Jedro

Za »obvezno« članstvo v kmetijsko-gozdarski zbornici ne zadostuje zgolj določena višina katastrskega dohodka, temveč mora obstajati še dodaten pogoj, da lastnik, zakupnik, uživalec, imetnik pravice uporabe za svoj račun opravlja kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 321-17-1551/2002 z dne 2. 10. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbi tožnika zoper odločbi Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije št. 10-076866/2000 z dne 10. 5. 2002 in št. 10-072520/2001 z dne 10. 5. 2002, s katerima je bil tožniku odmerjen zbornični prispevek za leto 2000 v znesku 1.170,00 SIT (prvo navedena odločba) in za leto 2001 v znesku 2.000,00 SIT (drugo navedena odločba). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe Zakona o kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju ZKGZ), ki urejajo članstvo zbornice. V 9. členu ZKGZ so tako natančno opredeljene fizične osebe, ki so obvezni člani zbornice. 22. člen ZKGZ pa določa, da člani zbornice obvezno plačujejo zbornični prispevek. Stopnjo zborničnih prispevkov določi Svet zbornice najpozneje do 31. 12. tekočega leta za prihodnje leto. 23., 24. in 25. člen ZKGZ določajo zavezance za plačilo zborničnega prispevka in osnovo za izračun. Zakon loči tri vrste prispevka in sicer zbornični prispevek A, B in C. Zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A so po določbi 1. odstavka 23. člena ZKGZ osebe, navedene v 1. in 4. alinei 1. odstavka 9. člena in osebe iz 4. odstavka 9. člena ZKGZ, ki so hkrati tudi zavezanci za plačilo davka od odhodka iz kmetijstva. 2. odstavek istega člena določa, da je osnova za zbornični prispevek A višina katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka, ki se zmanjša za katastrski dohodek, od katerega se davek iz kmetijstva po 29. in 30. členu Zakona o dohodnini ne plačuje, in za olajšave v primeru naravnih nesreč. Zbornični prispevek A se odmeri v odstotku od katastrskega dohodka, ki mora biti enak za vse zavezance na območju Slovenije. 43. člen ZKGZ določa, da do sprejema stopnje zborničnih prispevkov na pristojnem organu zbornice, znaša letni zbornični prispevek za zavezance za plačilo zborničnega prispevka A iz 23. člena ZKGZ 3 odstotke od osnove, vendar ne manj kot 2.000,00 SIT. Na podlagi 2. in 5. odstavka 22. člena ZKGZ je Svet kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije na 3. seji dne 15. 12. 2000 sprejel sklep o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2000 in 2001, ki v 1. členu določa, da se za odmero zborničnega prispevka za leto 2000 in 2001 uporabljajo začasne stopnje, določene v 1. odstavku 43. člena ZKGZ. 2. člen omenjenega sklepa pa določa, da so zavezanci za plačilo zborničnega prispevka obvezni in prostovoljni člani zbornice v skladu z 2. odstavkom 22. člena ZKGZ. Zavezancem se zbornični prispevek odmeri z odločbo. V 2. odstavku 4. člena je določeno, da je osnova za zbornični prispevek A, višina katastrskega dohodka kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljena v skladu s predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka in predpisi o dohodnini, ob upoštevanju zmanjšanj in olajšav iz 2. odstavka 23. člena ZKGZ. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka, ker naj tožniku ne bi bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, tožena stranka citira določbe 4. člena ZKGZ v katerih je določeno, da ima zaradi vzpostavitve in vodenja seznama članov zbornica pravico do vpogleda in uporabe določenih podatkov in evidenc. V 2. točki 1. odstavka 144. člena ZUP pa je določeno, da lahko organ po skrajšanem ugotovitvenem postopku takoj odloči o stvari, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Tožnikova navedba o bistvenih kršitvah pravil postopka je torej neutemeljena. Glede pritožnikovih navedb, da je bil ves čas zaposlen in da se s kmetijstvom in gozdarstvom ni nikoli ukvarjal, in da si tudi ni nikdar ni pridobil nikakršnega dohodka iz tega naslova tožena stranka odgovarja, da Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka (ZUKD) v 1. členu določa, da katastrski dohodek zemljišč vključuje dohodek od rastlinskih pridelkov in dohodek od živinoreje. V 2. členu je določeno, da je dohodek od rastlinskih pridelkov denarna vrednost povprečnega pridelka oziroma povprečnega prirasta listne mase, ki se doseže na en hektar zemljiške površine pri običajnem načinu gospodarjenja po odbitku povprečnih materialnih stroškov. V 3. členu je določeno, da je dohodek od živinoreje denarna vrednost prirastka pri živini in dohodek od živalskih proizvodov, po odbitku povprečnih materialnih stroškov. Dohodek od živinoreje se vključuje v dohodek od rastlinskih pridelkov, ki se uporabljajo za krmo. Glede na navodilo za ugotavljanje in valorizacijo katastrskega dohodka, je katastrski dohodek kmetijskega zemljišča bruto dohodek (denarna vrednost pridelkov) od rastlinske proizvodnje in živinoreje, ki ga dosegajo lastniki kmetijskih zemljišč, s povprečnim, krajevno običajnem načinom rabe zemljišč in ob povprečni letini, zmanjšan za povprečne materialne stroške te proizvodnje in amortizacijo. Katastrski dohodek od gozdov pa je bruto dohodek od gozdov, zmanjšan za materialne stroške. Iz navedenih določb izhaja, da ima vsak lastnik kmetijskega ali gozdnega zemljišča določen katastrski dohodek, in posledično, da opravlja kmetijsko dejavnost, ne glede na to, ali se v celoti ali pa v pretežni meri preživlja s kmetijsko dejavnostjo, ali mu ta predstavlja dodatni vir zaslužka, ali pa se v celoti preživlja iz drugega naslova. Tožnik je obvezen član zbornice, saj izpolnjuje pogoje določene v 1. alinei 1. odstavka 9. člena ZKGZ, njegov katastrski dohodek pa presega 20.000,00 SIT. Zakon o dohodnini (ZDoh) v 23. členu določa, da je zavezanec za davek od dohodka iz kmetijstva fizična oseba, ki je kot lastnik, imetnik pravice uporabe ali uživalec zemljišča vpisana v katastrskem operatu po stanju na dan 31. decembra pred letom, za katero se davek odmerja. Iz omenjene določbe izhaja, da je davčni zavezanec od davka od dohodka iz kmetijstva lastnik zemljišča, imetnik pravice uporabe zemljišča ali uživalec zemljišča, če je vpisan v katastrskem operatu, ne glede na to ali zemljišče dejansko uporablja ali ne. Glede na omenjeno zakonsko določbo je tožnik zavezanec za davek od dohodka iz kmetijstva. Zavezanci za plačilo zborničnega prispevka A so po določbi 1. odstavka 23. člena ZKGZ osebe, navedeni v 1. in 4. alinei 1. odstavka in osebe iz 4. odstavka 9. člena ZKGZ, ki so hkrati tudi zavezanci za plačilo davka od dohodka iz kmetijstva. Pritožnik izpolnjuje pogoje, ki jih določa 23. člen ZKGZ in je zato zavezanec za plačilo zborničnega prispevka A. Tožeča stranka je najprej vložila tožbo zaradi molka tožene stranke in v tožbi navedla, da ji je Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije poslala odločbi, št. 10-076866/2000 in št. 10-072520/2001, obe z dne 10. 5. 2002 in z njima ugotovila, da je njen član ter ga zavezala k plačilu zborničnega prispevka. Zoper obe odločbi je vložil pritožbo in uveljavljal pritožbene razloge iz 1. 2. in 4. točke 1. odstavka 237. člena ZUP ter pritožbenemu organu predlagal, da obe odločbi v celoti odpravi. Pritožbeni organ (tožena stranka) v roku 60 dni ni ničesar odločil, zato jo je pozval tako, kot zahteva 2. odstavek 26. člena ZUS. Navzlic temu tožena stranka ni storila ničesar. Tožnik navaja, da je tožena stranka nedvomno nepravilno uporabila določila Zakona o kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije. Po 9. členu ZKGZ so obvezni člani zbornice fizične osebe, če kot lastniki za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost, osebe, ki opravljajo to dejavnost in so se priglasile kot samostojni podjetnik posameznik, ali če kot lastniki za svoj račun opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost kot svoj edini ali glavni poklic ali osebe, ki so pokojninsko in invalidsko zavarovani kot kmetje. Sam pa ne spada v nobeno v teh skupin. S kmetijstvom in gozdarstvom se nikdar ni ukvarjal ne za svoj ne za tuj račun. Je solastnik do treh štiridesetin kmetijskih in gozdnih zemljišč. S kmetijo je ves čas gospodarila AA, žena pokojnega strica BB. AA je tudi večinska solastnica celotne kmetije. Njen delež znaša pet osmin. Že ta višina deležov dokazuje, da se v gospodarjenje ni mogel, niti hotel vmešavati. Živi tudi v drugem kraju in ne v A. Po njegovem mnenju tožena stranka ne more trditi, da je njen član, če se s kmetijstvom in gozdarstvom ni nikoli ukvarjal. Samo majhen solastninski delež pa ne more biti dokaz za dejstvo, ki jih omenjeno zakonsko določilo postavlja kot pogoj za članstvo zbornice. Tudi pravnega položaja kmeta ni nikdar imel. Tožena stranka je torej povsem napak uporabila 9. člen ZKGZ. Prav tako je bistveno kršila določbe postopka, saj mu ni bila dana možnost izjasniti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločb. To pa je vplivalo na pravilnost odločitve. Če bi bil zaslišan in izprašan, bi pojasnil, da je samo formalni solastnik in nič več. Tožena stranka dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila, oziroma ga sploh ni ugotavljala, kar je razlog za izpodbijanje odločbe po 3. točki 1. odstavka 25. člena ZUS. Tožnik je, glede na to, da v času vložitve tožbe tožena stranka o njegovih pritožbah še ni odločila, predlaga odpravo obeh navedenih odločb Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov tega spora z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožena stranka, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, je po vložitvi tožbe izdala odločbo št. 321-17-1551/2002 z dne 2. 10. 2002. Sodišče je na podlagi 2. odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) pozvalo tožnika, da v roku 15 dni sporoči sodišču, ali je z odločbo zadovoljen oziroma ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma, ali jo razširja tudi na nov upravni akt. Tožnik je sodišču sporočil, da vztraja pri vloženi tožbi, saj se z obrazložitvijo, ki jo je podalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nikakor ne more strinjati, saj se z bistvom spora sploh ne ukvarja. Sklicevanje na katastrski dohodek je napačno, saj mu katastrski dohodek ni nikdar dajal dohodka, ampak je bil davčna obveznost. Ker se s kmetijstvom ni nikdar ukvarjal, ne more biti obvezen član zbornice.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa prereka vse navedbe v tožbi ter navaja, da je katastrski dohodek pavšalna ocena dohodka v kmetijstvu, ki ga pridobivajo fizične osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost v Sloveniji in se pripisujejo vsakemu zemljišču, ki mu jo v zemljiškem katastru določata katastrska kultura in katastrski razred. Uporablja se za najrazličnejše namene in sicer za odmero dohodnine, za uveljavljanje socialnih pravic, za odmero zborničnega prispevka. V Zakonu o ugotavljanju katastrskega dohodka (ZUKD) je določen kot razlika med denarno vrednostjo pridelave, ocenjeno po tržnih oziroma odkupnih cenah in povprečnimi materialnimi stroški. Katastrski dohodek torej ocenjuje tržni dohodek v kmetijstvu. Dolžnost obdelave kmetijskega zemljišča je določena v 1. odstavku 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), po katerem mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča obdelovati kmetijsko zemljišče na predpisan način in kot dober gospodar, in mora kmetijsko proizvodnjo prilagoditi ekološkim in talnim razmeram, uporabljati zemljiščem in krajem primerne metode za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaženja ter za zagotavljanje trajne rodovitnosti zemljišč. V primeru, ko kmetijska inšpekcija ali kmetijska svetovalna služba ugotovi, da obdelovalec ne uporablja kmetijskega zemljišča v skladu z navedenim členom, pa ustrezno ukrepa. Dolžnost rednega obdelovanja in vzdrževanja kmetijskih zemljišč je določena tudi v Uredbi o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar, kjer je v 3. členu med drugim določeno, da dober gospodar na kmetijskih zemljiščih v rabi izvaja najnujnejše ukrepe v okviru ustrezne tehnologije, zlasti s tem, da redno obdeluje in vzdržuje kmetijska zemljišča, in da v primeru svoje nezmožnosti za delo ali daljše odsotnosti poskrbi za ustrezno obdelavo zemljišč. To, da se opravljanje kmetijske dejavnosti veže na obstoj katastrskega dohodka lastnika zemljišča, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-283/99-28 z dne 20. 3. 2003, kjer je odločilo, da 1. odstavek 8. člena, oziroma 1. alinea 1. odstavka 9. člena ter 2. in 4. odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da ni mogoče slediti stališču, da naj bi bile obvezne članice samo tiste fizične osebe, ki jim pomeni opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti eksistenčno podlago oziroma pretežni ali osnovni del za preživljanje. ZKGZ veže članstvo fizičnih oseb na opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti na pogoj, da katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč dosega določeno višino katastrskega dohodka, oziroma na pogoj, da so pokojninsko zavarovani kot kmetje. Za dosego ciljev zbornice je obvezna včlanitev vseh subjektov, ki opravljajo kmetijsko, gozdarsko in ribiško dejavnost, primeren ukrep. Spornemu posegu v svobodo ravnanja subjekta iz 1. alinee 8. člena v zvezi s 1. in 4. alineo 1. odstavka 9. člena ZKGZ ni mogoče oporekati nujnosti za uresničitev zasledovanih ciljev. Da bi dosegel reprezentativnost zbornice, je moral zakonodajalec zagotoviti, da bo vanjo vključenih čimveč navedenih subjektov. O tem vprašanju je bilo odločeno tudi v sodbi Upravnega sodišča RS, št. U 189/2002 z dne 4. 6. 2003, ki v obrazložitvi navaja, da to, da se sporne parcele uporablja v kmetijske namene, izhaja iz posestnih listov v priloženih upravnih spisih iz katerih je razvidno, da so zemljišča opredeljena s katastrsko kulturo in predmet odmere katastrskega dohodka. To pa pomeni, da te parcele niti po dejanski rabi niti v formalnem smislu niso izgubile statusa kmetijskih zemljišč. Zato tožnik, tudi če se sklicuje na razvrstitev parcel po planskem aktu v stavbne parcele ne more biti uspešen s takimi ugovori. Zemljišče na katerem se opravlja kmetijska dejavnost je torej vsako zemljišče, ki ima katastrsko kulturo in je predmet odmere katastrskega dohodka. Iz vsega navedenega torej izhaja, da se za vsako fizično osebo, ki je lastnik kmetijskega zemljišča šteje, da opravlja kmetijsko dejavnost, saj je dolžna poskrbeti za obdelavo zemljišč po ZKZ in je to, da je iz tega naslova pridobila dohodek presumira po ZUKD, zato je tudi zavezanka za davek od dohodka iz kmetijstva po ZDoh. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa, je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je tožnik »obvezen« član Kmetijsko gozdarske zbornice (v nadaljevanju Zbornica) in kot tak dolžan plačevati članarino.

Obvezni člani zbornice so fizične in pravne osebe, ki so določene z Zakonom o kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (1. odstavek 8. člena ZKGZ, Uradni list RS, št. 41/99), ob tem, da so lahko prostovoljni člani zbornice tudi druge pravne in fizične osebe. Fizične osebe, obvezni člani zbornice, so določeni v 9. členu ZKGZ. Kot ugotavlja tožena stranka, tožnik izpolnjuje vse pogoje iz 1. alinee 1. odstavka 9. člena ZKGZ, ki določa, da prvo volilno skupino sestavljajo fizične osebe, če kot lastniki, zakupniki, uživalci, imetniki pravice uporabe ali uporabniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in katastrski dohodek teh kmetijskih in gozdnih zemljišč dosega v letu 1998 najmanj 20.000,00 SIT, ta znesek pa se valorizira v skladu s splošnimi predpisi o ugotavljanju katastrskega dohodka. Iz citirane določbe jasno izhaja, da so obvezni člani zbornice fizične osebe, ki se v določeni pravni povezavi z zemljiščem (lastniki, zakupniki itd.). Kumulativno pa morata biti izpolnjena še dva pogoja in sicer, da za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in da katastrski dohodek dosega določeno višino. Tožnik ves čas zatrjuje, da se s kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnostjo ne ukvarja, vendar tožena stranka zatrjuje, da to dejstvo na obvezno članstvo v Zbornici in s tem povezano obveznost plačevanje prispevka, ne vpliva. Tako stališče tožene stranke je po presoji sodišča zmotno. Kaj je katastrski dohodek in za kaj se višina katastrskega dohodka vse uporablja tožena stranka sicer povsem pravilno ugotavlja v izpodbijani odločbi in nato v odgovoru na tožbo. Vendar če bi zakonodajalec želel vezati obvezno članstvo v zbornici izključno na katastrski dohodek oziroma določeno višino le-tega, bi tako tudi navedel v zakonu in nebi postavljal še dodatnega pogoja (opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti za svoj račun). Stališče, kot ga zagovarja tožena stranka pa bi tako lahko pomenilo, da je na podlagi »istega« zemljišča, več fizičnih oseb obveznih članov Zbornice in seveda bi bili kot taki dolžni plačevati članarino Zbornici, kot jih zavezuje 22. člen ZKGZ.

Kar se tiče odločbe Ustavnega sodišča RS opravilna številka U-I-83/99, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišče ugotavlja, da je z navedeno odločbo Ustavno sodišče res ugotovilo, da (med drugim) 1. odstavek 9. člena ni v neskladju z Ustavo RS. V odločbi Ustavno sodišče ugotavlja, da je Kmetijsko gozdarska zbornica ustanovljena z zakonom kot oseba javnega prava. Obvezno članstvo v KGZ in obvezno plačevanje članarine zagotavljata uresničevanje njenih temeljnih nalog, ki so določene v 1. odstavku 4. člena ZKGZ. Brez obveznega članstva bi grozila nevarnost, da bi se članski krog zmanjšal, Zbornica pa bi pri sprejemanju gospodarskega življenja na področju kmetijstva in gozdarstva v državi izgubila transparentnost. Prek obveznega članstva so tudi zagotovljeni verodostojnost dela Zbornice ter njena strokovnost in objektivnost, kar je bistvo zbornične neodvisnosti. Ustavno sodišče sicer res navaja (kar izrecno poudarja tožena stranka v odgovoru na tožbo), da ni mogoče slediti stališču prvega pobudnika, da naj bi bile obvezne članice samo tiste fizične osebe, ki jim pomeni opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti eksistenčno podlago oziroma pretežni ali osnovni vir za preživljanje. Ustavno sodišče nadalje navaja, da ZKGZ veže članstvo fizičnih oseb na opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti na pogoj, da katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč dosega določeno višino katastrskega dohodka, oziroma na pogoj, da so pokojninsko zavarovani kot kmetje ter da je za dosego ciljev Zbornice obvezna včlanitev vseh subjektov, ki opravljajo kmetijsko, gozdarsko in ribiško dejavnost, primeren ukrep. Iz navedenega torej ne izhaja, da bi za obvezno včlanitev v Zbornico zadostovala samo določena višina katastrskega dohodka, pač pa zgolj to, da obvezni člani niso samo tiste fizične osebe, ki jim pomeni opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti eksistenčno podlago oziroma pretežni ali osnovni vir za preživljanje, temveč so obvezni člani vsi subjekti, ki opravljajo kmetijsko oziroma ribiško dejavnost (in seveda katerih katastrski dohodek dosega določeno višino).

Po mnenju tožene stranke se za vsako fizično osebo, ki je lastnik kmetijskega zemljišče šteje, da opravlja kmetijsko dejavnost, saj je dolžna poskrbeti za obdelavo zemljišča po Zakonu o kmetijskih zemljiščih in se to, da je iz tega naslova pridobila dohodek presumira po Zakonu o ugotavljanju katastrskega dohodka. Dolžnost obdelave kmetijskega zemljišča naj bi bila določena v 1. odstavku 7. člena ZKZ in v 3. členu Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar. Po presoji sodišča pa dolžnosti, ki izhajajo iz navedenih določb, ne morejo biti podlaga za presumpcijo, da lastnik zemljišča tudi dejansko opravlja kmetijsko dejavnost na določenem zemljišču. Če nekdo ne obdeluje zemljišča oziroma ga ne obdeluje na način, kot to določa zakon ali drug predpis, so pristojni organi dolžni ustrezno ukrepati, seveda če so taki ukrepi predvideni. Zato sodišče šteje za irelevantne tudi navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 189/2002 in na podlagi katere tožena stranka zaključuje, da je zemljišče na katerem se opravlja kmetijska dejavnost vsako zemljišče, ki ima katastrsko kulturo in je predmet odmere katastrskega dohodka.

Sodišče torej zaključuje, da za »obvezno« članstvo v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije po 1. alinei 1. odstavka 9. člena ZKGZ ne zadostuje zgolj določena višina katastrskega dohodka, temveč mora obstajati še dodaten pogoj, in sicer da lastnik, zakupnik, uživalec, imetnik pravice uporabe ali uporabnik kmetijskih zemljišč in gozdov na območju RS za svoj račun opravlja kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost. V obravnavanem primeru tožena stranka oziroma prvostopni organ, nista ugotavljala, ali tožnik opravlja kmetijsko dejavnost za svoj račun. Dejansko stanje je torej pomanjkljivo ugotovljeno, posledično pa je seveda vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava. Sodišče je zato tožbi, na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je o zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka odločilo tako, kot je razvidno iz 2. točke izreka te sodne odločbe.