Jedro

Kljub temu, da je praviloma treba posamezne oblike škode, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, obravnavati ločeno in za vsako posamezno škodo odmeriti samostojno denarno odškodnino, pa po stališču naslovnega sodišča izjemnost obravnavanega primera, kjer v tem prihaja do prepletanja tožničinega trpljenja ter do pogojevanja enega trpljenja z drugim, kot je nazorno razvidno že iz zgornje obrazložitve, narekuje odmero enotne odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v stroškovni odločitvi (II. in III. točka izreka) spremeni tako, da njen izrek sedaj v celoti pravilno glasi: »I. Toženec je dolžan tožnici v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje plačati znesek v višini 46.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

II. Toženec je tožnici dolžan povrniti njene pravdne stroške v celoti.«

II. Pritožba toženca se zavrne in v izpodbijanem obsodilnem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan Republiki Sloveniji v roku 15 dni povrniti stroške brezplačne pravne pomoči tožnici v znesku 234,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitev sodbe sodišča druge stopnje do plačila, in sicer na račun Okrožnega sodišča Maribor št. 01100-6950421931, sklic na št. 00 100-36521.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača znesek v višini 22.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 52,18% stroškov pravdnega postopka, tožnica pa tožencu 47,82% stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka v delu, v katerem ni uspela, in posledično v stroškovni odločitvi.

3. Toženec se sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da tožnica uveljavlja odškodnino zaradi kaznivega dejanja spolne zlorabe v obdobju od februarja 2007 do januarja 2013, pri čemer pa je sama izpovedala, da do zlorab ni prihajalo v letih 2008 in 2009, ko je živela na Svetem Duhu, tako da naj bi toženec tožnico zlorabljal 4 leta, vmes pa dve leti ne. Bistvo toženčeve pritožbe se odraža v prepričanju, da sodišče prve stopnje pri pravni presoji ni upoštevalo pravila o deljeni vzročnosti ter je zaključilo, da tožnica pri njej ugotovljenih posledic ne bi imela, če do kaznivega dejanja s toženčeve strani ne bi prišlo. Ni raziskalo vseh okoliščin v zvezi s nastankom škode (strah ter duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ter pomanjkanja osebnega dostojanstva), h nastanku katere je privedlo več pravno relevantnih vzrokov, ki pa po stališču pritožbe niso vsi v vzročni zvezi s spolnimi zlorabami po letu 2007. Svojo odločitev je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. F., ki pa ni pojasnil, kolikšen delež opisanih posledic pri tožnici ima vzrok v obdobju pred podvrženostjo kaznivim dejanjem, za katere je toženec obsojen, oziroma v domnevnih spolnih zlorabah pred letom 2007. Imenovani izvedenec ni pregledal izvedenskega mnenja dr. Z.R. - F. ter dopolnitve tega mnenja z zaslišanjem na glavni obravnavi, prav tako ni pregledal in upošteval drugih listinskih dokazov spisa, na katere je opozarjal toženec (Poročilo CSD z dne 26. 3. 2013 in izvid Psihiatrične ambulante z dne 5. 10. 2016), do teh pa se ni opredelilo niti prvostopenjsko sodišče. Po stališču toženca iz navedenih listinskih dokazov izhaja, da so vzroki za zatrjevane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter prizadetega osebnega dostojanstva ter za strah v ravnanju tožničine matere vse od njenega otroštva dalje, v izgubi fanta, ki ga je povozil vlak, smrti sina, hudobnih ljudeh v R... ter nezmožnosti odločanja v svojih pravicah zaradi podaljšanja roditeljske pravice. Tudi v dopolnitvi mnenja izvedenec ni odgovoril na številna relevantna vprašanja in ni odpravil nejasnosti, zaradi česar je toženec predlagal postavitev drugega izvedenca. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica že pred letom 2007 živela promiskuitetno, kar izhaja iz izpovedbe njene mame, Poročila CSD z dne 26. 3. 2013 ter izvedenskih mnenj, pridobljenih v kazenskem postopku. Izvedenka dr. R. - F. je namreč zavzela stališče, da tožnica na spolnem področju ni bila čustveno zavrta, temveč obratno, da je razvrta zaradi promiskuitetnega obnašanja. Iz tega razloga po prepričanju pritožnika ni mogla utrpeti strahu v posebej izraziti obliki, prav tako pa v daljšem časovnem obdobju ni bilo porušeno njeno duševno ravnovesje. Strahu pred tožencem niso zaznali niti njeni partnerji, s katerimi je živela od leta 2005 (J.R., T.B., D.K.) in so bili zaslišani kot priče. Tožnica tudi ne bi pogosto prihajala k tožencu, če bi se ga bala zaradi spolnih zlorab. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izvedenčevi oceni izjav zgoraj imenovanih prič zgolj na osnovi pogovora s tožnico, o njihovih izpovedbah, kjer so zanikali zaključke izvedenca, pa v sodbi sploh ni zavzelo razlogov. Pri odmeri odškodnine po višini ni upoštevalo, da je bila pri tožnici življenjska aktivnost zmanjšana že od rojstva dalje. V tej zvezi toženec opozarja na njene vedenjske motnje že v času najstništva, kot izhajajo iz poročila CSD z dne 26. 3. 2013, menjavo partnerjev, abortuse, pridobitev statusa invalida, hospitalizacije na psihiatričnih oddelkih, agresivno vedenje ter čustveno neuravnovešenost. Tudi iz izvedenskih mnenj iz kazenskega postopka izhaja, da je bila tožnica že od leta 1995 psihiatrično obravnavana zaradi vedenjskih motenj, beganja, tatvin, konfliktov z vrstniki ter izostankov od pouka. Glede na stališče izvedenca, da je imela tožnica samospoštovanje znižano že pred letom 2007, ker so se spolne zlorabe dogajale že prej, zlorabe po letu 2007 pa niso doprinesle k izboljšanju tega stanja, je toženec prepričan, da je tožničino slabo samospoštovanje posledica spolnih zlorab pred letom 2007 in ne spolnih zlorab, za katere je obsojen. Izvedenec tudi ni odgovoril oziroma je posplošeno odgovoril na vprašanje, v kakšni meri je vzrok posledic, da se tožnica drugim ne upa čustveno predati, v dejanjih pred letom 2007. V zvezi z izvedenčevim odgovorom na vprašanje o resnicoljubnosti tožnice toženec ne sprejema pojasnila, da so podatki iz obdobja tožničinega otroštva ter najstništva, ki jih je izpostavil toženec, stari od 18 do 24 let, ko je bila tožnica stara od 11 do 17 let, danes pa je tožnica bolj zrela oseba in se vede boj ustrezno in manj otročje kot nekoč, zraven tega pri poročilu CSD z dne 26. 3. 2013 ne gre za stare podatke. Izvedenec pa sploh ni odgovoril na vprašanje glede resnicoljubnosti tožnice v zvezi z njeno izjavo na glavni obravnavi v kazenskem postopku. Po prepričanju pritožbe je nerazumen tudi odgovor izvedenca, da je 99% posttravmatske stresne motnje potrebno pripisati zlorabam s strani toženca. Izvedenec je podal mnenje, da je tožnica v posledici zlorab po letu 2007 nezaupljiva in se v socialnih stikih čuti negotovo, po vpogledu v poročilo CSD z dne 26. 3. 2013 ter v izvid Psihiatrične ambulante z dne 5. 10. 2016 pa ni podal mnenja, ali je bila tožnica v socialnih stikih pred letom 2007 zaupljiva in povprečna glede na druge ljudi. Izvedenec je izpostavil tudi stališče izvedenke dr. M.T., da je tožnica do spolnosti vedno čutila odpor in da so bili fanti izjemno problematično področje njenega življenja, pri čemer je bila pri izbiri nekritična ter do promiskuitetnosti skrajno neuvidevna. Ob tem se tožencu zdi nesprejemljivo stališče izvedenca, da glede na podatke ni videti, da bi bila tožnica od leta 2007 promiskuitetna. Prav tako ni odgovoril na vprašanje, ali je tožnica do spolnosti vedno čutila odpor. Izvedenec je podal mnenje, da je duševno ravnovesje pri tožnici še vedno porušeno, ni pa pojasnil, v kolikšni meri je porušeno zaradi toženčevih ravnanj in v kolikšni meri je posledica zatrjevane spolne zlorabe pred letom 2007. Z ozirom, da izvedenec navaja, da je bila tožnica celo življenje ponižana, zaničevana, manjvredna, neenakopravna ostalim, tudi s strani mame in je bilo pri njej prisotno samopoškodbeno vedenje, pa v nasprotju s tem zaključi, da so izkušnje spolne zlorabe odločilno vplivale na njen občutek lastne vrednosti. Pritožniku se zdi nerazumljivo tudi, da bi tožnica interes za risanje, pisanje pesmi in knjig ter šivanje izgubila ravno leta 2007, ko pa je spolne zlorabe zatrjevala od njenega 10 leta dalje oziroma od leta 1992, zato te njene izjave izvedencu ne sprejema kot resnične. Prav tako je izvedenec ugotovil, da je tožnica zaupanje v ljudi izgubila že zaradi spolnih zlorab pred letom 2007, zato ta posledica pri njej ne more biti posledica toženčevih ravnanj. Glede na stališča izvedenca, da je bilo zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi zatrjevanih spolnih zlorab pri tožnici prisotno že pred letom 2007 in je že tedaj imela težave s spanjem, spolne zlorabe v letu 2007 pa so stanje še poslabšale, pa je sodišče prve stopnje vzrok za zmanjšanje življenjske aktivnosti od leta 2007 zmotno pripisalo dejanjem toženca. Izvedenec se tudi ni opredelil do nasprotij v izjavah izvedenke dr. Z.R. - F. na zaslišanju na glavni obravnavi dne 22. 9. 2014 glede sposobnosti dramatiziranja tožnice. Celotno mnenje je oprl zgolj na izjavo tožnice, pri čemer iz vprašalnikov po stališču pritožbe izhaja, da je njena iskrenost pod povprečjem. V zvezi z odmero odškodnine po višini je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zavzelo razlogov o tem, da je tožničini materi L.F. prenehalo podaljšanje roditeljske pravice nad tožnico, kar je po prepričanju toženca pravno odločilno. Nepravilna in v nasprotju z obrazložitvijo v sodbi pa je tudi prvostopenjska stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč v III. točki izreka odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 52,18% pravdnih stroškov, tožnica pa tožencu 47,82% pravdnih stroškov, v obrazložitvi sodbe pa je v nasprotju s tem navedeno, da pravdni uspeh tožnice znaša 47,82%, uspeh toženca pa 52,18%. Glede na navedeno toženec sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

4. Tožnica uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Meni, da je pri odmeri odškodnine po višini zmotno uporabljen pravni standard pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, prav tako pa ni v zadostni meri upoštevano načelo individualizacije, ki bi vzelo v ozir vse konkretne okoliščine na njeni strani. Za primarni in sekundarni strah priznano ji odškodnino označuje kot prenizko in opozarja, da se skladno s stališči sodne prakse strah lahko odrazi v tudi obliki posttravmatske stresne motnje. Strah, ki ga je utrpela in ga še trpi tožnica, prvostopenjsko sodišče ni ustrezno ovrednotilo, pri čemer se pritožnica sklicuje na s strani izvedencev v tej zvezi podana stališča (mnenje dr. Z.R. - F. in dr. A.F.). Poudarja, da spolna zloraba predstavlja izjemno stresen dogodek, ki se žrtvi vleče v neskončnost, v konkretnem primeru pa je šlo tudi za več let ponavljajoče se spolne zlorabe. Skladno s stališči izvedencev so pri tožnici strahovi še zmeraj prisotni, saj vedno znova podoživlja dogodke v obliki nočnih mor, nenadnih travmatskih spominov, strahovi pa se posledično odražajo tudi v povečani nezaupljivosti in sumičavosti tožnice v razmerju do ljudi. Premajhno težo je sodišče prve stopnje dalo tudi s strani izvedenca dr. F. ugotovljeni zmanjšanji življenjski aktivnosti pri tožnici (ta se kaže na področju spanja, spolnega življenja, interesnih usmerjenosti, zmanjšani socialni interakciji ter v porušenem odnosu s polbratom F.), ki je trajne narave. Prenizko je tožnici odmerjena tudi odškodnina zaradi kršitve dostojanstva. Izvedenec je pojasnil, da je bila tožnica prizadeta kot ženska, zaradi spolne zlorabe je bila čustveno zavrta in je imela težave pri vzpostavljanju partnerskih odnosov, saj se ni mogla spustiti v čustven odnos, spolnosti pa si niti ne želi več. Pri njej so izraženi občutki manjvrednosti oziroma ničvrednosti, do sebe je pretirano kritična, ima občutek močne osebne neustreznosti, prav tako pa je stigmatizirana v socialnem okolju. Ob vsem navedenem pritožnica poudarja, da je zaradi več let trajajočih zlorab zaznamovana za celo življenje, pri njej prisotne posledice pa nikdar ne bodo izzvenele. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smislu pritožbenih navedb. Podrejeno naj jo razveljavi in zadevo prvostopenjskemu sodišču vrne v novo sojenje.

5. Toženec v odgovoru na pritožbo tožnice v celoti prereka njene pritožbene navedbe in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem zavrnilnem delu.

6. Tožnica pritožbenega odgovora ni vložila.

7. Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnice pa je utemeljena.

8. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja, saj ima izpodbijana sodba zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, pri čemer z zavrnitvijo dokaznega predloga toženca po pritegnitvi novega izvedenca s področja klinične psihologije ter zaradi pritožbeno zatrjevane pomanjkljive dokazne presoje ni zašlo v bistveno kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Je pa utemeljena pritožbena graja tožnice, da pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo po višini nista bili ustrezno realizirani načelo individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti njene višine, kar je narekovalo spremembo prvostopenjske odločitve, kot izhaja iz zgornjega izreka.

9. Tožnica v predmetnem pravdnem postopku uveljavlja plačilo nepremoženjske škode, ki ji jo je toženec kot polbrat povzročil s spolnimi zlorabami v obdobju od februarja 2007 do januarja 2013, pri čemer je izkoristil njeno duševno manjrazvitost blažje stopnje in znižano mentalno funkcioniranje z določenimi posebnostmi v kognitivnih funkcijah, zaradi česar se mu ni mogla upirati. Toženec je bil za storjeno kaznivo dejanje spolne zlorabe slabotne osebe po 1. odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) pravnomočno obsojen, tožnica pa se v predmetnem postopku sklicuje (zgolj) na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v kazenskem postopku. Zaradi navedenega je tožencu glede na vezanost sodišča na procesno gradivo pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP) sicer mogoče naložiti zgolj plačilo tistega pri tožnici nastalega prikrajšanja, ki je v vzročni zvezi s spolnimi zlorabami od leta 2007 do 2013. Pri ugotavljanju pravno relevantne vzročnosti pa je ne glede na navedeno potrebno izhajati iz tožničinega duševnega stanja, kakršno je bilo v obdobju pred spolnimi zlorabami leta 2007, kar je storil tudi v predmetni postopek pritegnjen izvedenec s področja klinične psihologije dr. A.F., tak pristop pa so izbrali že izvedenci, ki so tožnico obravnavali v okviru kazenskega postopka. Oškodovanca je namreč potrebno vzeti takšnega, kakršen je, v danem primeru pa navedeno pomeni, da je potrebno upoštevati, da je pri tožnici že od otroštva prisotna poškodovanost osrednjega živčevja (nespecificirana nevrofiziološka motnja), ki posledično vpliva na njeno miselno in čustveno odzivnost, zaradi česar je njeno duševno stanje drugačno kot pri povprečnemu človeku. Pri njej je prisotna podpovprečna miselna učinkovitost in blaga duševna manjrazvitost, že v času pred vstopom v odraslost pa so bile pri njej izražene značilnosti čustveno neuravnovešene osebnostne motnje (izrazito nihanje razpoloženja, črno-belo pojmovanje bližnjih oseb, neprilagojeno vedenje, nesposobnost obvladovanja čustvenih stanj, samopoškodovalno vedenje). Ob vsem navedenem pa ni mogoče prezreti, da je bila tožnica v letu 2007, ko se je pričelo obdobje spolnih zlorab, za katere je bil toženec obsojen, zaradi predhodnih spolnih zlorab, ki jih je trpela že od 10 oziroma 11 leta starosti oziroma od leta 1992, že zaznamovana. Tožnica sama je tako v razgovoru z izvedenko dr. Z.R. - F. (klinična psihologinja) in izvedenko dr. M.T. (psihiatrinja), ki sta obe strokovna stališča podale že za potrebe kazenskega postopka (izvedenski mnenji v prilogah A7 in A9), navajala, da je bila s strani toženca spolno nadlegovana in zlorabljana že nekje od njenega 10 leta starosti. Enako je navajala tudi ob obravnavi pri psihiatru in psihoterapevtu mag. M.Ž. (izvid Psihiatrične ambulante z dne 5. 10. 2016 - priloga A10). Da je bila tožnica že pred letom 2007 spolno zlorabljana, v predmetnem postopku zatrjuje toženec tudi sam, saj prav na osnovi tega dejstva skuša uveljaviti uporabo pravila o deljeni vzročnosti. Svoje krivde za spolne zlorabe pred letom 2007 sicer ne priznava, tudi tožnica pa se v predmetni tožbi sklicuje zgolj na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo kazenske obsodilne sodbe zoper toženca. Navedeno pa vendar ni ovira, da je izvedenec dr. F. v okviru podaje strokovnih stališč izhajal iz telesne in duševne celovitosti tožnice, kakšna je obstajala v letu 2007, ko so se pričele spolne zlorabe, za katere toženec kazensko odgovarja. Navedeno pomeni, da je upošteval pri njej že od rojstva prisotne posebnosti v duševnem stanju, kot tudi že pred letom 2007 prisotno prizadetost zaradi spolnih zlorab, pri čemer niti ni bistveno vprašanje, kdo je ta dejanja storil. Upoštevaje vse navedeno je izvedenec dr. F. pojasnil tudi tožničino odklonsko vedenje in ravnanje v mladosti ter njen takratni življenjski slog in ob celostni obravnavi tožničinega primera sprejel stališče, da so pri tožnici ugotovljene posledice, za katere v predmetnem postopku zahteva plačilo denarnega zadoščenja, v vzročni zvezi s spolnimi zlorabami toženca, za katera je ta pravnomočno obsojen. Izvedenec dr. F. je pri tem v relevantnem obsegu argumentirano obravnaval že v kazenskem postopku pridobljena izvedenska mnenja, v katera je kot v dokaz vpogledalo tudi sodišče prve stopnje, prav tako pa se je opredelil do listin, ki jih izpostavlja pritožba. Že v osnovnem izvedenskem mnenju, še izčrpneje pa v njegovi prvi dopolnitvi, je jasno odgovoril na vse za predmetno odločitev ključne okoliščine primera, obrazloženo pa je obravnaval tudi vsa s strani toženca zastavljena vprašaja ter dileme. Zgolj nestrinjanje toženca s strokovnimi stališči izvedenca, ki ga izraža še tudi v predmetni pritožbi, pa ni narekovalo postavitve drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog toženca v tej smeri zato pravilno kot nepotreben zavrnilo ter na osnovi prepričljivo in izčrpno argumentiranih strokovnih stališč izvedenca dr. F. sprejelo zaključek, da tožnica škode, plačilo katere zahteva v predmetnem postopku, ne bi utrpela, če do kaznivega dejanja s strani toženca, za katerega je bil obsojen, ne bi prišlo. Toženčeve pripombe na osnovno izvedensko mnenje dr. F. so bile pretežno usmerjene v razmejitev pri tožnici ugotovljenih škodljivih posledic na tiste, ki so nastale zaradi spolnih zlorab toženca v letih 2007 do 2013, ter na tiste, ki so nastale zaradi spolnih zlorab pred tem. Tudi po obravnavi teh pripomb pa je dr. F. prišel do zaključka, da bi se pri tožnici določene škodne posledice odrazile tudi, v kolikor spolnih zlorab pred letom 2007 sploh ne bi bilo, da je zaradi tožnikovih ravnanj pri njej že predhodno prisotna prizadetost vseskozi vztrajala, tako da so bile možnosti za izboljšanje njenega stanja izključene oziroma so se pri tožnici prisotne težave zaradi spolnih zlorab toženca še dodatno poglobile. Ob takšni konkluziji izvedenca pa uporaba pravila o deljeni vzročnosti ne pride v poštev, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje in podrobneje izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju.

10. Glede na to, da predmetna pritožba še odpira vprašanje resničnosti tožničine izpovedbe oziroma njenih izjav v kazenskem postopku, velja tožencu odvrniti, da je bil za spolne zlorabe med letoma 2007 in 2013 pravnomočno obsojen, pravdno sodišče pa je glede na določbo 14. člena ZPP ob identičnem dejanskem stanju na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo vezano glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja ter kazenske odgovornosti storilca. Odločitev kazenskega sodišča temelji tudi na tožničini izpovedbi, ki ji je kazensko sodišče po pridobitvi izvedenskih mnenj (tako izvedenka dr. Z.R. - F. kot izvedenka dr. M.T. je ocenila kot nemogoče, da bi si oškodovanka spolno zlorabo izmislila) ter ob izvedbi drugih dokazov glede vseh za odločitev ključnih okoliščin kot resnični sledilo. Z ozirom na to vprašanje njene verodostojnosti (kar velja enako tudi za nasprotja v stališčih, ki naj bi jih izvedenka dr. Z.R. - F. zavzela v tej zvezi) in s tem vprašaje, ali je toženec očitano mu kaznivo dejanje storil (čeprav temu kljub pravnomočni obsodbi še zmeraj nasprotuje), v predmetnem postopku več ne more biti predmet razprave. Pritožnik opozarja tudi na tožničino vedenje in ravnanja v njenem adolescentnem obdobju (vedenjske motnje, beganje, neobvladljivost, konfliktnost, agresivnost, izostanki od pouka, močna domišljija, vzbujanje pozornosti, pogosta menjava partnerjev, kar vse je za obdobje nekje od leta 1991 do leta 2004 povzeto v poročilu CSD R... z dne 26. 3. 2013 - priloga B3 in je razvidno tudi iz v kazenskem postopku pridobljenih izvedenskih mnenj), njeno obravnavo na pedopsihiatriji, v vzgojno-izobraževalnih zavodih, pri socialnem skrbstvu ter na hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici. Ob tem izpostavlja še njeno sposobnost dramatiziranja ter pretiravanja. V kolikor to stori z namenom dokazovanja, da tožnica izvedencu dr. F. v razgovoru z njim za potrebe izdelave izvedenskega mnenja glede obsega ter intenzitete utrpelih škodnih posledic ni povedala resnice, pa je potrebno tožencu odgovoriti, da je izvedenec dr. F. z izčrpno argumentacijo in prepričljivo zaključil, da je tožnici potrebno verjeti, kar je zatrjevala glede pretrpelega ter bodočega strahu in duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ter kršitve dostojanstva. Pojasnil je, da pri tožnici nikoli ni bila diagnosticirana histrionična osebnostna motnja, za katero je značilno plitvo in labilno čustvovanje, dramatiziranje, teatralnost ter hlepenje po upoštevanju ter pozornosti, temveč gre za mešanico drugih motenj (izvid mag. M.Ž. z dne 5. 10. 2016). Izvedenec je pri tem pojasnil, da bi bilo kljub temu, da dramatizacija in zapletanje v laži ni temeljna osebnostna poteza tožnice, sicer možno, da je v teku psihološkega pregleda delovala v tej smeri, vendar pa je na podlagi psihodiagnostičnih preizkusov, ki jih je pri tožnici opravil pri klinično - psihološkem pregledu dne 14. 7. 2017 in rezultate katerih je podrobno obrazložil že v osnovnem izvedenskem mnenju, zanesljivo zaključil, da tožnica ni izkazovala teženj po neiskrenosti, laganju ter simuliranju oziroma čezmernemu prikazovanju svojih težav (t.i. dramatizacija). Izvedenec dr. F. je razumljivo ter logično sprejemljivo pojasnil tudi ob strokovnih obravnavah tožnice navedene podatke o njeni močni domišljiji ter izmišljanju zgodb. Posebej je poudaril, da so te ugotovitve stare 18 do 24 let in se nanašajo na tožničino adolescenčno obdobje, ko je bila stara od 11 do 17 let, na kar ne more vplivati dejstvo, da so bile te ugotovitve ob kasnejši obravnavi tožnice in v kasnejših izvidih povzete (poročilo CSD z dne 26. 3. 2013 - priloga B3 in izvid Psihiatrične ambulante z dne 5. 10. 2016), kot želi prikazati pritožba. Pojasnil je, da je bila takrat po starosti sicer najstnica, po vedenju pa še vedno otrok, ki se je hotel drugim približati na nezrel in manj realističen način, kjer je prišla do izraza njena domišljija. Z nadaljnjim razvojem ter po pridobljenih življenjskih izkušnjah pa je tožnica danes bolj zrela oseba. V tej povezavi izvedenec doda še, da človek telesno sicer dozori med 15 in 17 letom, njegovi možgani pa zrelost dosežejo šele pri 30 letih, kar vse pojasnjuje, da se tožnica danes vede bolj ustrezno in manj otročje kot nekoč.

11. Tožničine vedenjske vzorce iz njene mladosti je izčrpno pojasnila že izvedenka dr. Z.R. - F. v kazenskem postopku, in sicer jih je izhajajoč iz njene mentalne prikrajšanosti utemeljila z ozadjem v spolnih zlorabah pred letom 2007. Obrazložila je, da je bila tožnica že v preteklosti travmatizirana zaradi spolnih zlorab. Iz tega razloga so bila pri njej prisotna znamenja stiske, saj se je bila zaradi prikrajšanja v mentalnem razvoju nesposobna ubraniti in se postaviti zase, kar velja še posebej, ko je bila ustrahovana s strani storilca (o tem je stališče zavzel tudi dr. F.), najožja okolica pa se ni bila pripravljena soočiti z dejstvi (tožnica je o zlorabah že v mladosti povedala mami ter H.B., ki ji nista verjeli). Prav iz razloga, ker tožnica ni bila sposobna doseči podpore in pomoči, je nase ter na svojo stisko poskušala opozarjati posredno. To je storila tako, da je neprestano iskala pozornost in bližino drugih (to se je odražalo v nakladanju različnih zgodb, v lažeh, tatvinah), vedenjsko neustrezno in neučinkovito iskala zaupanja vredne osebe, se zapletala v konflikte, doživljala avto- in hetero-agresivna afektivna stanja, se promiskuitetno obnašala ter se ob šibki samopodobi zatekala k alkoholu in drugim sredstvom omame.

12. Zavrniti velja tudi stališča pritožbe, da tožnica zaradi promiskuitetnega obnašanja ni trpela strahu v posebej izraziti obliki, prav tako pa njeno duševno ravnovesje ni bilo porušeno v daljšem časovnem obdobju. V povezavi z že zgoraj obrazloženim velja na tem mestu znova poudariti, da so na promiskuitetno obnašanje tožnice v njeni mladosti (pogosto menjavanje partnerjev), kot sta ga obravnavali že v kazenskem postopku pritegnjeni izvedenki, ob drugih splošnih neugodnih dejavnikih razvoja (primarna, nevrobiološko pogojena nestabilnost) odločilno vplivale prav travmatske izkušnje zaradi spolnih zlorab. Te na področju samopodobe, medsebojnih odnosov in spolnega vedenja, posebno promiskuitete, težave prizadetega namreč lahko samo pospešijo. Navedeno je pojasnila izvedenka dr. M.T. v svojem mnenju, ob zaslišanju na glavni obravnavi v kazenskem postopku pa je ocenila celo, da spolne izkušnje tožnice v njenem adolescenčnem obdobju opisujejo tipično sliko mladostnika, ki je bil spolno zlorabljen, pri čemer je za spolno zlorabljeno osebo zelo tipično tudi promiskuitetno obnašanje. Tudi izvedenka dr. Z.R. - F. (izpovedbo katere toženec v pritožbi povzema izven konteksta) je na ustnem zaslišanju pred kazenskim sodiščem pojasnila, da se pri žrtvah spolnega nasilja doživeta spolna zloraba lahko odraža bodisi z zavrtostjo na področju spolnosti, ali pa v drugi skrajnosti - promiskuiteti, kot je bila opažena pri tožnici, kakor vse izhaja iz kazenske obsodilne sodbe (priloga A5). Za obdobje od leta 2007 pa je izvedenec dr. F. prepričljivo zaključil, da tožnica ni živela promiskuitetno. V pogovoru z njim je sama povedala, da je imela le 4 do 5 partnerjev, skladno s tem pa je izpovedala tudi zaslišana kot stranka. In sicer, da je bila od leta 2005 do leta 2011 v vezi z J.R. za tem oziroma 8 mesecev po razvezi z njim je šest mesecev živela z D.K., s T.B. pa je bila v razmerju približno leto dni, v nadaljevanju pa je bila v vezi z njenim sedanjim partnerjem G.M. Ob navedenem pa dr. F. dodaja še, da iz izvida mag. M.Ž. nikjer ne izhaja, da bi bila pri tožnici postavljena kakšna diagnoza, ki bi kazala na njen »prekomerni spolni nagon.« Glede na izpoved tožnice, da se je toženca bala pred in med vsakim spolnim odnosom ter je čutila, kako jo trese, ob ponovnem srečanju z njim pa bi omedlela, tudi sodišče druge stopnje zato v celoti sprejema že v izpodbijani sodbi povzeto izvedenčevo oceno o intenziteti in trajanja strahu, ki ga je tožnica pretrpela in ga še trpi zaradi spolnih zlorab od leta 2007 do 2013. Z ozirom, da se tožnica zaradi pri njej prisotne organsko pogojene prikrajšanosti tožencu ni bila zmožna upirati in je bilo dogajanje tako v celoti izpod njenega nadzora, z dejani zlorabe pa je bila vselej tudi ponižana, saj je ob njih občutila tudi gnus, sodišče druge stopnje nima pomislekov v izvedenčevo oceno, da je zloraba za tožnico vselej predstavlja izjemno stresen dogodek. Ker pa je šlo za ponavljajoče se zlorabe, ki so skupaj trajale v obdobju vsaj 4 let, pa je bil pri tožnici vselej prisoten cikel strahu pred zlorabo, izkustva zlorabe, začasnega olajšanja po odhodu storilca ter ponovnega strahu pred zlorabo, kar je pri tožnici povzročilo trajno napetost s prepletanjem čustev strahu, jeze in anksioznosti. Sodišče druge stopnje prav tako ne dvomi, da je zaradi občutkov strahu še danes porušeno tožničino duševno ravnovesje, saj dr. F. ugotavlja, da travmatske dogodke podoživlja v obliki nočnih mor, nenadnih vdorov travmatskih spominov, ki so z ozriom, da tožnica še zmeraj biva v stanovanju, v katerem je od leta 2007 prihajalo do spolnih zlorab, pogojeni tudi s krajevnimi asociacijami. Pri vsem navedenem pa gre za tako globok in intenziven poseg v duševno celovitost, da se pri tožnici ta že odraža v obliki posttravmatske stresne motnje, ki skupaj z drugimi sovzroki prispeva k zmanjšanju tožničine življenjske aktivnosti, kot tožnica tehtno izpostavlja v svoji pritožbi.

13. V zvezi s strahom, ki ga je tožnica zaradi spolnih zlorab trpela pred tožencem, sodišče prve stopnje sicer ni ocenilo izpovedi njenih partnerjev v obravnavanem obdobju (leto 2007 do 2013), vendar navedeno na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve v ničemer ne vpliva. O resničnih notranjih občutjih, ki jih je doživljala in se z njimi soočala v času več let ponavljajočih se spolnih zlorab s strani toženca kot njenega polbrata, je po stališču naslovnega sodišča namreč mogoče sklepati le glede na navedbe ter izpovedbo oškodovanke same ter ob analizi njenega čustvovanja ter doživljanja z vidika stroke. Pri tem ne gre prezreti pojasnil dr. F., da žrtve spolnih zlorab drugim težko zaupajo svoja občutja, saj so bile prizadete na področju največje intimnosti. Svoje misli in čustva drugemu človeku zato le stežka razkrijejo, še težje pa pripovedujejo o sami spolni zlorabi in je zanje značilno, da o teh tudi leta in leta sploh ne govorijo. Prav tak je tudi obravnavani primer, ko tožnica veliko let, vse do januarja 2013, ni bila zmožna razkriti zlorab, ki jih je kontinuirano trpela, ter si poiskati ustrezno podporo in pomoč. Enako stališče kot dr. F. je pred tem zavzela že dr. Z.R. - F., ki je dodala, da je k temu, da tožnica o spolnih zlorabah ter njenih občutjih navzven ni govorila, prispevalo tudi dejstvo, da je bila tožnica pri poskusu v tej smeri s strani najbližjih oseb (zaupala se je mami ter socialni delavki ter sosedi H.B.) spregledana, saj te niso verjele resničnosti njenih navedb. Prav tako pa ni mogoče mimo dejstva, ki ga po pogovoru s tožnico povzemata oba zgoraj imenovana izvedenca in ga zatrjuje tudi predmetna tožba, in sicer, da je toženec nad tožnico vseskozi izvajal fizično in psihično nasilje. Tožnica je povedala, da jo je večkrat tepel, davil, ji grozil, da bo jo ubil, če bo komu (mami) povedala, navajal, da bo on njen skrbnik ter bo jo vtaknil v zavod, da ne bo videla belega dne in ji pobral ves denar. Čeravno to ni zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec obsojen, pa je po navedbah tožnice tudi spolno dejanje vedno opravil z uporabo sile, tako da jo je prijel za roke in jo nekam stisnil. Povsem razumsko dojemljivo je zato, da tožnica svojih travmatičnih izkušenj in občutij ni izražala navzven, tudi v odnosu do toženca ne, vendar pa po vsem obrazloženem v nasprotju s prepričanjem pritožbe navedeno nikakor ne pomeni, da tožnica zaradi toženčevih zlorab ni bila ustrahovana in ni duševno trpela. Na osnovi izpovedi prič, ki so lahko zaznale le njen odnos in njene reakcije v razmerju do sočloveka, o tožničinem notranjem čustvenem dogajanju ter njeni prizadetosti zato ni mogoče sklepati.

14. Toženec neutemeljeno navaja tudi, da naj bi iz listinskih dokazov (Poročilo CSD z dne 26. 3. 2013 in izvid Psihiatrične ambulante z dne 5. 10. 2016) izhajalo, da so vzroki za zatrjevane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter prizadetega osebnega dostojanstva ter za strah v sferi tožnice v ravnanju njene matere od otroštva dalje, v izgubi fanta, ki ga je povozil vlak, smrti sina, hudobnih ljudeh v R... ter nezmožnosti odločanja o svojih pravicah zaradi podaljšanja roditeljske pravice. Izvedenec dr. F. je že v osnovnem izvedenskem mnenju pojasnil, da je v tožničini duševni sferi v posledici ravnanj toženca od leta 2007 do 2013 prisotna zelo huda oblika posttravmatske stresne motnje s precejšnjo ali celo največjo intenzivnostjo simptomov. Ta se odraža v neprijetnih spominih, v mislih in podobah v preteklosti utrpelih spolnih zlorab, v problematiki spanja (težave pri uspavanju, prebujanje ponoči, podoživljanje zlorabe), izgubi interesa na stvareh, ki so jo včasih veselile. Tožnica se je oddaljila od drugih ter ni zmožna ljubiti njej bližnje osebe, pri njej je prisotna žalost in nima občutka varnosti. Zaradi vsega navedenega je 4-5 krat na teden povsem odsotna in nesposobna komuniciranja, prevevajo pa jo občutki, kot bi se ji sesul ves svet. V dopolnitvi izvedenskega mnenja pa je na vprašanje toženca izrecno pojasnil, da poniževanje, ki ga je tožnica doživljala s strani matere, po pravilih stroke ni mogoče opredeliti kot travmatski dogodek, medtem ko smrt fanta in otroka izpostavi kot enkratna stresna dogodka. V nadaljevanju pojasni, da so bile toženčeve spolne zlorabe nasprotno ponavljajoči se travmatski dogodek in jasno zavzame stališče, da je iz tega razloga večino, to je 99%, posttravmatske stresne motnje pri tožnici pripisati spolnim zlorabam toženca po letu 2007. Da je pri tožnici prisotno posttravmatsko stresno motnjo v celoti potrebno obravnavati kot posledico toženčevih ravnanj, za katere je bil pravnomočno obsojen, pa ne more biti vprašljivo glede na to, da izvedenec dr. F. v nadaljevanju povsem jasno in razumljivo zaključi, da bi se glede na vrsto let izpostavljenosti spolnim zlorabam toženca posttravmatska stresna motnja pri tožnici izoblikovala tudi, če spolnih zlorab pred letom 2007 ne bi bilo. V povezavi z navedenim pa je potrebno razlagati tudi vzročno zvezo med toženčevimi ravnanji po letu 2007 ter duševnimi bolečinami tožnice zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Področja, na katerih se pri tožnici odraža posttravmatska stresna motnja in so navedena že zgoraj, se namreč praktično v celoti prepletajo s področji, na katerih se pri tožnici pokaže trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti (problematika spanja, problematika spolnosti, umikanje iz socialnih interakcij, porušeno razmerje do polbrata F., prenehanje izvajanja interesnih dejavnosti).

15. V zvezi s pripombami pritožbe o pri tožnici že od rojstva prisotnem zmanjšanju življenjske aktivnosti je potrebno pojasniti, da je izvedenec jasno zavzel stališče, da je bilo tožničino duševno stanje že pred zlorabami drugačno od stanja povprečnega človeka, saj je tožnica v primerjavi s povprečnim človekom že od rojstva prikrajšana zaradi umske manjvrednosti, prav tako pa zaradi prisotnega čustvenega neravnovesja. Tudi vzroki za tožničine vedenjske motnje v času najstništva so pojasnjeni že v zgornji obrazložitvi. Globlje in širše oziroma drugačno prikrajšanje tožnice v njeni duševni sferi, za katerega s predmetno tožbo zahteva plačilo odškodnine, pa je v celoti prepoznal kot posledico kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec obsojen. Enako je sklepal tudi v zvezi občutki manjvrednosti ter znižanega samospoštovanja pri tožnici, ki kažeta na prizadetost tožničinega dostojanstva. Pojasnil je, da tožnica zaradi maminega poniževanja in zaničevanja o sebi sicer ni mogla imeti dobrega mnenja, vendar pa dodal, da je imelo mamino zavračanje (ni travmatski dogodek) veliko manjšo težo v primerjavi s travmatskimi dogodki, med katere je brez dvoma uvrstiti spolne zlorabe. Zaradi teh se je tožnica počutila skrajno ponižano in zaničevano ter bistveno manj enakopravno ter manjvredno glede na ostale, kar pa bi po stališču izvedenca veljalo tudi v primeru, če spolnih zlorab pred letom 2007 sploh ne bi bilo. Pri tem razumljivo in prepričljivo pojasnjuje, da žrtve gnus, ki ga občutijo ob agresivnem spolnem aktu, projecirajo nase in se začnejo gnusiti same sebi. V delu v katerem pritožba izpostavlja vprašanje tožničinega izgubljenega zaupanja v druge ljudi, njeno (ne)zmožnost, da se drugim čustveno preda ter vprašanje njenega odpora do spolnosti, pa ni mogoče spregledati stališča izvedenca dr. F. v dopolnitvi izvedenskega v zvezi s tem. Kot že v zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti je izpostavil, da je pri tožnici duševno stanje na področju umskih sposobnosti in čustvovanja sicer drugačno od povprečnega človeka, vendar pa hkrati jasno zaključil, da so tožničine težave v odnosu same do sebe (znižano samospoštovanje, zmanjšano samozaupanje, občutki manjvrednosti) in težave v medsebojnih odnosih, ki zadevajo področja bližine in intimnosti, posledica spolnih zlorab s strani toženca. Pri tem poudari, da tožnica zaradi spolnih zlorab po letu 2007 še danes trpi zaradi močnih občutkov lastne neustreznosti in ničvrednosti, do sebe pa je nestrpna in pretirano samokritična. V zvezi s tožničino zmožnostjo navezovanja stikov v socialnem okolju (socialna interakcija), tako prijateljskih kot intimnih, ter posledičnim vprašanjem zaupljivosti tožnice do drugih ljudi, pa posebej opozori na razliko med družabnostjo, na katero predvsem z zatrjevanji o promiskuitetnem načinu življenja tožnice (razlogi promiskuitete v tožničinem adolescentnem obdobju so pojasnjeni že v zgornji obrazložitvi) smiselno namiguje pritožba, ter zmožnostjo oblikovanja prijateljstev. Izvedenec prijateljstvo pri tem razume kot globljo, pravo prijateljsko vez ter tudi kot intimno zvezo in pojasnjuje, da nadpovprečna družabnost (biološka potreba človeka) še ne pomeni sposobnosti oblikovati prijateljske vezi (socialni motiv, ki se razvije iz stika s človekom, ki mu popolnoma zaupamo, imamo z njim sorodne interese ter smo se zanj pripravljeni marsičemu odreči), prav ta pa je pri tožnici problematična. Tisti, ki je žrtev spolne zlorabe, drugim namreč težko zaupa, saj je bil prizadet na področju največje intimnosti. V zvezi z navedenim naslovno sodišče ne more spregledati izpovedi tožnice, ki je zaslišana kot stranka pojasnila, da nima težav pri vzpostavljanju partnerskih odnosov, temveč se zaradi čustvene zavrtosti ne zmore čustveno navezati, kot bi zahteval pravi partnerski odnos, s čemer ima težave tudi v sedanji partnerski zvezi, kar je kot ključno v svoji razlagi izpostavil tudi izvedenec dr. F. Že v osnovnem izvedenskem mnenju je pojasnil, da se tožnica ne upa čustveno predati in teži k izolaciji ter umiku iz družbenega okolja, saj medsebojne odnose dojema kot preobremenjujoče ter ogrožujoče. Nezaupljivost, ob dejstvu, da mama tožnice ni zaščitila, ko se ji je zaupala, vidi predvsem kot posledico spolnih zlorab in jo označuje še kot hujšo, ker je tožnica storilca poznala in je šlo za osebo iz njene družine. Žrtev nezaupljivost iz storilca namreč razširi tudi na druge ljudi. Z ozirom, da izvedenec v nadaljevanju pojasnjuje, da je zaupanje drugemu podlaga za zdravo in osrečujočo spolnost, pa sodišče druge stopnje ne dvomi, da tožnica zaradi spolnih zlorab toženca trpi tudi na tem področju (nezadovoljstvo s spolnim življenjem, pri odnosih se ne more sprostiti in ima do teh odpor, spolni občutki so ji neprijetni, čuti se spolno manj sposobno in spolnosti sploh ne želi več imeti). Izvedenec dr. F. v svojem mnenju prepričljivo zastopa stališče, da je večletna (štiriletna) izpostavljenost tožnice spolnim zlorabam tudi po letu 2007, pri čemer upošteva, da v letih 2008 in 2009 zlorab ni bilo, zadoščala za nastanek ugotovljenih škodljivih posledic v njeni duševni sferi in bi te nastale tudi, v kolikor spolnih zlorab pred letom 2007 sploh ne bi bilo, oziroma škodljive posledice pri tožnici zaradi spolnih zlorab po letu 2007 še vedno vztrajajo ter so preprečile izboljšanje njenega stanja, ki ga po oceni izvedenca zaradi dolgoletne izpostavljenosti stresorju (vse od leta 1992 do 2013, z izjemo dveh let, ko je tožnica živela na Sv. Duhu) danes ne spontano ne s psihoterapijo zaradi tožničine primarne kognitivne oškodovanosti več ni realno pričakovati (spontano se bo morda izboljšal le odnos s polbratom F.). Z ozirom, da je oškodovanca potrebno sprejeti takšnega, kakršen je bil v trenutku, ko se je pričelo v predmetnem postopku upoštevno protipravno ravnanje (14. člen in prvi odstavek 7. člena ZPP), je zato pravilna prvostopenjska presoja, da so pri tožnici ugotovljene škodne posledice v vzročni zvezi s spolnimi zlorabami toženca od leta 2007 do 2013, za katerega je bil ta pravnomočno obsojen.

16. V kolikor toženec izpostavlja tožničine izjave, da so v R... slabi ljudje, pa mu velja odvrniti, da je takšne izjave izvedenec dr. F. obrazložil skozi vprašanje zmožnosti tožnice za dojemanje objektivne stvarnosti glede na njene znižane umske sposobnosti. Izrecno je pojasnil, da pri tožnici ne gre za izrazito subjektivno dojemanje resnice, temveč je njen način razmišljanja preprost in usmerjen v to, kar je konkretno oprijemljivo. Iz tega razloga tožnica ne zmore uvideti abstraktnejših, daljnosežnejših zvez med predmeti, osebami in dogodki. Odnose in dogajanja zato dojema tako, da jih doživlja bodisi kot povsem dobre ali kot povsem slabe (črno-belo pojmovanje oseb), ne zmore pa pretehtati neskladij med dobrimi in slabimi deli določene osebe. V drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec dr. F. izrecno pojasnil tudi, da pri tožnici ugotovljeno prikrajšanje ni povezano s tem, da je njena mati po 18 letu imela podaljšano roditeljsko pravico nad njo. Iz tega razloga tudi dejstvo, da je podaljšanje roditeljske pravice nad tožnico v teku predmetnega postopka prenehalo na podlagi sodne odločbe (priloga A11), kar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe spregledalo, na predmetno odločitev v ničemer ne vpliva.

17. Utemeljeno pa tožnica graja z izpodbijano sodbo priznano ji odškodnino po višini zaradi neustrezne aplikacije temeljih načel za odmero nepremoženjske škode po višini, to je načela individualizacije odškodnine ter objektivne pogojenosti njene višine. Iz naslova že utrepelega ter bodočega strahu zahteva plačilo odškodnine v višini 13.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 20.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pa znesek 13.000,00 EUR, skupaj torej denarno zadoščenje v višini 46.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ji je iz naslova nepremoženjske škode z izpodbijano sodbo skupaj priznalo znesek v višini 22.000,00 EUR (3.000,00 EUR za prestani strah, 12.000 za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ter 7.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva). V tem znesku priznana denarna satisfakcija pa se glede na intenziteto in trajanje strahu ter duševnega trpljenja, ki ga tožnica je in ga bo doživljala zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na pomembnih področjih življenja ter zaradi globokega ter korenitega posega v njeno dostojanstvo, kot bistveno prenizka pokaže že ob uporabi načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Četudi v dejanskem pogledu ni dveh popolnoma enakih nepremoženjskih škod, citirano načelo v primerljivih položajih zahteva uporabo enakih vrednostnih meril, ki pa v danem primeru niso bila uporabljena, saj odločitev v izpodbijani sodbi odstopa od primerljivih zadev v sodni praksi.

18. Razsežnost prizadetosti tožničine duševne celovitosti zaradi ravnanj toženca, ki jo izvedenec dr. F. kompleksno obravnava v svoji strokovni ekspertizi ter njenih dopolnitvah, je ustrezno povzeta že v izpodbijani sodbi. Z ozirom, da je bila tožnica zaradi ponavljajočih se zlorab s strani iste osebe celotno obdobje od leta 2007 do 2013 trajno napeta (prepletanje čustev strahu, jeze in aksioznosti) zaradi pri njej ponavljajočega se cikla strahu (strah pred zlorabo, izkustvo zlorabe, začasno olajšanje ob odhodu storilca ter ponovni strah pred naslednjo zlorabo) ter globoko ponižana, sama pa ni imela nobenega nadzora na dogajanjem, sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bila vsaka zloraba zanjo izjemno stresen dogodek in je trpela strah velike intenzitete. Zaradi utrpelih zlorab je dušeno ravnovesje tožnice porušeno še danes, strah pa je pri njej zakoreninjen v tej meri, da se že odraža v obliki zelo hude posttravmatske stresne motnje (neprijetni spomini, misli in podobe spolne zlorabe iz preteklosti, težave pri uspavanju, sanje o zlorabah, p0odoživljanje zlorabe, izguba volje za izvajanje interesnih dejavnosti, občutek oddaljenosti od drugih, pomanjkanje občutka varnosti), zato ga je pri odmeri odškodnine po višini potrebno ovrednotiti v tem okviru, kot tehtno izpostavlja že tožnica v pritožbi. Tožnica v predmetnem postopku zraven odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti zahteva tudi plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu OZ, saj je bilo v njeno spolno nedotakljivost poseženo z zavržnim protipravnim ter kaznivim ravnanjem toženca v razmerju do katerega je tožnica bila zaradi prikrajšanja v njenem mentalnem razvoju v šibkejšem položaju. Kljub temu, da je praviloma treba posamezne oblike škode, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, obravnavati ločeno in za vsako posamezno škodo odmeriti samostojno denarno odškodnino, pa po stališču naslovnega sodišča izjemnost obravnavanega primera, kjer v tem prihaja do prepletanja tožničinega trpljenja ter do pogojevanja enega trpljenja z drugim, kot je nazorno razvidno že iz zgornje obrazložitve, narekuje odmero enotne odškodnine. Upoštevaje prisojene zneske nepremoženjskih škod v primerljivih zadevah (približno 50 povprečnih mesečnih neto plač na dan razsoje pred sodiščem prve stopnje), tožnici kot nepremoženjska škoda zaradi med leti 2007 in 2013 utrpelih spolnih zlorab tako pripada pravično in primerno denarno zadoščenje najmanj v vtoževani višini, to je znesek 46.000,00 EUR oziroma 36,7 povprečnih mesečnih neto plač za mesec februar 2021, ko je bilo odločeno z izpodbijano sodbo. Odškodnina za nepremoženjsko škodo v tej višini pa je še toliko bolj utemeljena upoštevaje individualne značilnosti obravnavanega primera. Ne gre namreč spregledati, da je bila tožnica zaradi prikrajšanja v svojem mentalnem razvoju posebej ranljiva, saj je bila nesposobna poiskati učinkovito pomoč. Njeno duševno trpljenje z zavržnimi ravnanji pa je povzročil njen polbrat, do katerega je tožnica glede na to, da gre za ožjega družinskega člana, sploh glede na svoje prirojene preddispozicije na področju umskih sposobnosti in čustvovanja, z ozirom, da je v otroštvu veliko skrbel zanjo, čutila navezanost ter odvisnost, zaradi katere je bilo njeno doživljanje še toliko bolj boleče. 19. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka, s katero je sanirano tudi nasprotje med stroškovno odločitvijo v izreku ter obrazložitvi izpodbijane sodbe. Z ozirom, da je tožnica po spremembi prvostopenjske sodbe v postopku s pritožbo s svojim zahtevkom v celoti uspela, ji je toženec skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP zavezan povrniti njene pravdne stroške v celoti.

20. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice ugodilo in skladno s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ter posledično v stroškovni odločitvi (II. in III. točka izreka) spremenilo tako, kot izhaja iz zgornjega izreka. Pritožbo toženca je po 353. členu ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v obsodilnem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Glede na uspeh s pritožbo ima tožnica pravico do povračila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) ji je kot potreben strošek (prvi odstavek 155. člena OZ) potrebno priznati strošek njene pooblaščenke za vložitev pritožbe po 1. točki tar. št. 21 OT v zvezi 1. točko tar. št. 18 OT v višini 750 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 450,00 EUR. Z ozirom, da pooblaščenka D.G. tožnico zastopa na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči (priloga C7), pa ji po petem odstavku 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) kot nagrada pripada zgolj polovica zneska, ki bi ji šel na podlagi določb OT, to je 225,00 EUR. K temu je potrebno dodati še materialne stroške v polni višini, ki se skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT obračunajo v višini 2% od skupne vrednosti storitve (450,00 EUR), to je v znesku 9,00 EUR. Stroški tožničine pooblaščenke tako skupaj znašajo 234,00 EUR in jih je toženec, z ozriom da je bila tožnici za postopek s pritožbo odobrena brezplačna pravna pomoč, skladno s tretjim odstavkom 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča druge stopnje zavezan povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi obrestmi, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Mariboru.

22. Toženec, ki je s pritožbo v celoti propadel, pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.