Jedro

Prva kršitev, ki jo je tožnik storil, je bila v tem, da je službeno elektronsko pošto z dne 20. 7. 2016 (ki ni bila namenjena njemu, priskrbel pa mu jo je njegov sodelavec) uporabil v zasebne namene. Poleg tega je bilo tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano tudi, da naj bi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da naj bi s poslovnimi partnerji komuniciral (po telefonu in preko elektronske pošte) in jim pojasnjeval okoliščine prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in nato najmanj 26. 7. 2016 iz službene elektronske pošte za zasebne namene pošiljal elektronska sporočila in najmanj enemu poslovnemu partnerju sporočil, da ga tožena stranka odpušča zaradi poslovnega razloga in njegovega pogleda glede vodenja projektov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nobena od očitanih kršitev, ki jih je tožnik storil, nima takšne teže, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR je, da delavec huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in da bi bilo tudi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank mogoče delovno razmerje tožnika pri toženi stranki nadaljevati do izteka odpovednega roka. Z zgornjimi ugotovitvami v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. S tem, ko se je tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za določen čas (za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016) zaposlil pri drugem delodajalcu (za nižjo plačo) je zmanjševal škodo. Iz tega razloga je upravičen do razlike med plačo, ki jo je pri drugem delodajalcu v obdobju od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 prejel in plačo, do katere bi bil upravičen pri toženi stranki, če mu pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijani del sodbe v drugem odstavku III. točke izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 obračunati razliko v plači med višino njegove povprečne mesečne bruto plače pri toženi stranki in plače, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, od te razlike odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti razlike v plači za september 2016 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (za priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 4. 10. 2016 do vrnitve na delo, vključno s prijavo v obvezna zavarovanja, za obračun ter izplačilo plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja za navedeno obdobje skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana 6. 9. 2016 nezakonita in jo razveljavilo. V prvem odstavku II. točke izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 9. 9. 2016, temveč mu je trajalo do izteka odpovednega roka 3. 10. 2016, razen v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016. V drugem odstavku II. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je njegov višji tožbeni zahtevek (ki se je nanašal na ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 in od 4. 10. 2016 do vrnitve na delo ter na reintegracijo k toženi stranki) zavrnilo. V prvem odstavku III. točke izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 10. 2016 do 3. 10. 2016 priznati pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto "samostojni referent", ga za ta čas prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko zavarovanje in v druga obvezna socialna zavarovanja, obračunati za ta čas sorazmerno nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne bruto plače ter po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati ustrezen sorazmerni neto znesek plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti nadomestila plače za oktober 2016 do plačila. V drugem odstavku III. točka izreka je tožnikov višji tožbeni zahtevek (ki se je nanašal na priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 4. 10. 2016 do vrnitve na delo, vključno s prijavo v obvezna zavarovanja, za obračun in izplačilo plače ter ostalih prejemkov iz delovnega razmerja za navedeno obdobje in za obračun ter izplačilo razlike v plači ter plačo, ki bi jo tožnik pri toženi stranki prejel v obdobju od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 in plačo, ki jo je v tem obdobju prejel pri drugem delodajalcu, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo.

2. Zoper zavrnilni del tožbenega zahtevka glede obračuna ter izplačila razlike v plači med plačo, ki bi jo tožnik prejel pri toženi stranki in plačo, ki jo je v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu tožnik prejel (torej za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016) se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov napačne oziroma nepopolne ugotovitev dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mu za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 prisodi tudi vtoževano razliko v plači. V pritožbi navaja, da je poskušal z vmesno zaposlitvijo pri drugem delodajalcu vsaj delno izboljšati situacijo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je namreč čez noč ostal brez vseh prihodkov in brez zavarovanja. Zaradi nezakonitosti odpovedi bi mu morala tožena stranka vzpostaviti takšno stanje, ki bi obstajalo, če do nezakonite odpovedi ne bi prišlo. Tožnik zato vztraja, da mu je dolžna tožena stranka plačati še to vtoževano razliko v plači. Pri tem se sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 28/2015 z dne 21. 4. 2015. 3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje glede teže očitanih dejanj in pogoja iz 109. člena ZDR-1. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je treba presojati celovito. Tožniku je bila očitana uporaba službene pošte, ki ni bila namenjena njemu, v zasebne namene, in zasebna komunikacija tožnika s poslovnimi partnerji preko službenega telefona oziroma računalnika v službenem času tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do kršitev prišlo, napačno pa je zaključilo, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, pri čemer svoje odločitve glede navedenega niti ni ustrezno obrazložilo. S tem je bila storjena tudi bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da pri očitanih ravnanjih ni šlo zgolj za uporabo službenih sporočil, temveč za njihovo zlorabo v zasebne namene, pri čemer je tožnik zlorabil tudi odnos med sodelavci (priča A.A. je jasno izpovedal, da mu tožnik ni povedal, da potrebuje sporni e-mail za prilogo svoje tožbe in da je pri toženi stranki dovoljeno službeno pošto uporabljati zgolj za izvajanje poslov). Tožnik je sicer s poslovnimi partnerji kontaktiral v službenem času s službenimi sredstvi in za zasebne namene ter v času pogajanj za sklenitev nove pogodbe o poslovnem sodelovanju. Poslovnim partnerjem je pojasnjeval okoliščine, ki ne spadajo v okvir službenega komuniciranja s poslovnimi partnerji. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da bi tožnik s svojimi ravnanji lahko škodoval poslovnim interesom tožene stranke, s čimer je tudi glede navedenega storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka tudi s tem, ko je vpogledalo v spis opr. št. Pd 165/2016 brez ustreznega dokaznega sklepa. Sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni presojalo vsakega posebej in skupaj z drugimi dokazi, prebranih listin pa ni dokazno ovrednotilo, zato je tudi v zvezi s tem bistveno kršilo določbe postopka. Prav tako ni upoštevalo pričanja B.B., ki je izpovedal, da bi toženi stranki lahko nastala škoda, ker pogodba s C. takrat še ni bila podpisana, saj so prav v tem času potekala pogajanja. Priča pa je izpovedala tudi o okoliščinah nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta podali tudi odgovor na pritožbo, v katerem predlagata pritožbenemu sodišču, da zavrne pritožbo nasprotne stranke in potrdi del sodbe, ki ga nasprotna stranka s pritožbo izpodbija.

5. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zatrjuje tožena stranka v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v zvezi z odločitvijo o delu tožnikovega tožbenega zahtevka za obračun ter izplačilo razlike v plači za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016).

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke o bistvenih kršitvah določb postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje s tem, da se ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedlo, da ravnanja, ki so bila tožniku očitana v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nimajo znakov hujših kršitev delovne obveznosti, prav tako pa v zvezi z njimi ni bil izpolnjen niti pogoj iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka s temi svojimi pritožbenimi navedbami dejansko izraža nestrinjanje z dejstvi, ki jih je v dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje in s pravnimi stališči, ki jih je v zvezi z očitanima kršitvama tožnika zavzelo. Glede na to je pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe tožene stranke preizkušalo v okviru presoje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja oziroma pravilne uporabe materialnega prava.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb (in do izpovedbe priče B.B.) glede škode, ki bi jo lahko tožnik s svojim ravnanjem povzročil toženi stranki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da obe tožnikovi ravnanji (uporaba službene elektronske pošte, ki jo je tožniku priskrbel sodelavec, v zasebne namene; zasebna komunikacija s poslovnimi partnerji) ne dosegata kriterija hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da za nobeno od teh kršitev ni bil izpolnjen niti pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 109. člena ZDR-1. Zavzelo je stališče, da sta obe kršitvi takšni, v zvezi s katerima bi tožena stranka tožniku lahko podala pisno opozorilo po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik s kontaktiranjem s poslovnimi partnerji v zasebne namene tožene stranke ni z ničemer očrnil ali okrnil njenega ugleda, niti ni razkril načrtovanih ali že izvedenih organizacijskih sprememb. S to svojo obrazložitvijo se je sodišče prve stopnje opredelilo do navedb tožene stranke glede prepovedi škodljivega ravnanja s strani tožnika, tako da so tudi te pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

9. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje smiselno očita tudi bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 287. členom ZPP. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v spis opr. št. Pd 165/2016, ne da bi v zvezi z izvedbo tega dokaza sprejelo ustrezni dokazni sklep (ta dokaz je sicer izvedlo na predlog obeh strank). Na podlagi tega dokaza je ugotovilo datum izteka odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku in ki je predmet sodne presoje v citiranem individualnem delovnem sporu. Ker datum izteka odpovednega roka po tej odpovedi (ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje) za toženo stranko očitno ni sporen (saj ga v pritožbi ne problematizira) pritožbeno sodišče ugotavlja, da neupoštevanje določbe 287. člena ZPP s strani sodišča prve stopnje glede vpogleda v spis Pd 165/2016 ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Glede na to tudi ta zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

10. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpodbijal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je dne 6. 9. 2016 podala tožena stranka zaradi dveh kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ti kršitvi je tožnik storil v času, ko mu je tekel odpovedni rok po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je tožena stranka podala 15. 7. 2016. Tožena stranka je zatrjevala, da sta bili obe kršitvi hujši kršitvi delovne obveznosti, pri čemer je iz okoliščin in interesov pogodbenih strank izhajalo, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni bilo možno niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da nobena od očitanih kršitev, ki jih je tožnik storil, nima takšne teže, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR je, da delavec huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in da bi bilo tudi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank mogoče delovno razmerje tožnika pri toženi stranki nadaljevati do izteka odpovednega roka. Z zgornjimi ugotovitvami v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. 11. Prva kršitev, ki jo je tožnik storil, je bila v tem, da je službeno elektronsko pošto z dne 20. 7. 2016 (ki ni bila namenjena njemu, priskrbel pa mu jo je njegov sodelavec) uporabil v zasebne namene. To elektronsko pošto je namreč tožnik kot dokaz vložil v spis opr. št. Pd 165/2016, v katerem se je presojala zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je tožena stranka podala 15. 7. 2016. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je to elektronsko pošto vložil v spis kot dokaz zato, ker je iz nje razvidno, da razlog, zaradi katerega je dobil pri toženi stranki redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dejansko ni obstajal. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri toženi stranki niso imeli pisnih navodil, kako ravnati s službeno dokumentacijo in elektronsko pošto, da je tožnik to elektronsko pošto uporabil le za dokazovanje dejstev v drugem sodnem postopku (v postopku presoje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je podala tožena stranka) in da te elektronske pošte ni uporabil v kakršnekoli druge namene (ta elektronska pošta ni bila posredovana drugim osebam), ni mogel škodovati poslovnim interesom tožene stranke (kot to zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Glede na zgornje ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta kršitev ni bila hujša kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pomeni, da že iz navedenega razloga tožena stranka tožniku zaradi te kršitve ni mogla zakonito izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Razen tega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi (s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zvezi s to kršitvijo ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi morala to elektronsko pošto tožena stranka predložiti sodišču v zadevi opr. št. Pd 165/2016 tudi v primeru, če si je tožnik ne priskrbel sam in bi v omenjenem postopku predlagal, naj to listino tožena stranka predloži (227. člen ZPP). Tudi v tem primeru bi se sporna elektronska pošta uporabila kot dokaz v postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku.

12. Poleg tega je bilo tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano tudi, da naj bi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da naj bi s poslovnimi partnerji komuniciral (po telefonu in preko elektronske pošte) in jim pojasnjeval okoliščine prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in nato najmanj 26. 7. 2016 iz službene elektronske pošte za zasebne namene pošiljal elektronska sporočila in najmanj enemu poslovnemu partnerju sporočil, da ga tožena stranka odpušča zaradi poslovnega razloga in njegovega pogleda glede vodenja projektov. Tožnik je tega poslovnega partnerja obenem zaprosil za podajo osebne ocene o tožniku glede dolgoročnega sodelovanja. Tudi v zvezi s to kršitvijo pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik (ki je bil sicer pri toženi stranki zaposlen več kot 30 let, kar izhaja iz njegove izpovedbe) s to svojo komunikacijo toženi stranki ni želel okrniti njenega ugleda oziroma jo očrniti ali jo kako drugače oškodovati oziroma ji škodovati (npr. v zvezi z razkritjem načrtovanih oziroma že izvedenih organizacijskih sprememb). Na podlagi tožnikove izpovedbe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da komuniciranje tožnika s poslovnimi partnerji zaradi njihovega obveščanja (iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je s poslovnimi partnerji sodeloval že od leta 1998) in zaradi pridobitve priporočilnih pisem ne pomeni hujše kršitve delovne obveznosti. To velja še posebej zato, ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožena stranka ni imela niti pisnih niti ustnih navodil, ki bi tožniku prepovedovala zgoraj opisano ravnanje.

13. Zgoraj opisanih ugotovitev sodišča prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča ne morejo omajati niti pavšalne izpovedbe prič o tem, da bi lahko toženi stranki zaradi ravnanj tožnika nastala škoda. Obe sporni ravnanji tožnika sta bili sicer zares neprimerni (in nista bili v skladu z njegovimi obveznostmi iz delovnega razmerja), vendar pa nista imeli takšne teže, da bi utemeljevali podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni dokazala, da bi ji ta ravnanja lahko škodovala. V zvezi s tem je priča B.B. izpovedal, da bi lahko potencialno prišlo do morebitne škode glede na to, kako bi si poslovni partner elektronsko sporočilo tožnika razlagal, pri čemer je na izrecno vprašanje, ali bi lahko nastala materialna in moralna škoda toženi stranki v zvezi z ravnanji tožnika, pojasnil le, da verjetnost nastanka škode vedno obstaja. Izpovedal je še, da bi pri toženi stranki potencialno lahko prišlo do morebitne škode v odvisnosti od tega, kako bi si poslovni partnerji razlagali tožnikovo komunikacijo. Na podlagi te izpovedbe pa ni mogoče zaključiti, da bi ravnanja tožnika lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca bodisi moralno bodisi materialno (37. člen ZDR-1). Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev tudi po stališču pritožbenega sodišča obeh kršitev tožnika ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbena oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, že iz tega razloga nezakonita. Poleg tega pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da za zakonitost te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tudi če bi šlo za hujše kršitve pogodbenih obveznosti) ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 14. Pritožbeno sodišče pa v nadaljevanju ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da bi bil glede na dejstvo, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo nezakonito, upravičen do vzpostavitve takšnega stanja, kot da te nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo. S tem, ko se je tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za določen čas (za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016) zaposlil pri drugem delodajalcu (za nižjo plačo) je zmanjševal škodo. Iz tega razloga je upravičen do razlike med plačo, ki jo je pri drugem delodajalcu v obdobju od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 prejel in plačo, do katere bi bil upravičen pri toženi stranki, če mu pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo (podobno tudi odločbe VDSS, npr. opr. št. Pdp 1239/2012 z dne 17. 1. 2013, Pdp 1029/2011 z dne 1. 7. 2012, Pdp 1088/2015 z dne 15. 9. 2016). Glede na to je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in zavrnilni del sodbe, ki jo je tožnik s svojo pritožbo izpodbijal, spremenilo tako, da je razsodilo, da mu je dolžna tožena stranka za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu obračunati bruto razliko v plači med plačo, prejeto pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi mu pripadala pri toženi stranki, od te plače odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen znesek v neto višini, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti septembrske plače v plačilo (kot je to vtoževal) dalje do plačila. Iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi (B1) sicer izhaja, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati plačo na njegov osebni račun najkasneje do 18. v mesecu za pretekli mesec (6. člen pogodbe o zaposlitvi).

15. Ker je bila tožnikova pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki je bil pod tožnikovo pritožbo, spremenilo tako, da mu je prisodilo vtoževano razliko v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alineja 358. člena ZPP), pritožbo tožene stranke pa zavrnilo kot neutemeljeno, saj v zvezi s preostalim izpodbijanim delom sodbe niso bili podani niti s pritožbo tožene stranke uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja tožena stranka na podlagi 5. točke 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbe tožnika in o stroških obeh strank v zvezi z njunima odgovoroma na pritožbo ni odločalo, ker niso bili priglašeni.