Jedro

Če je vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje za pravočasno vloženo, če je mogoča vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. Vendar pa toženka odgovora na tožbo ni poslala na nepristojno sodišče, pač pa na neobstoječe sodišče: poslala ga je na naslov Okrajno sodišče v Ljubljani, Tavčarjeva 9. Ker na tem naslovu Okrajnega sodišča ni, je pošta pisanje vrnila toženki. Uporaba desetega odstavka 112. člena ZPP tako ne pride v poštev, saj odgovor na tožbo na pristojno sodišče ni prispel iz nepristojnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (tožnica) za plačilo 83.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2013 do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od 115.000 EUR od dne 16. 1. 2011 do 15. 5. 2012 in od zneska 93.000 EUR od 16. 5. 2012 do 22. 10. 2013. Toženi stranki (toženka) je naložilo v plačilo 2.492,30 EUR tožničinih stroškov postopka.

2. Toženka je vložila laično pritožbo, v kateri opisuje okoliščine prejema sodnega pisanja in zatrjuje, da je skladno s priloženim pozivom sodišča v zakonskem roku podala odgovor na tožbo. Po prejemu zamudne sodbe pa je šla na sodišče na Tavčarjevi 9, kjer ji je uslužbenka povedala, da bi moralo biti naslovnik Okrožno sodišče in ne Okrajno sodišče v Ljubljani, kot je pomotoma napisala pri oddaji pošte. Na sodišču odgovora na tožbo niso našli. Ker je pomotoma pošto naslovila na Okrajno sodišče v Ljubljani, Tavčarjeva 9, je vložila še odgovor na tožbo na Okrožno sodišče v Ljubljani, zato sodišče naproša, da njen odgovor na tožbo šteje kot pravočasen, ali pa ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Iz previdnosti podaja tudi pritožbo, v kateri vztraja pri dosedanjih navedbah in predloženih dokazih v odgovoru na tožbo.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Pojasnjuje, zakaj meni, da toženka ne more več izpodbiti posojilne pogodbe, da ni res, da naj bi pripoznan dolg 83.000 EUR predstavljal glavnico v višini 68.000 EUR, ostalo pa so obresti, da so neutemeljene navedbe toženke glede prevoda pogodbe in navedbe, da so obresti v nasprotju s slovensko in evropsko zakonodajo. Z ostalimi navedbami in dokazi v pritožbi je toženka prekludirana. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa glede pravilne uporabe materialnega prava in v zakonu taksativno naštetih kršitev določb postopka.

6. V pritožbi ni navedb, ki bi vsebinsko izpodbijale ugotovitve prvostopenjskega sodišča o obstoju terjatve tožnice do toženke in njeni višini. V resnici pritožba pojasnjuje le, zakaj je tožnica odgovor na tožbo na pristojno sodišče vložila po izteku 30-dnevnega roka za odgovor na tožbo (prvi odstavek 277. člena ZPP). Iz njenih navedb tako izhaja priznanje, da je tožbo s pozivom na odgovor v roku 30-tih dni od prejema tožbe prejela. Da bi sodišče tožbo napačno vročilo, torej niti ne zatrjuje, le razloge za prepozno vložitev odgovora na tožbo pojasnjuje. Zamuda stranke pri opravi procesnega dejanja pa, tudi če je opravičljiva, ne more biti utemeljen pritožbeni razlog; opravičljiva zamuda stranke je razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Predlog toženke za vrnitev v prejšnje stanje je sodišče prve stopnje obravnavalo in ga kot prepoznega zavrglo, odločitev je pravnomočna. S pritožbo pa lahko stranka (uspešno) uveljavlja le kršitve sodišča, teh pa v pritožbi niti ne zatrjuje. S sklicevanjem na navedbe v odgovoru na tožbo, ne more uspeti, saj je odgovor na tožbo vložila po izteku zakonsko določenega roka. Sodišče zato navedb v odgovoru na tožbo vsebinsko ne presoja; vzpostavlja se absolutna domneva, da tožena stranka priznava vse tožbene trditve o dejstvih. Glede na trditve toženke, da je odgovor na tožbo pravočasno poslala na Okrajno sodišče v Ljubljani, je pritožbeno sodišče ugotavljalo, ali pride v poštev določba desetega odstavka 112. člena ZPP, ki določa, da se šteje, če je vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, za pravočasno vloženo, če je mogoča vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, ali očitni pomoti vložnika. Vendar pa toženka odgovora na tožbo ni poslala na nepristojno sodišče, pač pa na neobstoječe sodišče: poslala ga je na naslov Okrajno sodišče v Ljubljani, Tavčarjeva 9. Ker na tem naslovu Okrajnega sodišča ni, je pošta pisanje vrnila toženki.1 Uporaba desetega odstavka 112. člena ZPP tako ne pride v poštev, saj odgovor na tožbo na pristojno sodišče ni prispel iz nepristojnega sodišča. 7. Skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP je višje sodišče opravilo še uradni preizkus izpodbijane zamudne sodbe. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena ZPP. Tožba je bila toženki pravilno vročena v odgovor, iz tožbenih navedb izhaja, da tožnica od toženke zahteva, da ji vrne dano posojilo, tožbene navedbe niso v nasprotju s priloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi in vrnitev posojila ni zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati.

8. Po obrazloženem je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve ni. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izdano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Ker je tožnica v odgovoru na pritožbo v resnici odgovarjala na prepozno vložen odgovor na tožbo, ne pa na navedbe v pritožbi, kot je bila pravilno pozvana, višje sodišče ocenjuje, da ne gre za potrebne stroške postopka in je tožničino zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo.

1 Iz kuverte v spisu je razvidno, da toženka vrnjene pošte ni dvignila.