Jedro

Za odločitev v zadevi je nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec.

Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije.

Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upnikovem pozivu (opominu) ne izpolni svoje obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Ob tem tudi določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) kot lex specialis, ki določa, da zavarovalnica tudi s plačilom zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče, pride v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek, ne izključuje možnosti, da gredo zavarovancu zakonske zamudne obresti od celotne utemeljene zahtevane odškodnine še pred potekom teh treh mesecev. Toženka je namreč v obravnavani zadevi v odgovoru na tožbo "ugovarjala teku zamudnih obresti v skladu s 376. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)" ter predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1883/2013, v kateri je le-to tedaj zavzelo stališče, da v primeru prometnih nezgod pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti od poteka trimesečnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. To stališče pa je bilo, kot obrazloženo zgoraj, s sodbo VSRS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 preseženo.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

1."1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati znesek 93.623,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2018 do plačila.

2.V presežku nad prisojenim zneskom 93.623,40 EUR do vtoževanega zneska 247.000,00 EUR ter glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 93.623,40 EUR za čas od 11. 6. 2017 do 16. 2. 2018 se tožbeni zahtevek zavrne.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati pravdne stroške v znesku 5.572,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila."

II.V preostalem delu se pritožba zavrne.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.524,14 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati znesek 42.623,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2024 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku do zahtevanih 247.000,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od 11. 6. 2017 do 28. 3. 2024 je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti še pravdne stroške v znesku 1.691,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do prenehanja obveznosti (točka III izreka).

2.Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

3.Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je podan 20% soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prometne stroke A. A. namreč izhaja, da alkoholiziranost tožnika ni bila v vzročni zvezi s prometno nezgodo, saj tudi trezen voznik ne bi imel dovolj reakcijskega časa, da bi preprečil prometno nesrečo. Do premika osebnega vozila preko sredinske črte je namreč prišlo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom, pri čemer reakcijski čas povprečno sposobnega (treznega) voznika znaša od 0,5 do 0,7 sekunde, zato časa za reagiranje ni bilo. V tej zvezi pritožba še izpostavlja, da je mnenje sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo B. B. splošno, saj opisuje, kako alkohol praviloma deluje na psihofizične sposobnosti povprečnega voznika, in se torej ne nanaša na konkretno situacijo. Imenovana namreč ni preizkušala reakcijskega časa tožnika v treznem in alkoholiziranem stanju, zato je njeno mnenje ostalo na nivoju teoretičnih zaključkov. V nadaljevanju pritožba izpodbija še višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in skaženosti ter meni, da je le - ta prisojena v prenizkem znesku. Nazadnje pritožba nasprotuje še valorizaciji že izplačane odškodnine v višini 133.000,00 EUR in meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo tek zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice. Slednje namreč tožniku pripadajo vsaj od 23. 4. 2021, ko je toženka tožniku izplačala nesporni del odškodnine. Toženka je bila namreč najkasneje tedaj seznanjena z obsegom škode, saj si je pridobila cenzorsko izvedensko mnenje medicinske stroke.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Je pa sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

O temelju tožbenega zahtevka:

5.Pritožba utemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik 20% soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje naveden soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka utemeljilo s tem, da tožnik hitrosti vožnje ni prilagodil dani situaciji, saj so bile zaradi alkoholiziranosti in Buprenorfina njegove psihofizične sposobnosti pomembno zmanjšane. Reakcijski čas alkoholiziranega voznika za zaviranje je namreč že pri koncentraciji alkohola okoli 1 g/kg za 40-50% podaljšan. Tožnik pa je imel v krvi 1,63 g/kg alkohola in je bil istočasno na terapiji z 4 mg Buprenorfina, zaradi česar hitrosti motornega kolesa ni prilagodil prometnim razmeram ter svojim vozniškim sposobnostim.

6.Sodišče prve stopnje je v tej zvezi spregledalo, da iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prometne stroke A. A. jasno in nesporno izhaja, da je tožnik pred trkom vozil z hitrostjo med 55 in 60 km/h in v času trka s hitrostjo med 43 in 51 km/h, kar je skladno z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca avtomobilske stroke C. C., pridobljenega v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I Kpd 32144/2017, iz katerega prav tako izhaja, da je tožnik pred trkom vozil z hitrostjo 59 km/h, v času trka pa 55 km/h (priloga spisa A7). Upoštevajoč navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da je bila hitrost na predmetni cesti omejena na 70 km/h, sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita prehitro vožnjo. Tožnik je namreč hitrost vožnje prilagodil dani situaciji, saj je pred trkom intenzivno zaviral in se trku poskušal izogniti tudi z izogibanjem. V tej zvezi sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita še, da bi v treznem stanju ob zeleni luči na semaforju v križišču speljal z nižjo hitrostjo in posledično zmanjšal silovitost trčenja v osebno vozilo. Do trka namreč ni prišlo v semaforiziranem križišču, ampak v križišču, ki je od semaforja oddaljen cca. 100 m, kot je to pojasnil sodni izvedenec prometne stroke A. A., ki je ob tem zaključil, da je izključni vzrok za prometno nezgodo neustrezna ocena prometne situacije zavarovanca toženke D. D., ki je z neustreznim zavijanjem preko nasprotnega voznega pasu zaprt pot tožniku, ki je pravilno pripeljal po svojem voznem pasu in glede na nenadno situacijo ustrezno zaviral (list. št. 140).

7.Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je alkoholiziranost tožnika v kombinaciji z Buprenorfinom vplivala na njegov reakcijski čas. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca prometne stroke A. A. namreč jasno in nesporno izhaja, da je do kritične situacije, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto, prišlo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom, kar je bistveno premalo časa, da bi tožnik lahko reagiral, saj običajni reakcijski čas (treznega) voznika znaša 0,5 do 0,7 sekunde, izjemoma manj. Tožnik pa je kljub vsemu uspel nagonsko reagirati in zavirati 3,20 m pred trkom, ko je poskusil tudi z izogibanjem. Tožnik je tako vsekakor reagiral zelo hitro, čeprav časa za reagiranje ni bilo dosti (list. št. 141). V tej zvezi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je za odločitev v zadevi nepomembno, da je tožnik lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16,0 metrov), da nasproti vozeče osebno vozilo spreminja smer, saj se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Osebno vozilo namreč tedaj za tožnika še ni predstavljalo nevarnosti in od njega ni zahtevalo reagiranja. Do kritične situacije je namreč prišlo šele po tem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in tožniku zaprlo pot, kar pa je bilo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti niti če bi bil trezen, saj to časovno ni bilo mogoče, kot je to pojasnil sodni izvedenec (list. št. 142).

O višini prisojene odškodnine:

8.Pritožba neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in skaženosti.

9.Iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenske mnenja Medicinske fakultete Univerze namreč izhaja, da je tožnikovo skupno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi posledic obravnavanega škodnega dogodka "le" zmerno zmanjšano (s stopnjo 2, oziroma 25-49%). Tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti na področjih učenja in uporabe znanja, splošnih opravil in zahtev ter sporazumevanje je namreč blago; na področju gibanja, skrbi zase, življenja doma, medsebojnih stikov in odnosov ter glavnih področjih življenja pa zmerno. Tožnik tako hudo zmanjšanje življenjskih aktivnosti trpi zgolj na področju življenja v skupnosti, družbi in državi, zlasti na področju prostočasnih aktivnosti, kot to podrobneje izhaja iz citiranega izvedenskega mnenja. Upoštevajoč navedeno in sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih

10.Smiselno enako velja tudi za prisojeno odškodnino iz naslova strahu v višini 15.000,00 EUR. Pritožbena graja v tej zvezi je namreč pavšalna, saj zgolj povzema vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje že ustrezno upoštevalo pri prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tako prisojena odškodnina je tudi skladna s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih

11.V nadaljevanju pritožba neutemeljeno izpodbija tudi višino prisojene odškodnine iz naslova skaženosti v višini 30.000,00 EUR, ki je prav tako skladna s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih primerih

12.Glede na obrazloženo in dejstvo, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 255.000,00 EUR, oziroma po odštetju valorizirane že izplačane odškodnine v višini 161.376,60 EUR (več o tem v nadaljevanju te sodbe), še do odškodnine v skupni višini 93.623,40 EUR s pripadki.

O valorizaciji že izplačane odškodnine in zakonskih zamudnih obrestih:

13.Pritožba neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje zmotno valoriziralo že izplačano odškodnino v skupnem znesku 133.000,00 EUR. Pravno podlago za valorizacijo (pred ali med pravdo) že plačanega dela odškodnine namreč predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Odmera povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, pri čemer je treba na enak način - to je z valorizacijo - upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ). Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo, da pomeni valorizacija uporabo materialnega prava, zato jo sodišče opravi po uradni dolžnosti

14.Pritožba pa je utemeljena v delu, v katerem je sodišče prve stopnje prisodilo zakonske zamudne obresti od dne 23. 4. 2021 do plačila. Pritožbeno nesporno je, da je toženka tožniku dne 16. 2. 2018 izplačana nesporni del odškodnine v višini 4.200,00 EUR in nato dne 23. 4. 2021 še znesek v višini 128.800,00 EUR.

15.Zakonske zamudne obresti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od nastanka zamude, to pa je pri navedenih terjatvah, ko gre za nečiste denarne terjatve, tedaj, ko dolžnik po upnikovem pozivu (opominu) ne izpolni svoje obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ). Ob tem tudi določba 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP)

kot lex specialis, ki določa, da zavarovalnica tudi s plačilom zneska, ki ga je tožniku priznalo sodišče, pride v zamudo po preteku treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil svoj odškodninski zahtevek, ne izključuje možnosti, da gredo zavarovancu zakonske zamudne obresti od celotne utemeljene zahtevane odškodnine še pred potekom teh treh mesecev.

15.Toženka je namreč v obravnavani zadevi v odgovoru na tožbo "ugovarjala teku zamudnih obresti v skladu s 376. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)" ter predložila sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1883/2013, v kateri je le-to tedaj zavzelo stališče, da v primeru prometnih nezgod pripadajo oškodovancu zakonske zamudne obresti od poteka trimesečnega roka od vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. To stališče pa je bilo, kot obrazloženo zgoraj, s sodbo VSRS II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 preseženo. Kaj drugega glede teka zakonskih zamudnih obresti, zlasti razlogov, zakaj toženka nespornega dela odškodnine ni mogla plačati prej kot šele 23. 4. 2021, toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.

16.OZ v 943. členu določa, da če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (drugi odstavek 943. člena OZ). Iz podatkov spisa kot nesporno izhaja, da je tožnik vložil odškodninski zahtevek pri toženki dne 15. 1. 2018, in je tako toženka očitno potrebovala mesec dni časa, da je tožniku nakazala nesporni del odškodnine v znesku 4.200,00 EUR. Čas do drugega izplačila, ki ga je toženka opravila dne 23. 4. 2021 v znesku 128.800,00 EUR, pa je glede na to, da je bil odškodninski zahtevek vložen 15. 1. 2018, torej pred več kot tremi leti, pretirano dolg in nerazumen za presojo ustrezne odškodnine zavarovalnice ter je tudi v nasprotju Četrto direktivo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, (2000/26/ES), iz katere izhaja, da je treba oškodovancu zagotoviti posebno pravico do hitre obravnave odškodninskih zahtevkov. V ta namen je navedena direktiva tudi predvidela ustrezne, učinkovite in sistematične finančne ali kake druge enakovredne upravne sankcije, ki naj se v nacionalne pravne rede držav članic vnesejo za primer, ko zavarovalnica ali njen pooblaščenec ne izpolnita svoje obveznosti, da v razumnem roku ponudita odškodnino.

17.Tako je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka v zamudi šele od petnajstega dne po prejemu izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenske mnenja Medicinske fakultete Univerze, pridobljenega v tem postopku in pritožbeno sodišče sodi, da je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti z dne 17. 2. 2018, to je od naslednjega dne po tem, ko je toženka tožniku plačala prvi del nesporne odškodnine v znesku 4.200,00 EUR.

18.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz točke I izreka te sodbe (1. alineja 358. člena ZPP), pri čemer je sprememba odločitve o glavni stvari narekovala tudi spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Glede na večji uspeh tožnika v pravdi (37,90%) in dejstvo, da pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v skupni višini 17.103,31 EUR, je tako tožnik upravičen do povračila pravdnih stroškov v znesku 6.482,15 EUR. Uspeh toženke v postopku pa nasprotno znaša 62,10%, zato je glede na priznane in odmerjene pravdne stroške v skupni višini 1.465,36 EUR upravičena do povračila pravdnih stroškov v znesku 909,99 EUR. Po medsebojnem pobotu je tako toženka dolžna tožniku povrniti še 5.572,16 EUR pravdnih stroškov.

19.V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, kot to izhaja iz točke II izreka te sodbe (353. člen ZPP).

20.Tožnik je s pritožbo delno uspel (50%), zato mu je toženka dolžna povrniti tudi sorazmerni del pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tožniku priznalo s pritožbo priglašene stroške za redno pravno sredstvo v višini 2000 točk (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju: OT) in materialne stroške v višini 2% oziroma 40 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj tako 2040 točk, kar ob upoštevanju, da vrednost odvetniške točke na dan odločanja znaša 0,60 EUR, da znesek 1.224,00 EUR. Temu je treba prišteti še 22% DDV v višini 269,28 EUR (drugi odstavek 12. člena OT) in sodno takso v višini 3.555,00 EUR (tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju: ZST-1). Potrebni pritožbeni stroški tako skupaj znašajo 5.048,28 EUR. Glede na polovični pritožbeni uspeh, je tako tožnik upravičen do povrnitve 2.524,14 EUR pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1

2

3

4

5

6

7

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 168/2, 299, 299/2, 943, 943/2 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 20a