasebnemu tožilcu očitala to kar zatrjuje pritožnik. Pri tem niso relevantna navajanja pritožnika, da pri hišni preiskavi stanovanja zasebnega tožilca ni bilo najdenega ničesar, kar bi ga obremenjevalo. Ne gre spregledati skladnih navedb policistov, ki so pri hišni preiskavi sodelovali (Š.M., B.S.) o tem, da sta pri izvajanju hišne preiskave (7. 2. 2017) zaznavala močan vonj po konoplji ter da so našli šotor, ki bi bil lahko uporabljen za gojenje konoplje, delujoč ventilator in prižgane luči. 13. Ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da opis dejanja v zasebni tožbi ne ustreza kaznivemu dejanju obrekovanja, je glede na razloge za takšno odločitev pod točko 51 obrazložitve izpodbijane sodbe posledično pravilno ocenilo, da opis dejanja ne ustreza niti kaznivemu dejanju razžalitve po 158. členu KZ-1, saj ne vsebuje žaljive vrednostne ocene o zasebnem tožilcu v smislu njegovega podcenjevanja, nespoštovanja človeškega dostojanstva ali druge negativne sodbe o njem. Obdolženka v inkriminiranih izjavah ni zatrjevala vrednostnih ocen o zasebnemu tožilcu, pač pa na zahtevo policistov v okviru njihovih pooblastil izjavljala določena opažanja, ki pa so jih nato policisti zapisali v obliki uradnega zaznamka. Nobena od teh izjav v objektivnem smislu ne predstavlja žaljive vrednostne ocene samega zasebnega tožilca.

14. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Zasebni tožilec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s drugim odstavkom 96. člena ZKP, plačati sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v znesku 360,00 EUR po tarifni št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka.

1 Sodišče druge stopnje tu pripominja, da je bila obdolženka po zasebni tožbi primarno obtožena storitve kaznivega dejanja obrekovanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 159. člena KZ-1, podredno pa kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1. 2 Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, avtor mag. Mitja Deisinger, GV Založba Ljubljana 3 Komentar 159. člena KZ-1 - Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018 4 npr. sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 11. 2007, opr. št. I Ips 231/2006