Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno enotno stališče, da ima tudi lizingojemalec poleg lizingodajalca premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, ker nosi vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari, tudi če ni še pravni lastnik vozila, temveč je le ekonomski lastnik. V pogodbi o lizingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet lizinga po plačilu vseh obrokov pripadel lizingojemalcu, prav tako je na lizingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Tudi v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta lizinga dolžnost plačila vseh obveznosti lizingojemalca praviloma ne preneha in je zato premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na lizingojemalcu.

Tožnik kljub temu, da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja vozila. Dokazal je, da mu je nastala škoda, saj je imel vozilo v uporabi, sanacija posledic poškodbe avtomobila je bila na njemu, zaradi česar je izkazal nastanek škode na svojem premoženju in s tem zahtevani premoženjski oz. zavarovalni interes ter posledično tudi aktivno legitimacijo za vložitev tožbe.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni izkazal zavarovalnega primera iz razloga, ker o škodnem dogodku ni obvestil policije, kar bi bil dolžan storiti skladno s 30. členom Splošnih pogojev ob hujših poškodbah vozila. Takšno stališče je glede na sodno prakso materialnopravno zmotno in v nasprotju z določilom 942. člena OZ, ki določa da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti.

Zavarovanec ni dolžan poklicati policije na kraj dogodka v vsakem zavarovalnem primeru.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati zavarovalnino iz naslova kasko zavarovanja v višini 5.860,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2019 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (I.). Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške pravdnega postopka v znesku 3.389,43 EUR (II.).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka, in sicer izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na prisojeno zavarovalnino v višini 5.860,45 EUR ter stroške postopka, iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in toženki prisodi vse priglašene pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen ugovor aktivne legitimacije. Pravilno je sicer ugotovilo, da je podjetje A. Leasing, d. d., kot lastnik obravnavanega avtomobila in lizingodajalec pooblastil tožnika, da pri pooblaščenem servisu naroči in plača strokovno popravilo ter da z zavarovalnico podpiše zaključni sporazum, razen v primeru totalne škode. Vse to pa je v direktnem nasprotju s pooblastilom lizingodajalca, saj je na vozilu nastala totalna škoda, pri čemer vozilo ni bilo kvalitetno popravljeno pri pooblaščenem serviserju (tožnik je popravil vozilo zasebno z neoriginalnimi in rabljenimi deli), kar pomeni, da na tožnika ni prenesel svoje pravice, da uveljavlja škodo pri toženki. Dejstvo, da tožnik še vedno uporablja to vozilo in izvaja pravice iz lizing pogodbe, ne more biti razlog za priznanje aktivne legitimacije. Nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tudi ugovor, da tožnik ni izkazal zavarovalnega primera, ker ni obvestil policije, čeprav bi glede na obseg poškodb to moral storiti. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnik na kraju dogodka lahko videl le manjše poškodbe odbijača in meglenke ter da ni kršil določb 30. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska, št. AK 01/17 (v nadaljevanju: Splošni pogoji). Vsi izvedeni dokazi po mnenju toženke kažejo na to, da se je tožnik moral zavedati, da gre za hujše poškodbe podvozja in da je bil prav to razlog, da je angažiral avtovleko. Sodišče prve stopnje je nekritično ocenilo izpovedbo tožnika in njegovega očeta, da je bilo po nesreči videti le poškodbe desne meglenke, odbijača in viseče kable, saj bi moral tožnik obsežne poškodbe videti, zlasti ob nakladanju vozila na avtovleko, Pri takšnih poškodbah je tudi očitno, da je tožnik moral začutiti udarec in zagotovo ni, kot je izpovedal, le malo počilo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je na pritožbo obrazloženo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Na podlagi 1. odst. 948. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) lahko premoženjsko zavarovanje sklene vsak, kdor ima interes, da ne nastane zavarovalni primer, ker bi mu sicer nastala kakšna premoženjska izguba. Pravice iz zavarovanja pa imajo lahko samo tisti, ki so imeli ob nastanku škode premoženjski interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal (2. odst. 948. čl. OZ). V sodni praksi je v teh primerih uveljavljeno enotno stališče, da ima tudi lizingojemalec poleg lizingodajalca premoženjski interes, da zavarovalni primer ne nastane, ker nosi vse tipične rizike lastnika, med drugim tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari, tudi če ni še pravni lastnik vozila, temveč je le ekonomski lastnik. V pogodbi o lizingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet lizinga po plačilu vseh obrokov pripadel lizingojemalcu, prav tako je na lizingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Tudi v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta lizinga dolžnost plačila vseh obveznosti lizingojemalca praviloma ne preneha in je zato premoženjski interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na lizingojemalcu.1

7. Tožnik kot lizingojemalec torej utemeljeno zahteva izplačilo zavarovalnine zaradi poškodb vozila, za katerega ima nesporno sklenjeno pogodbo o lizingu, saj je tim. ekonomski voznik in posestnik vozila, kot tudi uporabnik in zavarovalec. Iz pooblastila A. Leasing, d. d., z dne 23. 9. 2019 izhaja, da je tožnik z Banko, d. d. sklenil finančni lizing. V zavarovalni polici Avtomobilskega zavarovanja št. 000 z dne 13. 3. 2019 (v nadaljevanju: Polica) je kot zavarovalec oz. uporabnik vozila naveden tožnik, kot zavarovanec pa Banka, d. d. V Splošnih pogojih je kot zavarovanec opredeljena oseba, katere premoženjski interes je zavarovan. Tudi če je tožnik kot lizingojemalec za vozilo, predmet lizinga, s toženko sklenil zavarovalno pogodbo in je v Polici kot zavarovanec dejansko naveden lizingodajalec, ima tudi tožnik premoženjski interes, da zavarovalni primer ne bi nastal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnik z vozilom še vedno vozi, da obveznosti po lizing pogodbi še ni odplačal, jih pa bo odplačal v enem letu. Avtomobil bo tako po plačilu vseh obrokov v enem letu pripadel tožniku, takrat bo postal lastnik vozila. Obveznost plačila lizinga tožnika ni prenehala v primeru uničenja oz. poškodovanja vozila, ampak velja do izpolnitve lizing pogodbe, ki pa je tožnik v času sojenja še ni izpolnil do konca. Tožnik kljub temu, da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja vozila. Dokazal je, da mu je nastala škoda, saj je sanacija poškodb avtomobila na njem, zaradi česar je izkazal nastanek škode na svojem premoženju in s tem zahtevani premoženjski oz. zavarovalni interes ter posledično tudi aktivno legitimacijo za vložitev tožbe.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje s priznanjem aktivne legitimacije zmotno uporabilo materialno pravo, saj gre za direktno nasprotje s pooblastilom lizingodajalca. Iz pooblastila A., d. d., z dne 23. 9. 2019 (priloga B4 oz. C1) izhaja, da je lizingodajalec pooblastil tožnika, da uredi prijavo škode na pristojni zavarovalnici, da naroči na svoje ime in na svoj račun na pooblaščenem servisu strokovno in kvalitetno popravilo, da plača stroške popravila in dostavi zavarovalnici originalni izvod računa ter da podpiše zaključni sporazum, ki prevzema vse morebitne obveznosti in zaplete iz naslova te škode, razen v primeru ko je ocenjena totalka. Izvedenec je ocenil, da je prišlo do ekonomske totalke, pri čemer vozilo ni bilo popravljeno pri pooblaščenem serviserju, saj je tožnik vozilo popravil zasebno z neoriginalnimi in rabljenimi deli. A kljub temu, da v takem primeru tožnik ni bil pooblaščen za podpis zaključnega sporazuma oz. tudi če lizingodajalec ni pooblastil tožnika za uveljavljanje škode v pravdi, je tožnik še vedno aktivno legitimiran za vložitev tožbe, saj je izkazal premoženjski interes. Dejstvo, da se tožnik ni držal pooblastila in ni naročil na pooblaščenem servisu strokovno in kvalitetno popravilo, temveč je vozilo popravil sam, je stvar razmerja med lizingodajalcem in tožnikom.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v celoti podan temelj tožbenega zahtevka. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni izkazal zavarovalnega primera iz razloga, ker o škodnem dogodku ni obvestil policije, kar bi bil dolžan storiti skladno s 30. čl. Splošnih pogojev ob hujših poškodbah vozila. Takšno stališče je glede na sodno prakso materialnopravno zmotno in v nasprotju z določilom 942. čl. OZ, ki določa da so nična pogodbena določila, po katerih bi zavarovanec izgubil pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote, če po nastanku zavarovalnega primera ne bi izpolnil katere od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti.2

10. Splošni pogoji v 30. čl. določajo zavarovančeve dolžnosti po zavarovalnem primeru. Če zavarovanec ne ravna v skladu z dolžnostmi, določenimi s temi pogoji, se šteje, da ni dokazal nastanka zavarovalnega primera oziroma višine škode (4. odst. 30. čl. Splošnih pogojev). Med drugim je zavarovanec dolžan po 3. tč. 1. odst. tega člena o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi prometne nesreče, takoj obvestiti policijo in navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane oziroma so izginile ob zavarovalnem primeru. Po 1. tč. 1. odst. 2. čl. Splošnih pogojev je prometna nesreča trčenje, udarec, prevrnitev, zdrs, strmoglavljenje in podobno, ki se zgodi pri premikanju vsaj enega motornega vozila. Poškodovanje vozila v obravnavanem primeru je torej skladno s Splošnimi pogoji prometna nesreča. Prav tako gre za prometno nesrečo po Zakonu o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), po katerem se skladno s 1. tč. 2. odst. 109. čl. prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda, šteje za prometno nesrečo I. kategorije. V primeru take prometne nesreče pa obveščanje policije na podlagi 4. tč. 2. odst. 110. čl. ZPrCP ni potrebno. Ker je šlo v obravnavanem primeru zgolj za nastanek materialne škode in tako za primer prometne nesreče I. kategorije, je tožnik ravnal skladno s 3. tč. 1. odst. 30. čl. Splošnih pogojev, saj v takem primeru ni dolžan obvestiti policije o zavarovalnem primeru.

11. Po 4. tč. 1. odst. 30. čl. Splošnih pogojev je zavarovanec dolžan pri policiji nemudoma zahtevati ogled kraja dogodka, če je v zavarovalnem primeru, nastalem zaradi prometne nesreče, prišlo do telesnih poškodb ali pa so nastale večje poškodbe na zavarovanem predmetu (aktiviranje zračnih blazin, nevozno vozilo, prevračanje vozila ipd.). Zavarovanec tako ni dolžan poklicati policije na kraj dogodka v vsakem zavarovalnem primeru. V obravnavanem primeru ni prišlo do telesnih poškodb tožnika, vozilo je poškodoval sam, ko je trčil v betonski jašek, tako da ni bilo drugih morebitnih poškodovanih udeležencev v škodnem dogodku. Prav tako ni prišlo do aktiviranja zračnih blazin ali prevračanja vozila. Po izpovedi tožnika je po poškodbi „avto prestavil malo naprej, da ni bil na jašku“ in nato še „avto prestavil na vrh hriba, kar je okrog 30 ali 40 metrov stran“, kar kaže na to, da je bil avtomobil vozen. Kot je navedel tožnik, je iz preventive poklical avtovleko, tudi če se je avto dalo premikati. Takoj je storil vse, da bi preprečil nadaljnje nastajanje škode in pri tem tudi upošteval navodila zavarovalnice, saj je njegov oče takoj po nesreči poklical zavarovalnega agenta. Ta je očetu dejal, da v primeru da gre samo za manjšo materialno škodo in ni prišlo do prevrnitve vozila in tudi ne sprožitve zračnih blazin, policije ni treba klicati. Tožnik se je tako ravnal po navodilih zavarovalnega agenta. Na podlagi kalkulacij pooblaščenega serviserja je sicer kasneje bila ugotovljena obsežna poškodba podvozja, kar je potrdil tudi izvedenec.

12. Pojem „nastanek večjih poškodb na zavarovanem predmetu“ v Splošnih pogojih ni konkretiziran, v oklepaju so podani zgolj trije primeri, za katerimi je dodana besedna zveza „ipd.“. Tudi če je sodišče ugotovilo, da ne gre za enega od teh treh primerov, je še vedno možnost, da gre za večjo poškodbo na vozilu, kar je treba konkretizirati glede na okoliščine primera. Pri tem je treba dojemanje, ali gre za večjo poškodbo, razlagati z vidika zavarovanca, ki nima ustreznega strokovnega znanja. Na podlagi fotografij (priloga B5) je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da povprečen uporabnik vozila ne more vedeti, ali je na vozilu nastala večja poškodba. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik kot laik ni usposobljen, da bi pravilno in v celoti ocenil škodo na vozilu, ter da je šele na podlagi natančnega pregleda s strani usposobljene osebe možno ugotoviti pravilen (običajno tudi večji) obseg škode. Pravilna je torej ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik v celoti ravnal v skladu z dolžnostmi, določenimi v 30. čl. Splošnih pogojih.

13. Pritožbeni očitki se torej izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem obsodilnem delu sodbe ni našlo relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti so odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) po priglašenem stroškovniku v odgovoru na pritožbo (l. št. 149). Tožnik je upravičen do povrnitve 375 točk nagrade odvetnika za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT), kar znese ob vrednosti točke 0,60 EUR 225,00 EUR, povečano za 2% materialnih stroškov (11. čl. OT), kar znese 229,50 EUR. Stroški pritožbenega postopka povečani za 22 % DDV (12/2 čl. v povezavi z 2/2 čl. OT) znašajo skupno 279,99 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 VSRS Sodba II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011, 8. tč., VSM Sklep I Cpg 207/2016 z dne 21. 7. 2016, VSL Sklep II Cp 569/2013 z dne 11. 9. 2013 in druge. 2 VSL Sodba I Cpg 235/1999 z dne 3. 11. 1999, VSM Sodba I Cpg 222/2020 z dne 25. 2. 2021. Glej tudi A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 4. knjiga, str. 839-840.