Jedro

Vsak promet in uvoz poštnih znamk, ki niso namenjene za uporabo in so zbirateljsko blago oziroma zbirka, je obdavčen z DDV ter je zato vprašanje veljavnosti filatelističnih poštnih znamk z vidika davčne opredelitve pravno nerelevantno. Oprostitev plačila DDV iz 6. točke 27. člena ZDDV je namreč določena za poštne znamke, namenjene za uporabo, torej kot sredstvo za označevanje plačane poštnine (2. člen Zakona o poštnih storitvah, Ur. l. RS, št. 35/97) zato uporaba te zakonske določbe za filetalistične poštne znamke ne pride v poštev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka odpravila odločbo Carinarnice A z dne 6. 9. 1999, s katero je le ta kot zakonsko neupravičen zavrnila tožnikov zahtevek za povračilo davka na dodano vrednost (DDV) plačanega po uvozni poštni carinski deklaraciji za fizične osebe št. 14592 z dne 12.8. 1999 Carinske izpostave Pošta A za uvoženo blago - poštne znamke, v 2. točki izreka pa kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper navedeno uvozno poštno carinsko deklaracijo. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je za tuje poštne znamke, ki se uvažajo v zbirateljske namene treba plačati DDV po stopnji 8 %, v skladu z 8. točko 1. odstavka 25. člena v povezavi s 1. točko 4. odstavka 48. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV) ter da oprostitev iz 1. točke 28. člena v zvezi s 6. točko 1. odstavka 27. člena ZDDV velja le za veljavne poštne znamke, to pa so take, ki se lahko uporabijo za plačilo poštnih storitev na našem davčnem oziroma carinskem območju, ter je iz teh razlogov bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Po mnenju tožene stranke pa ima tožnik prav, da je prvostopni carinski organ njegovo pritožbo zoper uvozno poštno carinsko deklaracijo nepravilno obravnaval kot zahtevek za povračilo DDV, zato je bilo treba njegovo odločbo, ker je z njo odločil o pritožbi, čeprav po 6. e členu Carinskega zakona za to ni bil pristojen, odpraviti. Pritožbene ugovore, ki se nanašajo na veljavnost tujih znamk v Sloveniji ter plačevanje poštnih storitev za pošiljke iz tujine pa je tožena stranka zavrnila kot neutemeljene ter se pri tem sklicevala med drugim na določbe Zakona o poštnih storitvah, Pravilnika o izdajanju poštnih vrednotnic ter Konvencije svetovne poštne zveze. Na tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka pa je tožena stranka odgovorila, da je po 24. členu Zakona o upravnih taksah (Ur. l. RS, št. 18/90, v nadaljevanju ZUT/90) o vrnitvi upravne takse pristojen odločiti pristojni davčni organ, ostale stroške pa je po mnenju tožene stranke povzročil tožnik sam s svojim ravnanjem, saj se je postopek uvedel na njegovo zahtevo, s katero ni uspel, saj je bila njegova pritožba zavrnjena.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka nepravilno razlaga, da so po določbi 6. točke 27. člena ZDDV plačila DDV oproščene le slovenske poštne znamke ter da je napačno njeno stališče, da tuje znamke ne štejejo za veljavne. Tožena stranka v nekaterih primerih tuje znamke šteje za veljavne znamke, kar izhaja iz sedmega odstavka izpodbijane odločbe, kjer navaja, da se pisemske pošiljke v mednarodnem prometu frankirajo s poštnimi znamkami, ki veljajo v odhodni državi ter da le za nefrankirane in premalo frankirane pošiljke dohodna pošta lahko zaračuna pošiljatelju poštnino. Tožnik dalje navaja, da je v pritožbah uveljavljal vračilo stroškov postopka, ki so mu nastali z izdajo nezakonitih odločb, vendar mu tožena stranka stroškov nepravilno ni priznala, pri tem pa se je oprla na ugotovitev, da tožnik s pritožbo ni uspel, kar pa se z resničnim stanjem stvari ne sklada, saj je tožena stranka izpodbijano prvostopno odločbo odpravila. Tožnik sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se mu vrne plačani DDV ter vsi stroški postopka, ki jih je uveljavljal v upravnem postopku, plačilo takse pa naj sodišče naloži tisti stranki, ki v sporu ne bo uspela.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve ter sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka pravilno odločila, da mora tožnik za uvožene poštne znamke DDV plačati (po stopnji 8 %). Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik tuje poštne znamke uvažal kot zbirateljsko blago in je torej ugotovitev tožene stranke, da gre za uvoz poštnih znamk v zbirateljske namene pravilna, tožnik pa je tudi ne prereka, tako da ni sporna. Poštne znamke, katerih značilnost je, da so rabljene ali če niso rabljene, da niso v obtoku oziroma niso namenjene za uporabo in take so po presoji sodišča tudi sporne znamke, opredeljuje ZDDV (Ur. l. RS, št. 89/98 in 17/00 - odl. US) kot zbirke, v 1. točki 4. odstavka 48. člena. Za zbirke iz 4. odstavka 48. člena pa ZDDV v 25. členu določa, da se od prometa ter od uvoza le teh obračunava in plačuje DDV po stopnji 8 % (8. točka 1. odstavka). Glede na to je vsak promet in uvoz poštnih znamk, ki niso namenjene za uporabo in so zbirateljsko blago oziroma zbirka, obdavčen z DDV ter je zato vprašanje veljavnosti filatelističnih poštnih znamk z vidika davčne opredelitve pravno nerelevantno. Oprostitev plačila DDV iz 6. točke 27. člena ZDDV je namreč določena za poštne znamke, namenjene za uporabo, torej kot sredstvo za označevanje plačane poštnine (2. člen Zakona o poštnih storitvah, Ur. l. RS, št. 35/97) zato uporaba te zakonske določbe za filetalistične poštne znamke ne pride v poštev. Tožnik je tudi v zmoti, da mu tožena stranka povrnitev stroška postopka neutemeljeno ni priznala. Vračilo takse, ki bi tožniku šlo, ker je plačal takso za (drugo) pritožbo, vloženo dne 6. 10. 1999, ki ji je tožena stranka ugodila, bi moral tožnik zahtevati s posebno zahtevo pri pristojnem davčnem organu (1. in 3. odstavek 24. člena ZUT/90), kot mu je tudi pravilno odgovorila tožena stranka in sicer v dveh letih od dneva, ko je bila taksa preveč plačana (1. odstavek 26. člena ZUT/90), vračilo stroškov pošiljke pa mu tudi po presoji sodišča ne gre, ker po določbi 1. odstavka 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), ki ga je bilo v obravnavanem postopku še treba uporabljati, praviloma vsaka stranka trpi svoje stroške postopka sama, medtem ko vračanje stroškov po načelu uspeha v postopku zakon predvideva le v postopkih v katerih je udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi ter v postopkih uvedenih po uradni dolžnosti (2. in 6. odstavek 114. člena ZUP/86).

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23.člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00).