Jedro

Res je, da je tožeča stranka občina in da ima tožena stranka določeno stvarno pravico na lastnini tožeče stranke. Vendar sta v pomenu prepovedi vznemirjanja in vzpostavitve prvotnega stanja in prepovedi bodočih vznemirjanj to pravni osebi, ki izvršujeta tudi stvarno pravne pravice in obveznosti. Dejstvo, da gre za občino oziroma subjekt javnega prava tako na ta razmerja ne vpliva. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka presegla obseg služnosti in zahteva z lastninsko tožbo dostop do parcele in prepoved vznemirjanja. Tako se izkaže, da je zadeva v sodni pristojnosti in je sodišče z zavrnitvijo predloga odreklo stranki možnost sodelovanja v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala prepoved toženi stranki, da na nepremičnini 96/1 nadaljuje z gradbenimi ali drugimi deli, zlasti postavitev ograje na betonski zid, na meji med naštetimi parcelami. V 2. točki je zahtevala prepoved nadaljnjih gradbenih del na parceli 96/8, in sicer za dela, za katere se zahteva pridobitev gradbenega dovoljenja in za čas do pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja in da se tožeči stranki omogoči prost dostop in uporabo dela ograjenega dvorišča 96/14, na katerem ima sedaj tožena stranka odprto skladišče. V primeru kršitev je zahtevala izrek denarne kazni.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče je navedlo, da zadeva ne spada v sodno pristojnost, pač pa v upravno. Tožeča stranka je postavila več tožbenih zahtevkov in v 3. točki zahtevka zahteva odstranitev žične ograje ter vrat na parceli 96/14 in prepovedi uporabe dvorišča za odprto skladišče na tej parceli. Gre za zahtevek lastnika, to je tožeče stranke, da si toženi stranki omeji izvrševanje služnosti v obsegu, kot je to določeno z odločbo z dne 1.9.1981. To ni upravni postopek, ampak sodni postopek. Sedaj postavljena ograja in vrata onemogočajo tožečo stranko pri izvrševanju njene lastninske pravice. Tožena stranka si je prilastila večji del nepremičnine 96/14, ne da bi imela pravno podlago. Gre za samovoljne posege služnostnega upravičenca.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da zahtevek, katerega zavarovanje zahteva tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe, ne spada v sodno pristojnost. Meni, da iz navedb pravdnih strank in listin izhaja, da tožena stranka izvaja dela v skladu z Zakonom o gradnji objektov. Pri tem se sklicuje na sporočilo inšpekcijskih služb z dne 27.11.2007. Meni, da gre za kolizijo javnega in zasebnega interesa in da v tem primeru nadzoruje gradbena dela gradbeni inšpektor.

Pritožba ima prav v delu, ko opozarja, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova lastninske pravice oziroma da zahteva zaščito pred vznemirjanjem lastnika (99. člen in naslednji SPZ). Res je, da je tožeča stranka občina in da ima tožena stranka določeno stvarno pravico na lastnini tožeče stranke. Vendar sta v pomenu prepovedi vznemirjanja in vzpostavitve prvotnega stanja in prepovedi bodočih vznemirjanj to pravni osebi, ki izvršujeta tudi stvarno pravne pravice in obveznosti. Dejstvo, da gre za občino oziroma subjekt javnega prava tako na ta razmerja ne vpliva. Tudi občina ima lastninsko pravico in tožena stranka ima lahko služnost na služečem zemljišču. Res je, da tožeča stranka zahteva odstranitev zidu, tlakovcev in nasutje zemlje ter vzpostavitev prejšnjega stanja ter prepoved izvajanja vseh gradbenih ali obrtniških del na parceli 96/8, za katere je po zakonu potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja do pridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Zadnji del zahtevka je res nekoliko neroden in nepotreben, saj se sklicuje na gradbeno dovoljenje in pravnomočnost upravnega akta, ki je v pristojnosti upravnih organov in ne sodišča. Vendar gre le za opis (nepotreben) prepovednega dela tožbenega zahtevka, ki pa je v pristojnosti sodišča. Tudi zahtevek na odstranitev in zahtevek na dostop na dvorišče na parc. št. 96/14, ki je v lasti tožeče stranke, je lastninska tožba in je v sodni pristojnosti in ne upravni pristojnosti.

Sodišče prve stopnje tudi zmotno ocenjuje listino (list. št. B 2) tako, da je obseg izvrševanja služnostne pravice na sporni parceli v pristojnosti inšpekcijskih služb in ne sodišča. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka presegla obseg služnosti in zahteva z lastninsko tožbo dostop do parcele in prepoved vznemirjanja. Tako se izkaže, da je zadeva v sodni pristojnosti in je sodišče z zavrnitvijo predloga odreklo stranki možnost sodelovanja v postopku, kar tudi smiselno tožeča stranka v pritožbi navaja. Zato gre za absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nadaljnji postopek.

V nadaljevanju postopka, naj sodišče prve stopnje izhaja iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ugotovi pravnorelevantna dejstva in nato o predlogu odloči. Pri tem pa naj pazi tudi na izvršljivost zahtevka (del zahtevka in predloga, ki se sklicuje na pravnomočnost gradbenega dovoljenja).