Jedro

Tožnik je prijavil stalno prebivališče v Sloveniji 16.8.1991 in tako ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih pogojev za pridobitev državljanstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji prijavil šele 16.8.1991. Zato ne izpolnjuje temeljnega pogoja, ki ga za pridobitev državljanstva določa 40. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS) - da je imel na dan 23.12.1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Proti takšni odločitvi tožene stranke je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi navaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje. Tožnik je namreč stalno prijavljen v Sloveniji že več kot leto dni in sicer 16.8.1992 je bilo leto dni odkar ima prijavljeno stalno prebivališče v... , kjer tudi živi. V ... sta si z ženo zgradila stanovanjsko hišo, katere solastnika sta vsak do 1/2. Tožnik ima tudi od občine ... izdano osebno izkaznico. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena, ker tožnik glede stalnega prebivališča ne izpolnjuje zakonskega pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Tožba ni utemeljena.

Iz tožnikove vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije izhaja, da je tožnik stalno prebivališče v Sloveniji prijavil dne 16.8.1991. Ta datum je v izpodbijani odločbi ugotovila tudi tožena stranka. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije - ni imel na dan 23.12.1990 prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Ker to ugotovitev potrjujejo tudi tožnikove navedbe v tožbi (da je bilo 16.8.1992 leto dni, odkar ima prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji), so neutemeljene njegove navedbe, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje. Ostale okoliščine, ki jih navaja tožnik v tožbi, za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe niso relevantne, ker tožnik ne izpolnjuje enega od kumulativno določenih zakonskih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije.

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato tožnik s tožbo ni uspel. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. To določbo je sodišče uporabilo smiselno kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).