14. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. julija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 406/2004 z dne 13. 7. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U 251/2003 z dne 10. 2. 2004 in z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 464-04-5/2002 z dne 26. 5. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravni organ prve stopnje je z dopolnilno odločbo odločil, da pravni prednici pritožnika za podržavljene premičnine – strojno opremo v kamnoseštvu – pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Hkrati je zavrnil zahtevek za denacionalizacijo, ki se je nanašal na zaloge materiala in izdelkov v tem kamnoseštvu. Navedel je, da se denacionalizacijski zahtevek z dne 11. 11. 1992 sicer nanaša na nepremičnine, vendar je glede na dopolnitev zahtevka z dne 5. 2. 1999, ki se je nanašala na premične podržavljene stvari, štel, da je bil denacionalizacijski zahtevek vložen za celotno (nepremično in premično) podržavljeno premoženje. Tako dopolnitev je štel kot dopustno spremembo oziroma razširitev zahtevka v smislu 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – v nadaljevanju ZUP/86). Ministrstvo za okolje, prostor in energijo (v nadaljevanju MOPE) je zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika glede zavrnilnega dela odločbe upravnega organa prve stopnje, ugodilo pa je pritožbi Slovenske odškodninske družbe ter odpravilo to odločbo in v celoti zavrnilo denacionalizacijski zahtevek glede podržavljenih premičnin. Pri tem je pojasnilo, da v primeru denacionalizacijskega postopka ni možno uporabiti določbe 130. člena ZUP/86, ker Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen) kot specialni in kasnejši predpis take možnosti ne omogoča, saj je določil rok 7. 12. 1993 kot prekluzivni rok, po katerem ni več možno razširjati denacionalizacijskih zahtevkov.

2.Upravno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnika. Strinjalo se je z razlogi, zaradi katerih je MOPE odpravilo odločbo upravnega organa prve stopnje in zavrnilo denacionalizacijski zahtevek glede premičnega premoženja. Ker je pritožnik v tožbi zatrjeval, da je zahtevek za denacionalizacijo premičnega premoženja postavil že v osnovni vlogi (z dne 11. 11. 1992), kar naj bi bilo zajeto v besedah "vlagam zahtevo za denacionalizacijo premoženja na parcelah..", mu je sodišče pojasnilo, da tako stališče ni sprejemljivo glede na 62. člen ZDen, po katerem mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati podatke o premoženju, na katero se zahteva nanaša. Navedlo je še, da pri njegovi vlogi iz leta 1992 ni šlo za nepopolno vlogo, saj zahteve za vrnitev premičnega premoženja ni postavil. Vrhovno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Tudi Vrhovno sodišče je štelo, da vloga z dne 11. 11. 1992 ni zajela premičnega premoženja, dopolnitev zahtevka v letu 1999 pa je štelo kot nov zahtevek in ne kot razširitev pravočasno postavljenega zahtevka.

3.Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče kršilo pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave), pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Pravico do sodnega varstva naj bi kršilo, ker naj bi denacionalizacijski zahtevek z dne 11. 11. 1992 razlagalo tako, da se z njim zahteva le vračilo nepremičnin. Zaradi takšne razlage vsebine zahtevka naj bi Vrhovno sodišče spremenilo njegovo vsebino, zaradi česar pritožnik v upravnem sporu ni uspel učinkovito braniti ter varovati svoje koristi in pravice. Kršitev pravice do zasebne lastnine pritožnik utemeljuje z navedbo, da je razlaga Vrhovnega sodišča o vsebini denacionalizacijskega zahtevka v nasprotju z namenom ZDen ter da posega v pričakovane pravice, saj je bila zahteva dana pravočasno in se je nanašala tudi na premično premoženje. Predlaga, naj Ustavno sodišče sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijane akte razveljavi in potrdi odločbo Upravne enote Murska Sobota.

B.

4.Očitek Vrhovnemu sodišču, da je kršilo prvi odstavek 23. člena, 25. in 33. člen Ustave, je posledica tega, da pritožnik drugače razlaga vsebino denacionalizacijskega zahtevka, kot jo razlaga Vrhovno sodišče. To sodišče je pojasnilo, zakaj je zahtevek za denacionalizacijo z dne 11. 11. 1992 zajel le nepremičnine. Zgolj nesprejemanje te razlage ni dovolj, da bi utemeljili zatrjevane kršitve človekovih pravic. Pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva je pritožnik izkoristil, samo dejstvo, da pri tem ni bil uspešen, pa ne more pomeniti kršitve teh dveh pravic. Iz enakega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožnikovim navedbam o kršitvi pravice do zasebne lastnine.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan