Jedro

Toženci bi se lahko po 93. členu SPZ pred tožnikovo tožbo branili tako, da bi dokazali pravico do posesti. S trditvijo o obstoju izvršilnega naslova, po katerem je prodajalec nepremičnin dolžan prednici tožencev izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko kot lastnica vknjižila v zemljiško knjigo, tega niso izkazali. Dejstvo, da so toženci zoper tožnika vložili izbrisno tožbo, pa prav tako ne more biti razlog za drugačno odločitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 336 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencem naložilo, da so dolžni tožniku prepustiti v posest nepremičnine. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Toženci zoper sodbo pritožbenega sodišča vlagajo revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sklicujejo se na sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 105/2000 z dne 6. 9. 2000, po kateri je dolžan toženec v tistem postopku (prodajalec nepremičnin) pravni prednici sedanjih tožencev (kupcu nepremičnin) izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko kot lastnica vknjižila v zemljiško knjigo. Zaradi tega je posest tožencev zakonita in bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Poleg tega bi morali nižji sodišči počakati na odločitev v postopku po izbrisni tožbi, ki so jo toženci vložili zoper tožnika, ki je kot lastnik nepremičnin vpisan v zemljiški knjigi.

3. Tožnik v odgovoru predlaga zavrnitev revizije.

4. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženci v reviziji ne navedejo, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešili nižji sodišči. Ker revizijsko sodišče na procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), tega nekonkretiziranega očitka ni upoštevalo.

7. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za odločanje v tem primeru sta pomembni ugotovitvi, da je tožnik v zemljiško knjigo vpisan kot lastnik spornih nepremičnin in da imajo toženci te nepremičnine v posesti.

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku materialnopravno pravilna. Po prvem odstavku 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, v tem primeru tožnik. Po 92. členu SPZ pa lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, če dokaže, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca.

9. Toženci bi se lahko po 93. členu SPZ pred tožnikovo tožbo branili tako, da bi dokazali pravico do posesti. S trditvijo o obstoju izvršilnega naslova, po katerem je prodajalec nepremičnin dolžan prednici tožencev izstaviti listino, na podlagi katere se bo lahko kot lastnica vknjižila v zemljiško knjigo, tega niso izkazali. Dejstvo, da so toženci zoper tožnika vložili izbrisno tožbo, pa prav tako ne more biti razlog za drugačno odločitev.

10. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani. Zato je bilo treba revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

11. Toženci morajo tožniku po prvem odstavku 165. člena ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo v skladu z Odvetniško tarifo. Stroški, ki vsebujejo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, dvajset odstotni DDV na odvetniške storitve in dva odstotka skupne vrednosti storitve za materialne izdatke, znašajo 336 EUR.