Jedro

Upoštevanje, da je odškodnina premoženjska pravica, in da vsi tožniki nastopajo v svojstvu pravnih naslednikov upravičencev ter glede na dikcijo 8. člena ZPVAS ne more biti dvoma, da odškodnina predstavlja naknadno najdeno premoženje in se bo zanjo moralo izvesti dedovanje po ZD, tako kot to velja za nepremičnine. Zato tožbeni zahtevek, s katerim tožniki vtožujejo izplačilo odškodnine v svojo korist, ne more biti utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: – da se zavrne tako primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožniki od tožene stranke vtožujejo plačilo odškodnine v denarju v višini 362.377,34 EUR povečane za zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 27.200,94 EUR, ki tečejo od 19.5.1999 dalje do plačila in od zneska 335.176,40 EUR, ki tečejo od 1.4.2006 dalje do plačila, in sicer vsakemu od tožnikov v določenem deležu, kot to izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe, – kot podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim tožniki od tožene stranke vtožujejo izplačilo odškodnine v obveznicah v višini 362.377,34 SIT z obrestmi, ki jih določata Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu in Uredba o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad in ji jih je tožena stranka dolžna izročiti v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sodbe in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu, in sicer vsakemu od tožnikov v določenem deležu, kot to jasno izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe.

2. Zoper navedeno sodbo se v delu, kolikor je bil zavrnjen podrejeni tožbeni zahtevek (2. točka izreka) pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožniki) po pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo spremembo oz. podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navajajo, da gre za soroden zahtevek, kot ga je oblikovala sodna praksa in temelji na določilu 72. člena ZDen. Tudi pri slednjem gre za sui generis odškodnino, pri čemer pa je bilo že večkrat odločeno, in je zato po mnenju tožnikov izpodbijana odločitev odstop od sodne prakse, da so legitimirani in upravičeni pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev, torej tistih, ki jim je dejansko premoženje bilo odvzeto. Za odločanje o obravnavani odškodnini, ki temelji na 10. členu ZPVAS, je tako kot za odločanje po 72. členu ZDen pristojno sodišče. Tožniki tako trdijo, da so kot pravni nasledniki, ki so v celoti izkazali svoja upravičenja v okviru pravnega nasledstva bivših (nacionaliziranih) članov Agrarne skupnosti P., upravičeni do odškodnine po 10. členu ZPVAS in je zato materialnopravni zaključek sodišča v 16. točki obrazložitve in naslednjih napačen. Določbe 8. člena ZPVAS se uporabljajo v okviru postopka pred upravnim organom, ki odloča o vračilu v naravi po ZPVAS, medtem ko za odločitev o odškodnini, ki jo tožniki uveljavljajo pred sodiščem, pa je potrebno uporabiti splošna pravila o upravičenosti in pravnemu nasledstvu, tako da so do odškodnine lahko upravičeni samo tisti pravni nasledniki prvotnih (nacionaliziranih) članov agrarne skupnosti, ki so tudi po vzpostavitvi agrarne skupnosti nasledili prvotne člane. Zato je delež v zahtevani odškodnini temu skladen. To je tudi smisel agrarnih skupnosti in ne, da se lastništvo oz. premoženjske pravice „drobijo“ na nepregledno število članov in tako agrarne skupnosti dejansko izgubijo svoj pomen. Sodišče je sicer izvedlo skrben postopek in pravilno ugotovilo potrebna dejstva, vendar je odstopilo od prakse in od smisla ter namena odškodnine zaradi zavrnitve vračila premoženja v naravi, pa tudi od smisla in namena agrarnih skupnosti in pravic ter obveznosti njenih članov, zaradi česar je v neenak položaj postavilo upravičence po ZDen, od upravičencev po ZPVAS. Sodišče tudi ni odločilo o ugovoru zastaranja, ki ga je podala tožena stranka. Navajajo tudi, da je podana pomanjkljivost sodbe, ker je v izpodbijanem podrejenem zahtevku pomotoma navedena valuta SIT namesto EUR, pa tudi o stroških postopka, ki so jih priglasili, ni bilo odločeno.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je podala odgovor na pritožbo. Prereka pritožbene trditve, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri preizkusu pritožbenih trditev je pritožbeno sodišče najprej zavrnilo tiste, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj so vsebinsko prazne in že zato neutemeljene. Uradni preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pa kakšnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal - izpodbijana sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih in je zmožna preizkusa. Pri zapisu valute SIT namesto pravilno EUR, pa gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi (prvi odstavek 328. člena ZPP).

6. 8. člen Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (v nadaljevanju: ZPVAS) v drugem odstavku določa, da član agrarne skupnosti lahko po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju. Premoženjske pravice se vrnejo fizični osebi, kateri so bile odvzete, oziroma pravni osebi, kateri so bile odvzete, oziroma njeni pravni naslednici. Če je prejšnji imetnik premoženjske pravice fizična oseba že mrtev ali razglašen za mrtvega, se po tem zakonu vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po Zakonu o dedovanju. Pri tem lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini.

7. Upoštevaje, da je odškodnina premoženjska pravica, in da, kot ugotavlja sodišče prve stopnje in česar pritožba ne izpodbija, vsi tožniki nastopajo v svojstvu pravnih naslednikov upravičencev ter glede na navedeno zakonsko dikcijo ne more biti dvoma, da odškodnina predstavlja naknadno najdeno premoženje in se bo zanjo moralo izvesti dedovanje po Zakonu o dedovanju. Tako kot to velja za nepremičnine. Zato tožbeni zahtevek, s katerim tožniki vtožujejo izplačilo odškodnine v svojo korist (1), ne more biti utemeljen.

8. Stališče pritožbe, da so lahko upravičeni do odškodnine le pravni nasledniki nekdanjih članov agrarnih skupnosti, ki so tudi sami sedaj člani sedanje agrarne skupnosti, glede na določbo drugega odstavka 8. člena ZPVAS ni pravilno, saj le za dedovanje premoženjskih pravic v naravi (pridobitev nepremičnin) velja, da jih deduje tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, ne pa tudi za denarna sredstva. Res je smisel agrarne skupnosti v tem, da se premoženjske pravice ne drobijo. To bi lahko veljalo tudi za odškodnino, če bi bilo tako določeno z zakonom (pa ni, kot je bilo že prej navedeno), in če bi ta šla agrarni skupnosti kot celoti, ne pa njenim posameznim članom v sorazmerju z njihovimi deleži, ki jih imajo v agrarni skupnosti. S tem pa, ko se tožniki zavzemajo, da oni osebno pridobijo ustrezen delež odškodnine, bodo lahko z njim prosto razpolagali in torej ne nujno v korist in za potrebe agrarne skupnosti.

9. Od kakšne ustaljene sodne prakse je sodišče odstopilo, pritožba konkretno ne pojasni, niti ne navede odločb, od katerih se izpodbijana sodba razlikuje, zato ne omogoča odgovora pritožbenega sodišča. 10. O ugovoru zastaranja sodišču ni bilo treba odločati, saj je zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov. Ne manjka niti odločitev o stroških postopka. Odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov namreč vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi predloga tožnikov za povrnitev stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, primerjaj odločbo VS RS II Ips 869/2006).

11. Upoštevaje vse navedeno, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje odločitev o zavrnitvi predloga tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka pa ni priglasila stroškov pritožbenega postopka.

op. št. 1: in ne, da ta predstavlja zapuščino prvotnih članov Agrarne skupnosti P. vsakega do določenega deleža.