Jedro

Materialnopravno pravilno je stališče obeh sodišč, da je prodajna pogodba, ki sta jo tožnik in toženec sklenila dne 19. 12. 2000, navidezna in zato neveljavna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 421,37 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe dalje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo ugotovilo, da je prodajna pogodba med pravdnima strankama z dne 19. 12. 2000 za dvo in pol sobno stanovanje s kletjo, na naslovu ..., ki je v III. nadstropju, stanovanje št. 14 v skupni izmeri 44,18 m2, neveljavna.

2. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo s sodbo v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo Višjega sodišča v Celju v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju je toženec dne 5. 1. 2009 vložil obširno revizijo zaradi razlogov absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 15. točke 339. člena ter kršitve 8., 213. in 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve pravnih pravil in poenotenja pravne prakse reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče, in na njegovi podlagi s sklicevanjem na odločitev prvostopenjskega sodišča tudi drugostopenjsko sodišče, storilo kršitev 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Prvostopenjsko (in tudi drugostopenjsko) sodišče se v obrazložitvi svoje sodbe sploh ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, izpovedb posameznih prič in drugih dokazov v postopku. Predvsem dejstev in dokazov, ki jih je navajala tožena stranka ves čas postopka, ni dokazno ocenilo in se glede njih v smislu 8. člena ter 213. in 214. člena ZPP ni opredelilo. S tem naj bi sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar naj bi vplivalo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in s tem na revizijski razlog nepravilne uporabile materialnega prava, ko je sprejelo odločitev, da ne glede na splošno uveljavljeno merilo (pri tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča) o teoriji realizacije pogodbenih razmerij in vzdržanja le-teh v veljavi ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba z dne 19. 12. 2000, sklenjena med pravdnima strankama, neveljavna. Sodišče je tako zmotno ocenilo ugotovljeno dejansko stanje in revizijsko relevantno zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je kršilo pravila pravdnega postopka glede „izvajanja dokaznih predlogov“ in so tudi sami razlogi sodbe v nasprotju z izpovedbami posameznih prič, s čimer je podana tudi kršitev določil drugega odstavka 15. točke 339. člena ZPP. Odločitev, navedbe in obrazložitve obeh sodišč glede neveljavnosti prodajne pogodbe naj bi bile neutemeljene, nepravilne in nepravične tudi ob uporabi testa sorazmernosti. V konkretnem primeru revident postavlja vprašanje, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico glede na razveljavljeno prodajno pogodbo proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega – razveljavitve, oziroma neveljavnosti prodajne pogodbe, nastale toženi stranki, ki je s tožnikom sklenila prodajno pogodbo in so navedbe o domnevnem obstoju posojila, ki je bistveno manjše od vrednosti stanovanja, s katerim bi naj bila zavarovana terjatev tožene stranke, preprosto neresnične. Tožena stranka nikoli ni sklepala nobene pogodbe, še najmanj pa konkretne pogodbe kot navidezne, saj za kaj takega ni imela nobenega razloga, to pa je tudi v nasprotju z zakonodajo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Stranke in revizijsko sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala tudi preizkus na pritožbeni stopnji. Njihovo izpodbijanje ni dovoljeno niti neposredno, niti posredno v preobleki zatrjevanih procesnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava.

6. Iz revizijskih navedb izhaja, da gre pretežni del revizije v pravkar opisani prepovedani smeri. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s trditvami o procesnih kršitvah vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo pritožbeno sodišče (primerjaj odločbe VS RS II Ips 582/2008, II Ips 341/2006, II Ips 400/2008). Očitek procesne kršitve je v takšnih primerih le navidezen. Ker revident z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, revizijsko sodišče tovrstnih očitkov ni obravnavalo.

7. Materialnopravno pravilno je stališče obeh sodišč, da je prodajna pogodba, ki sta jo tožnik in toženec sklenila dne 19. 12. 2000, navidezna in zato neveljavna. Tožnik v reviziji v celoti ponovi svoje pritožbene trditve, na katere je zadovoljivo odgovorilo že pritožbeno sodišče. Pri sklenitvi navidezne pogodbe (66. člen Zakona o obligacijskih razmerjih )

gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej hočeta, da (simulirani) posel nastane le navidez, na zunaj, zanju pa ne velja. Tožnik je dokazal, da je bila volja obeh pravdnih strank skleniti le navidezno prodajno pogodbo z namenom zavarovanja terjatve toženca proti tožniku, da pa toženec svoje obveznosti sklenitve aneksa k pogodbi in izročitve denarja ni izpolnil. Tako je sodišče prve stopnje revizijsko neizpodbojno ugotovilo, da sta bila tožnik in njegova žena v slabem finančnem stanju, ker sta ostala brez zaposlitve in dohodkov, da je potreboval tožnik posojilo in sta se zato s tožencem dogovorila za posojilo 15.000,00 DEM, da se tožnikovo finančno stanje po sklenitvi prodajne pogodbe ni izboljšalo, ker njegova družina ni imela denarja niti za hrano in so jim morali pomagati prijatelji, ter da toženec tožniku ni izročil navedenega zneska denarja.

8. Nerazumljive so revizijske trditve o neutemeljenosti, nepravilnosti in nepravičnosti sodb obeh sodišč, ker nista upoštevali teorije realizacije ter uporabili testa sorazmernosti. Zato se Vrhovno sodišče z njimi ni posebej ukvarjalo.

9. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo.

10. Tožeča stranka je v revizijskem postopku priglasila stroške odgovora na revizijo. Ker revident v revizijskem postopku ni bil uspešen, mu je Vrhovno sodišče skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP, na podlagi odvetniške tarife (OT - Uradni list RS, št. 67/2003 z dne 11. 7. 2003) naložilo plačilo stroškov odgovora na revizijo tožeče stranke. Te predstavlja sestava odgovora na revizijo v višini 344,25 EUR (750 točk po tarif. št. 21/3) ter materialni stroški v višini 6,89 EUR (15 točk po tretjem odstavku 13. člena OT), skupaj torej 351,14 EUR. Ker je odvetnik tožeče stranke zavezanec za plačilo DDV, je Vrhovno sodišče na ta znesek obračunalo še 20% DDV, kar znaša 70,23 EUR. Skupna višina revizijskih stroškov tožeče stranke tako znaša 421,37 EUR, te pa mora tožena stranka tožeči povrniti v roku 15 dni od vročitve sodbe dalje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.