Jedro

Za pravilno presojo ni relevantno ali je obdolženec oškodovancu izrekal grožnje, saj gre v predmetni kazenski zadevi za grožnjo, ki je bila realizirala že s samo izvršitveno obliko grdega ravnanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu M. K., ob nespremenjeni preizkusni dobi, kazen določena za kaznivo dejanje grožnje po drugem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika zniža na 3 (tri) mesece zapora, v ostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi M. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen petih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa mu je sodišče prve stopnje naložilo še povrnitev stroškov kazenskega postopka v znesku 400,72 EUR in plačilo 80,00 EUR sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki, načeloma iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornikom naj se prizna nagrado in potrebne izdatke za sestavo pritožbe.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obdolženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Uvodoma pritožniki sodišču prve stopnje očitajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj izpodbijana sodba ne bi imela razlogov oziroma naj v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma naj bi ti razlogi bili popolnoma nejasni in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, razlogi sodbe pa naj bi bili tudi protispisni. V nadaljevanju pritožniki teh kršitev niso konkretizirali, saj so pritožbena izvajanja osredotočili na izpodbijanje sodbe zaradi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tako se sodišče druge stopnje do teh pritožbeno zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka na podlagi načelnih in nesubstanciranih pritožbenih očitkov ni moglo opredeliti.

7. Pri izpodbijanju dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje pritožniki izhajajo iz obdolženčevega zagovora po katerem naj bi bil oškodovanec tisti, ki je na obdolženca, ko je ta sedel na sedež, ki naj bi bil rezerviran za oškodovanca kot sprevodnika, začel vpiti, ga žaliti ter stopil proti obdolžencu na tak način, da je slednji domneval, da ga bo napadel in je zato v strahu zase le z namenom samoobrambe dvignil roki. Oškodovanca ni udaril niti ga ni odrinil, le zaščitil naj bi se pred morebitnim napadom. Oškodovanec naj bi bil bolj temperamenten, pri svojem izpovedovanju naj bi pretiraval, postopek pa naj bi sprožil z namenom, da pride do odškodnine.

8. Kvalificirano obliko kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 stori, kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo. Pri tem storilec dejanje stori proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari. To kaznivo dejanje je uvrščeno med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, varuje pa pravico vsakogar do osebne varnosti, ki izhaja iz določbe 34. člena Ustave Republike Slovenije. Opis predmetnega kaznivega dejanja na obdolženca naslavlja očitek, da je kaznivo dejanje uresničil z izvršitveno obliko grdega ravnanja ter namenom ustrahovanja oškodovanca z resno grožnjo, da bo napadel njegovo telo, s tem, da ga je 25. 4. 2019 okoli 11.45 ure med vožnjo na avtocesti A1 v bližini avtocestnega počivališča Lopata, na avtobusu, po medsebojnem prepiru z desno pestjo udaril v predel obraza pod desno oko in mu s tem povzročil udarnino obraza, s posledično oteklino in bolečino, kar je oškodovanca vznemirilo in prestrašilo. Kot je razvidno iz opisa kaznivega dejanja, tudi ta ne zanika okoliščine, da je do predmetnega kaznivega dejanja prišlo po medsebojnem prepiru med obdolžencem in oškodovancem zaradi uporabe sedeža, ki naj bi sicer bil po nepisanem pravilu rezerviran za vlakovne sprevodnike. Sodišče prve stopnje se je do te okoliščine ustrezno opredelilo pod točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer se je sklicevalo na pričevanje šoferja avtobusa Z. V., ki mu je kot nepristranski priči verjelo, da je pred obravnavanim dejanjem med obdolžencem in oškodovancem prišlo do prepira. Je pa v nadaljevanju sodišče prve stopnje prepričljivo, s tehtnimi in razumnimi razlogi ovrglo obdolženčev zagovor, da naj bi med njim in oškodovancem prišlo le do dotika rok. Kot pravilno izpostavlja, se v tem primeru ne bi v prepir vmešala tretja oseba, voznik ne bi takoj po dogodku avtobusa ustavil celo na odstavnem pasu avtoceste in voznik kot verodostojna priča ne bi izpovedoval o tem, da je oškodovanec padel hrbtno na prvi sedež za njim oziroma skoraj nanj, s čimer je v bistvenem delu potrdil oškodovančevo pričevanje. Oškodovanec je o obdolženčevem udarcu z roko v obraz navajal že ob 11.53 uri v prijavi dogodka na Operativno komunikacijski center Policijske uprave C., kot izhaja iz pričevanja policista A. V. in njegovega uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja (list. št. 4). Ta policist in voznik avtobusa sta kot priči tudi potrdila, da sta pri oškodovancu zaznala rdečico na obrazu pod desnim očesom. Oškodovanec je še istega dne ob 14.08 uri poiskal zdravniško pomoč na urgenci Kirurške klinike v L. (izvid z dne 25. 4. 2019 na list. št. 7) in postavljena je bila diagnoza – contusio faciei. Izvedenka sodnomedicinske stroke dr. M. K. J. je v izvedenskem mnenju z dne 26. 10. 2020 in v neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi 22. 2. 2021 potrdila, da je oškodovanec v obravnavanem dogodku utrpel udarnino desnega lica, ki se je izkazovala kot blaga oteklina in občutljivost pri rahlem pritisku v predelu pod desnim očesom. Kot možen način nastanka pa je navajala srednje močan udarec s topim predmetom, kar je lahko tudi gola roka, bodisi z dlanjo ali pestjo. Na glavni obravnavi je izvedenka zavrnila tezo obrambe, ki jo ponavlja tudi v pritožbi, češ da ta udarec kot se ga opisuje glede nastanka, ne bi mogel oškodovancu povzročiti le blage udarnine, ki ni predstavljala niti lahke telesne poškodbe. Glede na navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje dokazni oceni prvega sodišča, da je medicinsko dokumentirana sled poškodbe, ki jo je ob obravnavanem dogodku utrpel oškodovanec, posledica obdolženčevega udarca. Takšen udarec v predel oškodovančevega obraza pa vsekakor pomeni napad na občutek oškodovančeve osebne varnosti kot zavarovane dobrine po 135. členu KZ-1 in predstavlja resno grožnjo, ki je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega. Glede na zanesljivo ugotovljeno dejstvo, da je bil udarec za oškodovanca nepričakovan (kljub predhodnemu prepiru z obdolžencem), ni mogoče pritrditi pritožnikom, da bi se oškodovanec lahko v „izogib zapletom“ umaknil. Nenazadnje je kot sprevodnik moral opravljati svoje delo tudi na vožnji z nadomestnim avtobusnim prevozom. Prav tako za pravilno presojo ni relevantno ali je obdolženec oškodovancu izrekal grožnje, saj gre v predmetni kazenski zadevi za grožnjo, ki je bila realizirala že s samo izvršitveno obliko grdega ravnanja.

9. Do morebitnega obdolženčevega ravnanja v silobranu, ki bi izključil protipravnost obdolžencu očitanega dejanja, se je prvo sodišče izčrpno ter pravilno opredelilo pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker, kot je bilo zanesljivo ugotovljeno v dokaznem postopku, do oškodovančevega napada zoper obdolženca sploh ni prišlo, je silobran izključen, saj po drugem odstavku 22. člena KZ-1 pomeni obrambo, ki je nujno potrebna, da storilec od sebe ali koga drugega odvrne istočasen protipraven napad.

10. Kršitve kazenskega zakona pritožniki niso konkretno opredelili ter je zato ni mogoče preizkusiti. Zatrjujejo jo namreč na prepričanju, da je prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi s tem jih velja poučiti, da je kršitev kazenskega zakona po 372. členu ZKP lahko podana le, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo.

11. Napačno je stališče zagovornikov, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri ocenjevanju izvedenih dokazov ravnati po načelu ″in dubio pro reo‶. Navedeno načelo pomeni, da če sodišče po presoji dokazov ostane v dvomu, ali je določeno dejstvo dokazano, mora odločiti na način, ki je obdolžencu v korist. V predmetni kazenski zadevi pa je sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča našlo in pravilno ocenilo kar nekaj dokazov, ki ga ne puščajo v dvomu, saj z gotovostjo obdolžencu dokazujejo storitev očitanega mu kaznivega dejanja.

12. Je pa sodišče druge stopnje zagovornikom pritrdilo, da je prvo sodišče obdolžencu odmerilo nekoliko previsoko določeno zaporno kazen, upoštevaje vse ugotovljene okoliščine, ki na to vplivajo. Sodišče prve stopnje je po prepričanju sodišča druge stopnje dalo premajhno težo okoliščini, da gre v primeru obdolženca za osebnostno urejenega, 55 let starega človeka, ki doslej, kot izhaja iz pridobljenih evidenc, še ni bil kaznovan zaradi prekrškov kaj šele kaznivih dejanj. Zato je sodišče druge stopnje obdolžencu določeno kazen zapora znižalo iz petih na tri mesece, v prepričanju, da bo tudi znižana kazen imela zadosten učinek v smislu njegovega odvračanja od morebitnega ponavljanja kaznivih dejanj.

13. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi obdolženčevih zagovornikov v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo na način, razviden iz izreka te sodbe. Pri tem je tudi ugotovilo, da izpodbijana sodba nima napak, na katere mora paziti pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, to je po določilih 383. člena ZKP.

14. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obdolženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).