Jedro

Sklep ni upošteven, če odreja posledico, ki je pravdni red v času odločanja ni poznal. Kot tak tudi ni postal materialno pravnomočen, zato sodišče prve stopnje nanj ni bilo vezano.

Vprašanja, sodišče katere države je pristojno odločiti v sporu, ni mogoče rešiti na podlagi sporazuma o krajevni pristojnosti. Z njim se lahko stranki dogovorita, da jima sodi na prvi stopnji sodišče, ki ni krajevno pristojno, k pa ima svoj sedež v isti državi kot sodišče, ki bi bilo sicer krajevno pristojno, če ne bi bilo omenjenega sporazuma.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za odločitev v sporu (1. odstavek izreka izpodbijanega sklepa). Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. VII Ig 797/93 z dne 18.10.1993, je razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in zavrglo tožbo (2. odstavek izreka izpodbijanega sklepa).

V pravočasni pritožbi je tožeča stranka navedla, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom nezakonito spremenilo pravnomočen sklep, opr. št. IX Pg 24/94 z dne 17.06.1997. Skladno z omenjenim sklepom bi bilo treba spis poslati pristojnemu sodišču na Reki. Sodišče je tako ponovno odločalo o krajevni nepristojnosti, kljub temu, da tožena stranka novega ugovora ni podala. Sicer pa bi moralo, po ugotovitvi, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje v sporu, pozvati tožečo stranko, naj se izjasni, ali še vztraja pri pristojnosti naslovnega sodišča. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Navsezadnje pa pristojnost reškega sodišča ni bila izključno dogovorjena. Pri tem obstoj mednarodnega sporazuma ni pogoj za odstop zadeve pristojnemu sodišču na Reki.

Pritožba je utemeljena.

I.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu dne 17.06.1997 izdalo sklep, s katerim je ugotovilo, da ni krajevno pristojno za odločanje o zadevi; po njegovi pravnomočnosti naj bi bila zadeva odstopljena Okrožnemu gospodarskemu sodišču na Reki kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (glej redno številko 20).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je zgoraj omenjeni sklep po naravi ustavitveni; zato bi lahko postal materialno pravnomočen. Vendar pa je iz podatkov spisa razvidno, da ga ni mogoče izvršiti, saj "Pogodba o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah", sklenjena med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, posebej ne ureja odstopov spisov v civilnih zadevah (glej dopis Ministrstva za pravosodje na listovni številki 42 spisa). Sicer pa je omenjeni sklep odrejal posledico, ki je pravni red v času odločanja ni poznal (primerjaj 3. odstavek 16. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP/77).

Zaradi zgoraj navedenega sklep z dne 17.06.1997 po mnenju sodišča druge stopnje ni upošteven. Kot tak tudi ni postal materialno pravnomočen, sodišče prve stopnje nanj ni bilo vezano (glej tudi Juhart: Civilno procesno pravo FLRJ, stran 440). Očitana kršitev pravil o pravnomočnosti torej ni podana.

II.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožena stranka dne 25.01.1995 ugovarjala krajevno pristojnost; skladno s "Sporazumom o trajnem poslovnem sodelovanju z dne 12.01.1989" (glej prilogo B3 spisa) naj bi bilo za odločitev v tem sporu pristojno okrožno gospodarsko sodišče na Reki (torej sodišče Republike Hrvaške - glej tudi listovno številko 17 spisa). Z navedbami tožene stranke se očitno strinja tudi tožeča stranka (glej pritožbene navedbe), ki ima sedež na območju reškega sodišča.

Z razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-1) je Republika Slovenija postala samostojna država. S tem pa sta tožeča in tožena stranka postali subjekta različnih držav pripadnosti. Vprašanja, sodišče katere države je pristojno odločiti v sporu med njimi, tako ni mogoče rešiti na podlagi sporazuma o krajevni pristojnosti (glej 70. člen takrat veljavnega ZPP/77). Z njim se lahko stranki dogovorita, da jima sodi na prvi stopnji sodišče, ki ni krajevno pristojno, k pa ima svoj sedež v isti državi kot sodišče, ki bi bilo sicer krajevno pristojno, če ne bi bilo omenjenega sporazuma. Zato sodišče prve stopnje glede na splošno znane zgodovinske okoliščine (glej zgoraj) ni ravnalo prav, ko je svojo odločitev utemeljilo z uporabo "Sporazuma o trajnem poslovnem sodelovanju z dne 12.01.1989" (glej njegov 26. člen).

Zato je bilo treba odločiti kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP/99). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali je glede na državno pripadnost pristojno za odločanje v tej zadevi, upoštevati ustrezne določbe ZPP (predvsem 29. člen ZPP/99; primerjaj še 485. člen ZPP/99 v zvezi s 320. členom Zakona o obligacijskih razmerjih; primerjaj tudi Sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 28/93).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 29, 69

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.