Jedro

Delavec se plači (plačilu za delo) in regresu za letni dopust ne more odpovedati v sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, saj gre za neodtujljivi pravici.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v prvi, tretji, četrti, peti, šesti, sedmi in osmi alinei II./3. točke izreka in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem delu (I./1. točka izreka, I./2. točka izreka in druga alinea II./3. točke izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I./1. točki izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR bruto in mu po odvodu davkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 dalje do plačila, v osmih dneh in pod izvršbo. V I./2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati znesek 3.044,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnih, v I./2. točki izreka navedenih zneskov v plačilo do plačila. V II./3. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka izplačati premalo izplačane neto zneske (po višini enake osnovni plači) za februar 2008 v višini 232,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2008 dalje do plačila, za obdobje od marca 2008 do septembra 2008 pa v mesečnih neto zneskih 462,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v naslednjem mesecu za tekoči mesec dalje do plačila. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 484,16 EUR, v osmih dneh od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka, oba iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del in zoper odločitev o stroških in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče izvedencu grafološke stroške priskrbeti originalno računovodsko dokumentacijo tožene stranke. Sodišče je namreč zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka tudi ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca grafologa, ki je opravil analizo domnevnih tožnikovih podpisov, s katerimi naj bi potrjeval prejem denarja s strani tožene stranke. Izvedencu grafologu pa niso bile predložene sporne listine v originalu, temveč v fotokopiji. Te podpise bi bilo možno skenirati oziroma jih drugače fotokopirati. Nujno je potrebno, da tožena stranka predloži originalne podpise in da izvedenec grafolog opravi analizo originalnih podpisov. Tožena stranka je vložila v spis le original dokumentacije za marec 2008. Opravljena analiza grafologa je tako nepravilna in brez dokazne vrednosti, zato sodišče nanjo ne bi smelo opreti odločitve. Ker sodišče prve stopnje ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, čeprav je bil ta utemeljen, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del in zoper stroške postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sporazum tožnika in tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja posledica njune volje, ki ni bila obremenjena z napakami. Tak sporazum je veljaven in tožena stranka na podlagi njega tožniku ne dolguje ničesar več. Sodišče prve stopnje bi moralo dokazno oceniti tudi izpovedbo priče D., ki je omenjeni sporazum pripravil in podpisal. Tožnik na sporazum ni imel pripomb, napak volje ni bilo. Sodišče bi moralo preveriti tudi če je pravica tožnika prenehala po določbah OZ (pobot, izpolnitev, odpust dolga...). Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o razliki v plači, ki je bila prisojena tožniku. Tudi glede tega je veljal omenjeni sporazum. Tožena stranka tožniku od plače ni ničesar trgala. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje o razlikah v izpovedbah J. in D.. Tožnik ni dokazal, da je bil pri toženi stranki prikrajšan, sodišče prve stopnje pa višine prisojenih razlik v plači ni obrazložilo. Stroški so napačno odmerjeni.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedeni v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen do 30. 9. 2008, ko mu je na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja (B2) delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. V postopku je vtoževal izplačilo regresa za letni dopust za leto 2008, izplačilo razlike v plači za obdobje od februarja 2008 do septembra 2008 in izplačilo zneskov, ki naj bi mu jih tožena stranka izplačala v gotovini (tožnik je zatrjeval, da teh zneskov ni prejel) za isto obdobje, kot je vtoževal izplačilo razlike v plači, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo regres za letni dopust za leto 2008, saj je pravilno štelo, da se s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja temu regresu ni odpovedal. Prav tako je iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke razvidno, da tožniku regres za letni dopust za leto 2008 dejansko ni bil izplačan v skladu z veljavno zakonodajo, ker je tožnik zapustil toženo stranko. Ker je pravica do regresa zakonsko določena pravica (131. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), je sodišče prve stopnje tožniku vtoževani regres utemeljeno prisodilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska za obdobje od 1. 9. 2008, kar je bilo skladno s tožnikovim tožbenim zahtevkom. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da tožniku regres ne pripada zato, ker je sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja s toženo stranko, v katerem je bilo ugotovljeno, da med strankama ni več nobenih odprtih zadev in da druga do druge nimata več nobenih materialnih zahtevkov (razen plače oziroma plačila za opravljeno delo delavca od dneva sklenitve sporazuma do dneva prenehanja delovnega razmerja). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se tožnik pravici do regresa kot zakonsko določeni pravici ne more odpovedati, kar je zaključiti tudi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 (podobno tudi sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 786/2003 dne 17. 2. 2005). Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, če je prišlo s podpisom navedenega sporazuma do drugačnega načina prenehanja obveznosti tožene stranke do tožnika (pobot, odpust dolga,...).

Pravilna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje, da pripadajo tožniku vtoževani zneski iz naslova razlike v plači, ki jih je tožnik dokazoval z obračunom plač za sporno obdobje (A3, A6) in ki jih je sestavila tožena stranka. Iz teh listin, pa tudi iz preostalih dokazov (A7, A8, A9, A10, izpovedba tožnika...) izhaja, da je tožena stranka tožniku od zneskov, ki so bili v teh listinah vodeni pod postavko „skupaj“, ki naj bi predstavljali dogovorjeno mesečno neto plačilo za opravljene prevoze tožnika v posameznem mesecu, odtegovala določene odbitke (npr. škodo, kredit, A.D.R.,...), ki so nastali toženi stranki v zvezi z delom tožnika pri njej. Za te odbitke tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni dal soglasja (z izjemo stroškov za telefon), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožniku ti odbitki pripadajo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je ta vtoževal (člen 136/2 ZDR, člen 378 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; upoštevaje 299. člen OZ). Tožena stranka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sporazum z dne 12. 9. 2008, saj se tožnik pravici do dogovorjenega plačila za opravljeno delo, ki je delavčeva neodtujljiva pravica, ne more odpovedati. Pri svoji odločitvi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da niti J. niti D. nista zadovoljivo pojasnila načina, kako je tožena stranka prišla do zneskov v listinah „obračuni plače za mesec“ (A3, A6). Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka, če bi ugotovila, da je tožnik kot njen delavec povzročil kakršnokoli škodo oziroma da ima kakršnekoli druge terjatve do njega, te terjatve uveljavljati v predpisanih postopkih in jih ni smela enostavno pobotati s svojo obveznostjo plačila. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da izpodbijana sodba o višini prisojenih zneskov nima razlogov oziroma da v tem delu ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je namreč na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da višino zahtevanih zneskov dokazujejo predloženi obračuni plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo zneske, ki so v obračunih plače za sporno obdobje (A3, A6) navedeni pod postavko „odbitki“ (z izjemo stroškov za telefon, za katere je tožnik izpovedal, da je soglašal s temi odtegljaji), tako da je ugodilni del sodbe mogoče preveriti tudi po višini.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka (z izjemo tožbenega zahtevka za izplačilo zneska za mesec marec 2008 v višini 462,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2008 dalje do plačila), ki ga je tožnik vtoževal v okviru razširitve tožbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje temelji ta del tožnikovega tožbenega zahtevka na izplačevanju potnih stroškov in dnevnic tožniku s strani tožene stranke v gotovini. Tožnik je v postopku zatrjeval, da podpisi, s katerimi naj bi potrdil plačilo zneskov potnih stroškov in dnevnic v gotovini (listine med prilogami B8), niso njegovi podpisi in da denarja nikoli ni prejel na roko. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca grafološke stroke in z namenom preizkusa teh tožnikovih trditev od tožene stranke pribavilo originalno listino s tožnikovim podpisom za prejem gotovine tožnika za mesec marec 2008 (B15). V zvezi z ostalimi spornimi podpisi tožnika pa je izvedenec izvedensko mnenje izdelal le na podlagi fotokopij teh podpisov. Temu je tožnik v pripombah na izvedensko mnenje izrecno ugovarjal in predlagal sodišču prve stopnje, da toženi stranki naloži, da predloži sodišču prve stopnje originalne tožnikove podpise ob prejemu potnih stroškov in dnevnic za preostalo vtoževano obdobje (tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 8. 9. 2010 izrecno pojasnila, da je pripravljena predložiti originalne izvode listin, v kolikor bo v predmetni zadevi postavljen izvedenec grafolog), vendar pa sodišče prve stopnje originala teh listin (z izjemo listine za marec 2008) ni pribavilo in jih ni predložilo v preučitev izvedencu grafologu. V pripombah na izvedensko mnenje je tožnik izrecno predlagal tudi dopolnitev izvedenskega mnenja z izvedencem grafološke stroke, vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Prav tako o tem dokaznem predloga tožnika ni odločalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na navedeno storilo relativno bistveno kršitev pravil določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe (člen 251/1 ZPP, člen 287/2 ZPP), kar je tožnik ugovarjal že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku. Zato je bilo potrebno tožnikovi pritožbi ugoditi in zavrnilni del sodbe (z izjemo zavrnitve dela tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova povrnitve potnih stroškov in dnevnic za marec 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje od tožene stranke pribaviti še originale tožnikovih podpisov za preostalo vtoževano obdobje v zvezi z prejemom gotovine iz naslova obračuna potnih stroškov oziroma dnevnic in nato po predhodni založitvi predujma s strani tožnika (dopolnitev izvedenskega mnenja je predlagal tožnik) pridobiti dopolnitev tega izvedenskega mnenja glede pristnosti preostalih tožnikovih podpisov ter odločiti še o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker je od odločitve o preostalem tožbenega zahtevka odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških, je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko pritožbeno sodišče pridrži odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo. Sodišče prve stopnje je v I./1. točki izreka naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR bruto in mu po odvodu davkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 dalje do plačila, v osmih dneh in pod izvršbo. V I./2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati znesek 3.044,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnih, v I./2. točki izreka navedenih zneskov v plačilo do plačila. V II./3. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi mu bila dolžna tožena stranka izplačati premalo izplačane neto zneske (po višini enake osnovni plači) za februar 2008 v višini 232,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2008 dalje do plačila, za obdobje od marca 2008 do septembra 2008 pa v mesečnih neto zneskih 462,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v naslednjem mesecu za tekoči mesec dalje do plačila. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 484,16 EUR, v osmih dneh od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka, oba iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del in zoper odločitev o stroških in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče izvedencu grafološke stroške priskrbeti originalno računovodsko dokumentacijo tožene stranke. Sodišče je namreč zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka tudi ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca grafologa, ki je opravil analizo domnevnih tožnikovih podpisov, s katerimi naj bi potrjeval prejem denarja s strani tožene stranke. Izvedencu grafologu pa niso bile predložene sporne listine v originalu, temveč v fotokopiji. Te podpise bi bilo možno skenirati oziroma jih drugače fotokopirati. Nujno je potrebno, da tožena stranka predloži originalne podpise in da izvedenec grafolog opravi analizo originalnih podpisov. Tožena stranka je vložila v spis le original dokumentacije za marec 2008. Opravljena analiza grafologa je tako nepravilna in brez dokazne vrednosti, zato sodišče nanjo ne bi smelo opreti odločitve. Ker sodišče prve stopnje ni v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, čeprav je bil ta utemeljen, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del in zoper stroške postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sporazum tožnika in tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja posledica njune volje, ki ni bila obremenjena z napakami. Tak sporazum je veljaven in tožena stranka na podlagi njega tožniku ne dolguje ničesar več. Sodišče prve stopnje bi moralo dokazno oceniti tudi izpovedbo priče D., ki je omenjeni sporazum pripravil in podpisal. Tožnik na sporazum ni imel pripomb, napak volje ni bilo. Sodišče bi moralo preveriti tudi če je pravica tožnika prenehala po določbah OZ (pobot, izpolnitev, odpust dolga...). Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o razliki v plači, ki je bila prisojena tožniku. Tudi glede tega je veljal omenjeni sporazum. Tožena stranka tožniku od plače ni ničesar trgala. Neutemeljen je očitek sodišča prve stopnje o razlikah v izpovedbah J. in D.. Tožnik ni dokazal, da je bil pri toženi stranki prikrajšan, sodišče prve stopnje pa višine prisojenih razlik v plači ni obrazložilo. Stroški so napačno odmerjeni.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedeni v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen do 30. 9. 2008, ko mu je na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja (B2) delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. V postopku je vtoževal izplačilo regresa za letni dopust za leto 2008, izplačilo razlike v plači za obdobje od februarja 2008 do septembra 2008 in izplačilo zneskov, ki naj bi mu jih tožena stranka izplačala v gotovini (tožnik je zatrjeval, da teh zneskov ni prejel) za isto obdobje, kot je vtoževal izplačilo razlike v plači, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno prisodilo regres za letni dopust za leto 2008, saj je pravilno štelo, da se s sporazumom o prenehanju delovnega razmerja temu regresu ni odpovedal. Prav tako je iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke razvidno, da tožniku regres za letni dopust za leto 2008 dejansko ni bil izplačan v skladu z veljavno zakonodajo, ker je tožnik zapustil toženo stranko. Ker je pravica do regresa zakonsko določena pravica (131. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), je sodišče prve stopnje tožniku vtoževani regres utemeljeno prisodilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočega neto zneska za obdobje od 1. 9. 2008, kar je bilo skladno s tožnikovim tožbenim zahtevkom. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da tožniku regres ne pripada zato, ker je sklenil sporazum o prenehanju delovnega razmerja s toženo stranko, v katerem je bilo ugotovljeno, da med strankama ni več nobenih odprtih zadev in da druga do druge nimata več nobenih materialnih zahtevkov (razen plače oziroma plačila za opravljeno delo delavca od dneva sklenitve sporazuma do dneva prenehanja delovnega razmerja). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se tožnik pravici do regresa kot zakonsko določeni pravici ne more odpovedati, kar je zaključiti tudi na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 (podobno tudi sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 786/2003 dne 17. 2. 2005). Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti, če je prišlo s podpisom navedenega sporazuma do drugačnega načina prenehanja obveznosti tožene stranke do tožnika (pobot, odpust dolga,...).

Pravilna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje, da pripadajo tožniku vtoževani zneski iz naslova razlike v plači, ki jih je tožnik dokazoval z obračunom plač za sporno obdobje (A3, A6) in ki jih je sestavila tožena stranka. Iz teh listin, pa tudi iz preostalih dokazov (A7, A8, A9, A10, izpovedba tožnika...) izhaja, da je tožena stranka tožniku od zneskov, ki so bili v teh listinah vodeni pod postavko „skupaj“, ki naj bi predstavljali dogovorjeno mesečno neto plačilo za opravljene prevoze tožnika v posameznem mesecu, odtegovala določene odbitke (npr. škodo, kredit, A.D.R.,...), ki so nastali toženi stranki v zvezi z delom tožnika pri njej. Za te odbitke tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni dal soglasja (z izjemo stroškov za telefon), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožniku ti odbitki pripadajo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih je ta vtoževal (člen 136/2 ZDR, člen 378 Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; upoštevaje 299. člen OZ). Tožena stranka se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na sporazum z dne 12. 9. 2008, saj se tožnik pravici do dogovorjenega plačila za opravljeno delo, ki je delavčeva neodtujljiva pravica, ne more odpovedati. Pri svoji odločitvi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da niti J. niti D. nista zadovoljivo pojasnila načina, kako je tožena stranka prišla do zneskov v listinah „obračuni plače za mesec“ (A3, A6). Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka, če bi ugotovila, da je tožnik kot njen delavec povzročil kakršnokoli škodo oziroma da ima kakršnekoli druge terjatve do njega, te terjatve uveljavljati v predpisanih postopkih in jih ni smela enostavno pobotati s svojo obveznostjo plačila. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da izpodbijana sodba o višini prisojenih zneskov nima razlogov oziroma da v tem delu ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je namreč na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da višino zahtevanih zneskov dokazujejo predloženi obračuni plače. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo zneske, ki so v obračunih plače za sporno obdobje (A3, A6) navedeni pod postavko „odbitki“ (z izjemo stroškov za telefon, za katere je tožnik izpovedal, da je soglašal s temi odtegljaji), tako da je ugodilni del sodbe mogoče preveriti tudi po višini.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka (z izjemo tožbenega zahtevka za izplačilo zneska za mesec marec 2008 v višini 462,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2008 dalje do plačila), ki ga je tožnik vtoževal v okviru razširitve tožbe. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje temelji ta del tožnikovega tožbenega zahtevka na izplačevanju potnih stroškov in dnevnic tožniku s strani tožene stranke v gotovini. Tožnik je v postopku zatrjeval, da podpisi, s katerimi naj bi potrdil plačilo zneskov potnih stroškov in dnevnic v gotovini (listine med prilogami B8), niso njegovi podpisi in da denarja nikoli ni prejel na roko. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca grafološke stroke in z namenom preizkusa teh tožnikovih trditev od tožene stranke pribavilo originalno listino s tožnikovim podpisom za prejem gotovine tožnika za mesec marec 2008 (B15). V zvezi z ostalimi spornimi podpisi tožnika pa je izvedenec izvedensko mnenje izdelal le na podlagi fotokopij teh podpisov. Temu je tožnik v pripombah na izvedensko mnenje izrecno ugovarjal in predlagal sodišču prve stopnje, da toženi stranki naloži, da predloži sodišču prve stopnje originalne tožnikove podpise ob prejemu potnih stroškov in dnevnic za preostalo vtoževano obdobje (tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 8. 9. 2010 izrecno pojasnila, da je pripravljena predložiti originalne izvode listin, v kolikor bo v predmetni zadevi postavljen izvedenec grafolog), vendar pa sodišče prve stopnje originala teh listin (z izjemo listine za marec 2008) ni pribavilo in jih ni predložilo v preučitev izvedencu grafologu. V pripombah na izvedensko mnenje je tožnik izrecno predlagal tudi dopolnitev izvedenskega mnenja z izvedencem grafološke stroke, vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo. Prav tako o tem dokaznem predloga tožnika ni odločalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na navedeno storilo relativno bistveno kršitev pravil določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe (člen 251/1 ZPP, člen 287/2 ZPP), kar je tožnik ugovarjal že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku. Zato je bilo potrebno tožnikovi pritožbi ugoditi in zavrnilni del sodbe (z izjemo zavrnitve dela tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova povrnitve potnih stroškov in dnevnic za marec 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje od tožene stranke pribaviti še originale tožnikovih podpisov za preostalo vtoževano obdobje v zvezi z prejemom gotovine iz naslova obračuna potnih stroškov oziroma dnevnic in nato po predhodni založitvi predujma s strani tožnika (dopolnitev izvedenskega mnenja je predlagal tožnik) pridobiti dopolnitev tega izvedenskega mnenja glede pristnosti preostalih tožnikovih podpisov ter odločiti še o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker je od odločitve o preostalem tožbenega zahtevka odvisna tudi odločitev o pravdnih stroških, je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko pritožbeno sodišče pridrži odločitev o pritožbenih stroških v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.