Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da upravni organ tožnici ni dal možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjasnila o ključni sporni okoliščini, to je glede obrazca o odjavi stalnega prebivališča z dne 19. 8. 1991, na katerega je drugostopenjski organ oprl svojo odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-11604/2013-25 z dne 27. 5. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jo je tožnica vložila dne 18. 7. 2013 na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Ugotovil je, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka SFRJ in državljanka SR BiH in da je imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji (RS) prijavljeno stalno prebivališče; zato bi morala izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živi. Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in tožničinih navedb na zaslišanju je ugotovil, da je tožnica dne 19. 8. 1991 sama odjavila stalno prebivališče na naslovu ... in prijavila stalno prebivališče na naslovu ..., BiH. Tožnica tudi ni vložila prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje niti ne prošnje za sprejem v državljanstvo RS. Tožnica je iz RS odšla zaradi zamenjave lokacije dela njenega moža na podlagi odločitve predsedstva SFRJ in od dneva zapustitve RS živi v Črni Gori. V RS se je z družino skušala vrniti v prvi polovici leta 1992 in 29. 1. 1994, vendar je bila na slovensko madžarskem mejnem prehodu obakrat zavrnjena. Glede na to, da se je tožnica v obdobju prvih pet let po zapustitvi RS dvakrat poskušala vrniti v Slovenijo in je bila pri vstopu obakrat zavrnjena, je organ tožničino odsotnost iz RS od 19. 8. 1991 do 19. 8. 1996 štel kot upravičeno odsotnost in posledično štel, da tožnica v tem obdobju izkazuje pogoj dejanskega življenja v RS. Vendar pa tožnica ni izkazala poskusov vračanja v RS v obdobju od 19. 8. 1996 do 19. 8. 2001, saj se v tem obdobju ni poskušala vrniti v RS in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Vrnila se je le leta 2007, ko je pridobila vizum za osebni obisk zaradi obletnice nečakove smrti. Po izvedenem postopku organ zaključuje, da tožnica ni izkazala pogoja dejanskega življenja v RS od 19. 8. 1996 do 19. 8. 2001 in zato, upoštevajoč določbo 1. člena ZUSDDD, ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnica sodi med tujce, ki so na dan 25. 6. 1991 bili državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 v RS imeli prijavljeno stalno prebivališče in bi zato morala izkazati, da v RS od 23. 12. 1990 dalje tudi dejansko živi. Po mnenju drugostopenjskega organa je tožnica dne 19. 8. 1991 zapustila RS z namenom trajne odselitve. Na ta dan (19. 8. 1991) je odjavila stalno prebivališče iz RS, kar nesporno dokazuje njen podpis na obrazcu za odjavo stalnega prebivališča iz RS. Na isti dan je odjavil stalno prebivališče tudi njen mož. Vrnil je tudi službeno stanovanje in s svojo enoto JLA, kljub pozivom takratnega predsedstva RS, da pripadnikom JLA, ki prestopijo k takratni teritorialni obrambi, ni potrebno zapuščati območja RS, prostovoljno zapustil RS. Slovenijo je tako tožnica zapustila približno pol leta pred 26. 2. 1992, ko je prišlo do izbrisa drugih državljanov, ki v zakonsko določenem roku niso zaprosili za sprejem v državljanstvo RS. Tožnica ni zapustila RS zaradi posledic izbrisa, ampak je RS zapustila prostovoljno zaradi službene prerazporeditve moža v BIH in kasneje v Črno Goro. Organ prve stopnje je sicer pravilno ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega prebivanja v RS za nadaljnje obdobje pet let od leta 1996 dalje, saj ni izkazala poskusov vračanja, čeprav prvostopenjskemu organu tega niti ne bi bilo treba ugotavljati, če bi pravilno ugotovil, da tožničinega odhoda iz RS dne 19. 8. 1991, ko je z mladoletnima otrokoma sledila možu, ko je z enoto JLA prostovoljno zapustil RS, ni mogoče šteti za enega od upravičenih razlogov odsotnosti, kot jih določa tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD. Prvostopenjski organ je iz arhiva o prijavi prebivališč pridobil obrazec o odjavi stalnega prebivališča, ki ga je dne 19. 8. 1991 podpisala tožnica, kar dokazuje, da je tožnica stalno prebivališče v RS na ta dan odjavila sama. Datum na obrazcu se tudi ujema z datumom, ko je tožnica, glede na svojo lastno izjavo, zapustila RS zaradi prerazporeditve moževe vojaške enote v BIH. Sam izbris tudi ni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, saj bi morala tožnica v skladu s prvim odstavkom 1.č člena ZUSDDD izkazati, da kumulativno izpolnjuje vse tri pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. Tožnica pa je dne 19. 8. 1991 prostovoljno zapustila RS in si vse od leta 1991 do 2013 ni urejala statusa tujca v RS.

3. Tožnica s tožbo izpodbija tako prvostopenjsko, kakor tudi drugostopenjsko odločbo. V tožbi navaja, da je pri izpodbijani drugostopenjski odločbi podano protislovje med izrekom in razlogi odločbe, saj v izreku piše, da se pritožba zavrne, iz obrazložitve pa je razvidno, da je pritožbeni organ v resnici pritožbi delno ugodil in prošnjo zavrnil iz bistveno drugačnega razloga kot prvostopenjski organ. Zaradi navedenega protislovja je odločba nezakonita. Pritožbeni organ ni samo zavrnil pritožbenih ugovorov zoper prvostopenjsko odločbo, ampak je ugotovil, da je prvostopenjska odločba napačno utemeljena, zato bi moral (ob delni ugoditvi) pritožbi, izpodbijano odločbo nadomestiti z novo, ki bi sicer imela enak izrek, vendar drugačno obrazložitev. Nadalje pritožbeni organ ni odgovoril na pritožbene ugovore pod V., kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka, hkrati pa tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja. Indirekten odgovor je le na del ugovora pod V.1 s trditvami na 4. strani zgoraj in na 6. strani spodaj, da je prvostopenjski organ iz arhiva pridobil obrazec o odjavi z domnevnim podpisom stranke. Pritožbeni zahtevek pa je bil, da pritožbeni organ obstoj teh dokumentov sam preveri in da to stori ob seznanitvi stranke, torej z možnostjo, da stranka dobi te pisne dokaze na vpogled in da lahko tako preveri njihovo pristnost in verodostojnost, ker ji v postopku pred prvostopenjskim organom to ni bilo omogočeno. V pritožbi je navedla, da je na 3. strani izpodbijane prvostopenjske odločbe navedeno, da je tožnica v postopku zanikala trditev upravnega organa, da se je 19. 8. 1991 sama odjavila in je za to navedla tudi argumente. Na 6. strani odločbe pa se organ, ko začne navajati razloge za svojo odločitev, do tega bistvenega ugovora sploh ne opredeli. Zato naj to kršitev odpravi pritožbeni organ sam. Če bo pritožbeni organ ugotovil, da se je stranka res sama odjavila in da zato ne spada med izbrisane, mora odločbo bistveno spremeniti. To, da organ stranke ne seznani z bistvenim dokazom, na katerem odločba temelji, pomeni bistveno kršitev določb postopka. Prvostopenjski organ je tudi napačno uporabil ZUSDDD glede pojma središče življenjskih interesov.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, torej ne izpolnjuje enega od treh kumulativno določenih pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 1. členu ZUSDDD. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi gre za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po določbi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Po navedeni zakonski določbi je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim tujcem, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so imeli na dan 23. 12. 1990 na območju RS prijavljeno stalno prebivališče ter so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) se je pri svoji odločitvi na citirano zakonsko določbo 1.č člena ZUSDDD tudi oprl. 8. Sodišče v obravnavani zadevi iz podatkov v spisu in iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ugotavlja, da je upravni organ svojo odločitev oprl na, iz arhiva pridobljeni, obrazec o odjavi stalnega prebivališča. Na podlagi tega obrazca o odjavi stalnega prebivališča je ocenil, da je tožnica dne 19. 8. 1991 sama odjavila stalno prebivališče z navedenega naslova v Postojni in prijavila stalno prebivališče na navedenem naslovu v ... (BIH). Šlo je torej za okoliščino, ki je bila odločilna za izdajo drugostopenjske odločbe, ki je spremenila razloge iz izpodbijane odločbe, tožnica pa je že v pritožbenem postopku zanikala, da bi dne 19. 8. 1991 sama odjavila stalno prebivališče iz RS. Zato bi moral upravni organ v upravnem postopku tožnici dati možnost, da se o spornem obrazcu o odjavi stalnega prebivališča izjasni v tem smislu, da bi njene trditve in argumente vključil v dokazno oceno. Iz podatkov v spisu izhaja, da upravni organ v upravnem postopku tožnici ni dal možnosti, da bi se pred izdajo odločbe izjasnila o ključni sporni okoliščini (9. in 146. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nad. ZUP), to je glede obrazca o odjavi stalnega prebivališča z dne 19. 8. 1991, na katerega je drugostopenjski organ oprl svojo odločitev. Te pomanjkljivosti drugostopenjski organ ni odpravil. S tem je upravni organ zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki jo je mogoče sanirati le v ponovljenem postopku. Sodišče je zato že zaradi navedenega razloga na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ZUS-1 moralo tožbi ugoditi in se zato niti ni spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov. Prvostopenjski organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).