Jedro

Tožnik je opravljal delo viličarista, zato je bilo uživanje alkohola med delom še toliko bolj nesprejemljivo, zlasti ob dodatni ugotovitvi, da je spornega dne spil nezanemarljivo količino vina in da je bil do svojega ravnanja povsem nekritičen. Že zgolj zaradi te kršitve bi mu tožena stranka lahko zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (vse, razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka), potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti dne 7. 9. 2010 podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za ugotovitev, da med strankama delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo in še traja, za poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v obvezno zavarovanje, plačilom davkov in prispevkov ter nadomestila plače za čas od 8. 9. 2010 dalje (prvi odstavek izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka tožniku v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tri kršitve delovnopravne zakonodaje in sicer uživanja alkohola, poškodovanje vrat naročnika in žaljenje sodelavca. Glede prve kršitve bi tožena stranka morala ugotoviti, ali je bil tožnik med delovnim časom pod vplivom alkohola in ali je uživanje alkohola imelo kakršnekoli posledice za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Tožnik je na zaslišanju jasno izpovedal, da je na delovno mesto sicer prinesel 5 litrov alkoholne pijače, da pa je med delovnim časom ni užival v očitanih količinah. Tožnik in priča K.P. sta povedala, da sta vino med delovnim časom zgolj poskusila, šele po poteku delovnega časa pa sta skupaj uživala pijačo. Nobena od zaslišanih prič ni zatrjevala, da je bil tožnik v vinjenem stanju, tožena stranka pa ni izvedla ukrepov za ugotovitev stanja vinjenosti (alkotest, odvzem telesne tekočine). Tožnik se je po pokušanju vina vedel povsem normalno in v celoti izpolnjeval vse delovne obveznosti. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo morebitnega vpliva uživanja alkoholne pijače na delovni proces. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je domnevno uživanje alkoholne pijače ocenilo za hujšo kršitev. Celo v primeru, če bi pritožbeno sodišče menilo, da je tožnik užival alkoholno pijačo in da je to za posledico imelo stanje alkoholiziranosti, navedeno ne more predstavljati razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč kvečjemu za disciplinski ukrep opomina. Glede druge kršitve (poškodovanja vrat pri naročniku) je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da navedeno ne more biti podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pač pa je to upoštevalo kot eno izmed okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Nobena od zaslišanih prič ni izpovedala, da bi videla trenutek, ko je tožnik med vožnjo z viličarjem poškodoval dvižna vrata naročnika. Očitki o domnevni nevarni in prehitri vožnji so posledica šikaniranja oseb, ki se jim je tožnik očitno osebno zameril. V zvezi z domnevnim žaljenjem sodelavca je tožnik pojasnil, da je bil tistega dne zelo slabe volje, saj je pozabil odnesti denar za družinske člane. V takšnem navalu jeze ima tožnik slabo navado, da izreka grde besede, ki pa niso namenjene konkretnim osebam. V trenutku tožnikove največje jeze na samega sebe so bile prisotne še druge osebe, ki so se morda čutile prizadete, kar pa ni bil namen tožnika. Glede na to, da priči H.J. in K.P., ki sta bila prisotna, nista slišala očitanih žaljivk, je možno sklepati, da je tožnik morda izrekel določene kletvice, ker pa niso bile namenjene konkretni osebi, sta jih priči preslišali. Tega pa ni storil delavec R.B., ki se je neutemeljeno počutil kot tarča kletvic. Tožnik in delavec R.B. sta očitno imela določene osebne zamere, ki so lahko temeljile tudi na narodni ali verski raznolikosti, vendar pa to ne more predstavljati hujše kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje naj bi pričama N.R. in E.R. položilo besede v usta, ko v obrazložitvi navaja, da se spominjata, da so tožnikove besede smiselno pomenile, da je tožniku žal, ker R.B. med vojno ni ubil. Tožena stranka bi morala takoj, ko je ugotovila, da dva delavca ne moreta nemoteno opravljati svojega dela v istem delovnem okolju, enega izmed njih premestiti v drugo delovno okolje oziroma na drugo delovišče, ne pa, da je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi enemu izmed njih. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve o tem, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki sta navedena v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je tožnik storil s tem, da je dne 11. 8. 2010 na delovnem mestu užival alkohol. Sicer pa tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje, da na delovnem mestu med delovnim časom ni pil alkohola, kakor je navajal še v tožbi, temveč zgolj zanika, da bi to storil v očitanih količinah. Pritožbena navedba o tem, da sta s sodelavcem K.P. vino med delovnim časom le poskusila, pila pa naj bi ga šele kasneje, so očitno prirejene za potrebe tega postopka in je v nasprotju z izpovedbo prič K.P. (v sodbi na enem mestu napačno zapisano kot K.), H.J., E.R. in N.R.. Vse te priče so izpovedale, da je tožnik s K.P. na delovnem mestu v delovnem času pil vino, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da so nebistvene drobne razlike v izpovedbah glede časa, ko je tožnik prinesel vino ter glede tega, koliko ga je spil in koliko ga je v steklenici ostalo.

Tožnik očitno napačno razume dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z drugo očitano kršitvijo, ki naj bi jo tožnik storil s tem, da je zaradi neprimerne vožnje z viličarjem poškodoval vrata pri naročniku del. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da je poškodbo najverjetneje sicer res povzročil tožnik, da pa ni dokazano, da bi to storil z neprimerno hitrostjo oziroma naklepoma ali iz hude malomarnosti. V zvezi s to kršitvijo je sodišče prve stopnje kot dejansko podlago za svojo odločitev upoštevalo le stališče naročnika del, da naj se tožniku izda prepoved razporejanja na delo na njihovem terminalu. To zahtevo je sodišče prve stopnje upoštevalo kot eno od okoliščin, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Navedeno pomeni, da bi dejanske ugotovitve v zvezi s to kršitvijo lahko izpodbijala kvečjemu tožena stranka, seveda v kolikor bi sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku. Predlog naročnika del, da se tožniku prepove razporejanje na delo na njihovem terminalu pa ne temelji le na dogodku z dne 11. 8. 2010, temveč tudi na prejšnjem ravnanju tožnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tretjo tožniku očitno kršitvijo, to je, da je žalil sodelavca R.B.. V skladnih izpovedbam prič R.B., N.R. in E.R. je sodišče prve stopnje imelo dovolj trdno osnovo za ugotovitev, da je tožnik v resnici z neprimernimi izrazi zmerjal sodelavca R.B.. Pri tem ni bistveno, da se te izpovedi malenkostno razlikujejo glede tega, kaj natančno je tožnik rekel. Tako je kot priča zaslišani R.B. prepričljivo izpovedal, da je tožnik že takrat, ko so šli v garderobo, začel zmerjati Šiptarje in Turčine in da mu je tudi potem, ko so se s kombijem peljali proti Kopru rekel „joj Šiptaru, zašto nisi poginuo na ratu“ ter da mu bo popil kri in ga zgazil z viličarjem, če bodo še enkrat delali skupaj. Prepričljiva je tudi njegova izpovedba, da potem tri noči ni spal in je premleval, kaj se je zgodilo.

Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje pričama N.R. in E.R. položilo besede v usta s tem, da v obrazložitvi navaja, da so tožnikove besede smiselno pomenile, da mu je žal, ker R.B. med vojno ni ubil. V kolikor tožnik meni, da je predsednica senata navedenima pričama postavila kapciozna vprašanja, potem bi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP moral uveljavljati takoj, ne pa šele v pritožbi. Sicer pa iz zapisnika o zaslišanju obeh prič nikakor ne izhaja, da bi sodišče postavljalo vprašanja, v katerih bi bilo že vsebovano, kako je treba odgovoriti. V kolikor pa pritožba s to navedbo uveljavlja, da sta priči izpovedali nekaj drugega, kot pa trdi sodišče, je potrebno ugotoviti, da ni nobenega nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, kaj izhaja iz izpovedb obeh prič in zapisnikom o njunem zaslišanju. Iz zapisnika namreč izhaja, da je priča N.R. izpovedal, da je tožnik rekel, da se kesa, da ga (R.B.) ni ubil ter da je psoval Turke in Muslimane. Ta priča je potem, ko ji je sodišče prve stopnje prebralo besede iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrdil, da je tožnik R.B. izrekel natančno te besede. Podobno je izpovedoval kot priča zaslišani E.R.; tožnik se je spraševal, le zakaj R.B. ni ubil med vojno in mu je med vožnjo v kombiju rekel, da ga bo zgazil z viličarjem in da mu bo popil kri, če bo še delal z njim.

Zmotno je pritožbeno stališče, da iz izpovedb prič H.J. in K.P. izhaja, da tožnikove kletvice niso bile namenjene konkretni osebi. K.P. je namreč izpovedal, da je prišlo do nekih besed med sodelavci, vendar gre njemu pri enem ušesu notri, pri drugem pa ven ter da ne ve, ali je tožnik komu rekel besede, ki bi lahko pomenile žalitev. Priča H.J. pa je potrdil, da je tožnik psoval Turke (pri tem je mislil na Muslimane in Šiptarje), glede na časovno oddaljenost pa tudi potem, ko so mu bile prebrane besede, ki naj bi jih tožnik izrekel, tega ni mogel z gotovostjo potrditi. Iz izpovedb obeh navedenih prič tako nikakor ne izhaja, da tožnik ni storil očitane kršitve, temveč kvečjemu to, da se priči podrobnosti ne spominjata.

Z ničemer ni izkazano, da bi R.B. tožniku dal kakršenkoli povod za njegovo obnašanje. Zato so brez vsakega temelja pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožnik in priča R.B. imela osebne zamere, ki naj bi temeljile na razlikah v narodnosti in veri. Iz spisa izhaja kvečjemu, da je tožnik imel neustrezen odnos do drugih in ne obratno.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je opravljal delo viličarista, zato je bilo uživanje alkohola med delom še toliko bolj nesprejemljivo, zlasti še ob ugotovitvi, da je tožnik spil nezanemarljivo količino vina. Tožnik je do svoje kršitve popolnoma nekritičen, ko navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati morebitni vpliv uživanja alkoholne pijače na delovni proces. Ni sprejemljivo, da bi voznik viličarja pred vožnjo užival alkohol. Za toženo stranko zaslišani direktor S.T. je prepričljivo izpovedal, da na delovnem mestu ne dovoli alkohola in da je to delavcem velikokrat povedal, tožnikova nekritičnost do lastnega ravnanja je razvidna tudi iz pritožbene navedbe, da se je po pokušanju vina vedel povsem normalno. Tožnik očitno šteje za normalno, da na nesprejemljiv način žali sodelavce. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi mu to kršitev tožena stranka lahko očitala le v primeru, če bi njegovo vinjenost ugotavljala z alkotestom ali z odvzemom telesne tekočine.

Po prepričanju pritožbenega sodišča bi že zgolj zaradi te kršitve tožena stranka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi za to kršitev tožena stranka tožniku lahko izrekla kvečjemu disciplinski ukrep opomina, saj gre za hujšo kršitev, storjeno naklepoma, podan pa je tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, kakor bo razloženo v nadaljevanju.

Kot hujšo naklepoma storjeno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo tudi tožnikove besede, namenjene sodelavcu R.B.. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je v skladu s prvim odstavkom 45. člena ZDR delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Navedeno pomeni, da se mora tudi delavec vzdržati vsakega nadlegovanja ali trpinčenja sodelavcev. Neumestne opazke, kakršne je izrekel tožnik, pa prav gotovo pomenijo nadlegovanje, ki ga drugi delavci niso dolžni prenašati in ki ga je delodajalec dolžan preprečiti.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podan tudi v prvem odstavku 110. člena ZDR določeni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je kot takšno okoliščino v odpovedi utemeljeno navedla, da tožnikovo ravnanje delodajalcu onemogoča, da bi delavcem zagotavljal varovanje njihovega dostojanstva. Sodišče prve stopnje pa se je glede tega utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo direktorja tožene stranke, da je s tožnikom že prej imel težave, ki so jih reševali s tožnikovo razporeditvijo na drugo delovišče, sedaj pa ga nima več kam razporediti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost iz drugega odstavka 83. člena ZDR, da tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Tožnik v pritožbi tega dela obrazložitve niti ne izpodbija posebej, zato pritožbeno sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava zgolj ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje pravilno in pritožbeno sodišče z njim v celoti soglaša. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.