Jedro

Ni dovoljena revizija zoper odločbo o stroških sodnega postopka, čeprav gre za denacionalizacijsko zadevo.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o stvari sami se zavrne. II. Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo za denacionalizacijo kmetijskih in gozdnih parcel, vpisanih v vl. št... k.o... in vl. št. ... k.o... ter funkcionalnega objekta na parc. št. 1722/2, vl. št... k.o... Odločilo je še, da mora predlagatelj povrniti nasprotnima udeleženkama njune stroške postopka. Ugotovilo je namreč, da je zdaj že pokojni upravičenec podpisal izjavo, s katero se je nepreklicno odpovedal svoji lastninski pravici na omenjenih nepremičninah, v letu 1969, torej v času, ko je že nekaj let veljala ustava iz leta 1963. Denacionalizacijo premoženja, nacionaliziranega na podlagi sklenjenega pravnega posla, je mogoče zahtevati le, če je bil posel sklenjen pred tem časovnim mejnikom. Sodišče je pretehtalo zadevo tudi po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih, vendar ni ugotovilo, da bi upravni organ povzročil pri upravičencu zmoto o tem, ali se odpoveduje lastnini le v svojem ali tudi v imenu svojih sester.

Sodišče druge stopnje je na predlagateljevo pritožbo razveljavilo odločitev o stroških postopka, medtem ko je v ostalem, se pravi, o stvari sami pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Menilo je sicer, da je denacionalizacija možna, ker je bil pravni posel sklenjen na podlagi Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list SFRJ št. 26/54) oziroma njegove dopolnitve z leta 1962 (Uradni list SFRJ št. 53/62). Ni pa dokazana zvijača državnega organa oziroma predstavnikov oblasti, zaradi katere naj bi bil upravičenec v zmoti o tem, da se je odpovedal premoženju tudi v imenu sester. Sicer pa že sam ne navaja, kateri organ naj bi zavedel upravičenca, niti kakšno ravnanje naj bi predstavljalo zvijačo. Sodišče prve stopnje je nato vnovič izdalo sklep o stroških postopka. Predlagatelj ga je izpodbijal s pritožbo, vendar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Predlagatelj je vložili revizijo proti sklepu, s katerim je bil potrjen prvostopenjski sklep o stvari sami, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlagal je razveljavitev obeh sklepov in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Ker je slednje zapisalo, da se ni spuščalo v obravnavanje vprašanja, ali je bila dana odpoved zaradi zvijače upravnega organa, bi moralo pritožbeno sodišče sklep razveljaviti, ne pa samo ugotavljati dejanskega stanja. Že prvostopni sklep nima razlogov o zvijači. V zvezi z vprašanjem (ne)podpisa listine meni revizija, da če bi se pokazalo, da pravnega posla sploh ni bilo, bi bilo treba postopek prekiniti in odstopiti zadevo pristojnemu upravnemu organu, da bi odločil o denacionalizaciji po 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V izjavi o odpovedi lastninske pravice ni navedeno, da jo je stranka prebrala ali da ji je bila prebrana.

Revizijo je vložil tudi zoper sklep o zavrnitvi pritožbe zoper stroškovno odločitev.

Na prvo revizijo nasprotni udeleženki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo, kar velja tudi za drugo revizijo izvzemši drugo nasprotno udeleženko, ki je odgovorila nanjo.

Revizija zoper odločitev o stvari sami ni utemeljena, revizija zoper odločitev o stroških postopka pa ni dovoljena.

K I. Res je sicer v obrazložitvi sklepa sodišča prve stopnje zapisano, da se sodišče ni spuščalo v obravnavanje vprašanja, ali je bila odpoved lastninski pravici res dana zaradi zvijače upravnega organa. Vendar je iz poprejšnje (povzetek izpovedi prič in predlagatelja o tem vprašanju) in kasnejše obrazložitve (dokazna ocena in pravno sklepanje) razvidno, da se je ukvarjalo s tem vprašanjem ter da ga je rešilo v dejanskem in pravnem pogledu. Takšne ugotovitve v izpodbijanem sklepu so pravilne. Naj bo še enkrat ponovljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlagatelj in priče niso povedale nič o tem, kako oziroma s kakšnim ravnanjem naj bi upravni organ povzročil zmoto pri upravičencu in ga zapeljal v sklenitev posla. Čeprav sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve o zavrnitvi predloga za denacionalizacijo na te ugotovitve, pa je vendarle ponudilo popolno dejansko (tudi pravno) podlago za odločanje na pritožbeni stopnji. Glede tu obravnavanega vprašanja je torej sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilno na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in na drugi pravni podlagi ugotovilo, da predlog ni utemeljen (razlog iz 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, le da ne gre za spremembo odločbe). Tudi ne gre za v reviziji opredeljeno očitano kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, češ da prvostopni sklep sploh nima razlogov o zatrjevani zvijači. Če iz nobenega dokaza, ne listinskega (upravičenčeve sestre so priznale oporoko, niso zahtevale nujnega deleža in so se odpovedale celo volilu, tako da je upravičenec podedoval vse očetovo premoženje in takšno stanje je bilo zapisano tudi v zemljiški knjigi ob sklenitvi obravnavanega posla) ne iz zaslišanja prič in predlagatelja ne sledi nič, kar bi pričalo o zvijači - pač sodišču ni bilo treba zapisati kaj več, kot je. K temu velja še dodati, da niti iz trditev v predlogu ni mogoče razbrati, v čem naj bi bilo zvijačno početje upravnega organa. Neustrezne pa so sploh trditve o upravičenčevem dednem deležu, saj je bil zaradi oporočnega dedovanja njegov "delež" vse zapustnikovo premoženje.

Reviziji tudi ni mogoče pritrditi v stališču, da bi moralo sodišče, če bi se izkazalo, da upravičenec pogodbe ni podpisal, postopek prekiniti in zadevo odstopiti pristojnemu upravnemu organu, da odloči na podlagi 4. člena ZDen. Nižji sodišči sta na podlagi ponujenih dokazov ugotovili, da je upravičenec podpisal izjavo odpovedi. Ni pa bilo prvo sodišče dolžno samo po uradni dolžnosti izvajati še kakšnih drugih dokazov, ko je vendar predlagateljev predlog za denacionalizacijo temeljil na sklenjenem pravnem poslu, ko torej predlagatelj na prvi stopnji odločanja sploh ni postavil trditev, da pogodbe upravičenec ne bi podpisal (če bi trdil kaj takšnega, bi prišel v svojih trditvah sam s seboj v nasprotje). Sicer pa revident načenja z zadevno revizijsko trditvijo vprašanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Po drugi strani predlagatelj niti ne razloži, s kakšnim aktom ali ukrepom naj bi bilo podržavljeno upravičenčevo premoženje, da bi bilo mogoče uporabiti določbo 4. člena ZDen.

Očitanih procesnih in materialnopravnih kršitev torej ni. Zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

K II.

Res določa ZDen, da je zoper odločitev sodišča druge stopnje dovoljena revizija, kadar sodišče odloča v nepravdnem postopku o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena (drugi in prvi odstavek 56. člena). Po 37. členu ZNP se v nepravdnem postopku smiselno uporablja določbe ZPP, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. Zakon o nepravdnem postopku nima določb o reviziji, razen da jo načeloma izključuje (34. člen). Zato je treba uporabiti ustrezne določbe ZPP. Le-te dopuščajo revizijo tudi zoper sklepe sodišča druge stopnje. Vendar le zoper takšne, s katerimi se postopek konča (prvi odstavek 400. člena ZPP/77). Sklep o stroških postopka pa ni takšne narave, ker pri tem ne gre za odločitev o stvari sami. To revizijo je moralo zaradi povedanega sodišče kot nedovoljeno zavreči (drugi odstavek 389. člena in 392. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP/77).