Jedro

Sodišče zavrača tožnikove očitke o zmotno uporabljenem materialnem pravu, ker davčni organ ni upošteval točke 3.12 oziroma podtočke 87.f Začasnega okvirja, saj določila Začasnega okvirja niso zavezujoča, niti jih zakonodajalec (v zvezi z odstopanjem za mikro in mala podjetja v težavah) ni prenesel v določila ZIUOPDVE. Zavezujočo naravo mu ne daje niti 113. člen ZIUOPDVE.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS, davčni, tudi prvostopenjski organ) odločila, da je tožnik dolžan vrniti izredno pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 2.340,84 EUR, na račun, kot je naveden (točka 1 izreka). Tožnik je dolžan vrniti izredno pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021 v višini 2.160,00 EUR, na račun, kot je naveden (točka 2 izreka). Tožnik je dolžan vrniti izredno pomoč iz 1. in 2. točke izreka te odločbe v skupni višini 4.500,84 EUR v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zakonske zamudne obresti, od poteka roka do dneva vračila. Če obveznost ne bo plačana v roku bo prisilno izterjana (točka 3 izreka). Tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka. Davčnemu organu posebni stroški postopka niso nastali (točka 4 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve (točka 5 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prejel pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje oktober - december 2020 v višini 2.340,84 EUR in za januar - marec 2021 v višini 2.160,00 EUR. Davčni organ je po uradni dolžnosti ugotovil, da tožnik sodi med podjetja v težavah v smislu Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrstah pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba), zato je bil tožnik dne 7. 7. 2021 telefonsko pozvan, da mora na eDavke vložiti izjavo o vračilu upravičenj za vračilo izplačila nekritih fiksnih stroškov. Tožnik je dne 30. 7. 2021 podal izjavo o nevračilu upravičenj in se skliceval na Prilogo k uredbi o splošnih skupinskih izjemah, z odstopanjem od okoliščin, v katerih se šteje, da se lahko pomoč dodeli mikro ali malim podjetjem, ki so bila podjetja v težavah glede na 2/-/18 Uredbe z dne 31. decembra 2019. Tožnik zatrjuje, da izpolnjuje pogoje, ki se za tako izjemo zahtevajo in sicer, da ni v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in ni prejel pomoči za reševanje ali za prestrukturiranje. Dodatno pa utemeljuje, da bi bila za njihovo podjetje primerna uporaba določbe o izjemi po 3.12.f. Davčni organ citira 109. člen Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije (v nadaljevanju ZIUOPDVE) in 18. točko 2. člena Uredbe glede določitve „podjetja v težavah“. Ugotavlja, da je na dan 31. 12. 2019 celotni kapital tožnika znašal 4.902,47 EUR, vpoklicani kapital pa 27.000,00 EUR. Koeficient med celotnim kapitalom in vpoklicanim kapitalom znaša 0,18 in je manjši od 0,5, zato davčni organ zaključuje, da se tožnik skladno z b) alinejo 18. točke 2. člene Uredbe smatra za „podjetje v težavah“ in posledično skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE ni upravičen do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje oktober - december 2020 v višini 2.340,84 EUR in za januar - marec 2021 v višini 2.160,00 EUR. V nadaljevanju davčni organ povzema vsebino sporočila Evropske Komisije v zvezi s četrto spremembo začasnega okvira za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 in spremembo Priloge k Sporočilu Komisije državam članicam o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije za kratkoročno zavarovanje izvoznih kreditov. Zaključuje, da ta izjema ni bila implementirana za mikro ali mala podjetja v nacionalno zakonodajo Republike Slovenije, kar pomeni, da morajo tudi mikro in mala podjetja skladno z Uredbo izpolnjevati pogoj, da na dan 31. 12. 2019 niso podjetja v težavah. Tožnik sodi med podjetja v težavah in ne izpolnjuje pogojev za dodelitev pomoči v obliki nekritih fiksnih stroškov, zato mora skladno z Uredbo prejeto pomoč v višini 4.500,84 EUR vrniti.

3. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, za kar pojasni razloge. Skladno z določilom tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je pritožbeni organ navedel pravilno pravno podlago za opredelitev okoliščine, zakaj se v navedenem primeru po Uredbi tožnik šteje za podjetje v težavah, saj se je odločba davčnega organa v tem delu sklicevala na napačno določbo Uredbe.

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je obrazložitev nepravilna, saj se sklicuje na b) alinejo 18. točke 2. člena Uredbe, pri čemer je sam oblikovan kot družba z omejeno odgovornostjo, medtem ko omenjena alineja ureja primer, ko nekaj članov družbe nosi neomejeno odgovornost za obveznosti družbe. Po naši zakonodaji so to družbe z neomejeno odgovornostjo (d.n.o.) in komanditne družbe (k.d.), kar pomeni nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava. Navedeno nepravilnost izpostavlja tudi pritožbeni organ v svoji odločbi. Nepravilno je pojasnilo obeh organov, da izjema s četrto spremembo začasnega okvirja državne pomoči za mikro in mala podjetja ni bila implementirana v nacionalno zakonodajo, saj je dolžnost države, da predpise EU tudi ustrezno implementira v nacionalni pravni red. Opustitev in neučinkovitost države članice ne more biti razlog za odklonitev pravic subjektom, ki jim jih daje pravo EU, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev in nespoštovanje prava EU, ki ima skladno s 3.a členom Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) nadnacionalni pomen. Sklicuje se na četrti del ZIUOPDVE, posebno na 109. člen in povzema 113. člen, ki določa, da se ukrep iz tega poglavja izvaja v skladu s točkama 3.12 in 3.1 Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči. S tem utemeljuje, da je 113. člen ZIUOPDVE implementiral pravo EU, ki je določen v točkah 3.12 in 3.1. Začasnega okvirja. Oba organa te implementacije nista upoštevala, zato sta napačno uporabila materialno pravo oziroma ga nista uporabila. Tožnik citira vsebino izjeme po 3.12. točki f) alineje Začasnega okvirja in navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker ne upošteva dejstva, da je tožnik mikro podjetje in da zanj velja 113. člen ZIUOPDVE, ki mu s sklicevanjem na f) alinejo 3.12. točke Začasnega okvirja dovoljuje prejem državne pomoči. Na strani 4 in 5 tožbe podrobnejše analizira sprejem pravne podlage (3.12. f točke Začasnega okvirja in 113. člena ZIUOPDVE) ter navaja časovnico sprejema predpisov. S tem prikaže, da je ZIUOPDVE začel veljati kasneje, kot je bila objavljena Četrta sprememba začasnega okvirja za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19. Posledično je dokazano, da je bila sprememba implementirana v slovenski pravni red. Izpodbijana odločba je nezakonita, saj v nasprotju z Ustavo posega v načelo pravne države in v načelo zaupanja v pravo. Iz odločbe pritožbenega organa izhaja, da predstavlja Sporočilo Komisije oz. Začasni okvir le nezavezujočo pravno podlago, kar pa je nepravilno, saj je zakonodajalec RS določil obvezno uporabo določil z določbo 113. člena ZIUOPDVE, ki tožniku dovoljuje prejem državne pomoči, čeprav je podjetje v težavah po 109. členu ZIUOPDVE. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe, poleg tega pa, da se toženki naloži plačilo stroškov postopka in da sodišče odloči, da je toženka dolžna vrniti tožniku znesek v višini 4.500,84 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 10. 2021 dalje, saj jo je tožnik tega dne vrnil in si pridržal pravico do povračila državne pomoči. 5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

**K točki I izreka:**

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ. Sodišče se sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ter ju v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) ter glede tožbenih navedb še dodaja:

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev davčnega organa, na podlagi katere je tožnik dolžan vrniti izredno pomoč v obliki povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 10. 2020 do 31. 12. 2020 v višini 2.340,84 EUR in za obdobje 1. 1. 2021 do 31. 3. 2021 v višini 2.160,00 EUR, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah, skladno z alinejo a) 18. točke 2. člena Uredbe, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE za pridobitev pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov.

9. Pravna podlaga obravnavane zadeve torej izhaja iz 109. člena ZIUOPDVE, ki v prvem odstavku določa, da je upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena, pravna ali fizična oseba, ki: - je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020, - ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, - ni na dan 31. december 2019 podjetje v težavah, skladno z 18. točko 2. člena Uredbe, - ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov. Člen 113 ZIUOPDVE pa določa, da se ukrep iz tega poglavja izvaja v skladu s točko 3.12 in točko 3.1 Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči. 10. V obravnavani zadevi je davčni organ v skladu z 112. členom ZIUOPDVE izvedel nadzor, v katerem je na podlagi podatkov iz bilance stanja ugotovil, da je celotni kapital tožnika na dan 31. 12. 2019 izkazan v negativnem znesku 4.902,47 EUR, vpoklicani osnovni kapital pa v znesku 27.000,00 EUR, zaradi česar se šteje za podjetje v težavah in ni upravičen do izredne pomoči iz prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE, ker ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE. Iz 18. točke 2. člena Uredbe med drugim izhaja, da je družba z omejeno odgovornostjo podjetje v težavah, če je zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala (točka a).

11. Sodišče ugotavlja, da je neutemeljena navedba tožnika, da je obrazložitev izpodbijane odločbe netočna in da je ni mogoče povsem jasno preizkusiti, ker da se davčni organ sklicuje na napačno pravno podlago. Pritožbeni organ je v obrazložitvi svoje odločbe jasno navedel, da je davčni organ uporabil napačno pravno podlago in sicer točko 18.b) 2. člena Uredbe in je toženka skladno z določili tretjega odstavka 248. člena ZUP navedla pravilno pravno podlago, posledično navedeno nepravilnost popravila ter pritožbo zavrnila. Sodišče v zvezi s tem tožbenim ugovorom zaključuje, da je obrazložitev pravilna in da jo je možno preizkusiti.

12. Tožnik se v postopku pred davčnim organom in v tožbi sklicuje na določilo točke oziroma oddelka 3.12 ali natančneje na točko 87.f Začasnega okvirja, v skladu s katero se pomoč ne odobri podjetjem, ki so bila dne 31. 12. 2019 že podjetja v težavah. Z odstopanjem od navedenega se lahko pomoč dodeli mikro in malim podjetjem, ki so bila v težavah že 31. 12. 2019, če v skladu z nacionalno zakonodajo niso v kolektivnem postopku zaradi insolventnosti in niso prejela pomoči za reševanje ali prestrukturiranje. Vendar pa se sodišče pridružuje stališču pritožbenega organa, da določila Začasnega okvirja niso obvezujoča za države članice EU, saj so z Začasnim okvirjem oziroma sporočilom določene le vrste in obsegi pomoči, ki jih posamezna država članica lahko uporabi, zato davčnemu organu ni mogoče očitati neimplementacije prava EU, kot skuša to tožnik prikazati v tožbi. Navedeno izhaja tudi iz dikcije poglavja 1.3 Začasnega okvirja, ki med drugim določa, da Začasni okvir določa možnosti, ki jih imajo na podlagi pravil EU države članice za zagotavljanje likvidnosti in dostopa do financiranja podjetjem, ki se soočajo z nenadnim pomanjkanjem. Enako izhaja iz 12. točke Začasnega okvirja, ki določa, da je Komisija z Začasnim okvirjem določila različne možnosti, ki so na voljo državam članicam zunaj področja uporabe nadzora EU nad državno pomočjo, in ki jih lahko uvedejo brez sodelovanja Komisije. Tudi iz 288. člena Pogodbe o delovanju EU sporočila Komisije niso navedena med zavezujočimi pravnimi akti. Enako izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU.1 Iz sklepnih predlogov generalnega pravobranilca v zadevi C-526/14 z dne 18. 2. 2016, Kotnik in drugi proti Republiki Sloveniji, izhaja, da akti t. i. „mehkega prava“, kot so smernice, obvestila, sporočila, držav članic ne zavezujejo. Edini učinek imajo v razmerju do Komisije, in sicer kot omejitev izvajanja njenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.2

13. Sodišče po povedanem zavrača tožnikove očitke o zmotno uporabljenem materialnem pravu, ker davčni organ ni upošteval točke 3.12 oziroma podtočke 87.f Začasnega okvirja, saj določila Začasnega okvirja niso zavezujoča, niti jih zakonodajalec (v zvezi z odstopanjem za mikro in mala podjetja v težavah) ni prenesel v določila ZIUOPDVE. Zavezujočo naravo mu ne daje niti 113. člen ZIUPOPDVE. Sodišče v tej zvezi sledi pravilni obrazložitvi pritožbenega organa, da se dodelitev pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov izvaja v skladu s točko 3.12 in točko 3.1 Sporočila Komisije Začasni okvir za ukrepe državnih pomoči, kot to določa 113. člen ZIUPOPDVE, vendar ob upoštevanju pogojev, ki jih določa ZIUPOPDVE. Poleg tega je iz jezikovne razlage izjema za mikro in mala podjetja v Začasnem okviru, jasno, da je državam članicam prepuščena diskrecija pri uporabi navedene izjeme, saj besedilo jasno določa, da se pomoč lahko dodeli, ne pa da se mora ali da se dodeli. Kot pa že pojasnjeno, navedena izjema v slovenski pravni red ni bila prenesena ne z ZIUPOPDVE ne z drugim zakonom. Do drugačnega zaključka ne vpliva niti dejstvo, da je bil ZIUPOPDVE sprejet kasneje kot Sporočilo Komisije Četrta sprememba začasnega okvira za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 in sprememba Priloge k Sporočilu Komisije državam članicam o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije za kratkoročno zavarovanje izvoznih kreditov.

14. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je izpodbijani akt zakonit in da ni v nasprotju z Ustavo, poleg tega pa ne posega v načelo pravne države in načelo zaupanja v pravo, zato sodišče tožnikovih navedb glede povračila zneska 4.500,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ni presojalo.

15. Glede na predhodno navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialno pravo je pravilno uporabljeno ter dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave in tudi ne nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, ker relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

**K točki II izreka:**

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

1 Primerjaj sodbe Sodišča EU C-70/06 z dne 9. 10. 2007, EK proti Portugalski, C-369/07 z dne 7. 7. 2009, EK proti Grčiji, C-270/11 z dne 30. 5. 2013, EK proti Kraljevini Švedski. 2 Primerjaj sklepne predloge generalnega pravobranilca v zadevi C-526/14 z dne 18. 2. 2016, Kotnik in drugi proti Republiki Sloveniji (točke 25, 28, 38 in 39).