Jedro

V obravnavani zadevi gre za specifično procesno situacijo, do katere je prišlo z nastankom novega subjekta na podlagi Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS), kar je imelo na podlagi 51.b člena ZLS za posledico nastanek skupnega premoženja tožene stranke občine kot subjekta, katerega identiteta se ni spremenila, in novo nastale Občine A..

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - spremeni v prvem odstavku II. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek glede parcel št. 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9 in 6062/9 k.o. A. in glede parcele 880/5 k.o. B zavrne, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje, da obravnava glede teh parcel še podrejeni tožbeni zahtevek; - spremeni v drugem odstavku II. točke izreka tako, da se tožbenemu zahtevku za parcelo 878/14 k.o. B ugodi in ugotovi, da je tožeča stranka lastnica te parcele, odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku glede te parcele v točki III izreka pa se razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke ter pritožba intervenienta zavrnejo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbam proti sklepu o stroških z dne 31.1.2018 se ugodi, sklep se razveljavi in odločanje o stroških vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

IV. Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožeča stranka Republika Slovenija lastnica nepremičnin v katastrski občini A. s parcelnimi številkami 5578/3, 5578/4, 5578/6, 5578/7, 5578/8, 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8, 5579/9, 5835/1, 5835/15, 5835/26, 5835/27, 5835/29, 5977/7, 5977/8, 5977/9, 6016/2, 6062/9, 6062/13 in 6062/17, v katastrski občini B. pa parcel s številkami 878/1, 878/2, 879/1 in 880/5. V preostalem delu, kolikor je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je lastnica tudi nepremičnin v katastrski občini B. s parc. št. 729, 811/2, 827/2 in 878/14, v katastrski občini C. pa s parc. št. 109/8 in dela parcele št. 11/4, je tožbeni zahtevek zavrnilo. V posledici zavrnilne odločitve je obravnavalo glede zadnje navedenih parcel še podrejeni tožbeni zahtevek, ki se je glasil, da je vknjižba lastninske pravice pri teh parcelah v korist občine neveljavna, da se izbriše obstoječe zemljiškoknjižno stanje in da se vzpostavi tako zemljiškoknjižno stanje, da se pri navedenih parcelah vpiše lastništvo Republike Slovenija. Tudi ta tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. O stroških postopka je prvostopenjsko sodišče odločilo s posebnim sklepom, s katerim je toženi stranki in stanskemu intervenientu naložilo, da sta dolžna v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 4.876,94 EUR, tožeča stranka pa toženi 904,60 EUR ter stranskemu intervenientu 828,60 EUR.

3. Obe pravdni stranki in stranski intervenient se pritožujejo proti obema odločbama. Pritožbe so obsežne, deloma se navedbe posameznih pritožnikov prekrivajo z drugimi in se na več mestih ponavljajo. Pritožbeno sodišče jih zaradi upoštevanja njihove kompleksne argumentacije v nadaljevanju obširneje povzema.

4. Tožeča stranka se pritožuje proti odločitvi pod točko II, torej kolikor je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastnica štirih nepremičnin v katastrski občini B. in dveh parcel v katastrski občini C. Zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo - 76. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS), ker je v zvezi s temi nepremičninami ugotavljalo njihovo dejansko rabo in ne, kot bi moralo, ali so spadale v območje mej L.K. v obdobju let 1992 - 1994. Parcele se nahajajo na območju tovornega pristanišča (L.K.) ter so zaradi strateške lege posebnega pomena in namenjene izvajanju pristaniške dejavnosti. Predpis, ki je uredil lastninjenje, za kriterij ni določil dejanske rabe nepremičnin, temveč njihovo namensko rabo. Vse nepremičnine, ki so se leta 1993 nahajale znotraj območja L.K., ne glede na to, kaj so v naravi konkretno predstavljale, so bile namreč namenjene opravljanju dejavnosti L.K.. Tožeča stranka je dokazovala, da je bil pogoj iz 76. člena ZGJS izpolnjen, z listinami, ki sta jih obe stranki po usklajevanju na izvršilni ravni sprejeli in katerih priloga je seznam nepremičnin znotraj oz. izven območja tovornega pristanišča, dalje z različnimi načrti, ki prikazujejo območje L.K., ter z izvedencem in pričami. Tudi tožena stranka trditvene podlage v smeri dejanske rabe nepremičnin ni podala, razen morda glede parcele 109/8 k.o. C., češ da je slednja kot javno parkirišče nepotrebna za dejavnost L.K.. Da so nepremičnine, ki so potrebne in namenjene za pristaniško dejavnost, po rabi lahko povsem različne, izhaja tudi iz uvodnih ugotovitev v točki I sklepa Vlade RS o obsegu državnega premoženja v družbenem podjetju L.K. z dne 4.8.1994. Kot lastnina Republike Slovenije so namreč navedene infrastrukture, kamor spadajo tudi ceste, dvorišča, vhod, kmetijska zemljišča, objekti,... itd. Sodišče je v 30. točki obrazložitve poudarilo, da je namen zakona, da se olastnini vse vrste premoženja, ki je namenjeno izvajanju dejavnosti, v 35. točki pa za bistveno relevantno vprašanje opredelilo to, ali gre za nepremičnino, ki je bila v času uveljavitve ZGJS namenjena izvajanju gospodarske javne službe. Relevantni pomen za sodišče je predstavljala vsebina sklepa Vlade RS z dne 4.8.1994 ter zadnjega in edinega veljavnega sklepa izvršnega sveta SO z dne 1.8.1994, v nobenem od teh dokumentov pa stranke niso opredelile kot kriterij za lastninjenje nepremičnin njihovo dejansko rabo. Za posamezne od teh nepremičnin je tožeča stranka predlagala, naj se z izvedencem geodetske stroke ugotavlja, ali so v celoti ali le deloma spadala v območje L.K.. Izvedenec iz aerofoto posnetkov ograje ni uspel jasno videti, zato mu je sodišče naložilo, naj lego pristaniške ograje določa s pomočjo primerjave Načrta strategije razvoja L.K., kjer je z jasno vidno pikčasto črto prikazano obstoječe stanje aprila 1994 in pridobljenih aerofotografij. Povsem brez materialnopravne in trditvene podlage pa je izvedencu naložilo ugotoviti, ali je območje L.K. v juliju 1993 dejansko segalo do meje, ki je prikazana v načrtu strategije razvoja, ali pa gre za označbo meje L.K. kot naj bi bila vzpostavljena v prihodnosti glede na predviden razvoj luke. Tožeča stranka je izrecno opozorila, da se Načrt glasi L.K. Strategija razvoja - obstoječe stanje. Da gre za obstoječe stanje, izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Tem ugotovitvam izvedenca sodišče sploh ni sledilo in tudi ni obrazložilo, zakaj ne. Okoliščina, da ograje iz letala ni bilo videti, ne more biti odločilni razlog, zaradi katerega sodišče ni upoštevalo jasnih ugotovitev izvedenca, da so vse naštete parcele v letu 1994 zagotovo spadale v območje L.K.. Če je sodišče v to še vedno dvomilo, je imelo na voljo predlog za zaslišanje prič, predstavnikov državne in lokalne skupnosti, ki so sodelovali ob pripravi dokumentacije in podlag za lastninjenje L.K.. Dejansko stanje v sodbi je glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno, je v nasprotju z izvedenskim mnenjem in posledično je sodba zato obremenjena tudi s procesno kršitvijo. Za parcelo 6062/14 k.o. A. in del parcele 11/4 k.o. C., za katere ni bilo ugotovljeno, da bi spadale v območje mej L.K., je tožeča stranka prav tako sprejela ugotovitve izvedenca in umaknila zahtevek za navedeni nepremičnini.

5. V nadaljevanju glede posameznih nepremičnin tožnica navaja še naslednje. Glede parcel št. 729, 811/2 in 827/2 k.o. B. je sodišče ugotovilo, da gre za kmetijska zemljišča oz. zemljišče, ki je obkrožalo stavbo, ne da bi obrazložilo, ali gre za zemljišča znotraj meje tovornega pristanišča. Tožena stranka je namreč temu, da so bile te parcele namenjene izvajanju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča, ugovarjala zgolj iz razloga, ker se nahajajo izven pristaniške ograje, ne pa iz razloga, ker bi morda v naravi predstavljale kmetijske površine oz. zemljišče okoli stavbe. Glede dejanskega stanja teh parcel tožena stranka ni podala trditev niti v pripombah na izvedensko mnenje, izvedenec pa je ugotovil, da so v letu 1994 vse tri zagotovo spadale v območje meje L.K.. Glede parcele št. 729 še navaja, da je sodišče zanemarilo, da je ta parcela izrecno v prilogi in tudi opisno kot kmetijsko zemljišče zajeta v sklepu Vlade RS z dne 4.8.1994, čeprav je pri ostalih nepremičninah, glede katerih je tožbenemu zahtevku ugodilo, okoliščino, kaj je zajeto v sklepu Vlade, štelo kot pomembno. Izrecno je v sklepu Vlade zajeta tudi parcela št. 827/2. Parcela št. 811/2 je ena od podelilk bivše parcele 811 in leži znotraj območja L.K., saj je znotraj meje - vzhodno od parcel v sklepu SO z dne 1.8.1994. Sodišče ni sprejelo satelitskega posnetka in ZK izpiska za parcelo št. 812, ki meji na vtoževano parcelo, kar je obrazložilo s tem, da ta parcela ni predmet tožbenega zahtevka, česar pa tožeča stranka niti ni trdila. Glede parcele št. 878/14 k.o. B. navaja, da je glede te in vseh drugih nepremičnin tožeča stranka trdila ves čas, da gre za nepremičnine, ki so namenjene izvajanju republiške gospodarske javne službe in za vse uveljavljala lastninsko pravico na identični dejanski in pravni podlagi. Glede na to, da se nekatere parcele nahajajo prav na meji območja, ki je bilo v času lastninskega preoblikovanja L.K. funkcionalni del infrastrukture pristanišča, je bil postavljen izvedenec. Ta je glede parcele 878/14 ugotovil, da zagotovo spada v območje meje L.K. v letu 1994. Pot je bila namenjena izvajanju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča, zato je tudi na tej parceli tožeča stranka lastninsko pravico pridobila originarno. Parcela se nahaja tik pod parcelo št. 878/1, za katero je sodišče v 45. točki obrazložitve pojasnilo, da je ležala na območju pristanišča in bila zajeta v sklepu Vlade RS. Tudi parcela 878/14 kot del bivše parcele 878/4 je bila zajeta v sklepu Vlade. Sklep Vlade RS kot infrastrukturo, namenjeno dejavnosti tovornega pristanišča, opredeljuje med drugim tudi ceste in dvorišča. Glede parcele št. 11/4 k.o. C. se je sodišče sklicevalo na pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki pa sta jo sklenili občina in L.K. in ne Republika Slovenija. Ta pogodba je zato nerelevantna. Izvedenec je ugotovil, da skrajni jugozahodni del zemljišča v približni izmeri 64 m², ki je danes evidentiran s parcelno št. 11/4, verjetno ni spadal v območje meje L.K., preostanek parcele pa zagotovo, pri čemer gre za 1752 m². Glede parcele št. 109/8 k.o. C. se pritožnica ponovno sklicuje na ugotovitve izvedenca, povzema obrazložitev sodbe pod točko 49 obrazložitve, ki govori o razhajanju kvadrature te nepremičnine iz sklepa Vlade z dejansko kvadraturo, in opozarja, da se je ta parcela po izdaji sklepa Vlade RS spremenila, kar izhaja iz odločbe OGU z dne 25.9.1996. Pomisleki tožene stranke v zvezi s površino so bili zato napačni. Ob jasnih ugotovitvah izvedenca, da je ta nepremičnina znotraj območja L.K., pa nenazadnje niti ni odločilno, ali je bila v sklep Vlade sploh zajeta. Proti odločbi o stroških postopka se tožeča stranka pritožuje iz razloga, ker meni, da je bil tožbeni zahtevek utemeljen v celoti, čemur naj bi ustrezala tudi sprememba stroškovne odločitve.

6. Tožena stranka se pritožuje z dvema pritožbama, vloženima s strani dveh različnih pooblaščencev. V prvi pritožbi izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča o svoji pasivni legitimaciji, opozarja, da gre pri spornih nepremičninah za skupno premoženje dveh občin, poleg nje tudi Občine A. in da sta zato obe občini v tej zadevi enotna in nujna sospornika. V zvezi s statusom Občine A. opozarja na odločbo Ustavnega sodišča z dne 9.6.2011, kar je bilo pred vložitvijo tožbe v tem postopku in zatrjuje, da je zato Občini A. od tedaj dalje potrebno priznati status skupne lastnice premoženja na podlagi 51.b člena Zakona o lokalni samoupravi. Občina sicer do 1.1.2015 res ni bila konstituirana, je pa že 9.6.2011 pridobila pravno subjektiviteto v smislu 7. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS). Tudi v tem postopku, enako kot v tistih, ki jih citira sodišče v 22. točki obrazložitve, je šlo za to, da naj bi bila sporna nevarnost odtujitve nekaterih nepremičnin. V konkretnem primeru namreč tretja oseba posega po nepremičninah, ki so skupno premoženje obeh občin in ki ležijo tudi na območju Občine A.. Glede primerjave s statusnim preoblikovanjem po ZGD navaja, da je sodišče spregledalo bistveno, in sicer da z oddelitvijo družbe nova družba ob vpisu v sodni register že razpolaga s premoženjem, ki je prešlo nanjo, prenosna družba pa tega premoženja več nima. Ni vmesnega obdobja, v katerem bi bilo mogoče govoriti o skupnem premoženju obeh družb, če pa je premoženje, tako kot je v obravnavanem primeru, skupno in nerazdeljeno, sta lahko v zvezi s tem premoženjem stranki postopka le oba skupna lastnika skupaj. Sodišče je zmotno zaključilo, da gre za situacijo iz 190. člena ZPP, saj pritožnica med pravdo ni odtujila nobene stvari. V zvezi s trditveno podlago v tožbi pritožnica opozarja na 76. člen ZGJS in navaja, da tožeča stranka ne v tožbi, ne v nadaljnjih vlogah ni podala konkretnih trditev v zvezi s tem, na kakšen način so se posamezne nepremičnine na dan uveljavitve ZGJS uporabljale za potrebe gospodarskih javnih služb na področju pomorskih dejavnosti. Ni podala navedb, kaj naj bi vsaka od spornih nepremičnin v naravi dejansko predstavljala, na kakšen način jih je L.K. uporabljala oz. za kakšne infrastrukturne objekte gre. To, da je šlo za nepremičnine, ki so potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, je tožeča stranka utemeljevala na trditvah o tem, da so se nahajale znotraj pristaniške ograje. Ni navedla, kje naj bi se pristaniška ograja nahajala v letu 1993, ko je stopil v veljavo ZGJS, temveč je predlagala imenovanje izvedenca geodetske stroke ter se sklicevala na strategijo razvoja L.K. iz leta 1994. Tožena stranka je na naroku dne 7.3.2016 navedla, da vsaj glede parcel, ki se nahajajo zunaj pristaniške ograje, ni izkazano, da gre za infrastrukturni objekt, potreben za opravljanje gospodarskih javnih služb. Na istem naroku je predlagala imenovanje izvedenca gradbene in geodetske stroke ter ogled, čemur pa sodišče ni ugodilo. Ni mu naložilo, naj ugotovi lego posameznih vtoževanih parcele glede na ograjo pristanišča v letu 1993 in ni ugotavljalo, kaj so nepremičnine predstavljale v naravi. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bilo za odločitev odločilno, da tožena stranka ni zanikala, da gre za nepremičnine, ki so bile potrebne za izvajanje gospodarske javne službe. Pritožnica pa trdi, da iz celotnega postopka izhaja, da je oporekala temu, da je tožeča stranka postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi 76. člena ZGJS. Že v odgovoru na tožbo je za posamezne parcele navedla, da niso bile namenjene izvajanju luške dejavnosti, v vlogi z dne 4.3.2016 je podala dokazni predlog, da se imenuje izvedenca gradbene stroke, ki naj poda mnenje o tem, ali so nepremičnine namenjene pristaniški infrastrukturi ali ne. Bistveno pa je, da tožeča stranka med postopkom ni podala konkretnih trditev v zvezi s tem, kaj so sporne nepremičnine ob uveljavitvi ZGJS dejansko predstavljale in na kakšen način so se uporabljale za izvajanje gospodarskih javnih služb. Ker tožeča stranka konkretnih navedb ni podala, sodišče ne more toženi stranki šteti v breme, da glede posameznih parcel ni zanikala, da bi bile te potrebne za izvajanje republiške gospodarske javne službe. Celoten postopek je šel v smer ugotavljanja, ali nepremičnine sodijo znotraj ali izven pristaniške ograje, s prejemom sodbe pa je pritožnica izvedela, da je sodišče kot eno izmed odločilnih okoliščin upoštevalo, ali je tožena stranka za sporne nepremičnine zanikala, da so potrebne za izvajanje dejavnosti. Gre za sodbo presenečenja. Če se je sodišče postavilo na stališče, da je za odločitev bistveno, ali so se nepremičnine ob uveljavitvi ZGJS uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe in ne to, ali so se nahajale znotraj ali izven pristaniške ograje, bi moralo izvesti materialno procesno vodstvo in strankam razkriti svojo pravno naziranje ter poskrbeti, da se nepopolne navedbe dopolnijo. V zvezi z uporabo materialnega prava pritožnica zatrjuje, da je sodišče pravo uporabilo napačno, saj 76. člen ZGJS ne govori o namenu infrastrukture za izvajanje dejavnosti gospodarske javne službe, ampak se zelo jasno nanaša na objekte, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti iz 68. člena ZGJS. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s predpisi, ki določajo namen, ampak le o namenu kot takšnem. Sklicevanje na Pomorski zakonik je napačno, saj je stopil v veljavo šele leta 2001, ZGJS pa leta 1993. Tožeča stranka se je pri uveljavljanju svojega tožbenega zahtevka sklicevala na sklep Vlade RS z dne 4.8.1994, ki naj bi predstavljal podlago za vknjižbo lastninske pravice na njeno ime. Iz dikcije sklepa ni mogoče razbrati, da bi tožeča stranka pridobila tudi lastninsko pravico na zemljiščih, saj govori le o infrastrukturnih objektih, napravah in drugih sredstvih. Tudi 76. člen ZGJS govori le o lastninjenju infrastrukturnih objektov in ne ureja lastninjenja zemljišč. Poleg tega navedeni člen govori o tem, da ti objekti postanejo lastnina republike, občine oz. Mesta L., torej kogarkoli od treh. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, saj je štelo, da navedene nepremičnine lahko postanejo le last republike, ne pa tudi občine, kar tožena stranka dejansko je. Tožeča stranka je s svojim sklepom kar sama določila obseg premoženja in zemljišča, ki naj bi postala njena in prav ta sklep je sodišče štelo za tistega, ki v povezavi s 76. členom ZGJS predstavlja podlago za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Pri nobeni od nepremičnin sodišče ni ugotavljalo, ali je šlo v letu 1993 pri izvajanju gospodarskih javnih služb za republiško ali morda občinsko javno službo. Gre za odločilna dejstva, glede katerih sodba nima razlogov. V nadaljevanju pritožnica opozarja na svoje navedbe v vlogi z dne 4.3.2016, da je lastninjenje družbene lastnine potekalo postopoma, da je zemljišče, na katerih je L.K. opravljala svojo dejavnost, dobila v uporabo z aktom pravne prednice na podlagi 5. člena Zakona o lukah, da je bilo tam določeno, da uporabo obale, zemljišč in morja za opravljanje luške dejavnosti dovoljuje občinska skupščina, tako da jih dodeli v upravljanje organizaciji združenega dela in določi območje luke na kopnem in na morju. Pravna prednica tožene stranke je bila tista, ki je L.K. oziroma njeni pravni prednici izročila v upravljanje svoje nepremičnine z infrastrukturnimi objekti, ki so bile potrebne za opravljanje dejavnosti pristanišča. Toženkin akt je bil tisti, ki je zagotavljal dejavnost opravljanja pristaniške dejavnosti kot dejavnosti posebnega družbenega pomena na področju materialne infrastrukture kot jo opredeljuje 78. člen ZGJS, zato je tožena stranka na podlagi 2. alineje prvega odstavka 76. člena ZGJS postala lastnica zemljišč.

7. V nadaljevanju pritožbe se toženka opredeljuje glede posameznih nepremičnin, glede katerih je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno. Glede tistih, o katerih se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v 36. točki obrazložitve, pritožnica opozarja, da je sodišče zaključilo, da je tožeča stranka lastninsko pravico na teh nepremičninah pridobila na podlagi 76. člena ZGJS, ker naj bi bile potrebne za izvajanje republiške gospodarske javne službe, čeprav tožeča stranka za navedene nepremičnine ni navajala, za kakšne infrastrukturne objekte, naprave ali omrežja gre, da bi se pritožnica sploh lahko opredelila, ali so se tedaj uporabljale za potrebe tovornega pristanišča ali ne ter na kakšen način. Ker takih navedb ni bilo, sodišče tudi ni moglo uporabiti drugega odstavka 214. člena ZPP, saj ni mogoče šteti za priznano nekaj, kar nasprotna stranka sploh ne navede. Ni bistveno, ali so bile nepremičnine potrebne za izvajanje gospodarske javne službe, temveč je bistveno to, za kakšne objekte je dejansko šlo in ali so se dejansko uporabljale za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča. Zaradi odsotnosti ustreznih navedb je bila tožba v tem delu nesklepčna in bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Zmoten je zaključek, da za pritožnico ni bilo sporno, da so nepremičnine potrebne za izvajanje republiške gospodarske javne službe, saj zgolj dogovarjanje med strankama v letu 1994 ne zadošča. 8. Glede nepremičnin, zajetih v 37. točki obrazložitve, pritožnica opozarja, da je med postopkom navajala, da teh nepremičnin ni na seznamu sklepa Vlade RS z dne 4.8.1994. Nastale so šele v letu 2000 s parcelacijo parcele št. 5579, ki pa prav tako ni bila vključena v sklep Vlade RS. Tožeča stranka je trdila, da je šlo za vodotok - strugo reke in ni navajala, da bi bila parcela leta 1993 kakorkoli potrebna za izvajanje dejavnosti gospodarskih javnih služb. In če je temu tako, te nepremičnine leta 1993 niso mogle postati lastnina tožeče stranke na podlagi 76. člena ZGJS. Sodišče je odločitev oprlo na primerjavo Načrta parcel za območje L.K. ter aerofoto prikazi prostocarinske cone v letu 1993. Na podlagi te primerjave je ugotovilo, da so bile navedene nepremičnine v letu 1993 funkcionalni del tovornega pristanišča. Pri tem ni obrazložilo, kaj naj bi to pomenilo, sicer pa pritožnica trdi, da na podlagi primerjave, ki jo je opravilo sodišče, niti ni mogoče ugotoviti, ali so bile funkcionalni del tovornega pristanišča. Sodišče potrebnega znanja nima in bi moralo to dejstvo, če ga je že štelo za odločilnega, ugotavljati s pomočjo ustreznega izvedenca. V zvezi s temi nepremičninami sodišče ni upoštevalo navedb pritožnice iz odgovora na spremembo tožbe z dne 30.11.2015, ko je pritožnica navedla, da gre pri navedenih nepremičninah za grajeno javno dobro lokalnega pomena. Poleg tega pritožnica opozarja na navedbe iz vloge z dne 17.3.2016, v kateri je navedla, da tožeča stranka ne trdi, da naj bi tudi te nepremičnine spadale med infrastrukturne objekte, kar pomeni, da je pritožnica zanikala, da bi te nepremičnine bile potrebne za izvajanje gospodarskih javnih služb. 9. Glede nepremičnin, zajetih v 38. točki obrazložitve, pritožnica navaja, da tudi glede teh nepremičnin tožeča stranka ni navedla za kakšne objekte gre, da bi se pritožnica sploh lahko opredelila, ali sta se navedeni nepremičnini tedaj uporabljali za potrebe tovornega pristanišča ter na kakšen način. Tudi tu pritožnica ponavlja navedbe o tem, da je bistveno, za kakšne objekte je dejansko šlo, da dogovarjanje med strankama v preteklosti ne zadošča za zaključke sodišča, da primerjava Načrta z aerofoto posnetki pokaže, da leta 1993 nista bili namenjeni izvajanju dejavnosti pristanišča in dodaja, da sta se nahajali izven pristaniške ograje ter da gre za poraščena kmetijska zemljišča. 10. Vsebinsko enake ugovore toženka navaja tudi glede nepremičnin, zajetih v 39., 40., 41., 42.,43., 45. in 47. točki sodbe. Glede parcel št. 6062/13 in 878/2 k.o. B. pa, da ju je pridobila na podlagi menjalne pogodbe v letih 2006 in 2007. Kot izhaja iz zgodovinskega izpiska za parcelo št. 878/1 jo je pridobila na podlagi menjalne pogodbe z dne 28.2.2007, saj je bila pred toženo stranko kot lastnica vpisana družba V.. Ta parcela ni bila družbena lastnina in jo je tožena stranka pridobila na podlagi veljavnega pravnega posla. Parcelo št. 878/2 pa je pridobila na podlagi menjalne pogodbe z dne 23.10.2006 z družbo Instalacije d.o.o., zato zanjo velja isto. Ker ti parceli nista bili v uporabi pritožnice, temveč drugih družb, toženka kakšnih konkretnih navedb v postopku v zvezi z uporabo nepremičnin ni mogla podati. Pravna posla v nobenem postopku nista bila razglašena za nična oziroma nista bila razveljavljena, zato sta še vedno v veljavi. Vpis lastninske pravice v korist pritožnice ne more biti neveljaven, saj je zaupala v podatke zemljiške knjige. Navedeni nepremičnini nedvomno nista bili znotraj pristaniške ograje, v zvezi s čimer je tožena stranka predlagala imenovanje izvedenca geodetske stroke čemur sodišče ni sledilo. Tudi parcele št. 729, 811/2 in 827/2 k.o. B. so bile vključene na seznam Vlade, pa je bilo ugotovljeno, da Republika Slovenija ni njihova lastnica. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da naj bi pritožnica glede na dogovarjanja v letu 1994 bremenila poizvedovalna dolžnost pri sklepanju menjalnih pogodb. Dobra vera se domneva in nasprotna stranka je tista, ki mora dobrovernost izpodbiti, tožeča stranka pa konkretnih navedb glede tega ni podala. Glede parcel 879/1 in 880/5 k.o. B., zajetih v 47. točki obrazložitve, pritožnica poleg splošnih pritožbenih navedb, enakih za vse nepremičnine, še dodaja, da vsaj za parcelo 880/5 izhaja, da v letu 1993 ni bila namenjena izvajanju gospodarskih javnih služb, saj ta parcela tedaj ni obstajala, ker je bila vodotok.

11. V zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških toženka navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe ZPP, s tem ko je štelo, da je postopek zavarovanja poseben postopek, katerega stroški niso odvisni od končnega uspeha strank v postopku. Tožeča stranka je namreč zavarovanje zahtevala tudi glede nepremičnin, glede katerih s tožbenim zahtevkom ni uspela, oziroma ga je umaknila, zato bi moralo sodišče tudi glede stroškov zavarovanja upoštevati enak kriterij kot pri stroških glede glavne stvari. Navaja še, da je v zvezi s stroški zavarovanja sodišče tožeči stranki napačno upoštevalo strošek v višini 382,20 EUR za odgovor na ugovor zoper izdano začasno odredbo in se oprlo na tarifno št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi. Postopek ugovora zoper izdano začasno odredbo je namreč urejen v tarifni številki 3461, kjer je za ugovor predvidena nagrada s količnikom 0,3. Ni logično, da znaša nagrada za odgovor na ugovor več kot pa za sam ugovor. Tarifna št. 3468 je namenjena odgovoru na pritožbo in ne odgovoru na ugovor.

12. V pritožbi, vloženi po drugem pooblaščencu, tožena stranka navaja glede parcele št. 880/5 k.o. B., da pri njej ni vknjižena v zemljiško knjigo kot njena lastnica, zaradi česar ni podana njena pasivna legitimacija. Tožeča stranka bi se lahko pri tej parceli vpisala kot lastnica že na podlagi 76. člena ZGJS. Tožbeni zahtevek pa je nesklepčen tudi iz razloga, ker s tožbo nista bila zajeta oba nujna sospornika, to je tožene stranka in Občina A.. To še posebej velja za nepremičnine, zajete v razširitvi tožbe, saj je bila ta občina v času vložitve razširjene tožbe na nove nepremičnine nedvomno že konstituirana. Zatrjuje, da v obravnavanem primeru 190. člena ZPP ni mogoče uporabiti, saj se to določilo uporablja le v primerih, ko stranka stvar, o kateri teče pravda, odtuji. Nadaljuje, da zakonski pogoji za lastninjenje v korist tožeče stranke iz 76. člena ZGJS niso bili podani, saj ta določba sama po sebi ne daje podlage za zaključek, da so infrastrukturni objekti, naprave oz. omrežja ter mobilna in druga sredstva z dnem uveljavitve zakona avtomatično prešla v last republike. Trditveno in dokazno breme o izpolnitvi pogojev je bilo na tožeči stranki, ki pa v svojih vlogah, predloženih do prvega naroka, ni ponudila trditev o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti subsumpcijo teh dejstev pod obravnavano zakonsko normo. Navedla je le, da je lastnica spornih nepremičnin poslala ex lege na podlagi 76. člena ZGJS, se sklicevala na sklep Vlade z dne 4.8.1994, enako je navedla v spremembi tožbe z dne 21.9.2012. V vlogi z dne 20.11.2015 je le glede nekaterih parcel navedla, da se nahajajo na območju, ki je bilo v času lastninskega preoblikovanja L.K. že funkcionalni del infrastrukture pristanišča. Med postopkom ni nikoli zatrjevala, da vtoževane nepremičnine predstavljajo infrastrukturne objekte, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so namenjena izvajanju dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena ZGJS. Prav tako ne, da gre za nepremičnine, ki so bile financirane iz sredstev, ki bi tako lastninjenje omogočala. Ali gre v tej zadevi za lastninjenje takšnih objektov in sredstev, kot so določeni v 76. členu ZGJS, sodišče ni ugotavljalo, niti ni presojalo, zato je sodba vsebinsko prazna in se je ne da preizkusiti. Ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni prerekala dejstva, da gre za nepremičnine, ki so bile potrebne za izvajanja republiške gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča, zaradi česar je to dejstvo štelo za priznano, je nepravilna in v nasprotju s tistim, kar izhaja iz spisovne dokumentacije. Ni bila dolžnost tožene stranke, da dopolnjuje in pojasnjuje navedbe tožeče stranke. V takem primeru, ko stranka trditev o dejstvih podrobneje ne konkretizira, zadostuje golo zanikanje dejstev. Iz spisovne dokumentacije jasno izhaja, da je tožena stranka ves čas prerekala, da bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za lastninjenje po 76. členu ZGJS. Sodišče je ugovor toženke zavrnilo z materialnopravno zmotnim sklicevanjem na drugi odstavek 44. člena Pomorskega zakonika. Spregledalo je, da je potrebno presojo zakonskih pogojev opraviti na dan uveljavitve 76. člena ZGJS, to je na dan 2.7.1993, ko Pomorski zakonik še ni veljal, temveč je veljal Zakon o lukah, ki je določal, da uporabo obale, pripadajočih zemljišč in morja za opravljanje luške dejavnosti dovoljuje občinska skupščina. Pritožnica povzema relevantne določbe navedenega zakona in zatrjuje v zvezi z njegovo uporabo isto, kot v prejšnji pritožbi. Sodišču še očita, da je neutemeljeno opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče D.M., ki bi lahko potrdila, da dogovor med strankama ni bil dosežen, prav tako je neutemeljeno opustilo zaslišanje geodetinje A.K. in imenovanje izvedenca gradbene stroke, s čimer bi se lahko ugotovil potek pristaniške ograje. Enostranski akt Vlade z dne 4.8.1994 ne predstavlja pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice, zato za odločanje ni bistven. V zvezi s parcelo 6062/9 k.o. A. pritožnica še posebej pojasnjuje, da ZGJS pojma funkcionalni del infrastrukture ne pozna in ga vsebinsko v konkretni zadevi ni obrazložilo niti sodišče. Za odločitev v zadevi in z vidika presoje pogojev po 76. členu ZGJS je povsem nepomembno ali so bile nepremičnine vključene v sklep izvršnega sveta Skupščine Občine z dne 1.8.1994, saj ne ta, ne noben drugi sklep ni predstavljal podlage za pridobitev lastninske pravice. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da vprašanje dobrovernosti tožeče stranke ni pomembno. Res je sicer, da se tožena stranka kot lastnica nepremičnin v zemljiško knjigo, razen pri parcelah s št. 878/1 in 878/2 k.o. B., ni vpisala na podlagi pravnega posla, vendar je kljub temu verjela, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zakon predpisuje za lastninjenje teh nepremičnin v njeno korist. Glede petih parcel v k.o. A. je sodišče samo ugotovilo, da leta 1993 sploh niso obstajale, temveč so nastale s parcelacijo parcele št. 5579, ki pa je bila v zemljiško knjigo vpisana šele 3.7.2000. Zato je sam s seboj v nasprotju zaključek sodišča, da so navedene nepremičnine na dan uveljavitve ZGJS dne 2.7.1993 predstavljale sredstva, ki so se lastninila po določbi prvega odstavka 76. člena ZGJS. Sodišče ni obrazložilo dejstev, ki utemeljujejo zaključek, da so ta zemljišča predstavljala funkcionalni del tovornega pristanišča, pri čemer zakon pojma funkcionalni del niti ne pozna. Nesporno je, da je tožena stranka parceli št. 878/1 in 878/2 k.o. B. dobila na podlagi pravnih poslov, pogodb sklenjenih z V. in z družbo I.. V zvezi s tema dvema parcelama pritožnica izpodbija zaključek, da pri pridobitvi nepremičnin ni bila v dobri veri. Dobra vera se po 9. členu SPZ domneva, trditve o nasprotnih dejstvih je bila dolžna podati tožeča stranka, ki pa tega ni storila. Dobre vere tožene stranke ne izpodbijejo sklepi, sprejeti v letu 1994. Sklep Vlade RS z dne 4.8.1994 toženi stranki ni bil vročen, zato o morebitnem soglasju tožene stranke s tem sklepom ni mogoče govoriti. V zvezi s sklicevanjem sodišča na sklepe, ki so jih v letih 1993 in 1994 enostransko sprejemali Izvršni svet Skupščine Občine in Vlada RS, pa je treba še poudariti, da ti ne izkazujejo sklenitve dogovora o razdelitvi zadevnih nepremičnin. Sklepe so sprejemali organi neodvisno drug od drugega. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom, saj je potrebno v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP o zahtevi za povrnitev stroškov odločiti v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim.

13. V posebni pritožbi, vloženi proti sklepu o stroških pa še dodaja, da se je sodišče pri odločitvi o uspehu strank v postopku oprlo na sodbo z dne 22.12.2017, ki je bila toženi stranki vročena 23.1.2018 in na dan izpodbijanega sklepa še ni postala pravnomočna. Zato je zaključek sodišča, da je tožeča stranka uspela v postopku v višini 74 %, toženka pa v višini 26 % preuranjen. Pritožuje se zoper stroškovno odločitev v delu, v katerem ji je sodišče naložilo plačilo stroškov postopka zavarovanja z začasno odredbo. Gre za poseben postopek, katerega stroški niso odvisni od končnega uspeha strank v postopku, zato bi moralo sodišče o teh stroških odločiti najkasneje z izdajo sklepa o začasni odredbi. Navaja še, da ji sodišče neupravičeno ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo v zvezi s sodbo z dne 5.4.2016, svoje odločitve, da strošek odgovora na pritožbo za pravdo ni bil potreben, pa ni obrazložilo, zato te odločitve ni mogoče preizkusiti.

14. Intervenient - Občina A. v obširni pritožbi uveljavlja dva sklopa pritožbene argumentacije. Prvi se nanaša na njeno med postopkom že večkrat utemeljevano stališče, da tožba tožeče stranke, s katero je bila kot tožena stranka zajeta le občina, predstavlja tožbo z zgrešeno pasivno legitimacijo, čemur bi kot edina mogoča odločitev morala slediti zavrnitev celotnega tožničinega tožbenega zahtevka kot neutemeljenega. Opozarja, da je bilo stališče, ki ga je prvostopenjsko sodišče sprejelo že v sodbi P 355/2012, izdani dne 5.4.2016 (ki je bila kasneje razveljavljena z odločbo višjega sodišča), da sta občina in Občina A. kot skupna lastnika nepremičnin enotna in nujna sospornika in da zato pasivna legitimacija v tej zadevi ni podana, v sodni praksi mnogokrat ponovljeno. Tožba, s katero je bila zajeta le občina, je bila vložena dne 6.7.2012, torej v času, v katerem je bila Občina A. z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 9.6.2011 že več kot eno leto ustanovljena. Že od tedaj je veljal pravni režim skupne lastnine občine in Občine A. na nepremičninah. Usklajenost procesne in materialnopravne legitimacije sodišče presoja tekom celotnega postopka. Zato je potrebno lastninsko tožbo zavrniti tudi v primeru, ko sta bili procesna in materialna legitimacija v nekem začetem stadiju morda usklajeni, pa ob odločanju sodišča nista več. V dani procesni situaciji bi bi bila pasivna legitimacija ustrezna le v primeru, če bi tožnici uveljavljanje tožbe zoper zgolj občino in brez Občine A. priznavala neka specifična procesna pravila. Za tako situacijo pa ne gre, saj se 190. člen ZPP nanaša na primere, ko stranka odtuji premoženja, v konkretnem primeru pa je prišlo do nastanka skupne lastnine na podlagi zakona z ustanovitvijo Občine A. na podlagi odločbe Ustavnega sodišča. Intervenient v pritožbi opozarja, da je v ponovljenem postopku podrobno in še dodatno utemeljeval razloge, zaradi katerih so stališča iz drugostopenjskega sklepa opr. št. I Cp 462/2016 pravno napačna. Sodišče prve stopnje se do teh stališč ni opredelilo, edino argumentacijo v izpodbijani sodbi pa predstavlja povzemanje stališč iz drugostopenjskega sklepa o domnevno ustrezni pasivni legitimaciji. Pritožnica zatrjuje, da sklep opr. št. I Cp 462/2016 kakršnekoli vsebinske obrazložitve razlogov za tam zavzeta stališča o pasivni legitimaciji sploh ne vsebuje. Argument, uporabljen v drugih zadevah, da namreč procesno sposobnost Občine A. narekuje "konkreten postopek, v katerem je bila sporna nevarnost odtujitve nekaterih nepremičnin, ki ležijo na območju te občine", je mogoče uporabiti tudi za to pravdo. Gre za poseg v lastniške pravice Občine A. na njenih nepremičninah, ki ga skuša izvesti tožnica, zaradi česar sta situaciji istovrstni in bi moralo biti tako tudi njuno obravnavanje. Okoliščina, da Občina A. ob vložitvi tožbe dne 6.7.2012 še ni imela konstituiranih občinskih organov, v postopkih pred Ustavnim sodiščem ni predstavljala problema ter je bilo zastopanje Občine A. v njih urejeno na drugi način, sicer pa bi bilo vse to lahko procesno regulirano tudi z uporabo 82. člena ZPP. V svoji pripravljalni vlogi z dne 25.8.2017 je intervenientka podala tudi obširno utemeljitev o tem, da in zakaj pravno niso utemeljena stališča pritožbenega sodišča, s katerim je v tej pravdi obravnavano situacijo sprejelo kot situacijo iz prvega odstavka 190. člena ZPP. Uporaba te določbe ni dopustna za situacije, ki niso enake tisti iz citirane določbe ZPP pač pa so po kakšnem pogledu zgolj nekako podobne ali primerljive. To je bil ključni ugovor intervenienta. Pravilo iz 190. člena ZPP predstavlja edino izjemo od siceršnje nujne povezanosti procesne legitimacije z materialnopravno legitimacijo o stvari, o kateri teči pravda. Kot izjemo pa se to pravilo nujno lahko razlaga le restriktivno. Gre za jasno distinkcijo med situacijo, v kateri toženec v lastninski pravdi zahtevano stvar odtuji sam, pravnoposlovno, in situacijo, v katerih do sprememb v lastništvu pride drugače. Nastanek skupne lastnine na zadevnih nepremičninah na podlagi zakona (ZLS) zaradi izločitve dela občine in ustanovitve nove občine zagotovo ne sodi pod odtujitev stvari ali pravice. Namen prvega odstavka 190. člena ZPP je zavarovati položaj tožnika. Nujno je preprečiti, da bi se toženec obsodbe v pravdnem postopku za izročitev določene stvari ob lastninski tožbi rešil tako, da bi med pravdo stvar odtujil tretji osebi, nato pa ugovarjal, da svari nima več v posesti. Sodišče je tudi ignoriralo pritožničino kritiko stališča, da je obravnavana situacija primerljiva z eno od oblik statusnega preoblikovanja družb in sicer z oddelitvijo po četrtem odstavku 623. člena ZGD. Pravno nikakor ni na mestu nekakšna primerjava v tej pravdi obravnavane situacije z neko poljubno izbrano situacijo iz tretjega pravnega področja. Situacija iz 623. člena ZGD verjetno res lahko predstavlja neko obliko odtujitve, saj prenosna družba tam res po svoji lastni volji in z lastnim aktivnim ravnanjem prenaša del svojega premoženja v sfero nekoga tretjega, v postopku ustanavljanja Občine A. pa občian ni po svoji lastni volji in s svojim aktivnim ravnanjem ničesar prenašala v premoženjsko sfero Občine A.. Prav nasprotno, občina se je ustanovitvi Občine A. ter posledični ex lege izgubi dela premoženja ves čas intenzivno upirala. Sodišče prve stopnje ni podalo nikakršne nasprotne argumentacije niti zoper stališča, ki jih je v vlogi z dne 25.8.2017 intervenient utemeljeval s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 513/2000, ki vsebuje stališča, ki nasprotujejo uporabi prvega odstavka 190. člena ZPP za v tej pravdi obravnavani primer. Najvišje sodišče v državi je v situaciji, ki je v bistvenem identična s predmetno zadevo, uporabo prvega odstavka 190. člena ZPP zelo jasno odklonilo. Tožba v navedeni zadevi je bila vložena 19.10.1993 pred reformo lokalne samouprave v letu 1997. Vrhovno sodišče se je sklicevalo na nujnost tožbe zoper vse vmes nastale nove občine na ozemlju takrat že bivšega Mesta L.. S stališčem, da ne gre za pravno nasledstvo, ki je enako nastanku povsem novih občin po ZUODNO sodišče skuša utemeljiti neko distinkcijo med pravno situacijo ob ustanovitvi Občine A. in pravno situacijo ob nastanku novih občin na podlagi ZUODNO. Vendar pritožnica meni, da sta obe pravni situaciji identični. Situacijo po ustanovitvi Občine A. ureja tretji odstavek 51. b člena ZLS, ki se glasi, da dokler župani ne sklenejo sporazuma, opravljajo posle rednega upravljanja s še nerazdeljenim skupnim premoženjem organi občine, na katere območju je premoženje, ob soglasju vseh občin, ustanovljenih na območju posameznih prejšnjih občin. Popolnoma enaka ureditev je veljala tudi ob nastanku novih občin v letu 1997. 15. V drugem argumentacijskem sklopu pa pritožnik trdi, da je za pravno usodo vseh v tej pravdi obravnavanih parcel irelevantna pisna izjava, podana s sklepom Vlade RS z dne 4.8.1994, saj za vse parcele velja zaključek sodišča iz 31. točke sodbe, da je pri lastninjenju temelj pridobitve lastninske pravice zakon in ne ta pisna izjava. Podlago za tožničino pridobitev lastninske pravice predstavlja prvi odstavek 76. člena ZGJS, ki se nanaša na sredstva, infrastrukturne objekte, naprave oziroma omrežja ter mobilna sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona. V dokaz trditve, da zahtevane nepremičnine sodijo v okvir navedenega, se je tožeča stranka najprej sklicevala na njihovo domnevno lego znotraj pristaniške ograje L.K., a je prvostopenjsko sodišče v 18. točki sodbe obrazložilo, da tožeča stranka ni podala listinskega dokaza, v katerem bi bila ta ograja označena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožničino sklicevanje na načrt strategije razvoja L.K., saj je v 18. in 19. točki sodbe obrazložilo, da to ne more biti merodajen dokument za ugotavljanje lege pristaniške ograje. Ostalo je le še dokazovanje, ki ga je prvostopenjsko sodišče opredelilo kot "identifikacijo dejanske rabe zadevnih nepremičnin v letu 1993". Takšno dokazovanje je bilo glede pretežnega dela nepremičnin nato tudi opravljeno, deloma preko mnenja izvedenca geodetske stroke in deloma z vpogledom sodišča v listine oziroma načrte. Rezultati dokazovanja so bili za posamezne parcele različni, pri tem pa je iz izpodbijane sodbe jasno, da je tožeča stranka uspela izključno le v primerih, v katerih je opisani dokazni postopek vodil v pozitivno stališče sodišča glede lege neke parcele v letu 1993 znotraj območja pristanišča. Vendar sodišče tega dokaznega postopka ni opravljalo glede vseh parcel. Glede lege parcel s številkami 878/1, 878/2, 879/1 in 880/5 v letu 1993 sodišče ni opravljalo nobenega dokaznega postopka o tem, ali so bile znotraj ali izven območja pristanišča. Kljub temu je tožbenemu zahtevku ugodilo. V 47. točki sodbe je glede dveh parcel (879/1 in 880/5) navedlo, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da sta bili nepremičnini potrebni za izvajanje gospodarske službe in da se zato to dejstvo šteje za priznano. Podobno, le malo manj direktno je v 45. točki sodbe izraženo stališče o parcelah št. 878/1 in 878/2. Pritožnica poudarja, da podlage za razglašanje lege navedenih parcel znotraj območja pristanišča kot nesporne, v tej pravdi ni. O legi navedenih parcel znotraj območja pristanišča ni bilo trditve tožeče stranke, nečesa kar tožnik ne trdi, pa toženec ne more priznati. Edino, kar je tožeča stranka trdila, je bilo to, da so zahtevane parcele navedene v sklepu Vlade RS z dne 4.8.1994. Takšno zatrjevanje pa, kot je obrazložilo sodišče v 31. točki sodbe, ne more voditi v uspeh tožeče stranke. Trditev o legi parcel znotraj območja pristanišča je tožeča stranka prvič podala mnogo po zaključku prvega naroka v vlogi z dne 20.11.2015, pa še to zgolj kot trditev o legi teh parcel znotraj pristaniške ograje, te trditve pa sta zanikala tako tožena stranka kot intervenientka. Iz sodbe tudi ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče štelo, da tožena stranka ničesar sploh ni zanikala ali pa gre za zanikanje brez navajanja razlogov.

16. Pritožba zoper sklep o stroških intervenientka utemeljuje s stališči o neutemeljenosti celotnega tožbenega zahtevka.

17. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbe tožene stranke in intervenienta, tožena stranka in intervenient pa odgovor na pritožbo tožeče stranke.

Glede pasivne legitimacije:

18. Prvostopenjsko sodišče se je v točkah 20 do 24 obrazložitve sodbe opredelilo do vseh bistvenih ugovorov tožene stranke in stranskega intervenienta glede pasivne legitimacije občine v tem postopku in s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Poudariti je potrebno, da gre v obravnavani zadevi za specifično procesno situacijo, do katere je prišlo z nastankom novega subjekta na podlagi Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS), kar je imelo na podlagi 51.b člena ZLS za posledico nastanek skupnega premoženja tožene stranke občine kot subjekta, katerega identiteta se ni spremenila, in novo nastale Občine A.. O tem se je prvostopenjsko sodišče povsem jasno opredelilo v 23. točki obrazložitve, v zvezi z vprašanjem, ali je pasivna legitimacija tožene stranke še vedno izkazana, pa je navedlo razloge v nadaljnji točki obrazložitve. Da je treba pojem „odtujitve“ med pravdo razlagati široko in da se ta pojem nanaša tudi na originarne načine pridobitve pravice med pravdo je tudi stališče pravne teorije1. V primerljivi zadevi pravnega nasledstva iz četrtega odstavka 623. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 553/2004 (le da na aktivni strani) zavzelo jasno stališče, da ima prvotna stranka, na strani katere je prišlo do navedenih sprememb, še vedno lastnost iste pravdne stranke, pri čemer se je pojavila nova nosilka materialnopravne pravice, ki ji 202. člen ZPP kot sosporniški intervenientki omogoča sodelovanje v pravdi, to možnost pa je Občina A. v tem postopku tudi realizirala. Eden nosilnih argumentov v navedeni odločbi, ki ga je po stališču pritožbenega sodišča mogoče zagovarjati tudi v obravnavani zadevi, je, da bistvo 190. člena ni v tem, da bi moralo iti za singularno nasledstvo, temveč v tem, da ščiti pravno zavarovane interese vseh vpletenih pravnih subjektov. Zato je v drugem odstavku 190. člena ZPP predpisano, da je za vstop nove stranka v pravdo potrebno soglasje obeh pravdnih strank, to soglasje pa je bilo v obravnavanem postopku odklonjeno. Da ni uporabno pravilo o prevzemu pravde po 208. členu ZPP, ko se vstopu v postopek ni mogoče izogniti, je prvostopenjsko sodišče jasno odgovorilo z argumentom, da se pravna identiteta občine ni spremenila, saj ta občina ni prenehala obstajati. Delno se je spremenilo le njeno območje. S pristavkom, da ne gre za pravno nasledstvo, enako nastanku novih občin po Zakonu o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij (ZUODNO), pa je odgovorjeno tudi na sklicevanje intervenienta na odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 513/2000. V navedeni zadevi so bile namreč nove občine pravne naslednice prejšnjega subjekta, ki je prenehal obstajati.

Glede materialnega prava:

19. Da je pristaniška dejavnost pristanišča že leta 1993, ko je prišlo na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah do lastninjenja infrastrukturnih objektov, naprav oziroma omrežij ter mobilnih in drugih sredstev, predstavljala izvajanje dejavnosti državnega in ne zgolj lokalnega pomena, očitno za toženo stranko niti ob uveljavitvi ZGJS, niti kasneje ni bilo sporno (vsebina pisma o namerah v zvezi s postopkom lastninjenja v podjetju L.K. z dne 26.7.1994 - A8, dopis tožene stranke Republiki Sloveniji z dne 24.9.2001 - priloga A11). Zakon o lukah (Ur. l. SRS št. 7/1977) je v času prejšnjih družbeno ekonomskih razmerij sicer res v 5. členu določal, da uporabo obale, pripadajočih zemljišč in morja za opravljanje luške dejavnosti dovoljuje občinska skupščina, vendar je po letu 1991 z vzpostavitvijo novega družbeno ekonomskega sistema, ki je bil po naravi stvari daljši proces in s postopnim preoblikovanjem družbene lastnine z več zakoni, ki so lastninili različne kategorije družbenega premoženja, prišlo tudi do normativnega ovrednotenja pomena posamezne gospodarske javne službe. Na področju pomorskih dejavnosti je bila ta konkretizirana v 44. členu Pomorskega zakonika, ki je opredelil gospodarsko javno službo na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča kot dejavnost, ki jo zagotavlja država.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožene stranke glede zmotne uporabe 76. člena ZGJS, češ da ta ne ureja lastninjenja nepremičnin. Namen zakona je bil nedvomno tak, da se lastnini vse vrste premoženja, ki je namenjeno izvajanju dejavnosti gospodarskih javnih služb2, saj objekti, namenjeni izvajanju te dejavnosti logično potrebujejo tudi zemljišče, na katerem stojijo in kot je pravilno obrazložilo prvostopenjsko sodišče, to tudi jasno izhaja iz drugega odstavka istega določila, ki govori o vpisu lastninske pravice olastninjenega premoženja v zemljiško knjigo. Povsem protispisna je trditev, da naj bi prvostopenjsko sodišče štelo, da lahko nepremičnine po ZGJS postanejo zgolj last države. Iz obrazložitve sodbe povsem jasno izhaja, da je sodišče z namenom presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotavljalo, ali gre za nepremičnine, potrebne za izvajanje gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena.

Glede nepremičnin, zajetih v objektivni spremembi tožbe:

21. Z vlogo z dne 20.11.2015 je tožnica tožbo razširila objektivno, tako da je v tožbeni zahtevek zajela še nadaljnjih osem parcel. To spremembo tožbe je sodišče s sklepom z dne 7.3.2016 dovolilo. Pri vsebinskem odločanju v zadevi pa je spregledalo, da je bila tedaj (s 1.1.2015) Občina A. že konstituirana in da je to vplivalo na obstoj pasivne legitimacije občine glede novih parcel. Tožnica je prav z argumentom, da je s statusno spremembo nastalo skupno premoženje obeh občin, z isto vlogo tožbo razširila tudi na Občino A., ki pa v vstop v postopek ni privolila, kar je tožnica v nadaljevanju postopka sprejela in glede vseh parcel vztrajala pri zahtevku zgolj proti občini. Ker je po 3. odstavku 51.b člena ZLS glede nepremičnin na območju obeh občin nastopil režim skupnega premoženja, ki terja udeležbo obeh subjektov v postopku kot nujnih sospornikov, (kar je nenazadnje trdila tudi sama tožnica), ima toženka prav, da ob vložitvi (razširjene) tožbe za parcele št. 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8 in 5579/9 in 6062/9 k.o. A., ter parcel št. 880/5 in 811/2 k.o. B. ni bila podana njena pasivna legitimacija. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo še za vseh sedem prvo navedenih parcel, medtem ko je bil zahtevek za parc. št. 811/2 že zavrnjen (sicer iz drugih razlogov) in zato sprememba sodbe v tem delu ni bila potrebna. Ni pa moglo odločati o podrejenem zahtevku, saj se mora o njegovi utemeljenosti najprej opredeliti prvostopenjsko sodišče. Glede tožbene podlage:

22. Po 286. členu ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb ter se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. V konkretnem primeru to pomeni, da so za obravnavani postopek relevantne tiste navedbe pravdnih strank, ki so bile podane do vključno 7.3.2016, kar za tožnico predstavlja vsebina pripravljalnih vlog z dne 20.11.2015 in 4.3.2016 ter navedbe na prvem naroku, za toženo stranko pa navedbe v odgovoru na spremembo tožbe z dne 30.11.2015, navedbe z naroka 7.3.2016 in navedbe v pripravljalni vlogi z dne 4.3.2016. V slednji je tožena stranka „zaradi jasnosti navedb za vsako parcelo posebej navedla, zakaj po njenem mnenju tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen“. Do teh ugovorov tožene stranke se je prvostopenjsko sodišče v sodbi opredelilo pri vsakem od sklopov obravnavanih parcel. Šele v nadaljevanju postopka (v pripravljalni vlogi z dne 17.3.2016) in še to le glede parcel št. 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8 in 5579/9, za katere je bilo zgoraj obrazloženo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, je toženka navedla, da tožnica ne zatrjuje, da naj bi tudi te nepremičnine spadale med infrastrukturne objekte in da naj bi bile namenjene ter potrebne za opravljanje dejavnosti pristanišča. Sicer pa iz vsebine toženkinih vlog povsem jasno izhaja, da razume in šteje, da so predmet spora nepremičnine, „na katerih je L.K. opravljala svojo dejavnost“ oziroma so bile „njeni pravni prednici izročene v upravljanje z infrastrukturnimi objekti in ki so bile potrebne za opravljanje dejavnosti pristanišča“3. Z vlogo z dne 27.10.2018 pa se je toženka opredelila do ugotovitev izvedenca in se v njej zavzemala za odločilnost meje prostocarinske cone, s čimer je glede določenih nepremičnin dejansko priznavala, da je na njih opravljala L.K. ob uveljavitvi ZGJS svojo dejavnost, kot bo obrazloženo v nadaljevanju pri obravnavanju pritožbe glede konkretnih parcel. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je bila dolžna tožnica v postopku še dodatneje pojasnjevati vlogo posamezne nepremičnine, ki jo je zajela v svoj tožbeni zahtevek. Kaj je predmet spora, so stranke ves čas vedele.

Naloga sodišča v tem postopku je bila torej ugotoviti, ali so bile nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, na dan 2.7.1993 z uveljavitvijo Zakona o gospodarskih javnih službah v skladu s predpisi namenjene izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena ZGJS (ki opredeljuje naravo dejavnosti, ki se štejejo za gospodarske javne službe) in prvega odstavka 72. člena ZGJS. Prvostopenjsko sodišče se je povsem jasno opredelilo, da je zakon tisti, ki v konkretnem primeru predstavlja temelj pridobitve lastninske pravice in ne sklep Vlade RS z dne 4.8.1994. Je pa temu sklepu dalo določen dokazni pomen, ko je presojalo utemeljenosti zahtevka glede posameznih parcel, saj se je nanj kot relevanten dokument sklicevala tudi toženka. Trditve tožnice so bile, da so bile namenjene izvajanju gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča vse nepremičnine znotraj pristaniške ograje, čemur je toženka konkretno oporekala le glede nekaterih nepremičnin. Glede slednjih je sodišče naložilo izvedencu geodetske stroke, naj ugotovi njihovo lego, a ker je izvedenec ugotovil, da se „pristaniške ograje“ iz pridobljenih aerofotografij ne vidi in pojasnil, da pa je mogoče na njihovi podlagi identificirati dejansko rabo zemljišč med letoma 1992 in 1994, mu je sodišče naložilo, naj opravi primerjavo pridobljenih aerofotografij z listinskim dokazom, ki je bil predložen v postopku, in sicer Načrtom strategije razvoja L.K.. Kako in zakaj bi zaslišanje priče - geodetinje in imenovanje izvedenca gradbene stroke lahko pripeljalo do drugačnih ugotovitev, pritožba ne pove. Pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da Načrt strategije razvoja L.K. (listina v prilogi A 23) sam zase ne more biti edini relevanten dokaz, odločilen za presojo, do kod je segalo območje L.K. ob uveljavitvi ZGJS, oziroma katere od nepremičnin so bile v letu 1993 dejansko namenjene izvajanju dejavnosti tovornega pristanišča, saj iz njega ni jasno, ali se je nanašal na obstoječe stanje ali načrte za prihodnji razvoj pristanišča. Posebej k pritožbi tožeče stranke glede posameznih parcel:

23. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da za zavrnitev zahtevka glede parcele številka 878/14 ni bilo odločilno to, da po svoji naravi predstavlja dostopno pot, temveč to, da tožnica ni zatrjevala, da naj bi šlo za tako pot, ki bi bila funkcionalno vključena v območje pristanišča in da kaj takega ne izhaja niti iz priloge izvedenskega mnenja št. 2 - izsek 4/7 (list. št. 330 spisa). Pritožba proti taki odločitvi je utemeljena. Tožnica je namreč v zvezi s to parcelo uveljavljala enako tožbeno podlago kot glede ostalih parcel in toženka je v vlogi z dne 4.3.2016 temu oporekala zgolj s trditvijo, da parcela ni bila zajeta v sklep vlade. Izvedenec geodet je bil jasen: ta parcela je zanesljivo spadala v območje meje L.K. leta 1994 na podlagi kriterijev, ki jih je uporabil za vse parcele. Na izvedeniško mnenje je res intervenient dal pripombo, da ni jasno, komu je pot služila, vendar je sama tožena stranka v zgoraj navedeni vlogi z dne 27.10.2017, namenjeni opredelitvi do ugotovitev izvedenca, navedla, da bi bilo za odločitev treba upoštevati meje prostocarinske cone, katere načrt je predložila in v katerem so z rdečo linijo označene meje (B34 - B36). Primerjava tega načrta z mapo, na kateri so označene parcelne številke (B25)4 pa pokaže enako kot je ugotovil izvedenec. Če se ob tem upošteva še, da je bila parcela št. 878/4, iz katere je nastala parcela št. 878/14, zajeta v sklepu Vlade, na katerega je toženka opirala svoje ugovore in da je do parcelacije prišlo šele leto dni kasneje (1995) na predlog tretje osebe - družbe I. (A 34), se izkaže, da je bil tožbeni zahtevek tudi glede parcele št. 878/14 utemeljen, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo spremenilo (358. čl. ZPP). S tem, ko je bilo tožbenemu zahtevku glede parcele ugodeno pa je bilo treba razveljaviti odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, ki v tem delu ni več aktualen.

24. Glede parcele št. 729 je izvedenec ugotovil, da je med letoma 1992 in 1994 predstavljala kmetijsko površino razdrobljenih njiv v pasovih, kar prikazuje tudi aeroposnetek na list. št. 333 spisa, tej parceli je toženka konkretno ugovarjala in zanjo ni bilo v postopku ugotovljeno, da naj bi služila izvajanju dejavnosti tovornega pristanišča. Nahaja se tudi izven linije, na katero je toženka v zadnji vlogi še pristajala. Glede parcele št. 811/2 je bil tožbeni zahtevek, kot je bilo zgoraj obrazloženo, neutemeljen iz drugih razlogov (napačna pasivna legitimacija), parcela št. 827/2 pa predstavljala zemljišče, ki obkroža stavbo z naslovom, za katero tožeča stranka kljub konkretnemu ugovoru toženke ni zatrjevala, da bi bila vključena v pristaniško infrastrukturo. Zaključek izvedenca, da so navedene parcele zagotovo spadale v območje meje L.K. leta 1994 bi bil zato upošteven le v primeru, če bi bilo odločilno izhodišče prvostopenjskega sodišča pri odločanju to, ali se navedene parcele nahajajo znotraj Načrta strategije razvoja L.K. kar pa ni bil edini odločilni kriterij. Glede parcele št. 11/4 je prvostopenjsko sodišče obširno obrazložilo, da je nastala iz prejšnje parcele št. 11/1, da je bila ta parcela vključena v severno obvoznico ter da je šlo pri parcelaciji očitno za dogovor med pravdnima strankama, saj je bila enovita parcela 11/1 vključena tako v sklep Vlade RS z dne 4.8.1994 kot v sklep Skupščine občine z dne 1.8.1994, in sicer tako, da bi državi pripadal le en del nepremičnine, namenjen izvajanju dejavnosti tovornega pristanišča. To potrjuje tudi uvodna vsebina Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 16.11.2005, da je bila parcelacija izvedena na podlagi predhodnega sklepa obeh pravdnih strank. Prvostopenjsko sodišče je zato napravilo logičen in prepričljiv zaključek, da del nepremičnine 11/1 k.o. C., ki danes predstavlja parcelo št. 11/4, v letu 1994 ni bil namenjen izvajanju dejavnosti tovornega pristanišča. Glede parcele št. 109/8, prikazane na list. št. 335 spisa, je sodišče ugotovilo, da je predstavljala stavbo, za katero pa tožeča stranka niti v pritožbi ne zatrjuje, da je bila namenjena luški dejavnosti, saj se v pritožbi osredotoča zgolj na dejstvo, da je po ugotovitvi izvedenca to zemljišče v celoti spadalo v območje meje L.K. in oporeka ugotovitvam o površini parcele.

Posebej k pritožbi tožene stranke glede posameznih parcel:

25. Glede nepremičnin, zajetih v 36. točki obrazložitve (parc. št. 5578/3, 5578/4, 5578/6, 5578/7 in 5578/8 k.o. A.), je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da tožena stranka ni prerekala trditve tožeče stranke, da gre za nepremičnine, ki so bile potrebne za izvajanje republiške gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča (glej navedbe tožene stranke v pravočasni pripravljalni vlogi z dne 4.3.2016) in da to očitno med strankama niti ni bilo sporno v času, ko sta se dogovarjali o lastninjenju zemljišč na območju L.K., saj bivša parc. št. 5578/1, iz katere so te parcele nastale, ni bila zajeta v zadnji sklep Izvršnega sveta Skupščine Občine z dne 1.8.1994. Te parcele pa so tudi znotraj linije, ki jo je priznavala v zadnji vlogi tožena stranka.

26. Parcele iz 37. točke obrazložitve - 5579/3, 5579/5, 5579/6, 5579/8 in 5579/9 k.o. A. so bile zajete z objektivno spremembo tožbe v času, ko je bila Občina A. že konstituirana, zaradi česar je pritožbeno sodišče kot je bilo zgoraj obrazloženo, pritožbi ugodilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Nadaljnje navedbe toženke, kolikor se nanašajo na te parcele, zato niso več pomembne.

27. Glede parcel št. 5835/1 in 5835/15 k.o. A. tožena stranka, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, ni podala konkretnih ugovorov in v nasprotno toženka ni prepričala niti pritožbenega sodišča. Kot dodaten argument je prvostopenjsko sodišče še obrazložilo, da za toženo stranko očitno niti v letu 1994, ko sta se pravdni stranki dogovarjali o lastninjenju zemljišč na območju L.K., ni bil sporen njen namen, saj nista bili zajeti zajeti v sklepu Izvršnega sklepa Skupščine občine z dne 1.8.1994. Gre za sklep št. 713-33/94 (A3), ki je sledil prejšnjim aktom države in občine v procesu dogovarjanja o lastninjenju zemljišč na območju L.K. oz. o njihovi razdelitvi med njiju. Pritožnica še trdi, da naj bi primerjava med načrtom parcel v L.K. (priloga B25) in aerofoto posnetkom proste carinske cone (v prilogi B35 in B 36) pokazala, da parceli v letu 1993 nista bili namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb, ker naj bi šlo za poraščena kmetijska zemljišča, vendar je ta njen argument v nasprotju z njenim sočasnim zavzemanjem za meje prostocarinske cone.

28. Glede parcel št. 5835/26, 5835/27 in 5835/29 k.o. A., zajetih v 39. točki obrazložitve toženka ponavlja argumente, na katere je bilo zgoraj že odgovorjeno in tudi pri teh parcelah dodaja, da naj bi primerjava med načrtom parcel v prilogi B25 in aerofoto posnetkom proste carinske cone v prilogi B35 in B36 pokazala, da leta 1993 te parcele niso bile namenjene izvajanju gospodarskih javnih služb, da so se nahajale izven pristaniške ograje ter da gre za poraščena kmetijska zemljišča. Drži sicer, da je iz listin v prilogi B35 mogoče ugotoviti, da je bilo zemljišče v letu 1993 v naravi zaraščeno, vendar se je nahajalo tik ob infrastrukturnem objektu - železnici, zato je bila logično, da parceli nista bili zajeti v sklep izvršnega sveta Skupščine občine ob zaključki usklajevanj leta 1994, temveč v sklep Vlade RS. Parcele pa se tudi nahajajo znotraj linije iz dokumentov B35-B36, ki jih kot relevantne zagovarja toženka.

29. Glede nepremičnin iz 40. točke obrazložitve - parcel št. 5977/7, 5977/8 in 5977/9 k.o. A. pritožba posebnih argumentov, razen tistih na katere je bilo že odgovorjeno in ki so enaki kot glede parcel iz prejšnjega odstavka, ne prinaša. 30. Glede parcele št. 6016/2 k.o. A. velja enako.

31. Pritožbi glede parcele št. 6062/9 k.o. A. je bilo, kot je bilo obrazloženo v 21. točki obrazložitve te sodbe, ugodeno in tožbeni zahtevek zavrnjen iz drugih razlogov.

32. Glede parcele št. 6062/13 k.o. A., na katero se nanaša 43. točke obrazložitve, sodbe, pritožnica opozarja, da je v letu 1993 še ni bilo, ker je bila vodotok in zato ni obstajala, vendar pred prvostopenjskim sodiščem ni prerekala tožničine trditve, da je bila potrebna za izvajanje gospodarske javne službe na področju pomorskih dejavnosti tovornega pristanišča. Okoliščina, da je šlo za vodotok, sama po sebi tega ne negira. Sicer pa so se vodotoki lastninili v korist Republike Slovenije po 182. členu Zakona o vodah (ZV-1)

33. O pomenu dejstva, da je za parceli št. 878/1 in 878/2 k.o. B. toženka sklenila menjalni pogodbi z V. d.o.o. in družbo I. d.o.o. se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v 45. točki obrazložitve. Na podlagi zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska je ugotovilo, da sta bili nepremičnini leta 1993, ko je stopil v veljavo ZGJS, družbena lastnina in da je V. d.o.o. vpisal lastninsko pravico na prvo navedeni parceli šele leta 1998, družba I. d.o.o. pa na drugi parceli leta 2005 in da je šlo v obeh primerih za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Ta zakon pa je predstavljal le subsidiarno možnost lastninjenja v primerih, ko za preoblikovanje družbene lastnine ni bilo podlage v drugih, posamičnih predpisih, ki so se nanašali na različne kategorije lastninjenja družbenega premoženja. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku glede teh dveh parcel ugodilo z argumentom, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta bili ti dve parceli v času uveljavitve ZGJS namenjeni izvajanju gospodarske javne službe, kar pomeni toženkino priznavanje, da je pri sklepanju menjalnih pogodb s strani V. d.o.o. in I. d.o.o. prišlo do razpolaganja s strani nelastnika, upoštevajoč, da je tožeča stranka postala lastnica obeh parcel z uveljavitvijo ZGJS v letu 1993. Glede (ne)dobrovernosti toženke pri sklepanju menjalnih pogodb ima izpodbijana sodba jasne in prepričljive argumente, h katerim pritožbeno sodišče, glede na to, da sta bili obe parceli zajeti v proces delitve nepremičnin med pravdnima strankama, nima kaj dodati. Glede pritožbenega argumenta, da primerjava načrta B25 z aerofoto posnetkom B35 in B36 kaže, da gre za zaraščena kmetijska zemljišča, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre, prvič, za pritožbeno novoto, za katero tožena stranka ni izkazala, da je brez svoje krivde ne bi mogla uveljavljati že pred prvostopenjskim sodiščem (337. člen ZPP) in drugič, za zemljišči znotraj prostocarinske cone, torej znotraj meje, za katero se je, kot je bilo že večkrat zgoraj obrazloženo, zavzemala toženka ob koncu postopka.

34. Glede parcele št. 879/1 pritožba dodatnih argumentov ne prinaša, zato zanjo veljajo enaki odgovori pritožbenega sodišča, kot so bili že podani, pritožbi glede parcele št. 880/5 pa je bilo ugodeno iz razlogov, navedenih v 21. točki obrazložitve te sodbe.

Posebej k pritožbi intervenienta:

35. Ta pritožba poleg navedb o zgrešeni pasivni legitimaciji, na katere je bilo odgovorjeno zgoraj, in poleg neutemeljenih trditev, s katerimi meri na nekonsistentnost obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča, posebej izpostavlja parceli št. 878/1 in 878/2, v zvezi s katerima naj ne bi sodišče opravilo nobenega dokaznega postopka v zvezi s tem, ali sta bili znotraj ali izven območja pristanišča. Odgovor na te pritožbene trditve je enak tistemu, ki ga je zapisalo pritožbeno sodišče v 33. točki obrazložitve svoje sodbe. Enak odgovor kot v 34. točki pa velja tudi glede parcel št. 879/1 in 880/5. 36. Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbe zavrnilo, kolikor ni bilo pri posameznih parcelah odločeno drugače, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožb proti odločitvi o pravdnih stroških:

37. To odločitev je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti že zato, ker je stroškovna odločitev odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, prvostopenjsko sodišče pa bo moralo v nadaljevanju odločati še o podrejenem tožbenem zahtevku glede 7 parcel, v zvezi s katerimi je bil v pritožbenem postopku primarni tožbeni zahtevek dodatno zavrnjen.

1 Aleš Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 230. 2 Tako tudi mag. M. Juhart, Lastninjenje po Zakonu o gospodarskih javnih službah, pravna praksa 1993, številka 292, stran 3. 3 toženkine navedbe v vlogi z dne 4.3.2016, predloženi na prvem naroku 4 Na to primerjavo se toženka v pritožbi sklicuje tudi glede drugih parcel