Jedro

Premoženje, pridobljeno na podlagi pogodbe o preužitku (odplačna pogodba) v času zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti, ne predstavlja vedno skupnega premoženja. Zlasti ne takrat, ko se stroški za preživljanje (npr. stroški oskrbe v domu za ostarele) izplačujejo iz zakončevega posebnega premoženja oziroma tudi takrat, ko preživljanje ne terja njegovih večjih naporov oziroma prispevkov, ali vsaj ne tolikšnih, ki bi vplivali na zmanjšanje primernega prispevka zakonca v življenjsko skupnost z njegovim zakoncem.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da znašata solastniška delež tožnika in toženke na skupnem premoženju, ki obsega dvostanovanjsko hišo v I. Za g.3 in dvorišče v katastrski občini I - mesto, vsakega do 1/2 (I. točka izreka). Odločilo je, da je vsaka od pravdnih strank upravičena predlagati zemljiškoknjižne vpise na podlagi navedene sodbe (II. točka izreka) in zavrnilo ugovor pobotanja (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 2.500,49 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Tako je odločilo, ker je po obširno izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da hiša in dvorišče predstavljata skupno premoženje pravdnih strank in da sta deleža pravdnih strank na tem premoženju enaka. Pobotni ugovor je zavrnilo, ker je ugotovilo, da se terjatve toženke ne more pobotati z zahtevkom tožnika, ker njegova terjatev ni denarna, niti ne gre za stvar iste vrste. O stroških postopka je odločilo na podlagi uspeha pravdnih strank v postopku in ker toženka v pravdni ni uspela je odločilo, da je tožniku dolžna povrniti njegove stroške postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvostopenjskemu sodišču najprej očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR). V zvezi z navedeno določbo je sodišče napačno presojalo pojem dela. Ugotovilo je namreč, da sta bili nepremičnini pridobljeni z delom in zato predstavljata skupno premoženje. Drži, da je bila pogodba o preužitku sklenjena 23.4.2003 in se je izvrševala do smrti preužitkarja v letu 2011, torej v celoti v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Svojo odločitev je sodišče utemeljilo s stališčem sodne prakse, po kateri zato, da nepremičnina spada v skupno premoženje, zadošča, da pogodbo o preužitku izpolnjuje eden od zakoncev, saj zadostuje, da je prispeval svoje delo oz. sredstva v življenjsko skupnost in s tem kril manjkajoči delež v denarju, delu ali obojem za zakonca, ki je slednjega namenil preživljanju preživljanca. Toženka meni, da v konkretnem primeru takšnega stališča ni mogoče uporabiti. Izpostavlja, da je že tekom postopka večkrat poudarila, da je za njenega deda skrbela njena mati, ko sama tega ni zmogla in da je bil ded v zelo dobri formi do zadnjih nekaj mesecev pred smrtjo. Imel je dovolj materialnih sredstev, bil je preskrbljen, poleg tega njegova oskrba ni terjala večjega delovnega prispevka toženke, ki bi vplival na siceršnji njen prispevek v življenjsko skupnost s tožnikom. Sodišče bi moralo pred sprejetjem tega stališča ugotavljati kolikšen delovni prispevek toženke je zahteval preživljanec. Povedano drugače, ugotoviti bi bilo potrebno, ali je toženka zaradi izvrševanja obveznosti po pogodbi o preužitku toliko manj dela in sredstev prispevala v življenjsko skupnost s tožnikom, ter je moral tožnik zaradi tega izvrševanja obveznosti kriti manjkajoči delež v delu. Šele ob ugotovitvi, da je moral tožnik ta del kriti, bi lahko sodišče zaključilo, da nepremičnini po pogodbi o preužitku predstavljata skupno premoženje. Sodišče je napačno ugotovilo, da izpolnjevanje pogodbenih obveznosti toženke ni mogoče šteti kot njenega posebnega premoženja in da je šlo v konkretnem primeru za delo zakonca toženke v času zakonske zveze, ki ga ni mogoče šteti za premoženje, temveč le kot vir pridobivanja skupnega premoženja.

Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka tudi v delu, kjer ugotavlja, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Napačne so ugotovitve sodišča, da je toženka sicer zanikala trditev tožnika, da sta deleža pravdnih strank enaka, vendar glede primarnega zahtevka, ki se nanaša na stanovanjsko hišo z dvoriščem ni uveljavljala zase večjega deleža, ampak je le zatrjevala, da je to njeno posebno premoženje. V eni od vlog je toženka jasno nasprotovala stališču tožnika, da sta nepremičnini skupno premoženje, v nadaljevanju pa dodala, da meni, da tožniku pripada zgolj 18.000 EUR iz deleža na stanovanju, 5.000 EUR za kredit za streho, skupno torej 23.000 EUR. Četudi sodišče o deležu na stanovanju ni odločalo, bi citiran ugovor moralo upoštevati kot trditev ali zahtevek za določitev deleža za skupnem premoženju. Poleg tega je toženka vztrajala, da sodišče od priznanih 23.000 EUR odbije še znesek v višini škode, ki jo je tožnik povzročil toženki, do česar se sodišče ni opredelilo in škode sploh ni ugotavljalo, čeprav je v ta namen sprva celo imenovalo izvedenca.

Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ko je zaključilo, da denar, ki ga je ded dal toženki, ni bil dan kot darilo in se v zvezi s tem sklicevalo na zadnji stavek 6. člena pogodbe o preužitku. Čeprav drži, da se je ded zavezal trpeti materialne stroške v zvezi z lastno oskrbo, se pa ni zavezal, da bo nosil materialne stroške tudi za vzdrževanje celotne hiše. Ne drži, da je toženka deda spraševala, če lahko sredstva porabi, zato, ker je za porabo sredstev potrebovala dovoljenje, pač pa zato, ker mu je bila hvaležna za njegovo finančno pomoč in ga je rada vključevala v večje odločitve, ki so zadevale hišo. Vedela je namreč, da je ded na nepremičnino čustveno navezan, zato mu je to, da ga je vključevala v sprejemanje takšnih odločitev, veliko pomenilo. Že dejstvo, da je ded odprl hranilno knjižico na njeno ime, potrjuje, da za porabo sredstev ni bilo potrebno dedovo dovoljenje in je zato daritveni namen izkazan. Sodišče je napačno uporabilo določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), kar je vplivalo na sprejem nezakonite odločitve. V kolikor bi sodišče štelo, da gre za darilo, bi sprejelo odločitev, da del spornih nepremičnin spada v posebno premoženje toženke.

V nadaljevanju pritožnica povzema tek postopka na prvi stopnji in poudarja, da je sodišče najprej sledilo njenim obrambnim trditvam, da stanovanjska hiša in dvorišče ne predstavljata skupnega premoženja in v tej smeri tudi vodilo postopek. Še na drugem naroku z dne 21.9.2016 je sodišče ugotavljalo obseg del na stanovanjski hiši ter sprejelo sklep, da se izvede dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki bo lahko natančno ocenil in ugotovil obseg izvedenih del na posebnem premoženju toženke. Sprejet je bil sklep, da se glavna obravnava preloži do predložitve izvedenskega mnenja, vendar kljub sprejetemu sklepu izvedenca ni imenovalo in je 21.11.2016 brez kakršnihkoli pojasnil oz. omogočene izjave strank do te odločbe na naroku sprejelo sklep, da je stvar zrela za razsojo. Šele v sodbi je sodišče pojasnilo, da ocenjuje kot nepotrebno ugotavljanje kolikšen je bil vložek tožnikov v posebno premoženje toženke, ker za tako situacijo v konkretnem sporu ne gre. Sodišče je torej z navedenim ravnanjem dalo videz, da je pravna podlaga, ki jo zatrjuje toženka pravilna. Zato bi jo moralo sodišče v trenutku, ko je ugotovilo, da je pravna podlaga, ki ji je sledilo do drugega naroka drugačna, toženki dati možnost, da se do te ugotovitve opredeli, ter da poanudi svojo trditveno podlago glede tega. Ker tega ni storilo, je toženki onemogočilo izkoristiti pravico do izjave. Tako stališče izhaja tudi iz odločbe Up 312/03, in sicer da mora biti stranka za to, da lahko izkoristi pravico do izjave, seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo za pravno odločilna za odločitev v zadevi. S takšnim postopanjem je sodišče kršilo tudi določbo 285. člena ZPP. Pritožnica izpostavlja, da se je v obravnavanem postopku celotna pravda vrtela okrog vprašanja, ali sporni nepremičnini spadata v skupno premoženje ali ne, zato se je vprašanje deležev potisnilo na rob. Tako je višina deležev postala aktualna šele, ko je pri sodišču že dozorela odločitev, da gre za skupno premoženje. Če bi bila stranka pravočasno seznanjena, da bo sodišče sledilo navedbam, da gre za skupno premoženje, bi se s tem v zvezi izjasnila in konkretno definirala delež na nepremičnini. V podobnem primeru se je eno od višjih sodišč že izreklo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (VSL sodba in sklep II Cp 941/2013 z dne 18.9.2013).

Sodišče je bistveno kršilo 5. in 8. člen ZPP tudi s tem, ker se ni opredelilo do vseh dokazov, in sicer do višine dohodkov pravdnih strank, listin o kreditih, ni zaslišalo priče J.K. Glede kredita v višini 5.000 EUR se sploh ni opredelilo ali je kredit plačan ali ne, čeprav je od tega odvisna tudi odločitev o glavnem vprašanju delitve premoženja nekdanjih zunajzakonskih partnerjev. Prav tako ni upoštevalo, da je toženka dokazala, da so bili njeni dohodki v času trajanja zunajzakonske skupnosti bistveno večji. Tudi ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, ki bi poleg natančne ocene in ugotovitve obsega izvedenih del na nepremičninah, oceni tudi višino škode, ki jo je tožnik povzročil na toženkinih nepremičninah. V povezavi s tem je sodišče sprejelo napačno odločitev glede procesnega pobota. Nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, saj bi moralo ugotoviti višino škode, ki jo je tožnik povzročil toženki na njeni nepremičnini, ter to upoštevati pri končni odločitvi. Na podlagi vsega navedenega je sodišče napačno odmerilo tudi stroške postopka, zato je potrebno spremeniti tudi stroškovni del sodbe. Toženka uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Na pritožbo je po pooblaščenki odgovoril tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Izpostavlja, da je toženka prekludirana s svojo pritožbo glede procesnih kršitev, saj teh pritožbenih razlogov ni napovedala, kot to zahteva 286. člen ZPP. Sicer pa tožnik meni, da takih kršitev tudi ni bilo. Po mnenju tožnika pa so neutemeljene tudi ostale pritožbene navedbe, ali pa le te predstavljajo novote. Tožnik uveljavlja plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem postopku ni bilo sporno, da sta bili nepremičnini, ki sta predmet tožbenega zahtevka, pridobljeni v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, sporno je bilo, ali sta nepremičnini skupno premoženje pravdnih strank, ali pa predstavljata posebno premoženje toženke, ker sta bili pridobljeni na podlagi pogodbe o preužitku z dne 23.4.2003, ki jo je toženka sklenila s svojim dedom. Sodišče je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da izpolnjevanja pogodbenih obveznosti toženke ni mogoče šteti kot njenega posebnega premoženja in da je šlo v obravnavanem primeru za delo toženke v času zunajzakonske skupnosti, ki ga ni mogoče šteti za premoženje, temveč le kot vir pridobivanja skupnega premoženja. Pritožnica meni, da v konkretnem primeru takšnega stališča ni mogoče uporabiti, ker bi moralo sodišče ugotavljati, ali je toženka zaradi izvrševanja obveznosti po pogodbi o preužitku toliko manj dela in sredstev prispevala v življenjsko skupnost s tožnikom, ter je moral tožnik zaradi tega izvrševanja obveznosti kriti manjkajoči delež v delu. Šele ob ugotovitvi, da je moral tožnik ta del kriti, bi lahko sodišče zaključilo, da nepremičnini po pogodbi o preužitku predstavljata skupno premoženje. S tem se ni mogoče strinjati. Drži sicer, da premoženje, pridobljeno na podlagi pogodbe o preužitku (odplačna pogodba) v času zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti, ne predstavlja vedno skupnega premoženja. Zlasti ne takrat, ko se stroški za preživljanje (npr. stroški oskrbe v domu za ostarele) izplačujejo iz zakončevega posebnega premoženja oziroma tudi takrat, ko preživljanje ne terja njegovih večjih naporov oziroma prispevkov, ali vsaj ne tolikšnih, ki bi vplivali na zmanjšanje primernega prispevka zakonca v življenjsko skupnost z njegovim zakoncem. V obravnavni zadevi pa za takšno situacijo ne gre in toženka v postopku na prvi stopnji tudi ni trdila, da je bil njen angažma v zvezi z izpolnjevanjem pogodbe o preužitku minimalen in niti, da je za deda skrbela predvsem njena mati. Nasprotno, v odgovoru na tožbo1 in pripravljalni vlogi z dne 8.4.20162 je trdila, da je od vselitve v hišo3 pa do smrti za deda pogodbo v celoti izvrševala zgolj toženka, da je skrbela za nakupe, čiščenje prostorov, osebno higieno, obiskovanje zdravnika, jemanje zdravil, mu delala družbo in da ji je le pri prehrani občasno pomagala mati, za vse ostalo pa je skrbela izključno toženka. Tudi, ko je bila zaslišana4 je izpovedala, da je v glavnem sama skrbela za deda in sicer zlasti po letu 2007, ko je bil telesno poškodovan in nekaj mesecev nepokreten, zaradi česar mu je bilo potrebno nuditi popolno osebno nego, zadnja tri leta pred smrtjo, pa se je le premikal po stanovanju do terase. Za presojo razmerja tudi ni nepomembno v tem postopku nesporno dejstvo, da je bilo v času trajanja skupnosti kupljeno stanovanje na B, za slednjega sta kupnino prispevali obe stranki in da je bilo to stanovanje v marcu 2012 prodano, kupnino zanj pa je toženka izročila svoji materi.

6. Pritožba pa utemeljeno graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta deleža pravdnih stranka na skupnem premoženju enaka. Ta zaključek je prvostopenjsko sodišče utemeljilo na ugotovitvi, da toženka višjega deleža na skupnem premoženju ni zatrjevala in niti uveljavljala. V sodni praksi Vrhovnega in višjih sodišč je bilo resda zavzeto stališče, da ugovor posebnega premoženja sam po sebi še ne vsebuje tudi ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Vendar pa je Vrhovno sodišče zadevi II Ips 163/2016 z dne 25.9.2017 to stališče spremenilo. V razlogih odločbe je navedlo, da ne bi smelo na načelni ravni zavzeti stališča, da ugovor posebnega premoženja nikoli ne zajema tudi podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju in da je potrebno procesno ravnaje stranke ocenjevati upoštevajoč okoliščine posameznega primera. Kadar stranka svojo pravno tezo, da je sporno premoženje njeno posebno premoženje, utemeljuje z dejanskimi trditvami, ki po svoji naravi izpodbijajo domnevo o enakih deležih na skupnem premoženju, jih je potrebno upoštevati v okviru ugovora višjega deleža. Po prepričanju pritožbenega sodišča je takšen tudi obravnavani primer, saj je toženka v odgovoru na tožbo trdila, da je stanovanje na B. sicer predstavljalo skupno premoženje, da pa je bil njen prispevek k nakupu tega stanovanja bistveno višji, saj ga je poplačala iz daril prejetih s strani staršev in deda; da je bil tožnik večino časa trajanja skupnosti nezaposlen tako, da je v skupno premoženje, kolikor ga je sploh je, prispeval dosti manj od toženke; da je obveznosti iz pogodbe o preužitku izvrševala sama in da so bila vsa večja dela na hiši financirana iz njenega posebnega premoženja.

7. Ker je sodišče v zvezi z ugotovitvijo deležev na skupnem premoženju napačno uporabilo materialno pravo, je bilo posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje oziroma sodišče sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s samim prispevkom pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja. Ker glede na naravo stvari in okoliščin primera pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti postopka, je sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355.člen ZPP). Na ostale pritožbene trditve pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, ker se v tej fazi postopka izkažejo za pravno nepomembne (prvi odstavek 360.člena ZPP). Opozarja pa prvostopenjsko sodišče, da naj se v ponovljenem postopku opredeli do vseh relevantnih navedb pravdnih strank, na katere pritožnica opozarja v pritožbi.

8. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari, je v posledici moralo razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP). Prav tako je bilo potrebno razveljaviti odločitev o pobotnem ugovoru, saj o pobotnem ugovoru ne more biti odločeno samostojno brez istočasne odločitve o (vsaj delni) utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj gre za obrambni ugovor tožene stranke, katerega namen je zavrnitev tožbenega zahtevka.

9. Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

1 prim. navedbe v točki 3 odgovora na tožbo na list. št. 13in 16 2 prim. navedbe v točki VI in VII pripravljalne vloge na list. št. 45 in 47 3 Pravdni stranki sta se v hišo prelili v letu 2002 4 prim. izpoved na list .št. 84 in 85