Jedro

Presoja obstoja ovire po 1. tč. 1. odst. 19. čl. ZDen je odvisna od vprašanja, ali je nepremičnina, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, v času uveljavitve ZDen služila za opravljanje javne službe. Dejavnost gasilskega društva kot družbene organizacije (75. čl. Ustave SRS iz leta 1974) se šteje za javno službo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 17.5.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo občine z dne 13.10.1993 in zadevo vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ z navedeno odločbo zavrnil zahtevo za denacionalizacijo poslovnega prostora v pritličju stavbe, ker je ugotovil, da za vračilo nepremičnine obstaja ovira iz 1. točke prvega odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen). Prvostopni organ je zahtevo zavrnil ne da bi pred tem ugotovil, v čigavo premoženje sodi prostor, ki je predmet odločanja. Od tega vprašanja je v postopku denacionalizacije odvisen odgovor ali je vračilo nepremičnine v naravi sploh mogoče, kot tudi presoja obstoja ovir po 19. členu in 20. členu ZDen za vračilo nepremičnine v last in posest. Tega pravno pomembnega dejstva prvostopni organ pred izdajo odločbe o denacionalizaciji ni ugotovil in je zato v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V obravnavani zadevi prostore, ki so predmet denacionalizacije, zaseda gasilstvo društvo. Nekaterim društvom je bil v prejšnji ustavni ureditvi (75. člen ustave SRS) zaradi posebnega družbenega pomena lahko priznan položaj družbene organizacije, kar jim je omogočalo pridobivanje družbenih sredstev in njihovo uporabo in razpolaganje za uresničevanje društvenih in širših družbenih ciljev. Navedeno pa upoštevaje splošne določbe zakona o društvih ne pomeni, da je v postopku denacionalizacije gasilskemu društvu mogoče priznati položaj javne službe v smislu 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, kot je to v odločbi storil prvostopni upravni organ. Ta je namreč tožniku priznal položaj javne službe. Tožena stranka pri tem navaja, da zakon o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91) med nosilci zaščite in reševanja pred požari sicer res omenja tudi gasilske enote, vendar tiste, ki se organizirajo po predpisih o zavodih, torej poklicne gasilske enote. Tožnik pa takega statusa nima. Krajevna skupnost je s pogodbo z dne 24.8.1978 Gasilskemu društvu dovolila brezplačno uporabo prostorov v hiši in njihovo adaptacijo ter se za primer razveljavitve pogodbe obvezala, da mu bo povrnila stroške adaptacije. Po oceni tožene stranke je glede na prej navedeno treba šteti, da na prostorih, ki so predmet odločanja, obstaja najemu podobno razmerje. Po določbi 30. člena ZDen se za vračanje najemnih poslovnih zgradb in poslovnih prostorov smiselno uporabljajo določbe ZDen, ki se nanašajo na vračanje stanovanjskih hiš in stanovanj. Stanovanjske hiše in stanovanja, glede katerih obstoji najemno ali temu podobno razmerje, se vračajo z vzpostavitvijo lastninske pravice na teh nepremičninah (2. odstavek 29. člena ZDen).

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da omenjeni poslovni prostor uporablja izključno tožnik in da nadomestnega prostora v vasi ni, razen če bi zgradil nov objekt, vendar tega nista sposobna finančno pokriti niti tožnik niti Krajevna skupnost. Z vrnitvijo omenjenega poslovnega prostora v last denacionalizacijskih upravičencev bi tožnik moral plačevati najemnino, česar pa kot prostovoljno gasilsko društvo ne bi zmogel. Stališče tožene stranke, da gasilska dejavnost prostovoljnega gasilskega društva ni javna služba in da društvo ni lastnik navedenega poslovnega prostora je nesprejemljivo. Glede statusa javne službe se tožena stranka sklicuje le na določbe zakona o obrambi in zaščiti iz leta 1991, ne pa na določbe zakona o gasilstvu. Ta zakon dejavnost prostovoljne gasilske enote v gasilskem društvu opredeljuje ob določenih zakonskih pogojih za javno službo (16. člen). Tožnik meni, da izpolnjuje vse pogoje za opravljanje javne službe in da jo že ves čas tudi dejansko opravlja (ima vozila in tehnična sredstva, usposobljene in opremljene operativce s poveljstvom, udeležuje se tekmovanj z več desetinami, večkrat je bil udeležen pri gašenju požarov, aktivno sodeluje z Občinsko gasilsko zvezo in njenim poveljstvom). Res je sicer, da pogodba iz leta 1978, na katero se tožena stranka sklicuje, govori o brezplačni uporabi za nedoločen čas, ne pa o pravici uporabe, vendar je pri tem treba upoštevati dejstvo, da se v tistem času sploh ni postavljalo vprašanje, čigav je prostor, saj je bilo tedaj vse le družbena lastnina.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve, vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga da zavrne tožbo.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo navajata, da izpodbijana odločba ni dokončni posamični akt, zoper katerega je možen upravni spor, zato bi bilo potrebno tožbo zavreči. Tožnik tudi ni aktivno legitimirana stranka za vložitev tožbe, ker je nepremičnina, ki je predmet spora, v zemljiški knjigi vpisana kot družbena lastnina v uporabi Občine. Navajata tudi, da tožnik dejansko uporablja le prostor (garažo), ki meri cca 80 m2. Tudi navedba v tožbi o finančni nesposobnosti tožnika ni popolnoma resnična, saj je tožnik lastnik prostorov v prvem nadstropju te stavbe, ki prav gotovo niso nujno potrebni za neovirano poslovanje društva. S prodajo teh prostorov (cca 90m2) bi lahko dobil dovolj sredstev za postavitev novega nadomestnega objekta. Na relaciji ... so tri gasilska društva in kraj s približno 270 prebivalci je najmanjši izmed krajev na tej relaciji, ki tudi imajo gasilska društva. Neopravičeno je tudi tožnikovo sklicevanje na zakon o gasilstvu, ki je začel veljati 14.1.1994, torej že po izdaji prvostopne odločbe.

Tožba je utemeljena.

Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je presoja ovir po 19. členu ZDen za vračilo nepremičnine v naravi odvisna od okoliščine, v čigavo premoženje nepremičnina sodi, po mnenju sodišča, nima pravne podlage. Določba 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Iz navedenega torej izhaja, da nepremičnine ni mogoče vrniti: - če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali javnih služb, - če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali - če bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški.

Torej presoja obstoja ovire po 1. točki 1. odstavka 19. člena ni odvisna od vprašanja, v čigavo premoženje ta nepremičnina spada, kot to trdi tožena stranka, ampak od vprašanja, ali ta nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti javne službe. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da opravljanje dejavnosti gasilskega društva ne sodi v javno službo. Navaja, da je bil po prejšnji ustavni ureditvi (75. člen ustave SRS iz leta 1974), zaradi posebnega družbenega pomena lahko društvu priznan položaj družbene organizacije, kar pa mu je omogočalo le pridobivanje družbenih sredstev in njihovo uporabo ter razpolaganje za uresničevanje društvenih in širših družbenih ciljev. Ob tem se tožena stranka sklicuje še na zakon o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91), ki naj bi med nosilce zaščite in reševanja pred požari štel sicer tudi gasilske enote, vendar le tiste, ki se organizirajo po predpisih o zavodih, torej poklicne gasilske enote. Sodišče se z navedenim stališčem tožene stranke ne strinja. Zakon o obrambi in zaščiti res v 100. členu določa to, kar v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka, vendar ta zakon v 90. členu tudi navaja, da zaščito pred požari in gašenje požarov ureja poseben zakon, kar dejansko pomeni, da je treba pri presoji vprašanja ali se dejavnost gasilskega društva šteje za javno službo upoštevati predvsem materialni zakon, ki to področje ureja, to pa je zakon o varstvu pred požarom (Uradni list SRS, št. 2/76 in 15/84), ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe. Ta zakon določa, da je varstvo pred požarom dejavnost posebnega družbenega pomena (2. člen), da se za gasilske organizacije po tem zakonu štejejo društva in njihove zveze (5. člen), da gasilska društva in njihove zveze lahko kot družbene organizacije pridobivajo sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev in razpolagajo z njimi v skladu s svojim statutom in zakonom (49. člen) ter določa, da se družbeni interesi za potrebe po varstvu pred požarom uresničujejo v samoupravni interesni skupnosti za varstvo pred požarom (36. člen). Iz navedenih zakonskih določb, ter določbe 64. člena zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91), po kateri se do opredelitve javnih služb s posebnimi zakoni ter občinskimi oziroma mestnimi odloki, za javne službe štejejo dejavnosti oziroma zadeve, ki so z zakonom ali odlokom skupščine družbenopolitične skupnosti, ki temelji na zakonu, določene kot dejavnosti oziroma zadeve posebnega družbenega pomena, izhaja, da se dejavnost gasilskega društva kot družbene organizacije, šteje za javno službo in jo je kot tako treba upoštevati tudi pri presoji obstoja ovir po že navedenem 19. členu ZDen. Ob navedenem pa sodišče opozarja še na določbe posebnih zakonov, ki sicer ob izdaji prvostopne odločbe res še nista veljala, vendar je nanju, glede na prej navedeno določbo 64. člena zakona o zavodih treba opozoriti. To je zakon o gasilstvu (Uradni list RS, št. 71/93), ki v 16. členu določa, da prostovoljne gasilske enote v gasilskih društvih opravljajo javno službo, če izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje in če jih za opravljanje javne službe določi pristojni organ lokalne skupnosti, ter zakon o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št. 71/91), ki v 3. členu določa, da zakon določa dejavnost, ki jo opravljajo gasilske enote kot obvezno javno službo ter da zakon oziroma predpis lokalne skupnosti določa dejavnosti varstva pred požarom, ki se opravljajo kot neobvezne javne službe.

Ker je glede na navedeno sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba iz materialnopravnih razlogov nezakonita, je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Po določbi 62. člena ZUS je tožena stranka pri izdaji novega upravnega akta dolžna upoštevati mnenje sodišča v tej sodbi.