Jedro

Do posestnega varstva niso upravičene osebe, ki so uporabljale parkirni prostor občasno (naključni obiskovalci), marveč le tisti, ki so kontinuirano uporabljali parkirišče in ki so zaradi ravnanja tožene stranke izključeni iz dotedanje (trajne) uporabe parkirišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki 1 izreka sklepa ugotovilo, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke, zato ji je naložilo (točka 2 izreka sklepa), da je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da odstrani kovinsko avtomatsko zapornico, ki stoji na parc. št. 440/27 vl. št. 2483 k. o. X. ter kovinsko ohišje s pogonskim mehanizmom za dviganje zapornice, tablo z napisom na kovinskem ohišju zapornice »Parkiranje prepovedano. Parkiranje dovoljeno le za goste restavracije V.. Parkirišče je pod nadzorom« z znakom »prepovedano parkiranje« in sliko avtomobila, ki ga odvaža vlečna služba ter del zapornice, ki predstavlja premikajočo se kovinsko letev po dolžini približno 5 m z napisom »Parkiranje dovoljeno samo gostom restavracije »V.« ter kovinsko ograjo v višini 1.8 m, ki je nameščena na parc. št. 440/27 okoli parkirnih mest s tablo z napisom »Parkiranje prepovedano. Parkiranje dovoljeno le za goste restavracije V.. Parkirišče je pod nadzorom« z znakom »prepovedano parkiranje« in sliko avtomobila, ki ga odvaža vlečna služba. Toženi stranki je tudi prepovedano, da v bodoče s takimi in podobnimi motilnimi dejanji posega v posest tožeče stranke ter da je tožena stranka dolžna svojo obveznost izpolniti v roku osmih dni (točka 3). Sodišče prve stopnje je tudi ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, da je dolžna omogočiti tožeči stranki neoviran in prost dovoz na parc. št. 440/27 k. o. X. tako, da v roku dveh dni dvigne v navpični položaj kovinsko letev obstoječe kovinske avtomatske (električne) zapornice, ki je postavljena pred parkirnimi mesti na parc. št. 440/27 k. o. X. in odstraniti napise (kot so bili že navedeni zgoraj) ter da v kolikor tožena stranka ne bo ravnala v skladu s sklepom o začasni odredbi, se pooblasti tožečo stranko, da na stroške tožene stranke dvigne v navpični položaj kovinsko letev obstoječe kovinske avtomatske zapornice ter odstrani napise.

2. Tožena stranka v pritožbi v celoti izpodbija sklep zaradi kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava ter predlaga višjemu sodišču, da sklep spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Možnost uporabe parkirišča ne pomeni, da so tožeče stranke imele posest. Če bi sledili takšnemu stališču, bi na tak način uveljavljal posestno varstvo parkiranja vsak, ki je kdajkoli parkiral na zemljišču parc. št. 440/27 k. o. X. Tožniki, njihove stranke, partnerji in najemniki, kot tožena stranka in vsi drugi so imeli možnost parkiranja vozila na tem zemljišču samo pod pogojem, da je bilo prazno. Možnost parkiranja takrat, ko je parkirišče prazno, pa ne more zadostiti definiciji posestnega varstva. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu I Cp 2222/2004 o tem že sprejelo stališče, da ni mogoče nuditi posestnega varstva tožeči stranki, če je uporabljala parkirišče le takrat, ko ni bilo zasedeno po drugih osebah. Uporaba parkirišča je bila odvisna od dejanj tretjih oseb, na katere tožeče stranke niso imele možnost vplivati. Tudi ustaljeni način parkiranja ne more zadostiti definiciji posesti. Stališče prvega sodišča, da je tožeča stranka motila posest tožnikom je v nasprotju z zakonsko definicijo posesti. Ustaljeni način uporabe ne more biti kriterij posestnega varstva. Prvo sodišče ugotavlja, da postavljena ograja in table z napisi motijo tožeče stranke v izvrševanju posesti, vendar dejstev in okoliščin v tem delu prvo sodišče ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so nepremičnino parc. št. 440/27 k. o. X., ki predstavlja parkirišče, uporabljale vse pravdne stranke ter da je tožena stranka namestila zapornico, opozorilne table (ki prepovedujejo parkiranje) ter ograjo okoli parkirišča ter na ta način preprečila dostop in uporabo parkirišča tožečim strankam, njihovim strankam in poslovnim partnerjem. S takšnimi ravnanji tožene stranke se je dotedanji način uporabe parkirišča spremenil, saj tožeče stranke od takrat dalje več ne morejo uporabljati parkirišča za parkiranje, onemogočen pa je tudi dostop in dovoz do (poslovnih) prostorov. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka lahko uporabljala parkirišče za dostavo (1). Soposest na parkirišču so izvajale vse pravdne stranke, ni pa bilo določeno, katera parkirna mesta pripadajo posamezni pravdni stranki, zato tožeči stranki ne gre posestno varstvo na konkretnem parkirnem prostoru, takšnega posestnega varstva tožeča stranka tudi ne uveljavlja. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so tožeče stranke stalno uporabljale parkirišče za parkiranje oziroma za dostop do poslovnih prostorov in na ta način je tožeča stranka dokazala obstoj posesti na parkirišču. 6. Tožeča stranka je izkazala kriterije za posestno varstvo: zunanja vidnost, trajnost, izključnost in dostopnost stvari posestniku. Tožena stranka je vedela, da tožeča stranka trajno (so)uporablja parkirišče, dostop na parkirišče je bil za tožečo stranko vseskozi mogoč, vse do motilnega posega tožene stranke. Do posestnega varstva seveda niso upravičene osebe, ki so uporabljale parkirni prostor občasno (naključni obiskovalci), marveč le tisti, ki so kontinuirano uporabljali parkirišče in ki so zaradi ravnanja tožene stranke izključeni iz dotedanje (trajne) uporabe parkirišča. Tožena stranka z motilnim ravnanjem ni le onemogočila možnost parkiranja tožeči stranki, poslovnim partnerjem in strankam tožeče stranke, onemogočila ji je dostavo do (poslovnih) prostorov, ki se je izvrševala preko parkirišča. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je tožena stranka z namestitvijo ograje tožeči stranki onemogočila prost dostop do poslovnih prostorov, dostavo in odvoz materiala, zalog, artiklov (in podobno v zvezi z opravljanjem dejavnosti) in s tem onemogočila oziroma precej otežila izvajanje posesti tožeče stranke na poslovnih prostorih. Tudi nameščene table, ki prepovedujejo uporabo parkirišča predstavljajo nedopusten poseg v ugotovljene posestne pravice tožeče stranke, zato je tudi v tem delu utemeljen zahtevek na odstranitev in vzpostavitev posestnega stanja, kakršen je bil pred motilnim posegom tožene stranke.

7. Posestno varstvo zagotavlja varstvo pred zasebnim in samovoljnim ravnanjem, zato je potrebno zaščititi tožečo stranko pred takšnim nedopustnim ravnanjem tožene stranke, s tem, da bi bila v primeru podobnih posegov tožeče stranke tudi tožena stranka deležna enakega posestnega varstva. Izpodbijani sklep omogoča tožeči stranki, da vzpostavi takšno posestno stanje kot je bilo pred motilnim ravnanjem, morebitne nedopustne posege tožeče stranke v lastninsko pravico tožene stranke na sporni nepremičnini, pa lahko tožena stranka prepreči z ustreznimi lastninskopravnimi zahtevki.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi 24. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pravilno ugotovilo, da so imele tožeče stranke na parkirišču neposredno (so)posest (2) ter da so bili izpolnjeni pogoji za posestno varstvo po 32. in 33. členu SPZ.

9. Iz navedenih razlogov je tudi predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen, saj so izkazane tudi druge predpostavke iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki jih tožena stranka v pritožbi tudi ne izpodbija.

10. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločalo tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bil potreben, vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

V tem delu dejanska podlaga ni enaka kot v zadevi I Cp 2222/2004 Višjega sodišča v Ljubljani.

25. člen SPZ.