Jedro

Končnica .COM glede na splošno rabo v spletnih naslovih ne more predstavljati fantazijskega elementa znaka in ga je zato organ pravilno štel za opisni element. Pri tem ni pomembno, da je tožnik registriral vse možne končnice domen, ki so podobne prijavljenemu znaku, s tem pa prijavljeni znak ni pridobil na svoji razlikovalnosti, kar je bistveno za njegovo registracijo.

ZIL-1 ne določa časovnega obdobja, ki naj bi pomenilo dolgotrajno uporabo. V drugem odstavku 43. člena ZIL-1 je namreč določeno, da se za znamke, ki so pridobile razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo, ne uporabljajo točke b), c) in e) prejšnjega odstavka. Vendar pa to še ne pomeni, da organ ni dolžan opraviti take ocene, torej ali je možno glede na potek časa in druge okoliščine pri posameznem primeru šteti, da je znak pridobil razlikovalni učinek zaradi njegove dolgotrajne uporabe. Pri tem mora organ zlasti upoštevati tržni delež, intenzivnost, geografski obseg znamke, trajanje uporabe znamke itd.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, št. 31207-637/2014-8 z dne 12. 8. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prijavo znamke RENTALCARS.COM in odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je prejel prijavo znamke za znak ''RENTALCARS.COM'' za storitve po Nicejski klasifikaciji (v nadaljevanju NK), razvrščeno v razred 36 (organizacija in/ali rezervacija potovalnih zavarovanj, vključno z organizacijo in/ali rezervacijo potovalnih zavarovanj prek interneta, storitve upravljanja zavarovalniških zahtevkov, finančne storitve, ki se nanašajo na lizing, najem in prodajo vozil, zavarovanje, ipd), 38 (vzdrževanje spletnih strani, telekomunikacijske in komunikacijske storitve, telekomunikacijske storitve in storitve prenosa podatkov, uporaba telefonskega aparata in računalniki v povezavi s storitvami izposoje vozil, ipd), 39 (prevozne storitve, potovalne storitve, storitve najema avtomobilov, organizacija počitniških prevozov, izposoja vozil in lizing storitve, izposoja in lizing osebnih, gospodarskih in industrijskih vozil, najem in lizing avtomobilob, koles, motornih koles, avtodomov, ipd). Organ je ugotovil, da znamke za prijavljeni znak ne more registrirati glede na točke b), c) in h) prvega odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). Prijavljeni znak je v običajnih znakih, nima razen svoje vsebine nobenega drugega razlikovalnega elementa. Vsebino znaka predstavlja pomen besedne kombinacije, ki je sestavljena iz besedila RENTALCARS.COM. Gre za angleško besedilo, ki je očitno sestavljeno iz dveh besed, ki sta skupaj napisani: RENTAL in CARS. Besedilo se konča z internetno kratico COM. Glede na prevod besedila (najem vozil) prijavljeni znak v povezavi s prijavljenim blagom in storitvami ne funkcionira kot znamka, ampak kot opis lastnosti in značilnosti blaga in storitev. Kombinacija teh besed zelo spominja na izraz v angleškem jeziku RENT A CAR, ki je običajen izraz, udomačen tudi v Sloveniji za označevanje storitve najema avtomobilov in vsega povezanega z najemom. Končnica COM ne pripomore k večji distinktivnosti znaka, ker tudi ta del ne funkcionira kot znamka, ampak kot kratica, navedena v spletnih naslovih. Tudi če proizvodi in storitve niso v nobeni zvezi z znakom, bi bila znamka za ta del zavajajoča. V zvezi z razlogi prijavitelja – tožnika je organ še navedel, da ni pomembno, da obstajajo sopomemke ali drugi še običajnejši načini izražanja pisnega pomena (sodba SEU, C-265/00, točka 42). Tudi če kakšen izraz morda ni v vseh primerih jasno opisen, bi bil ta izraz še vedno sporen, ker bi ga upoštevna javnost zaznala kot informacijo o lastnostih blaga ali storitev (sodba SEU, C-191/01, točka 33, sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 1190/2004). V ZIL-1 pa tudi ni določene izjeme, da bi znake, ki so sestavljeni iz prijaviteljeve domene, avtomatično ocenili kot zadostno razlikovalne. Organ je glede na posredovana gradiva še ocenil, da znak v Sloveniji ni pridobil razlikovalnega učinka zaradi dolgotrajne uporabe, kar podrobneje obrazloži. 2. Tožnik je v tožbi uvodoma pojasnil potek dosedanjega postopka, navedel, da se v celoti sklicuje na svojo argumentacijo iz odgovora na poziv z dne 1. 12. 2014 in navedel, da je znak RENTALCARS.COM sestavljen iz treh besed in ne dveh. Besede RENTALCARS ni v angleško-slovenskem slovarju in torej predstavlja novo skovanko tožnika, ki nima neposrednega pomena v angleščini. Zato je tudi ne moremo prevesti v drug jezik. Tudi če bi besedo razdružili, bi imela besedna zveza pomen ''cars which are rented'', kar pomeni, da bi opisovala vrsto avtomobilov in ne storitev. Zgolj asociacija, ki jih ta skovanka povzroči pri nekaterih potrošnikih, pa ne pomeni, da je znak opisen. Poleg tega je odločba sama v seboj v nasprotju, ko navaja, da je običajna oznaka storitve RENT-A-CAR. Zgolj podobnost ne pomeni, da je nova znamka opisna. Tožnik je pri tem izpostavil mnenje v sodbi SEU, C-383/99 P, kjer je sodišče izrecno navedlo, da se znak lahko registrira kot znamka, če obstaja kakšen dodatek ali je predstavljen ali konfiguriran na način, ki se razlikuje od običajnega načina označevanja blaga ali storitev ali njegovih bistvenih značilnosti. Znak je treba presojati kot celoto, zato je pomembna tudi njegova končnica, ki predstavlja dodaten element, ki pomembno pripomore k razlikovalnosti znaka. Uporaba pike med besedami, ki so napisane skupaj, in dodajanje elementa COM ni običajen sestavni del znamk. Ker je znamka registrirana s končnico COM, bo tako tudi uporabljana, ne zgolj v internetnem okolju, temveč tudi v oglaševanju na plakatih, izložbah, itd. Zato bo COM funkcioniral kot del znaka in ne domena. Tudi sama toženka je registrirala veliko število znamk, ki so običajne oziroma opisne besede v slovenskem in angleškem jeziku (npr: CUKRČEK, LUČKA, DELO, VEČER). Prav tako je v registru znamk pri organu najti znamke: VEST.SI, Najdi.si, REGISTRIRAJ.SI, mojevreme.si, optimiziraj.si, ki so vse opisne za prijavljeno blago in storitve. Nekateri znaki, ki so bili po navedbah organa opisni, so bili registrirani pri OHIM in kot mednarodne znamke pri WIPO (npr: NATIONAL CAR RENTAL). Poudariti je treba, da prijavljeni znak predstavlja tudi (a ne samo) domeno rentalcars.com, katere imetnik je tožnik. Domena nastane z registracijo in predstavlja izključno pravico razpolaganja z registriranim spletnim naslovom. To pomeni, da domena pripada samo temu subjektu. Znak .COM tako ne predstavlja zgolj opisnega elementa znaka, temveč napotitev na točno določen spletni naslov ponudnika določenih storitev. Tožnik ne izenačuje pravic iz domene s pravicami iz blagovne znamke, temveč poudarja, da je prijavljeni znak zaradi tega identičen že registrirani in izdatno uporabljani domeni, uporablja pa se kot znamka in ne samo kot domena. Za namen povečevanja moči znamke je tožnik registriral vse možne končnice domen, ki so bile podobne prijavljenemu znaku in s tem pridobil monopol ne samo nad uporabo znaka v smislu internetnih domen, temveč tudi v smislu znamke, ki je tako postala prepoznavna v povezavi s storitvami tožnika, kar v časih intenzivnega elektronskega poslovanja ni redkost (npr. amazon.com, alibaba.com).

3. Tožnik sicer vztraja, da znak ni opisen za nobeno prijavljeno storitev, vendar pa izpostavlja, da organ sploh ni navedel, zakaj naj bi bil znak opisen za posamezne storitve in zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Večina prijavljenih storitev sploh ne predstavlja najema avtomobila (glej sodbo naslovnega sodišča U 1918/2008). Tožnik meni, da znak ni opisen glede naslednjih storitev: razred 36: Organizacija in / ali rezervacija potovalnih zavarovanj, vključno z organizacijo in/ali rezervacijo potovalnih zavarovanj prek interneta; storitve upravljanja zavarovalniških zahtevkov, finančne storitve, ki se nanašajo na lizing, najem in prodajo vozil; zavarovanje; finančne zadeve; denarne zadeve; zavarovalne storitve; zavarovalne storitve, ki se zagotavljajo preko interneta; zagotavljanje informacij o zavarovanju; zagotavljanje zavarovalnih storitev, vključno s splošnim zavarovanjem, avtomobilskim zavarovanjem, zavarovanjem - dostavnih vozil in motornih koles ter zavarovanje za primer okvare motorja; potovalno zavarovanje, zavarovalniško posredništvo; finančne storitve; finančne storitve, ki se zagotavljajo prek interneta; elektronske plačilne storitve; med drugim vse, kar vključuje, vendar se ne omejuje na prej navedeno in je zagotovljeno z elektronskimi sredstvi, vključno z internetom; svetovalne in informacijske storitve, ki se nanašajo na vse prej navedene storitve; razred 38: Vzdrževanje spletnih strani; telekomunikacijske in komunikacijske storitve; telekomunikacijske storitve in storitve prenosa podatkov; prenos elektronskih informacij prek računalniških omrežij, globalnih informacijskih omrežij in brezžičnih omrežij; zagotavljanje telekomunikacijskega dostopa in povezav do računalniških podatkovnih baz, računalniških omrežij, globalnih informacijskih omrežij in brezžičnih omrežij; zagotavljanje in / ali upravljanje iskalnikov; zagotavljanje on-line povezave do informacij s področja financ, zavarovanja, potovanj, avtomobilizma, računalništva in telekomunikacij; storitve elektronske pošte; storitve oglasne deske preko globalnega informacijskega omrežja; med drugim vse, kar vključuje, vendar se ne omejuje na prej navedeno in je zagotovljeno z elektronskimi sredstvi, vključno z internetom; svetovalne in informacijske storitve, ki se nanašajo na vse prej navedene storitve.

razred 39: Prevozne storitve, potovalne storitve; organizacija počitniških prevozov; najem in lizing koles, motornih koles, avtodomov, tovornjakov, kamionov, kombijev, potovalnih avtobusov, avtobusov, počitniških prikolic; najem in lizing opreme in naprav za vozila; najem in lizing dodatne opreme za vozila, vključno s prtljažniki, avtomobilski sedeži, otroškimi varnostnimi sedeži, prikolicami za vozila, stojali za prtljago, stojali za kolesa; organizacija prevoza oseb; storitve potovalnih aranžmajev; storitve rezervacije potovanj; storitve rezervacij in vozovnic; organizacija in / ali rezervacija počitnic, potovanj, izletov, križarjenj, vključno z organizacijo in / ali rezervacijo počitnic, potovanj, izletov, križarjenj prek interneta; organizacija in / ali rezervacija sedežev za potovanja, vključno z organizacijo in / ali rezervacijo sedežev za potovanja prek interneta; storitve potovalnih agencij, vključno s storitvami potovalnih agencij prek interneta; med drugim vse, kar vključuje, vendar se ne omejuje na prej navedeno in je zagotovljeno z elektronskimi sredstvi, vključno z internetom; svetovalne in informacijske storitve, ki se nanašajo na vse prej navedene storitve.

4. Tožnik v tožbi tudi izpostavlja, da niti zakon niti sodna praksa ne določata časovnega obdobja, ki je potrebno za dokazovanje dolgotrajne uporabe znaka. Organ je kljub temu presodil, da je nekajletno obdobje prekratko, da bi lahko veljalo za dolgotrajno uporabo. Ker gre za uporabo prijavljenega znaka že več let v času internetne dobe, gre za dolgotrajno uporabo. ZIL-1 pa tudi predvideva presojo sposobnosti znaka za registracijo in ne sposobnost prijavljenega znaka opravljati funkcijo znamke na dan prijave. Ignoriranje vseh dokazov po prijavi 12. 5. 2014 je tako nepravilno. Domena rentalcars.com je bila registrirana že 1996, skupina A. jo je pridobila v juniju 2003. Sprva so bile te storitve namenjene zlasti severnoameriškim strankam, kljub temu pa so bile dostopne drugod po svetu in od februarja 2004 je bilo mogoče preko te spletne strani vozilo najeti tudi v Sloveniji. Tožnik, družba B., je bila ustanovljena za namen najema vozil preko spleta neposredno in preko njegovih partnerjev. Skupina A. je pod svoje okrilje to družbo pridobila junija 2010. Pred oktobrom 2011 se je s tožnikom povezovalo preko 30 različnih znamk po vsem svetu, za namen razvoja znamke RENTALCARS.COM pa je tožnik postal lastnik enotne domene. Z namenom, da bi postal znamka na svetovni ravni, je pričel z registracijo vseh domen, ki so bile na voljo in v povezavi z znakom ali podobne. V juniju 2012 je imel tožnik zato že registriranih preko 1500 novih domen in je pridobil 250 domen od prejšnjih lastnikov. Tožnik je v nadaljevanju še konkretno nasprotoval presoji posameznih dokazov, zlasti je opozoril, da je iz predložene listine možno razbrati zneska, namenjenega za oglaševanje, nadalje, da izpisek iz spletne strani dokazuje uporabo prijavljenega znaka na spletni strani, da število rezervacij kaže število uporabnikov storitev tožnika, itd. V 42. členu ZIL-1 (točno: 43) tudi nikjer ni določeno, da bi moral biti znak močno zasidran ali močno prisoten v razmerju do konkurentov, temveč določa, da se znak, ki je dolgotrajno uporabljan, in ob presoji vseh okoliščin, lahko uporablja kot znamka. Za presojo konkretne prijave znamke so pomembni tudi čezmejni vplivi, ki jih organ mora upoštevati tudi glede presoje t.i. znanih znamk in znamk z ugledom, zato je očitno v konkretnem primeru uporabil strožje kriterije. Organ tudi ni presojal načina uporabe znaka v elektronskem poslovanju, dostopnosti slovenskim potrošnikom, tržnega deleža, ipd. Tožnik je sklepno poudaril, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za zavrnitev prijave znamke in je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, navedla, da je treba v vsakem primeru presojati vse okoliščine primera, ki so lahko kljub navideznim podobnostim drugačne. Odločbe OHIM niso zavezujoč pravni vir v Sloveniji, je pa OHIM zavrnil prijave znamk tožnika za identične primere iz enakih razlogov. Organ se je opredelil do vseh storitev. Iz dokazov v zvezi z dejavnostjo družbe pa tudi ne izhaja, da bi se tožnik npr. s storitvami telekomunikacij ukvarjal na način ali ponujal storitve, nevezane na najem vozil. Toženka je vztrajala, da se morajo dokazi o pridobitvi razlikovalnega učinka nanašati na obdobje pred vložitvijo sporne prijave (sodba SEU, C-542/07 in C-108/05) in da se morajo nanašati predvsem na Slovenijo. Dejstvo dostopa spletnih strani v Sloveniji še ne pomeni dolgotrajne uporabe znaka, prodaja preko spleta pa tudi pomeni, da sta ponudba/prodaja dostopni po celem svetu, torej uporabo znamke, ne pa njene razlikovalnosti. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6. Tožnik je v pripravljalnem spisu ponovil svoje navedbe, dodal še, da je iz izpiska iz spletne strani jasno razviden znesek za oglaševanje storitev oziroma zadevne znamke v Sloveniji. Toženka je torej napačno sklepala, da tožnik ni predložil teh dokazov. Nepomembna je tudi navedba toženke o razpršenosti storitve najema vozil, ker gre pri presoji razlikovalnega učinka za vprašanje, ali je relevantni potrošnik sposoben razlikovati storitve različnih imetnikov. Sicer pa je spletni naslov pravzaprav platforma za nudenje posredništva (kot npr. booking.com, expedia.com,), ki omogoča izbiro najcenejših ponudnikov storitev najema avtomobila. To pomeni, da ta storitev ni razpršena med tožnikom in drugimi podjetji, saj tožnik pravzaprav ponuja storitve drugih ponudnikov (C., D., itd.) relevantnim potrošnikom.

7. Tožba je utemeljena.

8. Uvodoma sodišče tožniku pojasnjuje, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu torej ne bo opredeljevalo do navedb, ki jih je tožnik navedel v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

9. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi prijave znamke RENTALCARS.COM.

10. Organ je sporno odločitev sprejel na podlagi točk b), c) in h) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Po točki b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka. Po točki c) se ne sme registrirati znak, ki lahko v gospodarskem prometu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge značilnosti blaga ali storitev. Po točki h) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev.

11. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da gre pri prijavljenem znaku za novo besedno skovanko RENTALCARS, ki je ni v slovarju, je zato brez pomena in kot taka fantazijska. Nedvomno namreč gre za dve besedi, sicer napisani kot ena beseda – RENTAL in CARS. Tudi pomen teh dveh besed je relevantnemu potrošniku nedvomno znan – RENTAL pomeni najem, najemnina, CARS pa avtomobili. Zadnji del pa predstavlja internetno končnico .COM. Opisana skovanka RENTALCARS tudi (kot je pojasnil že organ) močno spominja na skovanko RENT A CAR, ki je izraz, splošno uveljavljen tudi v Sloveniji za storitev najema vozil. Ker pa je besedni del .COM končnica spletnih naslovov (kot še npr.: .net, idr) ter kot taka splošno uporabljena in razširjena, se sodišče tudi ne more strinjati s tožnikom, da ta del še dodatno pripomore k večji razlikovalnosti znaka, ker da češ ne gre za običajen sestavni del znaka, ki ni v običajni rabi. Glede na povedano se tožnik ne more z uspehom sklicevati, da gre v obravnavanem primeru za podoben primer kot v zadevi SEU, C-383/99 z dne 20. 9. 2001, kjer je sodišče za besedno kombinacijo BABY-DRY za označbo blaga plenice za dojenčke navedlo, da je treba presoditi, ali določena besedna kombinacija predstavlja splošen izraz za blago, za katerega je znak prijavljen, oziroma ali spominja oziroma nakazuje na tako blago. Za tako besedno kombinacijo, ki ne bi predstavljala oziroma spominjala oziroma nakazovala na (med drugim) storitev najema vozil, v tem primeru nedvomno ne gre. K večji distinktivnosti znaka pa tudi ne pripomore dejstvo, da je tožnik lastnik domene RENTALCARS.COM, ker gre tu za presojo razlikovalnosti znaka v smislu zaščite pravic iz intelektualne lastnine. Kot pa je sodišče že navedlo, končnica .COM glede na splošno rabo v spletnih naslovih ne more predstavljati fantazijskega elementa znaka in ga je zato organ pravilno štel za opisni element. Pri tem zato tudi ni pomembno, da je tožnik registriral vse možne končnice domen, ki so podobne prijavljenemu znaku, s tem pa prijavljeni znak ni pridobil na svoji razlikovalnosti, kar je bistveno za njegovo registracijo.

12. Tudi tožbenega ugovora, da je organ, kakor tudi OHIM ter WIPO, registriral znamke, ki so sestavljene iz običajnih opisnih besed, sodišče ne more upoštevati kot relevantnega. V vsakem posameznem primeru (torej tudi v primerih, ki jih tožnik navaja kot primere drugačne prakse pristojnih organov, npr. LUČKA, DELO, VEČER, REGISTRIRAJ.SI, itd) je namreč treba presoditi vse okoliščine posameznega primera (primerjava vsakega posameznega znaka, blago/storitve, katere naj bi znak označeval, povezava med znakom in blagom/storitvami, relevantna javnost, ipd.), zatorej ni mogoče trditi, da gre za drugačno, neenakopravno obravnavo podobnih primerov zgolj samo zaradi navidez podobnih primerov.

13. V zvezi s presojo organa glede ne-pridobljenega razlikovalnega učinka znaka pa sodišče ugotavlja naslednje: drži, da ZIL-1 ne določa časovnega obdobja, ki naj bi pomenilo ''dolgotrajno uporabo''. V drugem odstavku 43. člena ZIL-1 je namreč določeno, da se za znamke, ki so pridobile razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo, ne uporabljajo točke b), c) in e) prejšnjega odstavka. Vendar pa to še ne pomeni, da organ ni dolžan opraviti take ocene, torej ali je možno glede na potek časa in druge okoliščine pri posameznem primeru šteti, da je znak pridobil razlikovalni učinek zaradi njegove dolgotrajne uporabe. Pri tem mora organ zlasti upoštevati (in kar je sprejela ustaljena sodna praksa) tržni delež, intenzivnost, geografski obseg znamke, trajanje uporabe znamke, itd. To pa je v izpodbijani odločbi upravni organ tudi opravil, ko je ocenil, da prijavljeni znak RENTALCARS.COM razlikovalnega učinka v Republiki Sloveniji ni pridobil. Sodišče se tudi strinja z organom, da se upošteva časovno obdobje od trenutka, ko se je prijavljeni znak pojavil na trgu v Sloveniji in do datuma vložitve prijave. Že glede na besedno razlago uvodnega stavka 43. člena ZIL-1 pojma ''dolgotrajne uporabe'' oziroma določitve časovnega obdobja, ki se upošteva za tovrstno oceno, ni možno drugače razlagati. Ta namreč (kot že navedeno) določa, da ''se kot znamka ne sme registrirati znak, ki'', kar pomeni, da je registracija oziroma vložitev prijave za registracijo pravice po ZIL-1 tisti trenutek, pred katerim se presojajo okoliščine, ki so po tej določbi pravno relevantne za registracijo (oziroma zavrnitev registracije) prijavljenega znaka. Tako tudi Sodišče SEU v sodbi, C-542/07, točke 46 do 56. Glede na povedano na drugačno oceno zato tudi ne more vplivati tožnikovo navajanje o registraciji domene v obliki kot prijavljeni znak v letu 1996 ter nadaljnjemu pravnemu prometu z njo, pridobitvi 1500 novih domen ter 250 domen od prejšnjih lastnikov, saj je relevantna uporaba prijavljenega znaka v Sloveniji, samo dejstvo pojave znaka na internetu pa tudi ne pomeni njegove dolgotrajne uporabe in posledično pridobitve razlikovalnosti, torej kot da je znak znan v Sloveniji in da ga relevantni potrošniki povezujejo s storitvami tožnika. Iz enakega razloga zato tudi ni možno slediti tožnikovemu zatrjevanju o upoštevanju čezmejnih vplivov znaka. Sodišče pa še ugotavlja, da pa iz dokaza št. 20 (kot ga je organ označil v izpodbijani odločbi), s katerim je tožnik izkazoval znesek sredstev, namenjenih za oglaševanje prijavljenega znaka v Sloveniji, nedvomno izhaja časovno obdobje, v katerem so bila sredstva porabljena, kot tudi, da so bila porabljena za Slovenijo, zaradi česar sodišče ne more slediti razlogovanju organa, da iz tega dokaza ni opredeljeno obdobje, ki bi se nanašalo na Slovenijo oziroma da ni razvidno, da se za sredstva nanašajo na Slovenijo, kot navaja toženka v odgovoru na tožbo, je pa res, da ni razvidno, katere oglaševalske akcije so se vršile po Sloveniji za večanje prepoznavnosti znaka. Organ je tako v tem delu nepopolno oziroma zmotno ugotovil dejansko stanje.

14. Sodišče tudi pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba nima razlogov glede vseh storitev, za katere je tožnik želel registrirati sporni znak. Tožnik je v svoji zahtevi za registracijo prijavil tam naštete storitve iz razreda 36, 38 in 39, v odločbi pa je organ navedel le, ''da prijavljeni znak v povezavi s prijavljenim blagom oziroma storitvami iz naštetih razredov ne funkcionira kot znamka, ampak kot opis lastnosti in značilnosti blaga in storitev – da gre za storitve, ki so ''najem vozil'' ali so povezane z najemom vozil'''' (s čimer bi se sodišče strinjalo glede kot npr. storitve najema avtomobilov in storitve, povezane z najemom vozil), ter še, ''da tudi če proizvodi in storitve, ki jih s prijavljenim znakom želi označevati prijavitelj, niso v nobeni zvezi z elektronskim in mobilnim – prenosljivim delovanjem, prijavljeni znak ni primeren za registracijo z znamko, saj bi za ta del blaga in storitev, znamka bila zavajujoča''. To pa po presoji sodišča ne zadošča za preizkus pravilnosti odločitve v tem delu, zlasti ob upoštevanju vseh prijavljenih storitev iz razreda 36, 38 in 39, ki jih tudi tožnik našteje v tožbi (točka 3 obrazložitve te sodbe). V odgovoru na tožbo je toženka v zvezi s tem očitkom sicer še navedla, da tožnik k zahtevi v zvezi z dejavnostjo družbe ni posredoval dokazov, da bi se npr.: s storitvami telekomunikacij, finančnih poslov, zavarovanj in drugih storitev iz razreda 36, 38 in 39 NK ukvarjal na način ali ponujal tovrstne storitve, nevezano na najem vozil. V zvezi s to navedbo sodišče uvodoma pripominja, da z navedbo dodatnih in/ali vsebinsko spremenjenih razlogov v odgovoru na tožbo upravni organ ne more dopolnjevati obrazložitve izpodbijanega akta, saj mora obrazložitev izpodbijanega akta vsebovati vse sestavine iz določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej tudi razloge, pomembne za odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje ter materialnopravno podlago, ki velja za posamezen primer. Naknadno pojasnjevanje ne odpravlja pomanjkljivosti obrazložitve. Tako tudi upravnosodna praksa (npr: sodba VSRS, U 202/93 z dne 19. 1. 1995). Pri tem pa sodišče še ugotavlja, da iz določb ZIL-1, ki se nanašajo na prijavo znamke oziroma njene sestavine (79., 80., 97. in 98. člen), ne izhaja, da bi moral prijavitelj v prijavi za prijavljeno blago ali storitve posredovati dokaze, iz katerih bi izhajala dejavnost, v kateri prijavitelj opravlja prijavljene storitve ali/oziroma uporablja prijavljeno blago. Tako je v 97. členu ZIL-1 določeno, da mora prijava znamke imeti naslednje sestavine: zahtevo za registracijo znamke, seznam blaga ali storitev, za katere se zahteva varstvo, prikaz znaka v številu izvodov, predpisanim s podzakonskim predpisom. Toženka se torej ne more sklicevati na nepopolnost prijave v tem smislu. Ker je izpodbijana odločba obremenjena z zatrjevano kršitvijo pravil postopka, saj je ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), to pa predstavlja absolutno kršitev določb postopka, je (tudi) iz tega razloga nezakonita in jo je treba zato odpraviti.

15. Glede na povedano je sodišče tožbi zaradi bistvene kršitve določb postopka, ki je vplivala ali bi lahko vplivala na odločitev, ter zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala toženka, upoštevaje stališča sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti.

16. Ker je tožnik s tožbo uspel, mu je sodišče priznalo stroške postopka na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah).