Jedro

Ključna procesna predpostavka je določena v petem odstavku 24. člena ZJU. Po tej določbi je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe pri delodajalcu, ki pa v tožnikovem primeru, kot pravilno izpostavlja tožena stranka, ni izpolnjena. Zoper izdane sklepe o delu plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela se tožnik ni pritožil, čeprav ga je tožena stranka o tem poučila. Priznanje (večje) mesečne delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela bi moral tožnik najprej uveljavljati pri toženi stranki skladno s 24. členom ZJU, da bi lahko na tej podlagi temeljil denarni zahtevek. Ker tega ni storil, ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijani del sodbe (ugodilni in stroškovni izrek) spremeni tako, da se v tem delu glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri obračunu in izplačilu dodatka k plači v znesku 4.713,05 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska od 6. 10. 2017." Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.233,15 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne zahtevek za povrnitev sodne takse v znesku 170,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 375,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da mora tožniku plačati prikrajšanje pri dodatku k plači v bruto znesku 4.713,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od ustreznega neto zneska od 6. 10. 2017 do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo razlike iz naslova dodatka do zneska 4.715,24 EUR. Odločilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožniku njegove stroške v znesku 1.430,51 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je naložilo toženi stranki, da mora tožniku povrniti strošek sodne takse v znesku 170,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka vlaga pritožbi zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter zoper sklep o povrnitvi sodne takse iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnik do plačila delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela upravičen le, če opravljeno delo presega pričakovane delovne rezultate in če so na voljo sredstva, ki so predvidena za nezasedena delovna mesta ali za posebne projekte (VIII Ips 11/2020). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so pogoji za izplačilo navedenega dela plače izpolnjeni že zgolj na podlagi dejstva opravljanja nalog iz delokroga drugega delovnega mesta. Sestavni del sklepov, na podlagi katerih je bil tožniku izplačan del plače iz naslova povečanega obsega dela, so pisni dogovori med njim in nadrejenim, ki vsebujejo dodatne naloge. Tožnik je vedel, na katere dodatne naloge iz naslova povečanega obsega dela se posamezni sklepi nanašajo, in bi se lahko pritožil. Ker ni izpodbijal nobenega od sklepov, čeprav je bil o tem poučen, so ti postali dokončni in pravnomočni. Zaradi pravnomočnosti sklepov tožnik ni upravičen do višjih zneskov iz tega naslova. Tudi v ostalih mesecih, ko tožnik tega dela plače ni prejel, ni upravičen do izplačila delovne uspešnosti, saj je predstojnik ocenil, da opravljeno delo v teh mesecih ni preseglo pričakovanih delovnih rezultatov. Sicer pa okoliščina, da je tožniku v posameznih mesecih izplačala del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ne dokazuje, da je tožnik tudi za ostale mesece, ko je bil dalj časa odsoten z dela, upravičen do dodatka v enakem ali celo najvišjem odstotku od osnovne plače. Pravno nevzdržno bi bilo stališče, da delodajalec nima pravice za vsak posamezni mesec odločiti o višini dela plače iz naslova povečanega obsega dela, saj to predpisuje prvi odstavek 5. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence. Plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela sicer predstavlja denarno terjatev, vendar je treba v zvezi z vprašanjem sodnega varstva upoštevati peti odstavek 24. člena Zakona o javnih uslužbencih. Izpodbija odločitev sodišča o stroških postopka in sklep o povrnitvi sodne takse.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbah, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Podlaga tožnikovega zahtevka so navedbe, da mu tožena stranka v obdobju od oktobra 2014 do septembra 2017, ko je nadomeščal odsotne javne uslužbence in opravljal naloge prekrškovnega organa, ni obračunala in izplačala prikrajšanja pri plači iz naslova dodatka k plači zaradi povečanega obsega dela. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu višji policist vodja izmene – pomočnik komandirja. Zatrjeval je, da je v določenih mesecih vtoževanega obdobja od tožene stranke prejel del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Za te mesece so bili tožniku na podlagi 22.e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in prvega odstavka 5. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 53/2008 in nasl. - Uredba) izdani sklepi, s katerimi je bilo odločeno, v kakšni višini prejme del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za posamezni mesec, tj. v odstotkih osnovne plače. Sestavni del teh sklepov so pisni dogovori med tožnikom in nadrejenim, v katerih so vsebinsko opredeljene naloge iz naslova povečanega obsega dela (nadomeščanje dalj časa odsotnih javnih uslužbencev, nezasedenosti delovnih mest oziroma obremenjenosti policijske postaje, kjer izvršuje naloge, ter opravljanje nalog prekrškovnega organa). Tožena stranka je te sklepe izvršila, kot izhaja iz tožnikovih plačilnih list, tožnik pa uveljavlja, da je upravičen do izplačila tega dela plače tudi v določenih mesecih (ko tega dela plače sploh ni prejel), oziroma da je bil v določenih mesecih, ko je prejel izplačilo tega dela plače, upravičen do višjih zneskov iz tega naslova.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev med drugim oprlo na 22.e člen ZSPJS. Ta v prvem odstavku omogoča izplačilo dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela javnemu uslužbencu za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Nanaša se na pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela, ki jo sprejme predstojnik za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora z javnim uslužbencem. Napotuje na Uredbo, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da o delu plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnega uslužbenca odloči predstojnik s sklepom.

8. Sodišče je navedlo, da je tožnik upravičen do navedenega dela plače, ker je v obdobju od 1. 1. 2015 do 30. 4. 2016 nadomeščal odsotne javne uslužbence in v celotnem vtoževanem obdobju opravljal naloge s področja prekrškov, ki ne spadajo v delokrog delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, čeprav je za priznanje pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost po navedeni določbi odločilno le, ali javni uslužbenec presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu (VIII Ips 11/2020 in VIII Ips 56/2020). Predvsem pa razlogovanje sodišča o opravljanju nekaterih nalog drugega delovnega mesta glede na predmet spora niti ni bistveno. V obravnavanem primeru tožnik ne zahteva plačila po dejanskem delu (ne zahteva izplačila razlike v plači za delovno mesto policijskega inšpektorja specialista), pač pa uveljavlja (večjo) mesečno delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Prvenstveno gre torej za spor o določitvi oziroma povečanju delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela po 22.e členu ZSPJS, ki predvideva predsodni postopek kot procesno predpostavko za vložitev tožbe (Pdp 746/2017), in šele v posledici tega za spor o višini denarne terjatve.

9. Ključna procesna predpostavka je določena v petem odstavku 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU). Po tej določbi je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe pri delodajalcu, ki pa v tožnikovem primeru, kot pravilno izpostavlja tožena stranka, ni izpolnjena. Zoper izdane sklepe o delu plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela se tožnik ni pritožil, čeprav ga je tožena stranka o tem poučila. Priznanje (večje) mesečne delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela bi moral tožnik najprej uveljavljati pri toženi stranki skladno s 24. členom ZJU, da bi lahko na tej podlagi temeljil denarni zahtevek. Ker tega ni storil, ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijani ugodilni del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

11. Zaradi spremenjene odločitve o utemeljenosti zahtevka je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o prvostopenjskih stroških. Toženi stranki je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP in v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) kot potrebne stroške priznalo: 180,00 EUR za odgovor na tožbo, 405,00 EUR za tri pripravljalne vloge, 30,00 EUR za vlogo z dne 29. 7. 2020, 180,00 EUR za zastopanje na prvem naroku in 180,00 EUR na nadaljnjih dveh narokih, 240,00 EUR za urnino in 18,15 EUR materialnih stroškov, kar znaša 1.233,15 EUR. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP je toženi stranki stroške postopka dolžan povrniti tožnik.

12. Tožnikov zahtevek ni utemeljen, zato ni podlage za povrnitev sodne takse. Posledično je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo izpodbijani sklep tako, da je zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev zneska 170,00 EUR.

13. Ker je tožena stranka s pritožbama uspela, ji je tožnik dolžan povrniti še pritožbene stroške: 225,00 EUR za sestavo pritožbe zoper sodbo in 150,00 EUR za sestavo pritožbe zoper sklep, kar znaša 375,00 EUR (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).