Jedro

Toženec, ki v sporu ni uspel, je dolžan stroške, odmerjene v korist tožnika, plačati na poseben račun sodišča. Terjatev iz naslova stroškov postopka, odmerjenih v korist stranke, ki je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko Slovenijo do višine, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči (46. čl. ZBPP). O stroških v korist tožnika, ki je upravičenec do BPP, mora sodišče odločiti z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se zamudna sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških postopka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača 25.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19.4.2004 do plačila, pristojnim institucijam pa vse davke in prispevke, ki jih plačuje delodajalec. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku poravna stroške postopka, kot bo odločeno z odločbo opr. št. Bpp 207/2004, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2004 do plačila.

Zoper "sodbe" se laično pritožuje toženec, ki navaja, da je tožnik zapustil delovno mesto in se sprehajal po trgovini, medtem pa mu je nekdo odtujil magnetno tablo "TAXI", kar je nato sam prijavil policiji. S tožnikom je imel tudi sicer probleme.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in sicer glede pravilne uporabe materialnega prava in glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Iz laične pritožbe ni točno razvidno, iz katerih razlogov toženec izpodbija zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje strank v pravnem pouku sicer ni opozorilo, da je pritožba zoper zamudno sodbo omejena le na uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa to izhaja iz 2. odstavka 338. člena ZPP, zato pritožbenih razlogov, v kolikor se nanašajo na dejansko stanje, ni mogoče upoštevati.

Sodišče prve stopnje je o zahtevku odločilo z zamudno sodbo, kar izhaja iz uvoda odločbe. Zamudna sodba vsebuje tudi izrek o stroških postopka. Ne glede na nedosleden izrek (sodišče prve stopnje je o stroških "sklepalo", čeprav je v uvodu navedlo le "zamudno sodbo"), je pritožbeno sodišče zamudno sodbo, katere sestavni del je tudi izrek o stroških postopka, preizkusilo v celoti, vključno s stroškovnim delom.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v zvezi s prisojenim zneskom v višini 25.450,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo. Za izdajo zamudne sodbe so bili izpolnjeni pogoji, ki jih določa

318. člen ZPP, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Utemeljenost zahtevka izhaja iz navedb v tožbi, dejstva, na katera opira tožnik svoj zahtevek pa niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pri odločitvi o stroških postopka pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Tožniku je bila v okviru brezplačne pravne pomoči dodeljena pooblaščenka, katere stroški zastopanja se krijejo iz proračuna Republike Slovenije (44. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP, Ur.l. RS št. 96/2004, uradno prečiščeno besedilo). To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno brezplačno zastopanje, zato sam stroškov s tem ni imel. Toženec, ki v sporu ni uspel, je dolžan stroške, odmerjene v korist tožnika, plačati na poseben račun sodišča, saj terjatev iz naslova stroškov postopka, odmerjenih v korist stranke, ki je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko Slovenijo do višine, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči (46. člen ZBPP). Stroške, ki se prisojajo v korist tožnika, bi moralo zato sodišče prve stopnje odmeriti in o njih odločiti. V izpodbijani zamudni sodbi se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na odločbo, ki bo izdana v postopku brezplačne pravne pomoči. Taka odločba se izda le za odvetnika, ki je stranko zastopal in se nobeni od strank ne vroči - zato toženec niti ne more vedeti, kolikšni stroški so bili (ali bodo) izplačani iz nalova brezplačne pravne pomoči oz. koliko je dolžan plačati. Glede na določbo 47. člena ZBPP bi morala biti tožencu dana možnost, da obveznost iz naslova stroškov postopka prostovoljno izpolni. To pa mu ni omogočeno, če ne ve, koliko in kam je dolžan plačati. Odločitve o stroških postopka sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo oz. je v obrazložitvi zamudne sodbe ni niti omenilo.

Zato je pritožbeno sodišče del zamudne sodbe o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odmeri potrebne stroške zastopanja (v skladu s stroški, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči) in jih naloži v plačilo toženi stranki, ki mora te stroške plačati na poseben račun sodišča (ki mora biti v izreku naveden).