Jedro

V denacionalizacijskih postopkih, za katere je pristojno nepravdno sodišče, je pravni temelj za odločitev o stroških postopka podan v 104. členu ZNP.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v 2., 3., 4. in 6. točki izreka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej ugotovilo, da je pravni temelj za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi kupne pogodbe z dne 23. junija 1956, Dn 220/59 v zvezi z izjavo podano pri Okrajnem sodišču v Trbovljah pod opr.št IR 258/95 z dne 2.4.1959, v smislu 5. člena ZDEN podan. Nato je odločilo, da so upravičenke A.P., H.M., F.K. in H.P. upravičene do odškodnine za nepremičnine in pritikline, ki so bile podržavljene na podlagi v 1. točki navedenega pravnega posla v višini 57.290 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Nasprotnemu udeležencu Slovenski odškodninski družbi d.d. je zato naložilo, naj poooblaščenki predlagateljev M.B. izroči obveznice iz 2. točke sklepa in sicer v treh mesecih. Višji zahtevek za denacionalizacijo je sodišče zavrnilo ter odločilo, da Okrajno sodišče v Trbovljah ni pristojno za denacionalizacijo premoženja, ki ni bilo predmet v 1. točki tega sklepa navedenega pravnega posla, zato bo po pravnomočnosti tega sklepa ta del zahtevka odstopljen v reševanje Upravni enoti v Trbovljah. Nasprotnemu udeležencu je sodišče naložilo, naj predlagateljem povrne del pravdnih stroškov v znesku 31.358,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila. Umik zahteve zoper Občino Trbovlje je sodišče vzelo na znanje in glede navedene nasprotne udeleženke nepravdni postopek končalo. Zoper sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožujejo predlagatelji. Sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da so sodišču prve stopnje podali pripombe na izvedensko mnenje in predlagali njegovo dopolnitev, vendar sodišče temu predlogu ni ugodilo. Predlagatelji so namreč izvedencu predložili projektno dokumentacijo, ki so jo pridobili v Zgodovinskem muzeju Celje, vendar naj bi izvedenec te dokumente pregledal površno. Opozorjajo predvsem na posnetek stanja iz leta 1943, ki obenem pove tudi to, kakšno je bilo stanje objekta leta 1924. Izvedenec je izdelal cenitveno poročilo na podlagi projekta označenega s številko 1, moral pa bi izdelati poročilo na podlagi izvedenega stanja, ki je prikazano na projekta s številko 2. To je pomembno zaradi večjih mer objekta, kot jih je upošteval izvedenec, obsega prostorov ter starosti objekta (poslopje je bilo zgrajeno leta 1924 in ne 1922). Ker je izvedenec napačno povzel dimenzije, je posledično napačno izpolnil tudi tabelo točkovanja. Nadalje navajajo, da je izvedenčeva ocena parcel 390/2 in 388/1 za kmetijska zemljišča, napačna. Priča J.B. je izpovedal, da je bilo gospodarsko poslopje, ki je ležalo neposredno ob žagi opremljeno z vodovodno in električno instalacijo ter povezano z javno cesto. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa se pritožuje tudi druga nasprotna udeleženka s predlogom, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen. Na dan izdaje izpodbijanega sklepa je bilo namreč razmerje med DEM in $ takšno, da bi valorizirana vrednost kupnine znašala 61.560 DEM. Pritožnik nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, pri čimer izpostavlja predvsem to, da v nepravdnem postopku merilo za porazdelitev stroškov ni uspeh marveč interes za postopek. Praviloma pa mora vsaka stranka trpeti svoje stroške. Glede na to, da stroške izvedenine trpijo v upravnih postopkih denacionalizacijski upravičenci, so v nepravdnem postopku neupravičeno privilegirani. Nazadnje pa pritožba opozarja na to, da so tri izmed štirih upravičenk že umrle in bi moralo sodišče postaviti skrbnika za posebne primere (67. člen ZDEN). Izrek, da je SOD dolžna obveznice izročiti pooblaščenki predlagteljev je napačen, saj iz spisa ni razvidno da bi bila le-ta skrbnica v smislu 67. člena ZDEN. Pritožbi sta utemeljeni. O pritožbi predlagateljev: Pritožniki svojo pritožbo v večjem delu opirajo na grajo izvedenskega mnenja. Le-ta je neupoštevna, kolikor je predlagatelji niso podali že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tudi za dokaz z izvedencem namreč veljajo splošna pravila o dokazovanju in o prekluziji (286. člen Zakona o pravdnem posotpku - ZPP, ki se smiselno uporablja v skladu s 37. členom Zakona nepravdnem postopku - ZNP). Dokaz z izvedencem je bil v tem postopku izveden v skladu z možnostjo, ki jo predvideva določilo 253. člena ZPP. Sodišče je namreč odločilo, naj izvedenec poda pisno mnenje, nato pa je ta pisni izvid vročilo strankam. Na naroku, na katerem je sodišče dokaz z izvedenskim mnenjem tudi formalno izvedlo, so se imele stranke možnost o le-tem izjasniti. Predlagatelji so tako zatrjevali, da je treba pri cenitvi parcel 390/2 in 388/1, vl.št. xxx k.o. T. upoštevati, da gre za stavbno zemljišče, ki je komunalno opremljeno. Ob tem so navajali, da je do navedenih parcel vodila javna pot, na njih pa je bila tudi elektrika in voda. Sodišče tega ugovora vsebinsko ni obravnavalo, marveč je v razlogih sodbe navedlo zgolj splošna merila, po katerih se presoja, ali je neko zemljišče komunalno opremeljeno ali ne, nato pa preprosto zaključilo, da gre v konkretnem primeru za zemljišče, ki ni bilo komunalno opremljeno, o ugovoru predlagateljev pa je reklo, da nima opore v dokaznem gradivu. Predlagatelji to vprašanje vnovič izpostavljajo v pritožbi ter sodišču očitajo, da je slepo sledilo izvedencu, čeprav gre za pravno vprašanje. Pritožbeno sodišče s slednjim stališčem soglaša. Tudi v razlogih izpodbijane sodbe je, kot že rečeno, navedena pravna podlaga za opredelitev zemljišča, tisto, kar v razlogih manjka, pa je ugotovitev pravno odločilnih dejstev. Glede na to, da se predlagatelji z ocenjeno vrednostjo niso strinjali ter so pri tem navedli tudi razloge, na podlagi katerih menijo, da je izvedenčeva opredelitev zemljišča napačna, bi moralo sodišče prve stopnje to vprašanje razčistiti in obravnavati, ne pa se preprosto opreti na izvedenčev sklep. Posplošena zavrnitev obrazloženih navedb predlagateljev, zato predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo razveljavitev zavrnilnega dela izpodbijanega sklepa (4. točka izreka). Vse ostale pritožbene navedbe, ki prav tako grajajo izvedensko mnenje, pa so prepozne. Predlagatelji svojih dejanskih navedb v zvezi s tem niso podali na naroku pred sodiščem prve stopnje, čeprav so bili z cenitvenim poročilom pravočasno seznanjeni. Takšne pritožbene novote pa so v skladu s 337. členom ZPP neupoštevne. Pritožniki utemeljeno izpodbijajo pravilnost odločitve o stroških postopka. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da je treba v denacionalizacijskih postopkih, ki se vodijo pred nepravdnim sodiščem, odločiti o stroških na podlagi 104. in ne 35. člena ZNP. Določba 35. člena ZNP je splošno pravilo, ki velja v vseh nepravdnih postopkih, kadar ni določeno drugače. V večini nepravdnih postopkov namreč ne gre za to, katera stranka bo v postopku uspela, ampak je odločilen interes udeležencev za ureditev njihovih pravnih razmerij. 10. poglavje ZNP opredeljuje pravila posebne vrste nepravdnega postopka, t.j. postopek za določitev odškodnine. Pravilo iz 104. člena tako določa izjemo od splošnega pravila o stroških, vsebovanega v 1. odstavku 35. člena in pravi, da stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Ratio legis te določbe je jasen: stroške vzpostavitve stanja, kakršno je bilo pred povzročitvijo škode, naj trpi tisti, iz katerega pravne in dejanske sfere izvira razlog za njen nastanek. V denacionalizacijskih postopkih gre ravno za takšen primer. Pravilnost takšnega stališča še dodatno utrjuje načelno pravno mnenje, ki ga je na občni seji dne 21. in 22.12.1993 sprejelo vrhovno sodišče in se nanaša na analogen primer, ko sodišče odloča o vračanju zaplenjenega premoženja na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS. V razlogih je navedeno, da gre za postopek, ki je po vsebini najbližji razlastitvenemu postopku in je zato treba o stroških postopka odločiti na podlagi 104. člena ZNP. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v 6. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP), o stroških postopka pa bo lahko dokončno odločeno šele s končno odločbo. O pritožbi Slovenske odškodninske družbe: Pritožba je utemeljena v delu, ko opozarja na nepravilno uporabo Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Ur.l. 24/92 - 33/96). Ta namreč v drugem odstavku 4. člena določa, da se denarna vrednost, ki je na podlagi odredbe izračunana v ameriških dolarjih, pretvori v tolarsko pritovrednost po srednjem tečaju banke Slovenije na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Ker se po 45. členu Zakona o denacionalizaciji - ZDEN za plačevanje odškodnine izdajo obveznice, te pa so po 2. odstavku navedene določbe nominirane v nemških markah, je pretvorbo iz dolarskega zneska v znesek nemških mark glede vrednosti kupnine, ki se od odškodnine v obveznicah odšteva, treba v skladu z odredbo, opraviti na dan izdaje odločbe (takšno odločitev narekuje tudi 12. člen Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad - Ur.l. 61/96). Ker pa je sodišče prve stopnje uporabilo menjalni tečaj z dne 8.7.2000 in ne z dne 18.9.2000, ko je bila izdana odločba, je napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je tudi dejansko stanje (valorizirana vrednost kupnine) napačno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ugodilo in sklep v tem delu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje valorizirano kupnino pretvoriti v nemške marke na dan izdaje novega sklepa. Pritožba Slovenskega odškodninskega sklada zoper izrek o stroških je neutemeljena iz materialnopravnih razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi glede pritožbe predlagateljev. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sicer razveljavilo tudi v 3. točki izreka, ker je odločitev, vsebovana v njej, odvisna od odločitve v točki 2. Ker pa se nasprotna udeleženka zoper to posebej pritožuje, ji pritožbeno sodišče pojasnjuje, da za takšno pritožbo nima pravnega interesa. Njena dolžnost je izročiti obveznice, dejstvo, da naj jih izroči pooblaščenki predlagateljev, pa je stvar njihovega mandatnega razmerja. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep v 2., 3., 4. in 6. točki izreka. Napotki pritožbenega sodišča za novo sojenje pa so podani ob posameznih vprašanjih v obrazložitvi tega sklepa.