Jedro

Ker dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil niti v dodatnem, primernem roku, je pogodba razdrta po samem zakonu in njegov tožbeni zahtevek, ki temelji na razdrti pogodbi, ni utemeljen. Zato ni moglo priti do pobotanja dela tega zahtevka z zahtevkom po nasprotni tožbi. Ker pa ta ni bil pobotan, je toženec po nasprotni tožbi tožnici po nasprotni tožbi še vedno dolžan vrniti posojilo, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi materialnopravno utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek po tožbi, da je tožena stranka S. M. dolžna plačati tožeči stranki D. K. znesek 4.381,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.7.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni, zavrne, ugodi pa se tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in je nasprotna tožena stranka D. K. dolžan v roku 15 dni plačati nasprotni tožeči stranki S. M. znesek 417,29 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve nasprotne tožbe dne 21.7.2006 dalje do plačila.

Tožeča stranka D. K. je dolžan toženi stranki S. M. povrniti stroške postopka v višini 2.018,41 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki znesek 4.381,57 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.7.2006 dalje do plačila, pod 2. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je nasprotna tožena stranka D. K. dolžan plačati nasprotni tožeči stranki S. M. znesek 100.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, ter ji povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, pod 3. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.428,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, ugodi zahtevku po nasprotni tožbi in tožeči stranki naloži v povrnitev toženi stranki stroške vsega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve oziroma le kot nepotrebnega zavrnilo dokaz tožene stranke po zaslišanju priče D.H., s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navedena priča bi potrdila fiksno dogovorjeni rok izpolnitve pogodbe. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v tej pravdi pasivno legitimirana. Sam tožnik je izpovedal, da konkretnega naročnika njegovega dela ni bilo, ampak bi to bilo ponudeno najboljšemu založniku. Naročnik, to je plačnik, pa mora biti znan in to ni bila toženka. Ker rok 1.3. s strani tožnika ni bil izpolnjen, je toženka tožniku dala za izpolnitev pogodbe dodaten rok enega tedna in sam tožnik je potrdil, da mu ni dala 14-dnevnega roka. S tem je bil dogovor o roku potrjen. Določitev roka izpolnitve so potrdile tudi priče, katere pritožba citira. Sodišče prve stopnje ne utemelji, zakaj naj bi bil 14-dnevni rok primeren. Pritožba potrdi zaključek sodišča prve stopnje, da v nasprotni tožbi zahtevani znesek predstavlja s strani tožene stranke dano posojilo tožniku oziroma po nasprotni tožbi tožencu in torej ta znesek ni šteti kot avans za naročeno mu delo. Glede višine vtoževanega zneska po tožbi je na tožeči stranki dokazno breme, da to višino dokaže. O določitvi višine vtoževanega zneska tožnik le izpove, medtem ko drugih dokazov o utemeljenosti višine ni, kar pa ne zadostuje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost zaključkov in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje resnično dokaz po zaslišanju priče zavrne kot nepotrebnega in takšna utemeljitev zadostuje, da se odločitev sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga da preizkusiti. Pojasniti je še, da je bilo vprašanje, ali je bil pogodbeno določeni rok za izpolnitev obveznosti fiksni, za odločitev o tožbenem zahtevku irelevantno potem, ko je toženka tožniku dala, kar je glede na navedbe strank nesporno, v zadnjem telefonskem razgovoru dodatni rok za izpolnitev enega tedna. Kot določa 1. odstavek 104. člena Obligacijskega zakonika (OZ), je pogodba razvezana po samem zakonu, če je rok izpolnitve obveznosti bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni. Kot nadalje določata 2. in 3. odstavek 104. člena OZ, pa lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po poteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev v določenem roku. Vprašanje fiksnosti roka za izpolnitev bi torej bilo pravno relevantno v tej pravdi le, če bi bila podana trditev, da je bila pogodba razdrta potem, ko ta ni bila izpolnjena v prvotno določenem roku.

Da je tožena stranka pasivno legitimirana v tej pravdi, je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno in dovolj obširno pojasnilo in so v teh razlogih sodišča prve stopnje podani vsi potrebni odgovori pritožbi o ugovoru pasivne legitimacije (glej zadnji odstavek na 3. strani in 1. odstavek na 4. strani).

Sodišče prve stopnje pravilno ugotovi in utemelji tudi dejstvo (glej zadnji odstavek na 4. strani in 5. stran izpodbijane sodbe) glede pogodbenega roka izpolnitve obveznosti. Ta rok je bil začetek marca 2006, katerega sodišča prve stopnje sicer označi kot okvirni rok za izpolnitev, česar pa ni razumeti nič drugače, kot da je bil dogovorjeni rok izpolnitve začetek marca 2006, ki pa ni bil določen kot bistvena sestavina pogodbe, torej kot fiksni rok izpolnitve. Sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotovi tudi, da je toženka potem, ko tožnik svoje obveznosti ni izpolnil v dogovorjenem roku, torej do začetka marca 2006, tožniku dalo dodaten rok za izpolnitev obveznosti, v katerem pa tožnik svoje obveznosti prav tako ni izpolnil. Če pravočasna izpolnitev pogodbe ni bistvena sestavina pogodbe, posledice neizpolnitve ureja 105. člen OZ, ki v 2. odstavku določa, da če želi upnik odstopiti od pogodbe, potem ko dolžnik svoje obveznosti ne izpolni v pogodbenem roku, mora pustiti dolžniku primeren dodaten rok za izpolnitev; če dolžnik ne izpolni obveznosti niti v dodatnem roku, je pogodba razvezana po samem zakonu (3. odstavek 105. člena v zvezi s 1. odstavkom 104. člena OZ). Ob pravilni uporabi materialnega prava (predhodno citiranih določb OZ), bi moralo sodišče prve stopnje potem, ko tožnik svoje obveznosti ni izpolnil niti v dodatnem roku enega tedna, ugotoviti, da je bila s tem pogodba med pravdnima strankama razvezana, posledično čemur je tožbeni zahtevek po tožbi neutemeljen. Sodišče prve stopnje sicer ugotovi, da je bil primeren dodaten rok za izpolnitev 14 dni, kot ga je ponudil tožnik sam. Vendar je bila pogodba po samem zakonu razvezana tudi, če ta zaključek sodišča prve stopnje sprejmemo za pravilnega. Že iz navedb tožnika samega namreč ugotovimo, da svoje obveznosti ni izpolnil niti v dodatnem 14- dnevnem roku, ampak je imel risbe izdelane šele en teden pozneje (glej III. točko tožbe). Nedvomno pa to potrjuje tudi dopis tožnika toženki z dne 29.5.2006 (priloga A2), kjer toženec tožnici izrecno napiše, da je v zadnjem telefonskem pogovoru tožnik toženko prosil za 14 dodatnih dni za dokončanje dela, toženka mu je odobrila le en teden, na koncu pa je za delo potreboval še en teden več.

Ker tožbeni zahtevek po tožbi nima materialnopravne podlage (je neutemeljen), ni moglo priti do pobotanja dela tega zahtevka z zahtevkom po nasprotni tožbi, kar je prav tako materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje. Ker pa ni bil pobotan, je glede na po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva (glej 3. odstavek na 6. strani izpodbijane sodbe) toženec po nasprotni tožbi tožnici po nasprotni tožbi še vedno dolžan vrniti posojilo, kar pomeni, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi materialnopravno utemeljen.

Pritožbeno sodišče je potem, ko ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke ugodilo in z njo izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po tožbi kot neutemeljenega zavrnilo in zahtevku po nasprotni tožbi ugodilo (4. in 5. alinea 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, po kateri pritožbeno sodišče odloči o stroških vsega postopka, če spremeni odločbo sodišča prve stopnje. Ker je tožena stranka v pravdi v celoti uspela, ji je tožeča stranka na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti za postopek potrebne stroške. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškov in v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo. Skupno znašajo 2.018,41 EUR, od česar so stroški postopka pred sodiščem prve stopnje 1.570,63 EUR (sestava odgovora na tožbo, nasprotna tožba, pripravljalne vloge, zastopanje stranke na glavnih obravnavah z zamudo časa in prevoznimi stroški, vse skupaj povišano za materialne stroške in 20 % DDV, ter sodna taksa za odgovor na tožbo in za nasprotno tožbo), 447,78 EUR pa so stroški pritožbenega postopka (sestava pritožbe, končno poročilo stranki, povišano za 20 % DDV, in sodna taksa za pritožbo). Natančnejša specifikacija priznanih stroškov je razvidna iz stroškovnikov tožene stranke v spisu.