Jedro

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je tožnik svojega nadrejenega opozoril, da delo ni varno. Po drugem odstavku 52. člena ZVZD ima delavec res pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Vendar pa je tožnik nameščal le dvižne trakove, kar pa ni bilo delo, zaradi katerega bi mu grozila neposredna nevarnost za življenje ali zdravje. Soprispevka tožnika tudi iz razloga, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje (ker ni odklonil dela), tako ni. V ravnanju tožnika krivdnega ravnanja, ki bi utemeljevalo njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka, ni. Nevarnost za življenje ali zdravje tožnika je ostala v celoti v sferi tožene stranke, ki je opravljala nevarno dejavnost.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako: - da se prisojena odškodnina zviša za 3.750,00 EUR (na 25.000,00 EUR) in se znesek prisojene odškodnine v I. in II. točki izreka – 21.250,00 EUR – nadomesti z zneskom 25.000,00 EUR.

- da se odločitev o stroških postopka v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša za 344,32 EUR (na 369,08 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 212,67 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je v tej zadevi pristojno na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS Su 761/2016 z dne 6. 4. 2016, s katerim je to pristojnost za sojenje v predmetni zadevi preneslo na Višje sodišče v Ljubljani.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 21.250,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti od 13. 12. 2014 dalje, v 15-ih dneh (I. točka izreka). Zahtevek tožeče stranke nad prisojenim zneskom do vtoževanega zneska 56.000,00 EUR in v obrestnem delu za čas od 1. 12. 2014 do 2. 12. 2014 je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 24,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Iz obrazložitve je razvidno, da sodbo izpodbija v zavrnilnem delu. Pritožbo vlaga zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi obširno povzema ugotovljeno dejansko stanje ter v postopku izvedene dokaze (izpovedbe pravdnih strank in prič, vsebino izdelanih izvedeniških mnenj). Glede temelja odškodninske odgovornosti je bistvo pritožbenih navedb, da je v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke in da ni podana sokrivda tožeče stranke, saj tožniku ni mogoče ničesar očitati. Opozarja na izvedeniško mnenje in v njem navedene opustitve tožene stranke. Trdi, da je vzrok za poškodbo tožeče stranke v celoti na strani tožene stranke. Ta je objektivno odgovorna, podana pa je tudi njena krivdna odgovornost. Kljub obširnim pritožbenim navedbam torej ugotovljeno dejansko stanje glede temelja odškodninske odgovornosti izpodbija le glede s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega 15 % soprispevka tožnika oziroma glede soodgovornosti tožnika k nastali škodi v višini 15 %. Ostalih pritožbenih navedb v zvezi z odgovornostjo tožene stranke, s katerimi tožnik le povzema izpovedbe in ugotovitve izvedencev in z njimi ne izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, zato sodišče druge stopnje ne povzema in nanje tudi ne odgovarja. Pritožba po nepotrebnem povzema tudi mnenje izvedenca medicinske stroke, nato pa navaja, da je sodišče določilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin, strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika. Glede telesnih bolečin povzema obdobja in vrsto bolečin ter pretrpljenih nevšečnosti tožnika (ki ustrezajo ugotovitvam sodišča prve stopnje). Navaja, da gre tožniku glede na ugotovljene bolečine in nevšečnosti odškodnina v celotni višini 30.000,00 EUR, saj je trpel dolgo časa. Iz naslova strahu mu gre odškodnina v višini 7.500,00 EUR, ker je bil strah intenziven in je dalj časa trajal, porušeno je bilo tudi oškodovančevo duševno ravnovesje. Tožnik je utrpel hud duševni strah, trpel je tudi sekundarni strah za svoje življenje. Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu gre celotna vtoževana odškodnina v višini 17.000,00 EUR. Glede skaženosti navaja, da mu gre odškodnina tudi iz tega naslova, saj je pri tožniku pri opazovanju viden premik trebuha dvoglave mišice, na drugi roki mišice niso atletsko razvite. Ima popaj sindrom in v nadlahti luknjo. Ko ima kratke rokave, ga zaradi tega vsi sprašujejo zaradi pomilovanja in gnusa, to pri tožniku povzroča duševne bolečine. Glede stroškov navaja, da je tožnik moral plačati sodno takso. Sodišče stroškov ni pravilno odmerilo, ni pravilno odločilo glede terjatve, ki bi mu šla v višini 38 %. Sodišče ni ugotovilo pravilnega dejanskega stanja in je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodba ima pomanjkljivosti, ker se ni v redu opredelila do poškodb tožnika in se ni določno opredelila do dejanskih težav tožnika, tako da nima razlogov za odločitev in je v nasprotju z odločilnimi dejstvi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je za nastalo škodo odgovorna tožena stranka in to po pravilih o objektivni odgovornosti, zato so obširne pritožbene navedbe o tem, kako je podana odgovornost tožene stranke povsem odveč. V primeru, da je podana objektivna odgovornost, niso potrebni še posebni razlogi o krivdni odgovornosti, ki jo pritožba tudi zatrjuje. Glede na ugovore tožene stranke je sodišče pravilno ugotavljalo, ali je podana soodgovornost tožnika za nastalo škodo. Zaključilo je, da je podana tožnikova soodgovornost v višini 15 %. Pritožba ima prav, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno napačen. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku ugotovilo, da je tožnik svojega nadrejenega opozoril, da delo ni varno. Po drugem odstavku 52. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu ima delavec res pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso izvedeni predpisani varnostni ukrepi, ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Vendar pa je tožnik nameščal le dvižne trakove, kar pa ni bilo delo, zaradi katerega bi mu grozila neposredna nevarnost za življenje ali zdravje. Soprispevka tožnika tudi iz razloga, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje (ker ni odklonil dela), tako ni. V ravnanju tožnika krivdnega ravnanja, ki bi utemeljevalo njegov soprispevek k nastanku škodnega dogodka, ni. Nevarnost za življenje ali zdravje tožnika je ostala v celoti v sferi tožene stranke, ki je opravljala nevarno dejavnost. 6. Ostale pritožbene navedbe tožeče stranke niso utemeljene. Dejansko stanje glede posameznih oblik nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pritožba konkretizirano ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. S svojimi trditvami v resnici sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, čeprav tudi to le pavšalno, s trditvami, da bi glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku pripadala celotna vtoževana odškodnina. Pavšalno zatrjuje tudi, da naj bi bili razlogi sodišča med sabo v nasprotju in da sodba nima razlogov ter je zato ni mogoče preizkusiti, vendar so tudi te navedbe neutemeljene. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo namreč mogoče preizkusiti, kljub temu, da ni izrecno povzemala utrpelih poškodb, saj je za odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti odločilno, kakšne bolečine in bolečinska obdobja so bila ugotovljena ter kakšne nevšečnosti je tožnik utrpel, ne pa, kakšna je bila postavljena diagnoza.

7. Glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki ga povzema tudi pritožba, in prestane telesne bolečine in nevšečnosti tožnika, kot so navedene v 17. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (na te razloge se sodišče druge stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje), je odškodnina iz tega naslova v višini 14.000,00 EUR odmerjena pravilno in v skladu s 179. in 182. členom Obligacijskega zakonika (OZ)), drugačne pavšalne pritožbene navedbe pa niso utemeljene.

8. Tudi glede odškodnine iz naslova strahu je ugotoviti, da višja odškodnina od prisojene tožniku ne gre. Sodišče je glede na tožnikovo izpovedbo ugotovilo, da primarnega strahu za svoje življenje tožnik ni trpel. Upoštevaje sekundarni strah, ki je trajal več tednov, in sicer strah srednje intenzitete v trajanju dva meseca, ko je bila pri tožniku prisotna zaskrbljenost za izid zdravljenja in upoštevaje dejstvo, da ga je bilo strah za izid zdravljenja in za njegovo delovno sposobnost, je iz tega naslova pravična denarna odškodnina v višini 2.500,00 EUR in ne več.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika. Tudi tu pritožba le povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (in razloge navedlo v 23. točki obrazložitve). Kot pravilne jih sprejema tudi sodišče druge stopnje in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Tožnik pa zanemari dejstvo, da je njegovo splošno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pripisati nezgodi le v višini okrog 25 % in ne v celoti. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, namreč tožnikovo stanje ni v celoti posledica nezgode, ampak je v večinski meri posledica bolezni. Ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz 23. točke obrazložitve, višje odškodnine od prisojenega zneska, to je 8.000,00 EUR, ne opravičuje.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede odškodnine iz naslova skaženosti. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi tožnik trpel duševne bolečine in da se izvedenec ni pravilno opredelil do telesnih sprememb tožnika. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč izvedenec izrecno navedel, da ugotovljena sprememba ne povzroča gnusa ali pomilovanja okolice, niti psihičnega trpljenja pri tožniku. Odločilno pa je tudi, da sam tožnik o kakršnihkoli duševnih bolečinah ni izpovedal in tako svojih trditev ni dokazal. Ker ni bilo izkazano, da bi nastale spremembe oškodovanca vplivale na njegovo psihično ravnotežje in mu povzročale duševne bolečine, je sodišče prve stopnje zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

11. Ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje stroškov ni pravilno odmerilo, pri čemer tudi tega očitka pritožba ne konkretizira. Navaja le, da je dejstvo, da je moral tožnik plačati sodno takso. Tožnik je priglasil sodno takso za ugovor, sodišče je pravilno ugotovilo, da ugovora v tej zadevi ni vložil. Druge sodne takse, ki naj bi jo plačal, tožnik do konca glavne obravnave ni priglasil, zato je sodišče prve stopnje ni moglo priznati (tretji odstavek 163. člena ZPP).

12. V celoti gre torej tožeči stranki odškodnina v višini 25.000,00 EUR (14.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 2.500,00 EUR za strah, 8.000,00 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in 500,00 EUR za materialno škodo). Višino odškodnine je torej sodišče prve stopnje pravilno odmerilo, kot že navedeno pa je napačno upoštevalo soprispevek tožnika v višini 15 %. Ker soprispevek tožnika ni podan, gre tožniku celotna odmerjena odškodnina, to je 25.000,00 EUR, zato je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine spremeniti tako, da se ta zviša za 3.750,00 EUR (na 25.000,00 EUR) in temu ustrezno spremeniti odločitev v I. in II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o spremembi temelji na 358. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje in le delno zmotno uporabilo materialno pravo, medtem ko tudi ni storilo kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. V preostalem delu je bilo zato treba pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

13. Zaradi spremembe odločitve je spremenjen tudi stroškovni izrek. Po spremembi znaša uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje 44,64 %, uspeh tožene stranke pa 55,36 %. 44,64 % od priznanih stroškov tožeče stranke v višini 3.239,92 EUR znaša 1.446,30 EUR, 55,36 % od stroškov tožene stranke v višini 1.945,84 EUR pa znaša 1.077,22 EUR. Tožena stranka je tako tožeči stranki po pobotanju stroškov dolžna povrniti znesek v višini 369,08 EUR. Odločitev o stroških postopka temelji na 154. členu ZPP.

14. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti tudi ustrezen del stroškov pritožbenega postopka. V pritožbi je bil sporen znesek v višini 34.750,00 EUR in od tega zneska je treba odmeriti pritožbene stroške. Sodna taksa za postopek o pritožbi od tega zneska znaša 918,00 EUR, stroški za zastopanje pa predstavljajo nagrado za postopek v višini 865,60 EUR ter DDV v višini 190,43 EUR. Skupaj vsi potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 1.974,03 EUR. Od v pritožbi spornega zneska je tožena stranka uspela z zneskom 3.750,00 EUR, njen uspeh je torej 10,79 %. 10,79 % od pritožbenih stroškov v višini 1.974,03 EUR znaša 212,67 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.