Jedro

Če so podane ovire za vrnitev nepremičnine po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ni možna vrnitev samo lastninske pravice (brez posesti) na tej nepremičnini.

V denacionalizacijski odločbi mora biti navedena konkretna pravna podlaga za podržavljenje; ne zadošča zgolj sklicevanje na 3. člen ZDen.

Upravni organ mora poučiti upravičenca o pravicah, ki mu jih daje ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 4.6.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo upravičenca in vlagatelja M.K., da se njemu in upravičenki M.K., vsakemu do 1/2 vrne v last nepremičnina parc. št.19, hiša z dvoriščem, vpisana pri vl. št. 307 kot družbena lastnina z upravnim organom Gorenjski muzej Kranj. V obrazložitvi odločbe navaja, da je predmetna nepremičnina prešla v družbeno lastnino na podlagi predpisa navedenega v 3. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, v nadaljevanju: ZDEN), da oba upravičenca izpolnjujeta tudi drugi zakonski pogoj za denacionalizacijo, to je glede jugoslovanskega državljanstva, ter da je bilo v ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da sta zavezanca za vrnitev premoženja Gorenjski muzej in Občina Kranj. Oba zavezanca se protivita vrnitvi teh nepremičnin, ker gre za Prešernovo hišo, ki je v celoti namenjena muzejski dejavnosti. Tožena stranka na podlagi ugotovljeneg dejanskega stanja zaključuje, da gre za nepremičnino, ki nedvomno služi za opravljanje dejavnosti kulture v smislu 19. člena ZDen. Z vrnitvijo nepremičnine v last, bi bila bistveno okrnjena možnost opravljanja muzejske dejavnosti. Hiša je zaradi bivanja dr. Franceta Prešerna simbolno povezana z njim, zato je tudi ni mogoče nadomestiti z nobeno nepremičnino. Ker je stranka vztrajala na vrnitvi nepremičnine v last in je odklonila drugo obliko odškodnine, je toženi organ moral zahtevek zavrniti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je po prejemu izpodbijane odločbe denacionalizacijski upravičenec umrl, zato vlagajo tožbo tožniki kot njegovi pravni nasledniki oziroma kot pravni nasledniki po že prej umrli denacionalizacijski upravičenki. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker iz obrazložitve ni jasno, zakaj je zahteva za denacionalizacijo zavrnjena. Tožena stranka je kršila določbo 65. člena ZDen, ker poročila ugotovitvenega postopka o dejanskem in pravnem stanju zadeve ni poslala strankam in ker ni upoštevala dopisa tožeče stranke z dne 28.5.1993, v katerem je tožeča stranka obrazložila svojo zahtevo, stališča in predloge. Tožena stranka je tudi napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Ni upoštevala, da je Prešernov muzej le v prvem nadstropju, kjer je pesnik bival in služboval. V pritličju stavbe pa so prostori galerije. Ta dejavnost se lahko opravlja tudi v drugi stavbi, saj nima nobene zgodovinske povezave s Prešernom. Pri sporni stavbi gre za dve funkcionalno povsem ločeni enoti, ki imata lahko poseben vhod in ločen dostop. Zato ju je potrebno v dejanskem in pravnem pogledu ločeno obravnavati. Tožeča stranka je v denacionalizacijskem postopku izjavila, da ne vztraja pri vrnitvi hiše v posest, želi pa vrnitev hiše v last in se je pripravljena dogovoriti o tem, da se namembnost prostorov ne spreminja. Prav tako je pripravljena tudi na druge sporazumne rešitve. M.K. je odklonil obveznice kot obliko odškodnine, druge oblike odškodnine na primer nadomestno premoženje pa mu niso bile ponujene. Zavrnitev zahteve za denacionalizacijo pomeni, da za podržavljeno premoženje ne dobi ničesar, kar je v nasprotju z 2. členom ZDen. Napačna je tudi ugotovitev v izpodbijani odločbi, da sta M. in M.K. za razlaščeno nepremičnino dobila drugo stanovanjsko hišo. Res jima je bila ponujena druga hiša, ki pa je bila tudi podržavljena, zato sta jo odklonila. Tožena stranka sploh ni ugotovila, na podlagi katerega predpisa navedenega v 3. členu ZDen je bila stavba podržavljena. Brezpredmetne so navedbe zavezanke občine ... o vlaganjih v podržavljeno hišo, saj ni šlo za nobena večja vlaganja, pa tudi sicer to ne more biti razlog, da se nepremičnina ne vrne v last tožeči stranki. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je poročilo iz 65. člena ZDen dolžna izdelati strokovna komisija, ki jo po 2. odstavku 54. člena ZDEN ustanovi izvršni svet občinske skupščine za pomoč svojim upravnim organom. Tožena stranka, ki je v tej zadevi odločala na prvi stopnji, ni dolžna ustanoviti strokovne komisije in zato tudi ni zakonske podlage za izdelavo poročila. Tožeča stranka je v postopku imela možnost navajati nova dejstva in dokaze, saj je bila v ta namen trikrat razpisana ustna obravnava. Tožena stranka je presodila vse ponujene dokaze. Ker je predlagatelj vztrajal pri vrnitvi nepremičnine v last in je izrecno odklonil drugo obliko odškodnine, je tožena stranko zahtevo za denacionalizacijo zavrnila. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožbeni ugovor, da bi naj tožena stranka kršila določbo 65. člena ZDen, ker ni poslala strankam ugotovitvenega poročila, ni utemeljen. Sodišče glede tega soglaša s stališčem tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je tako poročilo dolžna izdelati le strokovna komisija, ki v denacionalizacijskem postopku strokovno pomaga občinskim upravnim organom. Napačno je tudi stališče tožeče stranke, da je možna vrnitev sporne nepremičnine v last brez istočasne vrnitve te nepremičnine v posest. Po določbi 1. odstavka 16. člena ZDen je sicer možna denacionalizacija premoženja samo z vrnitvijo lastninske pravice, kadar obstajajo določene zakonske ovire za istočasno vrnitev tega premoženja v posest (22. člen ZDen), vendar to ne velja, če se zahteva za denacionalizacijo nanaša na nepremičnino, ki je ni mogoče vrniti iz razlogov navedenih v 19. členu ZDen. Izključitev vrnitve nepremičnine po 19. členu ZDen namreč pomeni, da te nepremičnine sploh ni mogoče vrniti niti v last in posest niti začasno vrniti samo lastnisko pravico na tej nepremičnini in je zato v tem primeru možna le odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (2. odstavek 2. člena ZDen).

Ne glede na neutemeljenost teh tožbenih ugovorov, je sodišče tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Tožena stranka v izpodbijani odločbi (2. odstavek na strani 2) ugotavlja, da je sporna nepremičnina prešla v družbeno lastnino na podlagi predpisa navedenega v 3. členu ZDen, ne da bi navedla ta predpis. V spisih te zadeve se nahaja odločba Ljudskega odbora mestne občine ... z dne 13.8.1952, po kateri je bila sporna nepremičnina razlaščena na podlagi temeljnega zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 28/47), torej predpisa, ki je po 12. točki 3. člena ZDen podlaga za denacionalizacijo, toda le ob pogoju, da upravičenec ni dobil kot odškodnine nadomestne nepremičnine. To odločbo o razlastitvi je z odločbo z dne 10.11.1952 potrdila Vlada LR Slovenije. V spisih pa je tudi odločba komisije za nacionalizacijo Občinskega ljudskega odbora z dne 12.10.1959, da je bila sporna nepremičnina nacionalizirana na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), torej predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen kot podlaga za denacionalizacijo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi (1. odstavek na strani 3) navaja, da na podlagi dopisa LO Mestne občine Kranj z dne 14.7.1952 ugotavlja, da sta takratna razlaščenca M. in M.K. v zamenjavo za razlaščeno nepremičnino, ki je predmet tega postopka, "pridobila drugo stanovnjsko hišo in za razliko v vrednosti med hišama odškodnino, ki pa je razlaščenca, kot zatrjuje vlagatelj, nista hotela sprejeti". Iz navedene obrazložitve bi izhajalo, da tožena stranka ugotavlja, da je bila sporna nepremičnina podržavljena na podlagi predpisa navedenega v 12. točki 3. člena ZDen, ter da sta razlaščenca odklonila le denarno odškodnino, ne pa tudi nadomestne stanovanjske hiše. V zvezi z bistveno okoliščino, na podlagi katerega predpisa je bila sporna nepremičnina podržavljena in ali sta upravičenca dobila nadomestno nepremičnino, je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, pomanjkljivi in nejasni pa so tudi razlogi izpodbijane odločbe. Če je bila namreč v konkretnem primeru nepremičnina podržavljena na podlagi predpisa navedenega v 12. točki 3. člena ZDen in sta razlaščenca dobila nadomestno nepremičnino, potem ni zakonske podlage za denacionalizacijo in je odveč ugotavljanje ali so podani pogoji iz 19. člena ZDen, zaradi katerih podržavljene nepremičnine ni mogoče vrniti. Že iz tega razloga je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

V primeru, da je bila sporna nepremičnina podržavljena na podlagi predpisa navedenega v 9. točki 3. člena ZDen, naj toženi organ v novem postopku ugotovi ali pri tej stavbi dejansko gre za dve funkcionalno ločeni enoti - Prešernov muzej ter galerijo - ki ju je mogoče v dejanskem in pravnem pogledu ločeno obravnavati, kot se zatrjuje v tožbi. Sodišče sicer soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da je stavba zaradi bivanja dr. Franceta Prešerna simbolno povezana z njim in da je ni mogoče nadomestiti z nobeno drugo nepremičnino, vendar le če gre za hišo kot nedeljivo celoto.

Na podlagi upravnih spisov, ki jih je poslala tožena stranka, sodišče ugotavlja, da sta bili v tej zadevi opravljeni dve ustni obravnavi (dne 16.12.1992 in 20.4.1993). Iz nobenega zapisnika ne izhaja, da je bila vlagatelju zahteve za denacionalizacijo ponujena odškodnina v smislu 2. odstavka 2. člena ZDen. Ker je vlagatelj vztrajal pri vrnitvi nepremičnine v last, zavezanca pa sta se temu protivila sklicujoč se na določbe 19. člena ZDen, bi moral, po mnenju sodišča, toženi organ v skladu z določbo 14. člena zakona o splošnem upravnem postopku, vlagatelja poučiti, da je takšen njegov zahtevek lahko v škodo njegovih pravic, ki mu jih daje ZDen.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Ta zakon kot tudi zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).