Jedro

Sodišče prve stopnje med dejanskimi ugotovitvami navaja, da so urejena mesta za odlaganje odpadkov ob vsakem vhodu in da so prostori za odlaganje odpadkov očitno v redni rabi stavbe. Izvedenka urbanistične stroke je v skici svojega mnenja označila štiri pravokotna nahajališča med parkirnimi prostori kot primerne in predvidene prostore za odlaganje odpadkov. Na podlagi 2. točke 43. člena ZVEtL-1 je pritožbeno sodišče sklenilo, da tudi te določi za individualna pripadajoča zemljišča.

Za ureditev lastninskih razmerij (potreben vpis v zemljiško knjigo) bo sodišče prve stopnje moralo poskrbeti še za ustrezno geodetsko odmero navedenega dela nepremičnin, zato ima ta del odločitve pritožbenega sodišča naravo vmesnega sklepa (315. člen ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in z 42. členom ZNP-1).

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v IV. tč. spremeni tako, da se ugotovi, da je individualno pripadajoče zemljišče vsakokratnih etažnih lastnikov na naslovu A. ulica 16, 18, 20, 22 in 24 tudi zemljišče, ki je v skici izvedenke označeno kot prostor za smetnjake.

II.Obseg pripadajočega zemljišča iz tč. I. bo določilo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka.

III.V ostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del IV. tč. izreka sklepa sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlagateljici in kot individualno pripadajoče zemljišče (ter s tem kot solastnino vsakokratnih etažnih lastnikov) določilo le ozek pas zemljišča ob stanovanjskem bloku z uličnimi naslovi A. ulica 16, 18, 20, 22 in 24 (II. točka izreka sklepa). V delu je določilo skupno pripadajoče zemljišče za navedeno stavbo in pa stavbo na naslovu B. ulica 31 (III. tč.). Zavrnilo pa je predlog, da se kot individualno pripadajoče zemljišče za predmetni blok na A. ulici določi tudi del pločnika, parkirišča nasproti vhodov, prostor za smetnjake ter polovico zelenice na drugi strani bloka (IV. tč.). Odredilo je ustrezne vpise v zemljiško knjigo.

2.Zoper zavrnilni del, konkretno zoper IV. tč. izreka sklepa, se predlagateljica pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov ter predlaga njegovo spremembo ali pa razveljavitev. Navaja, da so nepriznana zemljišča, torej pločnik, parkirišča, prostori za smetnjake ter zelenica fundamentalne sestavine stavbe in več kot pol stoletja v izključni uporabi predlagateljice, brez katerih stavbe ni mogoče normalno uporabljati. Navaja, da odločitev nima opore v predpisih, ki da so sicer navedeni, vendar niso pravilno uporabljeni. Nato pritožba kot najbolj sporne citira razloge iz 19. tč. obrazložitve sklepa, ki se večinoma nanašajo na parkirišča, češ da bi šlo to (tj. priznanje parkingov kot individualno pripadajoče zemljišče) na račun lastnikov drugih stavb soseske oz. kareja, parkirne kapacitete pa še ne bile zagotovljene; tem razlogom nasprotuje, saj možnost parkiranja drugih stanovalcev drugih stavb ni predmet tega postopka. Trdi, da ne gre za sosesko, kjer bi bila parkirišča po načelu iskanja prostega mesta, pač pa naj bi bila zagotovljena parkirišča načrtovana. Povzema del 1. odst. 42. čl. ZVEtL-1, da je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003; navaja, da so predlagatelji (očitno etažni lastnik), ko so kupovali stanovanja, kupili tudi del skupnih prostorov, objektov in naprav, s tem pa tudi parkingov in prostorov za smeti, kar naj bi bilo nesporno. Dalje povzema mnenje angažirane sodne izvedenke za urbanizem A. A., da so bila parkirna mesta na Z in S strani ter otroško igrišče v notranjosti kareja namenjena rabi celotno novo načrtovanega stavbnega kareja, med drugim tudi obravnavane stavbe. Tako jih uporabljajo več kot 55 let. Pomislek za stanovalce širše soseske ni utemeljen, saj ima novejši del X, izgrajen od. l. 1986, podzemne garaže in smetnjake.

3.Odgovora na pritožbo ni vložil nihče.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede odločitve o zelenici, parkirnih mestih in pločnikih. Nima pa enakih pogledov na prostore za smetnjake in ocenjuje, da ti, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih sugerira sodna izvedenka urbanistične stroke, predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče (IPZ).

6.Pravna podlaga ni sporna; sodišče prve stopnje jo korektno in izčrpno pojasni v tč. 13. do 15 na str. 11 do 14 svojega sklepa. V 1. odst. 42. čl. ZVEtL-1 v bistvenem določa, da je pripadajoče zemljišče tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003.

7.Ključno določbo, ki je 43. čl. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), pa v delu pravilno povzema tudi pritožba:

(1) Sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti:

1.katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno,

2.katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno,

3.preteklo redno rabo zemljišča in

4.merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču.

(2) Če se z uporabo meril po prejšnjem odstavku ne dokaže drugače, se za pripadajoče zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo z upravno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali gradbena parcela stavbe.

(3) V primeru, ko ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, sodišče sporni prostor razdeli po prostem preudarku. Pri tem pravično oceni zlasti predloge udeležencev, prostorsko pogojenost in funkcionalno povezanost zemljišča s posamezno stavbo."

8.Na podlagi navedenega in ob dejstvih, ki jih je ugotovilo zlasti s pomočjo mnenja izvedenke urbanistične stroke A. A. ter ogleda situacije v naravi, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da zahtevana polovica zelenice znotraj kareja, ter pločnik in parkirišča čez cesto nasproti vhodov niso individualno pripadajoče zemljišče predlagateljice, saj za to ni nobene podlage. Ne drži, da bi etažni lastniki točno to kupili, saj kaj takega ne izhaja iz nobenega dokaza. Asfaltirane pešpoti, osrednji del zelenice ter otroško igrišče niso in nikoli niso bili v izključni rabi zgolj obravnavane stavbe in tudi ne izključno (individualno) njej namenjeni, kar jasno izhaja iz mnenja izvedenke A. A. in iz ugotovitev sodišča na kraju samem (glej več npr. v tč. 21 sklepa sodišča prve stopnje). Od kje naj bi izhajalo kaj drugega, niti pritožba ne konkretizira; slednja se osredotoča na parkirna mesta in prostore za smetnjake. Glede slednjih utemeljeno, glede parkirnih mest pa ne.

9.Sodišče prve stopnje v 20. tč. lepo poudari izhodišče, na katerega je opozorila izvedenka A. A., da je bilo celotno območje Naselja že od 50. let prejšnjega stoletja načrtovano kot stanovanjska soseska z vsemi pripadajočimi površinami; gradnja več stavb in zunanja ureditev je predvidevala tudi parkirna mesta, a v okviru celotne soseska, kareja, ne zgolj stavbe predlagateljice. V tem smislu sicer drži, kar pravi pritožba, da njeni etažni lastniki (oz. njihovi pravni predniki) ta parkirišča uporabljajo že več desetletij. Vendar je pošteno dodati, da ne zgolj oni, pač pa tudi etažni lastniki drugih stavb (v soseski oz. kareju). Pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo upoštevati interesov tretjih, ki v predmetni postopek niso vključeni, ni korekten, saj je predlagateljica tista, ki dokazuje individualnost, torej izključnost uporabe predmetnih parkirišč, a neuspešno. Parkirna mesta so v času postopka v javni rabi, celo plačljiva z mestnim parkomatom, vsekakor pa dostopna vsem prebivalcem soseske, predmetnega bloka in ostalih v kareju, po principu "iskanja prostega mesta". Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je parkirišč premalo glede na povečane potrebe in standarde, ki so se s časom spreminjali (od enega parkirnega mesta na tri stanovanja na razmerje ena proti ena, kar niti ne more biti doseženo). Navedbe, da imajo novogradnje v bližini podzemne garaže in lastna parkirna mesta, na navedeno v ničemer ne vplivajo. V tč. 16. na str. 15 sodišče prve stopnje korektno poudarja mnenje izvedenke urbanistke, da so bila parkirna mesta na severni in zahodni strani obravnavane stavbe (ter otroško igrišče v notranjosti kareja) namenjena rabi

celotnega novo oblikovanega stanovanjskega kareja, med drugim tudi rabi [stanovalcem oz. lastnikom] obravnavane stavbe (ležeče poudarilo pritožbene sodišče).

10.Vendar pa enaki argumenti, kot jih je sodišče prve stopnje raztegnilo tudi na mesta za smetnjake, za te po presoji pritožbenega sodišča niso aplikativni. Sodišče prve stopnje sicer navaja (22. tč. na str. 19), da iz načrtov ni videti, da bi bili prostori za odpadke načrtovani v žepih v okviru obravnavanega zahodnega niza parkirišč in da je na ogledu ugotovilo, da gre za premične zabojnike novejšega tipa, torej premičnine, ki ne stojijo na posebej ograjenem prostoru, namenjenem izključno za ta namen. Pripadajoče zemljišče k stavbi pa je tisto, ki je bilo kot tako že načrtovano in je tudi dejansko za to urejeno. Sodnik je udeležencem ob ogledu na licu mesta napovedal, da bodo ekološki otoki delili usodo parkirnih mest (eden od nizov zabojnikov se je na parkirnem mestu tedaj tudi nahajal). Vendar pa enakega principa, kot ga je sodišče prve stopnje razumno pojasnilo za parkirna mesta (enaka dostopnost za vso sosesko po principu iskanja prostega mesta), za smetiščne zabojnike ni mogoče uporabiti. Dejstvo je, da so smetiščni zabojniki življenjsko nujni za vse stanovalce in da morajo biti na razpolago za vse etažne lastnike ter tudi dejansko so, morajo pa nekje tudi stati in dejansko tudi stojijo. Zelo pogosto so zabojniki premični, kar pa ni argument, da se jim ne nameni mesta, kjer naj se stalno nahajajo. To je izvedenka A. A. tudi smiselno storila, in sicer je vrisala stalna nahajališča za smetnjake - za vsak vhod po enega - z rdečimi pravokotniki v svojo skico (str. 42. njenega mnenja na listu 119). Večinoma se tam očitno že dlje časa tudi nahajajo, čeprav so bila očitno v prostorskih aktih nekako prezrta. Kot je zapisala tudi sodna izvedenka: so v očitni redni rabi za odlaganje odpadkov ob vsakem vhodu (str. 39 njenega mnenja), čeprav so premični. Zabojniki za smeti morajo biti po naravi svoje funkcije razmeroma lahko in hitro dostopni tudi smetarskim vozilom. Ne bi pa bilo primerno, da bi se nahajali tik ob stavbi, druge možnosti pa pravzaprav dejansko ni videti.

11.Torej: Sodišče prve stopnje med dejanskimi ugotovitvami v tč. 16 na str. 16 navaja, da so urejena mesta za odlaganje odpadkov ob vsakem vhodu in da so prostori za odlaganje odpadkov očitno v redni rabi stavbe. Izvedenka urbanistične stroke je v skici na 42. str. svojega mnenja označila štiri pravokotna nahajališča med parkirnimi prostori kot primerne in predvidene prostore za odlaganje odpadkov. Na podlagi 2. tč. 43. čl. ZVEtL je pritožbeno sodišče sklenilo, da tudi te določi za individualna pripadajoča zemljišča.

12.Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenih razlogov pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo tako, da je za individualno pripadajoče zemljišče vsakokratnih etažnih lastnikov na naslovu A. ulica 16, 18, 20, 22 in 24 določilo tudi zemljišče, ki je v skici izvedenke označeno kot prostor za smetnjake (3. tč. 365. čl. v zvezi s 4. in 5. al. 358. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in z 42. čl. ZNP-1).

13.Za ureditev lastninskih razmerij (potreben vpis v zemljiško knjigo) bo sodišče prve stopnje moralo poskrbeti še za ustrezno geodetsko odmero navedenega dela nepremičnin, zato ima ta del odločitve pritožbenega sodišča naravo vmesnega sklepa (315. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in z 42. čl. ZNP-1).

14.V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem a izpodbijanem delu IV. tč. izreka potrdilo, saj pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa je uradni preizkus pokazal, da je ostali del napadenega sklepa (tj. glede zelenice, pločnika in parkirišč) brezhiben (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in z 42. čl. ZNP-1).

Zveza:

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 3, 42, 42/1, 43, 43/1, 43/1-2 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 42 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 315

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.