Jedro

Tožnica zatrjuje, da je toženka dvakrat prodala isto nepremičnino, najprej tožnici in nato še drugemu kupcu, ki se je uspel vknjižiti v zemljiški knjigi, ter da toženka kot slaboverna razpolaga s kupnino. Od toženke zahteva vračilo plačanega zneska. Takšno njeno terjatev je opredeliti kot zahtevek na podlagi razdrtja pogodbe (111. člen OZ), ki ima za posledico vrnitev danega, in torej ne gre za uveljavljanje pravnih napak (po 1. odstavku 495. člena OZ), ki je vezano na 1 letni prekluzivni rok.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep prvega sodišča se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je zmotno stališče prvega sodišča, da je tožnica vložila tožbo po preteku enoletnega prekluzivnega roka. Prepoved odtujitve in obremenitve, vknjižena v korist D. Š., ni pravica tretjega, kot je napačno zaključilo prvo sodišče. Tožnica je še vedno imela možnost, da se vpiše kot lastnica nepremičnin, če bi D. Š. dala soglasje. Nezmožnost, da se tožnica dejansko vpiše v zemljiško knjigo kot lastnica, je postala realna in dokončna z dnem, ko je toženka prodala nepremičnini G. s prodajno pogodbo z dne 16. 4. 2014 in se je nato G. vpisala kot lastnica 6. 5. 2014. Gre za tipično škodno ravnanje toženke, ko je s sklenitvijo prodajne pogodbe z dne 16. 4. 2014 tožnico na takšen način oškodovala. Tožnici je torej šele s 6. 5. 2014 onemogočena vsakršna možnost vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah, ki ju je kupila od toženke. G. je resnično postala tretja v smislu določil zakona glede pravice tretjega in se je lastninsko stanje spremenilo v maju 2014, od takrat dalje pa tožnica oziroma družba T. d.o.o. ne moreta več vplivati na samo zemljiškoknjižno stanje in je tožnici dokončno onemogočena vknjižba v zemljiški knjigi. Tožnica je prikrajšana in oškodovana, saj je toženka v povezavi s svojo sestro D. Š. prikrajšala tožnico in pred tem postopkom sploh ni bila pripravljena kupnine za sporni nepremičnini vrniti tožnici, čeprav jo je tožnica k temu pred vložitvijo tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe tudi pozivala.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V okviru preizkusa izpodbijanega sklepa po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Vtoževano terjatev je materialnopravno napačno opredelilo kot odškodnino za škodo zaradi zaupanja, zato zanjo ne pride v poštev uporaba prvega odstavka 495. člena OZ. Tožničine tožbene trditve so deloma res nepovezane, vendar pa iz njih izhajajo tudi naslednje navedbe: da je sedaj lastnica prodanih nepremičnin (kateri je toženka najprej prodala tožnici, ki pa se kot zemljiškoknjižna lastnica ni uspela vknjižiti) novi kupec J. K. G., kateri je D. Š. dala izbrisno dovoljenje v zvezi s prepovedjo odtujitve in obremenitve teh nepremičnin v njeno korist; da je J. K. G. dosegla vknjižbo lastninske pravice v svojo korist na teh nepremičninah; da se tožnica sedaj ne bo več mogla vpisati v zemljiško knjigo, saj ji je to onemogočeno od 6. 5. 2014, ko se je kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo J. K. G. da toženki ne pride na misel, da bi tožnici vrnila prejeto kupnino, s katero kot slaboverna razpolaga že več kot devet let in da zahteva vračilo (plačanega) zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila.

6. S temi navedbami tožnica smiselno meri na situacijo iz prvega odstavka 490. člena OZ: da je bila kupoprodajna pogodba med pravdnima strankama razdrta po samem zakonu, ko je toženka sporni nepremičnini prodala še drugič, tokrat J. K. G., ki se je v zemljiški knjigi tudi vknjižila kot njuna lastnica in s tem nepremičnini „vzela“ tožnici, zaradi česar tožnica terja od toženke vrnitev plačane kupnine z obrestmi. V primeru razdrte pogodbe po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena OZ) ima vsaka pogodbena stranka pravico zahtevati vrnitev danega (drugi odstavek 111. člena OZ). Tožnica v tej pravdi zahteva prav to, saj terja od toženke vrnitev plačane kupnine z zamudnimi obrestmi zaradi razdrte pogodbe, ne pa plačilo odškodnine za škodo zaradi zaupanja, kot zmotno meni prvo sodišče. Prekluzivni rok iz prvega odstavka 495. člena OZ ne pride v poštev za uveljavljanje zahtevka za vrnitev kupnine zaradi razdrte pogodbe.

7. Stališče prvega sodišča, da je vtoževana terjatev ugasnila zaradi poteka prekluzivnega roka pred vložitvijo tožbe, je zato materialnopravno zmotno. Zaradi napačnega stališča prvo sodišče ni presojalo obstoja pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Glede na dosedanjo obrazložitev posebni napotki prvemu sodišču za odločanje v novem postopku niso potrebni.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).