Jedro

Tudi taksni zavezanec, ki je insolventen oziroma se zoper njega vodi postopka zaradi insolventnosti, je sodno takso dolžan plačati, razen če sodišče presodi, da obstojijo razlogi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru dolžnika zoper plačilni nalog z dne 4. 12. 2020 (PD 14) in predlogu dolžnika za oprostitev plačila sodne takse. Oba je kot neutemeljena zavrnilo (1. in 2. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje dolžnik. V pritožbi je navajal, da ne drži, da normalno posluje, dobiček podjetja ni visok, le 4.427,36 EUR in glede na bilanco stanje je sodna taksa nesorazmerna in previsoka. Ker je sodišče ugodilo predlogu za začetek stečaja, bi moral biti dolžnik sodne takse oproščen, saj je sicer ukrep nesorazmeren in ni utemeljen. Če je podjetje zmožno plačati sodno takso, stečaj ni zakonit. Dolžnik tudi trdi, da ima vsakdo pravico so sodnega varstva, tudi če ne plača sodne takse, saj nezmožnost plačila sodne takse ne sme biti ovira za pravično in pošteno sojenje, kar vse po stališču dolžnika izhaja iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS), Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKVČP) in temeljnih svoboščin ter 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, že večkrat zavzetim v sodni praski1, da dejstvo insolventnosti taksnega zavezanca ne pomeni avtomatične oprostitve plačila sodne takse. Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se namreč ne izključujeta. Tudi taksni zavezanec, ki je insolventen in/ali se zoper njega vodi postopka zaradi insolventnosti je sodno takso dolžan plačati, razen če sodišče presodi, da obstojijo razlogi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

5. Zmotno je stališče pritožnika, da je pravica do pritožbe oziroma sodnega varstva neodvisna od plačila sodne takse, ker je sodno varstvo ustavno in konvencijsko zajamčena pravica. Ustavna pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS (oziroma pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 13. členu EKVČP, na katero se tudi sklicuje pritožnik) je namreč stranki, ki je v slabem premoženjskem stanju, kljub obveznosti plačila sodne takse kot procesni predpostavki, ustrezno zagotovljena prek določb II. poglavja ZST-1 o oprostitvi, odlogu in obročnem plačilu taks. Dolžnik tako v pritožbi pravilno navaja, da _nezmožnost_ plačila sodne takse ne sme biti ovira za pravično in pošteno sojenje in uveljavljanje pravic. O tem ali je taksni zavezanec zmožen plačila sodne takse ali ne, pa odloča sodišče skladno z določbami ZST-1, kar je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče tudi storilo. In le v primeru, da sodišče ugotovi, da obstojijo pogoji za oprostitev plačila sodne takse, je taksni zavezanec zaradi nezmožnosti za plačilo sodne takse, le-te tudi oproščen.

6. Skladno z 11. členom ZST-1 lahko sodišče pravno osebo (le) delno2 oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pri odločanju o taksni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati tako likvidnostno, kot tudi finančno in premoženjsko stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1). Dolžnik bi moral torej v danem primeru ob odmerjeni sodni taksi 82,00 EUR, pri čemer je lahko le delno oproščen sodne takse nad 44,00 EUR, trditi in dokazati, da ni zmožen plačila sodne takse nad to vrednostjo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa se z razlogi prvostopenjskega sodišča v celoti strinja, pa tega svojega bremena dolžnik ni zmogel. 7. Pritožba tudi ne more uspeti s povsem pavšalno navedbo, da je glede na bilanco stanja odmerjena sodna taksa nesorazmerna in previsoka. Glede na ugotovljeno bilančno stanje dolžnika, ki je povzeto v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in ki ga pritožba ne izpodbija izhaja, da je imel stečajni dolžnik v letu 2019 kratkoročna sredstva v višini 16.455,24 EUR, od tega za 3.940,97 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev in 689,49 EUR denarnih sredstev, za 73.646,12 EUR obveznosti do virov sredstev, od tega za 13.353,36 kapitala ter za 788,24 EUR bilančnega dobička obračunskega obdobja, celotni dobiček pa je znašal 4.427,36 EUR. Ob takih finančnih kazalnikih, brez kakršnih koli drugih trditev, ki bi jih moral ponuditi taksni zavezanec, je presoja prvostopenjskega sodišča, da je predlog dolžnika za oprostitev plačila sodne takse neutemeljen, tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

8. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na tiste navedbe pritožnika, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Sklepi VSL I Cpg 461/2011, I Cpg 1349/2016 idr.

2 Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče pravna oseba ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR.