Jedro

Izguba zavarovalnih pravic, če je zavarovanec pod vplivom alkohola, se domneva, na tožencu pa je trditveno in dokazno breme neobstoja vzročne zveze med nesrečo in alkoholom. Nikakor torej ni sodišče tisto, ki bi bilo dolžno samo ugotavljati, kaj vse bi bilo lahko vzrok za nesrečo in v kakšni meri je alkohol vplival na toženčevo presojo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan toženec v roku 15 dni tožeči stranki plačati 255.024,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 36.328,00 SIT za čas od 11.02.2003 dalje in od zneska 218.696,00 SIT za čas od 13.02.2003 dalje, dolžan pa ji je povrniti tudi pravdne stroške v znesku 43.480,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo , da je do prometne nesreče prišlo po izključni krivdi toženca, ki hitrosti svojega vozila ni prilagodil razmeram na cesti ter je napačno ocenil, da bo svoje vozilo lahko pravočasno ustavil pred semaforjem, vzrok za tako napačno oceno pa je iskati v njegovi vinjenosti.

V skladu s splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti je prvostopenjsko sodišče tako zaključilo, da je toženec izgubil zavarovalne pravice, zaradi česar je dolžan tožeči stranki povrniti znesek, ki ga je izplačala lastnici motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov vključno s stroški pritožbe. V pritožbi toženec navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj je toženec v pravdi zatrjeval, da za nesrečo ni kriv, ker takega poteka dogodkov ni mogel pričakovati in mu zato ni mogoče očitati kršitve določb ZVCP. Nenadna ustavitev vozila pred njim v kombinaciji s spolzkim in mokrim voziščem po mnenju pritožbe ni ovira, ki bi jo voznik v prometu mogel pričakovati, sodišče pa je tudi zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem, s pomočjo katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da tožencu krivde za nastalo nezgodo ne gre pripisati. Pritožba nadalje navaja, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri toženčevega ugovora, da kljub prisotnosti alkohola ni prišlo do izgube zavarovalnih pravic, saj med alkoholiziranostjo in nesrečo ni podana vzročna zveza in bi do nesreče prišlo tudi, če bi bil toženec popolnoma trezen. Razlogi sodišča, da je do nesreče prišlo po toženčevi krivdi, ker hitrosti vozila ni prilagodil razmeram na cesti, to napačno oceno pa je iskati v njegovem psihofizičnem stanju oziroma vinjenosti, so po mnenju pritožbe neprepričljivi, nejasni in pavšalni. Pritožba nadalje navaja, da je za škodo vzročen samo tisti dogodek, ki lahko po svoji naravi in po rednem teku stvari pripelje do nastanka škode, dejstvo, da je bil toženec alkoholiziran, pa še ne kaže, da je avtomatično prišlo do izgube zavarovalnih pravic, temveč bi bilo potrebno ugotoviti dejanje oziroma opustitev, zaradi katere je do nesreče prišlo oziroma obstoj razlogov za voznikovo odgovornost. Pritožba poudarja, da se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo, ampak je zgolj na kratko zaključilo, da je vzrok za nesrečo pač iskati v alkoholu, čeprav bi moralo ugotoviti, ali je alkohol sploh kaj vplival na toženčevo presojo. Nenazadnje pritožba še izpostavlja, da toženec trpi za duševno boleznijo – paranoidno shizofrenijo – in je torej paleta vzrokov, ki so možni vzroki za nesrečo, zelo široka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okoliščin spora pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo takih kršitev postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

V predmetni zadevi je pravna podlaga tožbenega zahtevka kršitev toženčeve obveznosti iz zavarovalne pogodbe in izguba zavarovalnih pravic iz obveznega avtomobilskega zavarovanja zaradi alkoholiziranosti. Ta domneva, ki izhaja iz 3. točke 1. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (priloga A 10), je sicer izpodbojna, torej je možno dokazovanje, da nastanek škode ni bil v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo, vendar je dokazno breme na strani tožene stranke (2. odstavek 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Toženec tekom predmetnega postopka nikoli ni trdil, da ni bil pod vplivom alkohola (sodišče prve stopnje je v zvezi s tem prepričljivo ugotovilo, da je imel toženec v izdihanem zraku 1,16 g alkohola/kg krvi, v krvi pa 0,80 grama/kg krvi), glede neobstoja vzročne zveze pa je le pavšalno navajal, da je bilo cestišče mokro, asfalt slab ter da se je vozilo pred njim nenadoma ustavilo pred rumeno lučjo na semaforju, česar ni pričakoval. Slednjo trditev sta po prepričljivih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča v celoti ovrgli izpovedi obeh voznikov, ki sta bila udeležena v prometni nesreči in ki sta izpovedala, da sta v trenutku trčenja že stala pred rdečo lučjo na semaforju. Na podlagi teh izpovedi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni šlo za nepričakovano oviro, kot je zatrjeval toženec. Pritožba tak zaključek sicer prereka, vendar pa istočasno ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja glede poteka prometne nesreče, zato v tem delu ne more omajati ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Prav tako neutemeljeno pritožba izpostavlja dejstvo, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben, saj so ostali izvedeni dokazi dali dovolj podlage za popolno ugotovitev dejanskega stanja v predmetni zadevi. Pritožba ni utemeljena niti v delu, ko pravi, da se je sodišče zadovoljilo s pavšalno ugotovitvijo, da je bil alkohol vzrok za nesrečo, medtem ko bi moralo raziskati možne vzroke za nesrečo. Kot je bilo že obrazloženo, se izguba zavarovalnih pravic, če je zavarovanec pod vplivom alkohola, domneva, na tožencu pa je trditveno in dokazno breme neobstoja vzročne zveze med nesrečo in alkoholom. Nikakor torej ni sodišče tisto, ki bi bilo dolžno samo ugotavljati, kaj vse bi bilo lahko vzrok za nesrečo in v kakšni meri je alkohol vplival na toženčevo presojo, kot to zmotno meni pritožba. Na naroku za glavno obravnavo je sicer tožena stranka omenila toženčevo bolezen, ki jo tudi pritožba smiselno navaja kot možen vzrok za nesrečo, vendar pa so bile te trditve (prav tako kot pritožbene navedbe) zgolj pavšalne in kot take po oceni pritožbenega sodišča niso mogle predstavljati relevantnih navedb za ekskulpacijo tožene stranke.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).