Jedro

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki več kot 20 let in sicer najprej od 17. 7. 1974 do 31. 8. 1987, potem pa ponovno od 12. 7. 2005 do 27. 12. 2012.Tožniku je v letu 1987 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi hujše kršitve delovne obveznosti in sicer neupravičenega izostanka. Zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjal. Tožnik torej po prenehanju delovnega razmerja v letu 1987 ni imel do tožene stranke nobenih obveznosti in nobenih pravic iz končanega delovnega razmerja. Pravice do odpravnine ni pridobil. Razlog prenehanja prejšnjega delovnega razmerja torej kaže, da pravice, ki so predmet izpodbijane sodbe (odpravnina), niso mogle preiti na novo delovno razmerje, ker jih tožnik ni pridobil. To pomeni, da ni stvarne zveze med prejšnjim in sedanjim delovnim razmerjem in ni mogoče pri določanju višine odpravnine upoštevati prejšnjega delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je dogovor o določitvi odpravnine z dne 12. 11. 2012 med strankama individualnega delovnega spora ničen. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati razliko od pripadajoče odpravnine v višini 7.046,85 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka) in da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 5,00 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Tožnik je prepričan, da je sodišče napačno uporabilo določbo 109. člena ZDR. Pravilno je ugotovilo, da je bistvo spora zahtevek tožnika po plačilu razlike odpravnine. Pravilno je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki A. d. d. zaposlen od 17. 7. 1974 do 31. 8. 1987, torej skupaj 13 let. Po vmesnih zaposlitvah pri drugih delodajalcih se je tožnik pri toženi stranki ponovno zaposlil 12. 7. 2005, 12. 11. 2011 pa je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tako, da mu je delovno razmerje prenehalo s potekom 45 dnevnega odpovednega roka 23. 12. 2012. Nazadnje je bil tako tožnik pri toženi stranki zaposlen skupaj več kot 7 let. Ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki je prejel odpravnino v višini 2.508,20 EUR, skladno z dogovorom o določitvi odpravnine, ki jo s to tožbo izpodbija kot ničnega. Tožena stranka je tožniku izplačala znesek odpravnine, ki predstavlja izračunano odpravnino za 7 let delovne dobe, ni pa upoštevala, da je tožnik pri njej zaposlen vsega skupaj 20 let ter da ob prvem prenehanju delovnega razmerja leta 1987 ni dobil izplačane nobene odpravnine. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sledilo toženi stranki, da ob upoštevanju skupne delovne dobe pri odmeri odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga postavlja v slabši položaj delodajalca, ki po prenehanju delovnega razmerja z istim delavcem tega ponovno ali večkrat zaposli. Po takšnem tolmačenju delodajalec načeloma ne bi imel več interesa zaposlovati delavcev, ki so že enkrat ali večkrat delali pri njem, saj bi to pomenilo, da bi imel do takšnih delavcev večje obveznosti. Na izračun gostote delovne dobe ne bi smel imeti vpliv razlog prenehanja delovnega razmerja predhodne zaposlitve, razen v primeru, da bi delavec za to delovno dobo odpravnino že prejel. ZDR, ki je veljal v času, ko je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov je v 109. členu določal pravico do odpravnine. Iz gramatikalne razlage zakonskega določila je razbrati, da delavcu pripada odpravnina za vsako leto dela pri delodajalcu. Pri tem zakon ne določa, da se dosežena delovna doba v preteklih obdobjih ne upošteva. Prav tako ni bistveno, na kakšen način je tožniku predhodno zaposlitev prenehala. Sodišče ne obrazloži, zakaj se ne bi smelo upoštevati gramatikalna razlaga določbe 109. člena ZDR in se pri tem sklicuje na sodno prakso VDSS opr. št. Pdp 447/2004, pri tem pa spregleda kasnejšo sodno prakso, na katero se je skliceval tožnik in sicer sodbo VDSS opr. št. Pdp 102/2011, iz katere izhaja stališče, da se pri izračunu odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi upošteva vsa delovna doba pri delodajalcu, ne glede na morebitne vmesne prekinitve. Sodišče se o teh navedbah tožnika ni izreklo, ker gre za bistvene razloge pa je tožnik prepričan, da je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prepričan je, da bi se v pridobljeno pravico do odpravnine v letu 2012 morala upoštevati vsa delovna doba, dosežena pri toženi stranki. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka poudarja, da je tožniku prvotno delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 8. 1987 in sicer iz razloga hujše kršitve delovne obveznosti, saj je bil delavec več kot 20 dni neupravičeno odsoten z dela, kar je bilo ugotovljeno tudi v disciplinskem postopku. Tožnik zoper prenehanje delovnega razmerja ni ugovarjal, temveč je celo povrnil škodo, ki jo je povzročil s svojo kršitvijo delovne obveznosti. Pri ponovni zaposlitvi v obdobju od 12. 7. 2005 do 27. 12. 2012, torej v obdobju nekaj več kot 7 let je bila tožniku ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izplačana polna odpravnina v skladu z veljavno zakonodajo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali bi tožena stranka pri izplačilu odpravnine tožniku morala upoštevati tožnikovo delovno dobo pri toženi stranki pred prenehanjem delovnega razmerja v letu 1987 (31. 8. 1987). Tožnik se je pri toženi stranki ponovno zaposlil 12. 7. 2005 ter bil pri njej zaposlen do 27. 12. 2012, torej 7 let in ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, mu je tožena stranka izplačala odpravnino le za 7 let delovne dobe.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki več kot 20 let in sicer najprej od 17. 7. 1974 do 31. 8. 1987, potem pa ponovno od 12. 7. 2005 do 27. 12. 2012. Ugotovilo je, da ob prenehanju delovnega razmerja 31. 8. 1987 tožniku ni bila izplačana odpravnina, saj mu je delovno razmerje prenehalo zaradi hujše kršitve delovne obveznosti in sicer neupravičenega izostanka z del in nalog. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da tožnik nima pravice zahtevati izplačila razlike odpravnine na podlagi upoštevane skupne delovne dobe pri toženi stranki, zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike v odpravnini zavrnilo.

9. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožniku v letu 1987 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi hujše kršitve delovne obveznosti in sicer neupravičenega izostanka. Zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjal. Tožnik torej po prenehanju delovnega razmerja v letu 1987 ni imel do tožene stranke nobenih obveznosti in nobenih pravic iz končanega delovnega razmerja. Tožniku je torej prejšnje delovno razmerje prenehalo na podlagi odločbe o kršitvi delovne obveznosti z dne 31. 8. 1987. Pravice do odpravnine ni pridobil. Razlog prenehanja prejšnjega delovnega razmerja torej kaže, da pravice, ki so predmet izpodbijane sodbe, niso mogle preiti na novo delovno razmerje, ker jih tožnik ni pridobil. To pomeni, da ni stvarne zveze med prejšnjim in sedanjim delovnim razmerjem. Zaradi tega ni mogoče pri določanju višine odpravnine upoštevati prejšnjega delovnega razmerja. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče moralo upoštevati sodno prakso in se pri tem sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 102/2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, saj je bilo v citirani zadevi vprašanje zaposlitve tožnice pri toženi stranki in pravnih prednikih, ni pa bila zadeva povezana s predhodnim prenehanjem delovnega razmerja, temveč le prekinitev oziroma prehoda k drugemu delodajalcu. Le v takih primerih je sodišče upoštevalo daljši odpovedni rok in tudi je bila upoštevana delovna doba pri pravnih prednikih tožene stranke. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo, ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (155. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).