Jedro

Po odhodu zagovornika, potem ko mu je bilo obrazloženo, da njegovemu predlogu za preložitev ni bilo ugodeno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno tudi, ko je po izjavi obdolženke, da ne soglaša, da bi se glavna obravnava nadaljevala v nenavzočnosti zagovornika, obdolženko pozvalo, naj si takoj vzame drugega zagovornika, kar je slednja zavrnila, nato pa je pravilno glavno obravnavo, potem ko jo je zapustila še obdolženka, nadaljevalo.

Pritožbeni očitek, da se sodišče v obrazložitvi sodbe z zastaranjem ne ukvarja, je neutemeljen, saj je iz odločitve, ko je obdolženko spoznalo za krivo, razvidno, da je ocenilo, da kazenski pregon ni zastaral, in dejstva, da kazenski pregon ni zastaral, v sodbi ni potrebno pojasnjevati. Zastaranje kazenskega pregona bi za obravnavano kaznivo dejanje glede na čas storitve, in ker gre za kolektivno kaznivo dejanje, nastopilo 1. 11. 2018, glede na tretji odstavek 91. člena KZ-1 pa bi nastopilo šele v aprilu 2019, saj zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe.

Izrek

I. Pritožbe obdolžene L.F., njenega zagovornika in okrožne državne tožilke se kot neutemeljene zavrnejo.

II. Obdolženka je dolžna plačati 300,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo I K 34284/2015 z dne 26. 4. 2018 obdolženo L.F. pod točko A izreka spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko B izreka pa kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena istega zakona. Po 57. in 58. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za dejanje iz točke A po drugem odstavku 196. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, za dejanje iz točke B po prvem odstavku 196. člena KZ-1 kazen pet mesecev zapora, nato pa ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let in ji naložilo posebni pogoj, da v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne škodo, ki jo je oškodovancem povzročila s kaznivim dejanjem, in sicer D.Č. v višini 320,49 EUR, P.G. v višini 794,93 EUR in M.Ž. v višini 1.059,91 EUR, v primeru, da naložen posebni pogoj v določenem roku ne bo izpolnila, pa lahko sodišče v mejah preizkusne dobe rok za izpolnitev obveznosti podaljša ali prekliče pogojno obsodbo in izreče kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženka dolžna plačati zneske iz premoženjskopravnih zahtevkov, in sicer D.Č. 320,49 EUR, P.G.794,93 EUR ter M.Ž. 1.059,91 EUR, v preostalem pa je navedene oškodovance in ostale oškodovance, naštete v izreku sodbe, s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer 743,24 EUR stroškov za priče, 530,74 EUR nagrade in stroškov za tolmača, 2.391,84 EUR kot nagrado in stroške za izvedenko ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovancev P.G., D.Č. in J.B. v višini, kot bo odmerjena s posebnim sklepom, ter plačati 228,00 EUR sodne takse.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - obdolženka iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja v uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in jo oprosti, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugega sodnika in po možnosti pred drugo krajevno pristojno sodišče; - zagovornik obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in odloči po 1., 2. oziroma 3. točki prvega odstavka 358. člena ZKP, podrejeno, da sprejme odločitev po prvem ali tretjem odstavku 372. člena ZKP, torej da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje in odredi sodišču prve stopnje poslovanje po četrtem odstavku 392. člena ZKP, in - okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo v točki I izreka spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo storitve vseh z obtožbo očitanih dejanj ter da jo v točki II izreka spremeni tako, da obdolženki za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 določi kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 določi kazen dva meseca zapora, nato pa ji po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče enotno kazen devet mesec zapora, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke sta odgovorila obdolženka in zagovornik in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Obdolženka in zagovornik sta v pritožbah predlagala, da se ju obvesti o seji pritožbenega senata. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi pritožbi ne pojasnita, kateri razlogi bi narekovali njihovo navzočnost, strank o seji ni obvestilo.

5. Pritožbe niso utemeljene.

Pritožba obdolženke in njenega zagovornika K pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

6. Pritožba zagovornika navaja, da se pri uveljavljanju bistvenih kršitev določb kazenskega postopka sklicuje na 2., 3. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in drugi odstavek 371. člena ZKP ter da se v zvezi z 2. točko prvega odstavka 371. člena ZKP v izogib ponavljanju sklicuje na dokumentacijo, obstoječo v spisu, nastalo zaradi zahteve po izločitvi sodnice M.B., sklicevanje na 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP pa da je posledica kršitve procesnih pravic obdolženke na obravnavi 21. 3. 2018, ko je, kot navaja, ravnanje, poslovanje sodišča bistveno vplivalo na procesni položaj obdolženke, pri čemer se tudi pri uveljavljanju tega pritožbenega razloga sklicuje na dokumentacijo spisa, nastalo v zvezi z zahtevo za izločitev sodnice M.B..

7. Kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena), kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa takrat, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna ali če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen), ali če so bile prekršene odločbe o nenadzorovanem in učinkovitem posvetovanju obdolženca z zagovornikom (74. člen). Pritožba navaja, da se pri uveljavljanju navedenih pritožbenih razlogov sklicuje na „dokumentacijo, obstoječo v spisu nastalo zaradi zahteve po izločitvi sodnice M.B. iz obravnavanja“, česa drugega pa v zvezi s tema pritožbenima razlogoma ne obrazloži. Ker zgolj sklicevanje na obstoječo dokumentacijo ne zadostuje, pritožba v tem delu ni obrazložena, in ker ni pritožbenih trditev, ki bi nasprotovale postopanju in odločitvam sodišča ali razlogom sodbe prvostopenjskega sodišča, jih pritožbeno sodišče tudi ni moglo presojati. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je zagovornik obdolženke 26. 3. 2018 podal predlog za izločitev razpravljajoče sodnice ter da je predsednik Okrajnega sodišča v Lendavi 27. 3. 2018 predlog zavrnil, in da je sodnica, ki je zadevo obravnavala, 21. 3. 2018 zavrglo zahtevo zagovornika z istega dne, da se sodnica in predsednik Okrajnega sodišča v Lendavi izločita. Po pregledu razlogov, ki jih je v sklepu navedel predsednik Okrajnega sodišča v Lendavi in ki jih je navedla sodnica v sodbi (v točkah od 56 do 59), pritožbeno sodišče ugotavlja, da so njuni razlogi pravilni in tehtni in jim pritrjuje, pritožba pa ne obrazloži, v čem njunim razlogom nasprotuje, zato v tem delu na pritožbo ni bilo mogoče odgovoriti.

8. Pritožba trdi, da je podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Za navedeno kršitev med drugim gre, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Navaja, da je 21. 3. 2018 nastopil problem, katerega bistvo je, da je zagovornik po predhodno neuspešnih prošnjah za preložitev obravnave, ali pa vsaj za zaključek do 12.00 ure, z obravnavanja odšel, sodnica pa v zapisnik ni zapisala, da je obdolženka povedala, da v primeru odhoda zagovorniku odpoveduje pooblastilo in da zahteva, da se ji omogoči zagovor z zagovornikom, da je bila takšna zadeva zahteva podana, pa je razvidno iz okoliščine, da je sodnica obdolženki pojasnila, naj si odvetnika vzame takoj, kar pa ni bilo izvedljivo. Sodelovanje zagovornika je bilo v nadaljevanju nujno, ker je bila zaslišana I.K. in ji ni mogel predstaviti stališč, ki jih je ob svojem zaslišanju predstavil J.F. in so bila z njeno izpovedbo v nasprotju, zaslišanje, ki je bilo isti dan opravljeno z M.Ž., pa je pokazalo, da je slednja kategorično predstavila, da obdolženka ni bila oseba, ki bi bila dejanski vodja družbe G. d.o.o., saj so poslovodeča stališča in odredbe prihajala od R.S., dokler je bil formalni zakoniti zastopnik, po tistem pa, da so bila knjiženja opravljena po navodilu K. ter da sta ji navodila za delo dajala S. in tudi P..

9. Pritožba nima prav. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Obdolženka in zagovornik sta se glavne obravnave 21. 3. 2018, s pričetkom ob 8.30 uri, udeležila in sta bila na njej prisotna do 12.18 ure, ko je zagovornik zapustil razpravno dvorano, potem ko sodnica ni ugodila njegovemu predlogu, da se sredi izvedbe glavna obravnava preloži. Do sojenja v nenavzočnosti zagovornika je tako prišlo zaradi ravnanja slednjega, ki je glavno obravnavo po lastni odločitvi zapustil, sodišče prve stopnje pa je svoje pravilno postopanje in razloge za odločitev, da glavno obravnavo nadaljuje, podrobno in tehtno pojasnilo v razlogih sodbe (v točkah od 54 do 55), pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da je bilo ravnanje sodišča pravilno, saj je dolžno zagotoviti nemoten potek kazenskega postopka, torej tudi glavne obravnave. Po odhodu zagovornika, potem ko mu je bilo obrazloženo, da njegovemu predlogu za preložitev ni bilo ugodeno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno tudi, ko je po izjavi obdolženke, da ne soglaša, da bi se glavna obravnava nadaljevala v nenavzočnosti zagovornika, obdolženko pozvalo, naj si takoj vzame drugega zagovornika, kar je slednja zavrnila, nato pa je pravilno glavno obravnavo, potem ko jo je zapustila še obdolženka, nadaljevalo. Če bi sodišče v takšnih primerih glavno obravnavo preložilo in priče, ki so čakale na zaslišanje, odpustilo, bi ravnalo v nasprotju s pravili vodenja glavne obravnave. Nenavzočnost obdolženke in zagovornika na glavni obravnavi je bila v tem primeru posledica njune odločitve, da na njej ne bosta več navzoča, čeprav sta bila seznanjena s tem, da se bo zaslišanje prič in dokazni postopek nadaljeval. Sodišče prve stopnje je obdolženko tudi pravilno pozvalo, naj si takoj vzame drugega zagovornika, kar je slednja odklonila in prav tako zapustila glavno obravnavo, nato pa utemeljeno nadaljevalo glavno obravnavo, potem ko je ocenilo, da ni razloga, da bi jo preložilo. Ravnalo je v skladu s 308. členom ZKP, ki določa, da če ne pride na glavno obravnavo zagovornik, ki je bil v redu povabljen, pa ne obvesti sodišča, zakaj je zadržan, brž ko za to zve, ali če brez dovoljenja zapusti obravnavo, zahteva sodišče od obdolženca, naj si takoj vzame drugega zagovornika; če obdolženec tega ne stori in ni možnosti, da bi brez škode za obrambo zagovornika postavilo sodišče, se glavna obravnava preloži. Da brez škode za obrambo obdolženke glavne obravnave ni bilo potrebno preložiti, je sodišče prve stopnje tehtno in podrobno obrazložilo (točka 54 obrazložitve sodbe), tem razlogom, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, pa ni potrebno prav ničesar dodati. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da Idi Kaučič zagovornik ni mogel postaviti vprašanj in ji predočiti navedb J.F.. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, zagovornik ni navedel tehtnih razlogov, zaradi katerih bi sodišče njegovemu predlogu za preložitev glavne obravnave ugodilo, potem ko so nanjo pristopile priče ter čakale na zaslišanje. V obravnavani procesni situaciji je bilo sodišče prve stopnje dolžno glavno obravnavo nadaljevati in s tem poskrbeti za nemoten potek kazenskega postopka.

10. Neutemeljena je pritožba tudi, ko navaja, da zapisnik o glavni obravnavi ne izraža dogajanja na njej. Iz zapisnika je razvidno, da so izjave strank, tudi v zvezi s predlogom za preložitev glavne obravnave, v njem povzete in da stranke na vsebino zapisnika, tudi glede zapisa njihovih izjav, niso imele pripomb. Zapisano je tudi, da je obdolženka povedala, da ne soglaša, da bi se glavna obravnava nadaljevala v nenavzočnosti zagovornika ter ostalo, kar je v zvezi s tem navedla, med njenimi navedbami pa ni trditve, da zagovorniku, če bo odšel z glavne obravnave, odpoveduje pooblastilo, kot trdi pritožba. Ni razumnega razloga, zakaj sodišče takšno navedbo obdolženke ne bi zapisalo, če je zapisalo vse druge, sicer pa, tudi če bi obdolženka izjavila, da zagovorniku odpoveduje pooblastilo, sodišče v nadaljevanju ne bi imelo razloga za drugačno postopanje, saj obramba v tem postopku ni obvezna, in bi ravnalo pravilno, če bi glavno obravnavo tudi v takšnem primeru nadaljevalo. Bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani.

11. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka naj bi bile podane, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker so ti popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju in ker obstaja nasprotje med navedbami v razlogih z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, kot navaja uvodoma pritožba zagovornika. Iz naštetih razlogov, ki predstavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožba smiselno pojasnjuje pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, čeprav tega določno ne navaja, ko trdi, da v sodbi ni razlogov o trditvi v izreku sodbe, da je obdolženka, glede neizplačila regresa delavcem, ravnala po predhodnem dogovoru z R.S., ter ko navaja, da iz sodbe ni razvidno, od kdaj naj bi bila obdolženka domnevni dejanski poslovodja, ki je imel možnost oziroma pristojnost delavce prikrajšati za regres v letih 2011 in 2012, če se upošteva, kot nadaljuje pritožba, da je bil do odstavitve v letu 2013 R.S. absolutni vodja oziroma formalni zakoniti zastopnik družbe, sodišče pa je seznanjeno s tezo S., da je bolje plačati globo kot regres, ker je tako ceneje.

12. Pritožba nima prav. Sodba ima podrobne razloge o tem, na podlagi česa sodišče zaključuje, da je obdolženka ravnala v sostorilstvu s posebej obravnavanim R.S., po predhodnem dogovoru z njim, kot ji je bilo očitano, ko zavestno ni ravnala po predpisih, ki delavcem zagotavljajo izplačilo regresa za letni dopust, in sicer je to podrobno in tehtno obrazloženo v točki 46 obrazložitve sodbe, kjer je med drugim navedeno tudi, da je v zagovoru povedala, da so v družbi tudi v zvezi z neizplačilom predmetnega regresa imeli inšpekcijski nadzor in da je v letu 2012 S. opomnila na regres ter da ji je ta odgovoril, da raje plača globo, ker je ceneje, in da nasprotno temu tudi sama ni poskrbela za izplačilo regresa za letni dopust, za kar je imela kot prokuristka in dejanski poslovodja, ki je izvrševala tudi izplačilni promet družbe, možnost in je torej očitno soglašala s takšnim načinom dela, ob tem zavedajoč se njunega skupnega delovanja pri storitvi kaznivega dejanja, ki ga je hotela storiti. Vloga obdolženke v družbi je v sodbi prav tako podrobno obrazložena, tudi v točkah 42 in 43 obrazložitve, kjer so obrazložene ugotovitve sodišče, da je bila v obravnavanem času, ki ga pred tem v razlogih navaja, dejanski poslovodja družbe, ki je skupaj z R.S. odločala o poslovodenju družbe, tudi o tem, ali bodo oškodovanci prejeli izplačan regres za letni dopust za leti 2011 in 2012 ter da je bila od 3. 8. 2010 do 25. 2. 2015, torej tudi v obravnavanem obdobju od 1. 7. 2011 do 1. 11. 2012, v sodnem registru vpisana kot oseba, pooblaščena za zastopanje - prokuristka družbe, a da je v predmetnem času dejansko vodila posle družbe, pri čemer sodba v podkrepitev svojega zaključka navaja tudi elektronsko sporočilo obdolženke R.S. z dne 16. 1. 2012. 13. Nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih kot eno od naštetih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bilo mogoče razbrati iz pritožbene trditve, da je v točki 29 obrazložitve sodbe navedeno, da operativna dela ne dokazujejo, da je on (S.) o vsem odločal, še manj pa, da obdolženka na odločitve ni imela nobenega vpliva, pri tem pa ni obrazloženo, kaj to pomeni ter je v nasprotju s tezo iz obtožbe in zlasti njegovo izpovedbo, pa tudi z drugimi, ter da v sodbi ni pojasnjeno, kaj pomeni navedba, da je obdolženka vršila plačilni promet, za zaključek, da je bila dejanski poslovodja družbe G. d.o.o. Nejasna naj bi bila tudi ocena, ali je bila objektivno, glede na materialne zmožnosti družbe, podana možnost plačila prispevkov in plač za delavce za meseca maj in junij 2013. Nadalje trdi, da bistvene kršitve kazenskega postopka pokaže že zgolj resna primerjava zapisa iz točk 29 in 42 obrazložitve sodbe ter zapisnikov o zaslišanju M.Ž., W.S.., M.P. in J.F. in navaja, da je v izpovedbi navedenih prič vrsta trditev, iz katerih izhaja realen položaj, in sicer takšen, ki zagotovo onemogoča zaključek, kot ga oblikuje sodišče s trditvijo, da je bila obdolženka dejanski vodja navedene gospodarske družbe. Nadalje trdi, da se je sodišče prve stopnje dokazni oceni izpovedb prič izognilo, vse z očitnim namenom, da škoduje obdolženki in je ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice. Sodišče je obdolženko neutemeljeno zavrnilo, čeprav izpovedbe navedenih prič obdolženko v celoti ekskulpirajo ali pa vsaj zahtevajo dodatno zaslišanje prič, da bi se pojasnila nasprotja, dana pri pričanjih.

14. Tudi povzetim navedbam pritožbe ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v obširni dokazni oceni natančno in podrobno pojasnilo, zakaj izvedeni dokazi potrjujejo, da je bila obdolženka dejanski poslovodja navedene gospodarske družbe in je imela možnost odločanja ter je tudi odločala o plačilih obveznosti do delavcev. V točki 29 obrazložitve sodbe, ki jo pritožba graja, je podan zaključek prejšnje podrobne ocene izvedenih dokazov in tudi v tem odstavku ni nobene nejasnosti, prav tako pa razlogi niso v nasprotju z izrekom sodbe ali z izpovedbo priče S. ter izpovedbami drugih prič, kot sicer pavšalno navaja pritožba, ki sicer navedeni pritožbeni razlog obrazloži z nestrinjanjem z dokazno oceno sodišča prve stopnje. V navedeni točki je razumljivo navedeno, da tudi če je obdolženka, bodisi osebno ali preko P.A. in K., W.S.. kot predstavnika družbenika obveščala o pomembnih podatkih za družbo, ki so v nadaljevanju obrazložitve našteti, in četudi je S. opravljal določena operativna dela z delavci v zvezi z njihovim delom na gradbiščih, navedeno ne dokazuje, da je o vsem v družbi odločal le on, še manj, da obdolženka na odločitve ni imela nobenega vpliva. Navedeno pojasni z nadaljnjo obrazložitvijo, da s strani obdolženke izročena elektronka sporočila in druge listine izkazujejo kvečjemu njegovo dajanje predlogov oziroma prošenj, ne pa navodil, še manj prisilnih, izvršitvi katerim se obdolženka ne bi mogla ali znala izogniti, če z njimi ne bi soglašala ter da takšen zaključek sodišča potrjuje tudi navedba obdolženke v zagovoru, da je na predlog družbenika S. v mesecu februarju 2013 na račun družbe nakazala 15.480,00 EUR v obliki posojila in da je meseca maja 2013 na sestanku v Brezju družbenika ponovno vprašala, ali se bo poslovanje nadaljevalo, ali med njima obstaja zaupanje ter da je bila obdolženka razen tega edina oseba, ki je v družbi vršila plačilni promet, kar smiselno izhaja iz izpovedb prič Ž., P., K. in S.. Prav nobenih nejasnosti ni v teh zaključkih sodišča prve stopnje in podrobno je pojasnjena tudi ugotovitev, da je bila obdolženka dejanski poslovodja navedene družbe, ker je odločala tudi o teku plačil oziroma plačilnem prometu v družbi. Sicer pa iz pritožbe ni razvidno, v čem naj bi bili v oceni prvostopenjske sodbe razlogi nejasni oziroma zakaj naj bi bila nejasna ocena, da je bila navedena družba objektivno zmožna v navedenih mesecih plačati prispevke iz plač za delavce. Sodba ima namreč tudi o tem podrobne in jasne razloge. Pritožba očitkov o nejasnosti ne pojasni, pritožbeno sodišče pa v razlogih sodbe, kjer je pojasnjena zmožnost družbe za plačilo obveznosti (od točke 19 do 24), ni zasledilo nobene nejasnosti, nasprotno, razlogi so podrobni, tehtni in razumni. Z navedbo, da bistvene kršitve določb kazenskega postopka pokaže primerjava zapisa iz točke 29 in 42 obrazložitve sodbe ter zapisnik o zaslišanju prič, ki jih pritožba v nadaljevanju navaja, ter s trditvijo, da iz navedenega ni mogoče sklepati, da je bila obdolženka dejanski vodja gospodarske družbe, pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer niti ne pojasni, katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila podana. Neresnična je trditev pritožbe, da se je sodišče izognilo oceni izpovedb prič M.Ž., W.S.., M.P. in J.F., saj je iz obrazložitve sodbe razvidno, da jih je ocenilo (točke 28, 29, 43, 44 obrazložitve sodbe), po oceni izpovedb navedenih prič, ki jih je ocenilo v povezavi z ostalimi dokazi, pa je še zaključilo, da glede na vse razloge, ki jih je v sodbi navedlo, izpovedba priče R.S. za ugotovitev vloge obdolženke v družbi niti ni potrebna in sodišče nanjo ne opira svojih zaključkov, kar je enako zaključilo tudi glede izpovedb ostalih prič, za katere pritožba neutemeljeno trdi, da se je v sodbi oceni njihovih izpovedb izognilo. Sicer pa pritožba z navedbo, da sodišče nima upravičenja, da se v opisani situaciji sklicuje na neverodostojnost izpovedb (navedenih) prič ter s trditvijo, da so bile njihove izpovedbe obdolženki v prid oziroma podlaga za ekskulpacijo očitka iz obtožnega predloga, graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje.

15. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbe bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP še zato, ker je v nasprotju z mnenjem izvedenke, ki je povedala, da družba ni imela denarja za izplačevanje od dneva blokade, to je od 11. 1. 2013 naprej, zaključilo, da je družba sredstva imela. Te ugotovitve izvedenke v sodbi ni niti omenilo in ni zahtevalo analize stroškov, ko je izvedenka omenila, da bi bilo možno ugotoviti stroške bivanja delavcev v tujini, če se trdi, da so bili gotovinski dvigi sredstev družbe namenjeni za plačevanje nastanitvenih stroškov delavcev v tujini, temveč je obdolženki očitalo osebno okoriščanje. Pritožba še navaja, da v sodbi tudi ni pojasnjeno, kako in kdaj bi morala družba ustvarjati rezerve, da ne bi prišla v stanje nelikvidnosti ter zatrjuje, da gre za kombinacijo kršitev zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in postopkovnih kršitev oziroma kršitev iz 11. točke (pravilno prvega odstavka) 371. člena ZKP, ki naj bi bila v odklonitvi predlaganega dokazovanja s strani obdolženke, da bi se ugotovil in potrdil modus operandi R.S..

16. Pritožba pa s povzetimi navedbami ne uveljavlja nobeno od kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč tudi z njimi graja dejansko stanje obravnavane zadeve, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba zagovornika zato uveljavlja neutemeljeno.

17. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila po oceni zagovornikove pritožbe podana, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo 17. člena ZKP in je obdolženki kršilo pravico do obrambe. Obsega in analize poslovanja družbe G. d.o.o. sodišče prve stopnje namreč ni hotelo ugotoviti z izvedencem ekonomske stroke, temveč je obdolženkino opozorilo in predlog po dopolnitvi mnenja zavrnilo oziroma ignoriralo, če bi predlogu ugodilo, pa bi se ugotovilo, da sredstev zaradi ravnanja in odločanja S. za plačilo vseh obveznosti družbe preprosto ni bilo. Pritožba še navaja, da je obdolženka sodišču predstavila okoliščine S. poslovanja v navedeni družbi in njeno osebno vpetje v poslovanje, a sodišče opozorilom in dokaznim predlogom ni sledilo ter je predlagano dokazovanje prav tako zavrnilo, pri čemer se je nepravilno sklicevalo na odsotnost pravočasnega in ustrezno obrazloženega dokazovanja z zaslišanjem prič S., B., B., C., H. in B. pri čemer pritožba opozarja, da je dokazovanje bilo potrebno zato, ker sodišče ni storilo ničesar v smislu iskanja materialne resnice, da bi se morebitna nasprotja v izpovedbah Ž., K., S., P.A. in F. odpravila, kot navaja, z zavrnitvijo dokaznih predlogov pa je bila obdolženki odvzeta pravica do dokazovanja oziroma izjave.

18. Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe in mora enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca razbremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist (17. člen ZKP), pravica sodišča pa je, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ta presoja pa ni vezana na nobena formalna dokazna pravila in ni z njimi omejena (18. člen ZKP). Sodišče mora torej dokazni postopek izvesti tako, da razjasni odločilna dejstva in okoliščine, pri tem pa izvede tiste dokaze, ki so za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, ki jo obravnava, potrebni, ostale dokaze, ki jih stranke predlagajo, pa mora zavrniti, če so takšne narave, da k razjasnitvi dejanskega stanja bistveno ne morejo prispevati. Sodišče prve stopnje je v sodbi tehtno in podrobno pojasnilo, kateri dokazi so odločilnega pomena za razjasnitev zadeve in jih je zato tudi izvedlo, prav tako pa je obrazložilo, zakaj je predloge za izvedbo ostalih dokazov zavrnilo (točka 4 obrazložitve sodbe). Tehtnim in razumnim razlogom, ki jih je za to navedlo, ni potrebno ničesar dodati in tudi te razloge pritožbeno sodišče v celoti kot pravilne povzema. Tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožba zagovornika uveljavlja neutemeljeno.

19. Pritožba obdolženke navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje iz spisa izločiti izpovedbe in izjave priče R.S., ki je na glavni obravnavi 11. 4. 2018 izjavil, da kot privilegirana priča ne želi pričati, a je njegovo izpovedbo, ki jo je podal 7. 2. 2018 izven naroka za glavno obravnavo, prebralo. S tem je izvedlo nedovoljen dokaz, ker obdolženka ni imela možnosti aktivno sodelovati pri zaslišanju navedene priče in mu postavljati vprašanj, prav tako po njeni oceni ne drži, da sodbe ni oprlo na njegovo izpovedbo, saj se je sodišče z izjavo seznanilo in je v razlogih sodbe na široko pojasnjevalo vlogo obdolženke v družbi G. d.o.o. ter se pri tem oprlo na navedbe, ki jih je sodišču podal R.S..

20. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje bi ravnalo napačno, če bi v opisani procesni situaciji iz kazenskega spisa izločilo izpovedbo priče R.S.. Ravnalo je pravilno, ko ga je v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZKP poučilo o pravici, da mu ni treba pričati, potem ko se je tej pravici odpovedal in izjavil, da želi pričati, pa ga je opozorilo, da se bo na njegovo izpovedbo lahko oprla sodba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedal pričevanju, kot je razvidno iz zapisnika o zaslišanju navedene priče (l. št. 1019). Ko je na naslednjem naroku navedel, da ne želi pričati, pa je njegovo izpovedbo smelo prebrati, nikakor pa ni imelo podlage za to, da bi izpovedbo in njegove izjave iz spisa izločilo. To bi moralo storiti le v primeru, če bi bila priča, ki ji glede na sorodstveno razmerje z obdolženko ni bilo treba pričati, zaslišana, ne da bi ji bil pred tem dan pravni pouk iz drugega odstavka 236. člena ZKP. Pritožba pa neutemeljeno navaja tudi, da se je sodišče prve stopnje v dokazni oceni oprlo na izpovedbo te priče, kar naj bi storilo z zaključki, v katerih je pojasnilo vlogo obdolženke v družbi G. d.o.o., pri čemer niti ne pojasni, katere navedbe naj bi sodišče prve stopnje pri svojih zaključkih povzelo iz izpovedbe navedene priče. Zaključke, da je bila obdolženka dejanski poslovodja družbe, je pojasnilo v točkah od 25 do 30 obrazložitve sodbe, v dokazni oceni pa se je oprlo na izpovedbe prič M.M., P.G., D.Č., J.G., P.M., B.F., W.S.., M.Ž., M.P. in I.K. in na zagovor obdolženke ter elektronska sporočila, ki jih je prav tako dokazno ocenilo. Trditev pritožbe obdolženke, da sodba zaključke o obdolženki kot dejanskemu poslovodji navedene družbe gradi na izpovedbi priče R.S., je zato zmotna.

21. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi morala biti sodnica, ki se je seznanila z zapisnikom o zaslišanju R.S., izločena in da v zadevi ne bi smela soditi, ker je v istem postopku R.S. priznal krivdo in ima interes, da obdolženko obremeni ter da se jo obsodi. Kot je že bilo obrazloženo, se sodba na njegovo izpovedbo ne opira, medtem ko dejstvo, da je sodnica odločala tudi o krivdi soobdolženega R.S., ne predstavlja razloga za izločitev sodnice oziroma ne pomeni, da ne bi smela razsojati tudi v zadevi zoper obdolženko kot sostorilko. Kot je razvidno iz sodbe Okrajnega sodišča v Lendavi I K 51247/2014 z dne 9. 9. 2015, ki jo je pritožbeno sodišče pridobilo skladno s četrtim odstavkom 377. člena ZKP, je v isti zadevi sodnica odločila o krivdi obdolženega R.S. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki ga je storil skupaj z obdolženo L.F., in ki je v tej sodbi opisano v točki B izreka, potem ko je obdolženec krivdo za storjeno kaznivo dejanje priznal in je bila izdana sodba brez obrazložitve, saj so se stranke pravici do pritožbe odpovedale. Sodnica s tem, ko je izrekla sodbo zoper prvega obdolženca kot sostorilca, torej obdolženega R.S., ni prejudicirala kasnejše odločitve o krivdi obdolžene L.F., saj je v obeh sodbah v opisu kaznivega dejanja zgolj navedena vloga obeh obdolžencev, ni pa ovrednoteno konkretno ravnanje posameznega od njiju. Objektivni vidik nepristranskosti sodnika bi bil kršen šele v primeru, ko bi se sodnica v sodbi zoper obdolženega R.S. konkretno opredelila tudi do ravnanj obdolžene L.F., a je v opisu kaznivega dejanja le navedena kot sostorilka, in tega sodnica ni storila niti v obrazložitvi sodbe, saj sodba obrazložitve nima. Zato tudi ni razloga, da ista sodnica ne bi odločala o krivdi obdolženke1. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato tudi pritožba obdolženke uveljavlja neutemeljeno.

22. Pritožba zagovornika sodišču prve stopnje očita tudi kršitev prvega odstavka 339. člena ZKP, ta kršitev pa naj bi bila podana zato, ker dokazi niso bili neposredno izvedeni, saj listinska dokumentacija ni bila prebrana, čeprav se v dokaznem postopku listine berejo zato, da se sodišče in udeleženci z njimi seznanijo. Navaja, da se je obravnava 14. 12. 2017 pričela ob 09.00 uri, končala pa ob 10.08 uri, v tem času pa listin, ki so v zapisniku o glavni obravnavi navedene, ni mogoče prebrati.

23. Pritožbi tudi v tem ni mogoče pritrditi. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, je bila navedena listinska dokumentacija v tem času očitno prebrana, saj sta bila na glavni obravnavi prisotna tako zagovornik kot obdolženka, pa nihče ni imel pripomb na to, da je bilo v zapisnik zapisano, da so se listine v tem času prebrale. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi stranke, če sodišče ne bi v resnici prebralo listin, kot je to zapisalo v zapisnik o glavni obravnavi, takšnemu načinu izvedbe dokazov nasprotovale in zahtevale, da se to v zapisnik zapiše, pa nihče tega ni storil, sicer pa je tudi iz obrazložitve sodbe razvidno, da so bile listine v zahtevanem obsegu očitno prebrane, saj so bile v dokazni oceni, kolikor se se nanašale na očitani kaznivi dejanji, tudi upoštevane.

24. Pritožba obdolženke obširno graja dejansko stanje obravnavane zadeve, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v pojasnjevanju lastne dokazne ocene pa tudi trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker je poseglo v opis obdolženki očitanih ravnanj, čeprav bi moralo v točki I.1 in I.2 obtoženega predloga izdati oprostilno sodbo bodisi po 2. točki bodisi po 3. točki 358. člena ZKP. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po oceni pritožbe podana zaradi obrazložitve v razlogih sodbe, da je bila obdolženka dejanski poslovodja, ker je imela kot takšna možnost odločanja in je tudi odločala, pa v sodbi nikjer ni navedena ena sama konkretna odločitev, možnost odločanja pa še ne pomeni samega odločanja in sodišče ni navedlo konkretno niti ene odločitve obdolženke, ki bi merila na izvrševanja poslovodnih upravičenj, kar je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. V nasprotju z izvedenimi dokazi in brez razlogov je sodba, ker pavšalno zavrača zagovor obdolženke in izpovedbo priče M.Ž.; razlogi sodbe so nejasni, nerazumljivi in v nasprotju z izvedenimi dokazi in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zaradi zaključka o obdolženkinem zavestnem ravnanju proti predpisom in hotenju prepovedane posledice, da delavci ne prejmejo plačila za opravljeno delo, čeprav je obdolženka še v avgustu 2013 na račun družbe nakazala znesek za plačilo plač delavcem, ki so delali pri družbi A.GmbH; bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana še zato, ker so razlogi sodbe popolnoma nejasni in med seboj v očitnem nasprotju glede očitka o obdolženkini sokrivdi pri neplačilu regresa delavcev. Istovrstna kršitev naj bi bila podana v zvezi s priznavanjem neplačanega regresa A.Ž. za leto 2011, ko sodišče hkrati v sodbi ugotavlja pravico delavca, da uveljavlja zahtevek do delodajalca, hkrati pa, da pravice do takšnega zahtevka nima.

25. Iz povzetih navedb pritožbe, kjer slednja ob graji dejanskega stanja navaja, da sodba nima razlogov oziroma da so njeni razlogi med seboj v nasprotju, je razvidno, da se zgolj ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pa da bi bilo v odločilnih dejstvih v razlogih sodbe precejšnje nasprotje ali da bi bili razlogi sodbe nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kot navaja in kar bi predstavljalo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. O vseh odločilnih dejstvih obravnavanih kaznivih dejanj ima napadena sodba ustrezne razloge, ki so jasni in si ne nasprotujejo, sodišče prve stopnje pa je tudi ustrezno ravnalo, ko je iz opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe izpustilo očitek neplačanih obveznosti za delavce ter neizplačanega regresa za obdobje, za katerega je ugotovilo, da obdolženki očitki v tem delu niso dokazani, kar je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo (točka 34 obrazložitve). Pritožba, ki trdi, da bi moralo sodišče za te očitke izdati oprostilno sodbo, nima prav, saj gre pri vsakem dejanju za eno kaznivo dejanje, za katerega ni mogoče izreči hkrati oprostilno in obsodilno sodbo. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato tudi pritožba obdolženke uveljavlja neutemeljeno.

K pritožbenim razlogom kršitve kazenskega zakona

26. Obdolženka v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona z navedbo, da je je kazenski pregon za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 zastaral. Regres za letni dopust 2011 je v plačilo zapadel najkasneje 1. 7. 2011, zato je kazenski pregon po njeni oceni postal nedovoljen s 1. 7. 2017, regres za letni dopust za leto 2012, ki je zapadel v plačilo najkasneje 1. 7. 2012, pa bo, kot navaja, postal nedovoljen po 1. 7. 2018. To kršitev, zastaranje pravice do kazenskega pregona, torej kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP, v pritožbi uveljavlja tudi njen zagovornik, ki navaja tudi, da je kršitev kazenskega zakona podana, ker dejanje, zaradi katerega se obdolženka preganja, ni kaznivo in ker dejanja obdolženke niso kazniva dejanja zaradi okoliščin, ki izključujejo kazenski pregon. Navedbe, da dejanje, zaradi katerega se obdolženko preganja, ni kaznivo dejanje, pa pritožba ne obrazloži, prav tako ne trditve, da dejanji nista kaznivi zaradi okoliščin, ki izključujejo kazenski pregon, torej ne pojasnjuje zatrjevanih kršitev iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, teh kršitev pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

27. Oceni pritožb, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje pod točko B izreka sodbe zastaral, ni mogoče pritrditi. Obdolženka je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev v sostorilstvu s posebej obravnavanim R.S. po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ki je bilo strojeno od 1. 7. 2011 do 1. 11. 2012, ko v nasprotju s 131. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) 13-im delavcem, ki so v opisu kaznivega dejanja navedeni, ni bil izplačan pripadajoči celotni ali sorazmerni del regresa za letni dopust za leti 2011 in 2012, torej v času, ko je nastopila obveznost plačila, do izteka te obveznosti. Pritožbeni očitek, da se sodišče v obrazložitvi sodbe z zastaranjem ne ukvarja, je neutemeljen, saj je iz odločitve, ko je obdolženko spoznalo za krivo, razvidno, da je ocenilo, da kazenski pregon ni zastaral, in dejstva, da kazenski pregon ni zastaral, v sodbi ni potrebno pojasnjevati. V točki 37 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, da je obdolženka (v sostorilstvu z R.S.) ravnala v nasprotju s predpisi o drugih prejemkih iz delovnega razmerja, ker se regres za letni dopust po 131. členu ZDR-1 uvršča med druge prejemke iz delovnega razmerja, oškodovanci pa so bili zaradi neizplačila celotnega oziroma sorazmernega dela regresa za letni dopust za leti 2011 oziroma 2012 vsaj za v ugotovljenih neto zneskih zanj prikrajšani, saj ni bil izplačan ne na skrajni izplačilni dan 1. 7. niti ne do 1. 11. tekočega koledarskega leta, kar je skrajni rok, ko je v primeru nelikvidnosti družb za zavezanca lahko podaljšan, razumno pa je tudi obrazložilo, kako ocenjuje zmožnost plačevanja obveznosti družbe G. d.o.o. Zastaranje kazenskega pregona za navedeno kaznivo dejanje bi nastopilo s 1. 11. 2018 in pritožba tudi nima prav, ko navaja, da očitek neizplačila regresa za leto 2011 ne bi smel biti obravnavan zaradi poteka šestletnega zastaralnega roka. Obravnavano kaznivo dejanje je kolektivno kaznivo dejanje, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost, zastaranje kazenskega pregona pa pri teh kaznivih dejanjih prične teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Za navedeno kaznivo dejanje je zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta, kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje pa ni dovoljen, če je preteklo šest let od storitve kaznivega dejanja (5. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo kaznivega dejanja, za katerega kazenski pregon zaradi zastaranja ni bil dovoljen2. Zastaranje kazenskega pregona bi za obravnavano kaznivo dejanje glede na čas storitve, in ker gre za kolektivno kaznivo dejanje, nastopilo 1. 11. 2018, glede na tretji odstavek 91. člena KZ-1 pa bi nastopilo šele v aprilu 2019, saj zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bila obdolženka zaradi nosečnosti in zdravstvenih razlogov od 5. 7. 2017 do 4. 12. 2017 nedosegljiva sodišču in za toliko časa, kot je bila nedosegljiva, se je datum zastaranja podaljšal. Glede zastaranja zato tudi ni odločilnega pomena vprašanje, ali kolektivna pogodba za panogo, kamor sodi navedena družba, omogoča izplačilo regresa v primeru likvidnostnih težav do 1. 11. in ne do 1.7. tekočega leta, kot trdi pritožba, saj do zastaranja kazenskega pregona tudi v tem primeru še ni prišlo. Pritožbi, ko uveljavljata pritožbene razloge kršitev kazenskega zakona, zato nista utemeljeni.

K pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

28. Neutemeljena je tudi graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da ji je storitev očitanih kaznivih dejanj dokazana. V sodbi je navedlo tehtne, prepričljive in podrobne razloge, s katerimi je utemeljilo obsodilni izrek in pritožbeno sodišče s prvostopenjskimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki v celoti soglaša ter jih kot pravilne povzema, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

29. Obe pritožbi ponavljata zagovor obdolženke in ponujata drugačno dokazno oceno kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Družba G. d.o.o., kot navaja pritožba zagovornika, ni imela sredstev za plačilo obveznosti do delavcev, kar bi sodišče ugotovilo, če ne bi zavrnilo predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja, obdolženka pa ni bila dejanski poslovodja družbe, temveč je imela le formalni položaj prokuristke, in to le do odpustitve R.S. iz družbe. Odločitve je v družbi sprejemal W.S., kar potrjujejo izpovedbe slednjega ter prič M.Ž., J.F. in I.K., ki jih je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, ali pa jih sploh ni ocenilo. Nesprejemljivo je sklepanja sodišča prve stopnje, da je izplačilo plač delavcem primarno, saj morajo biti najprej podani pogoji, da družba ustvari možnosti za plačilo storitev družbe, a se z obstojem tega objektivnega pogoja na dan 18. 5 2013 in 18. 6. 2017 sodba ne ukvarja. Iz izpovedb navedenih prič, prav tako pa M.P., je razvidno, da je bila obdolženka le pooblaščenka, ki je zgolj prejemala navodila, S. pa izključni krivec za slab položaj družbe. Sodišče prve stopnje je glede možnosti družbe, da izpolni finančne obveznosti do delavcev, povsem prezrlo mnenje izvedenke, da družba ni imela denarja za izplačevanje od dneva blokade naprej in tudi ni zahtevalo analize stroškov, ki jih je družba imela zaradi bivanja delavcev v tujini. Možnost uporabe avtomobila družbe še ne pomeni, da je bila obdolženka njen dejanski poslovodja, sodba pa po oceni pritožbe tudi ne pojasni povezave med prilivi in dejstvom nelikvidnosti družbe v času izplačevanja plač, pri čemer prilivi družbe niso zadoščali za kritje vseh potreb družbe. Sodišče neutemeljeno ni verjelo obdolženki, ko je opisala način poslovanja R.S. in svojo vlogo v družbi in je neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje prič S., B., B., S., H. in B., kar je bilo predlagano potem, ko sodišče ni storilo ničesar v smislu iskanja materialne resnice in odprave nasprotij v izpovedbah prič.

30. Ob povzetih pritožbenih navedbah zagovornika pritožba obdolženke podrobno in obširno analizira še izvedene dokaze in zaključke v napadeni sodbi, ki si po njeni oceni nasprotujejo. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila podana, ker po njeni oceni sodišče prve stopnje ni vpogledalo v vse dokaze na zgoščenki, ki jih je obdolženka predložila, zatrjevano kršitev pa obrazloži z navedbo, da sodišče, če bi v te dokaze vpogledalo, ne bi zaključilo, da so bili delavci prikrajšani pri izplačilih avgustovske plače ter kršitev določb kazenskega postopka pojasnjuje z grajo dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvo pritožbe je v poudarkih, da bi družba obveznosti do delavcev poplačala, če bi bili njej plačani računi, ki jih je izstavila; da so delavci (od družbe V. d.o.o. in E. GmbH) prejeli plačilo v denarju ali orodju in da so bili poplačani z denarjem, ki bi ga morala za izstavljene račune prejeti družba G. d.o.o., česar sodišče ni upoštevalo in je verjelo navedbam delavcev, da so prejeli za delo od teh družb le darila. Tudi v nadaljevanju pritožba obdolženke ponavlja njen zagovor in trdi, da je sodišče prve stopnje realizacijo sredstev družbe v višini 486.769,88 EUR napačno ocenilo, saj je pri tem prezrlo, da gre le za gibanje sredstev z računa in na račun družbe zaradi odtegljajev in zadržanja sredstev, ki ga je uvedla Finančna uprava Republike Slovenije ter podrobno analizira, s koliko sredstvi je družba lahko v posameznih mesecih razpolagala. Trdi, da je razvidno, da za plačilo vseh obveznosti do delavcev ni imela sredstev in da je nesprejemljivo stališče prvostopenjskega sodišča, da bi morala družba prednostno poskrbeti le za plačilo obveznosti do delavcev, saj je enako pomembno tudi, da zagotovi sredstva, da lahko družba naprej posluje, navedena družba pa od aprila 2013 obveznosti do delavcev v celoti ni bila zmožna poplačati. Zmotni so po njeni oceni zaključki sodišča prve stopnje glede vloge obdolženke v družbi. Pojasnjuje pojme poslovodenja, upravljanja družbe, prokure ter razmerja med poslovodjem in prokuristom, iz značilnosti položaja prokurista pa po njeni oceni jasno izhaja, da prokurist kot pooblaščenec družbe ne more biti v nobenem primeru storilec kaznivih dejanj, ki so pod obtožbo, ker je delovanje prokurista omejeno le na sklepanje pravnih poslov v imenu in za račun družbe po navodilih njenega poslovodstva. Tudi pritožba obdolženke iz njenega zagovora ponavlja, da obdolženka ni opravljala prav nobene vloge, ki sodi v poslovodenje družbe in da je v njej odločal le R.S., nato pa W.S., ki je zastopal družbenika S.H. d.o.o. ter podrobno pojasnjuje, da je obdolženka opravljala le operativne naloge. Sodišču prve stopnje očita, da v sodbi ni navedlo nobene aktivnosti obdolženke, ki bi imela za posledico neplačilo obveznosti delavcem, zaradi česar naj bi tudi zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker o tem sodba nima razlogov in ker sklepa drugače, kot izhaja iz izpovedb prič, medtem ko oceno v sodbi, katere dejavnosti obdolženke kažejo na to, da je v družbi delovala kot dejanski poslovodja, graja kot zmotno. Analizira in ocenjuje izpovedbe delavcev, ki po njeni oceni ne morejo imeti posebne teže glede vloge obdolženke v družbi ter prič M.Š. in W.S.. in pojasnjuje, zakaj obdolženki ni mogoče očitati, da je vodila posle z družbo A. GmbH; graja zmotno oceno o njenem odločanju o sprejemanju naročil in njeni vlogi v zvezi z odločitvijo, da se na odločbah v inšpekcijskem postopku ne vloži pritožbe; obdolženkinemu nakazilu 15.480,00 EUR na račun družbe in predlogu za izvedbo sestanka, ki ga je poslala I.K. ter navaja elektronske dopise in jih pojasnjuje ter trdi, da ne potrjujejo niti enega poslovodnega opravila obdolženke. Zaključki sodbe so kontradiktorni, saj je že iz zaključka v sodbi, da se obdolženka ni uprla navodilom W.S.., razvidno, da vloge poslovodje v družbi ni imela in na poslovanje družbe ni mogla vplivati. Analizira in ocenjuje izpovedbe prič M.P., M.Ž. in I.K. ter poudarja, da se sodba ni opredelila do izpovedbe priče J.F., graja oceno sodišča prve stopnje o direktnem naklepu obdolženke ter poudarja, da obdolženka nima univerzitetne izobrazbe pravne smeri in ne more poznati vsebine in značilnosti prokurista, prav tako pa se ni mogla spoznati na računovodske izkaze, direktni naklep obdolženke pa zanika dejstvo, da je nakazala lastna sredstva za to, da je družba lahko naprej poslovala, iz česar je razvidno, da ni imela nobenega interesa, da obveznosti delavcem ne bi bile poplačane, pri vprašanju, ali poplačati obveznosti do delavcev ali dati prednost obstoju družbe, pa je bila v celoti prepuščena odločitvi družbenika, zato je sodišče prve stopnje o njenem naklepnem ravnanju sprejelo zmotne zaključke. Glede plačilne zmožnosti družbe še navaja, da v letu 2012 izpisani potni nalogi v višini 97.000,00 EUR predstavljajo delavcem izročene zneske za plačilo obveznosti na poti na delo v tujino, ta podatek pa bi morala izvedenka upoštevati, a je bil predlog, da izvedensko mnenje dopolni, neutemeljeno zavrnjen. Izvedba tega dokaza bi potrdila, da si obdolženka ni prisvojila denarnih sredstev družbe, temveč je to storil R.S., ki je imel za 145.000,00 EUR nepojasnjenih dvigov, sicer pa družba za izplačilo regresa ni imela sredstev. Glede vloge obdolženke pritožba obširno pojasnjuje še vlogo in opravila R.S., iz katerih je po njeni oceni razvidno, da je bil on poslovodja družbe in da je bilo njegovo ravnanje usmerjeno tako, da bi bila za morebitne nepravilnosti odgovorna oba z obdolženko, ki se na računovodske stvari ni spoznala in tudi ni odločala o izplačilih regresa in o tem ni dajala navodil, prav tako pa ni odločala o zaposlitvah. Vse je bilo delo R.S., ki je tudi edini urejal prodajo poslovnega deleža družbe, sicer pa sodba niti ne navaja dejstev, iz katerih sklepa o obdolženkini vlogi poslovodje.

31. Povzetim navedbam pritožb ni mogoče pritrditi. Razlogi sodbe, v katerih sodišče prve stopnje pojasnjuje vlogo obdolženke v družbi G. d.o.o., so jasni in tehtni. Očitki, da sodišče prve stopnje ni razlikovalo med pojmi poslovodenja in upravljanja družbe ter prokure in trditev, da obdolženka kot prokuristka ne more biti storilka očitanih kaznivih dejanj ter da je ravnala le po navodilih in v družbi ni o ničemer odločala, niso utemeljeni. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodba o tem nima razlogov, pri čemer pritožba obdolženke ob tej trditvi hkrati navaja, da sodišče prve stopnje o takšni vlogi obdolženke sklepa na podlagi dejstev, da je podpisovala pogodbe o zaposlitve, plačilne liste, da je arhivirala dokumentacijo, izpisovala račune in jih pošiljala naročnikom v plačilo ter izvajala plačilni promet preko spletnega bančništva, predvsem pa, da je družbi dajala posojila in iz nakazanih stroškov na svoj osebni račun poplačevala stroške družbe ter da je v uporabi imela službeno vozilo, a trdi, da gre za opravila, ki ne sodijo v poslovodenje družbe. Sodišče prve stopnje je glede njene vloge v družbi pravilno povzelo podatke o njenem statusu v družbi ter zaključilo, da dokazujejo, da je bila obdolženka dejanski poslovodja družbe, saj druge osebe, pooblaščene za zastopanje, družba ni imela vpisane v sodni register, njeno vlogo poslovodje pa izkazuje tudi vsebina sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2011, iz katere so razvidne njene naloge v družbi, ki jih sodba (v točki 25) povzema, prav vsa dela pa da se nanašajo na poslovodske naloge, ki vključujejo funkcijo vodenja in odločanja v družbi. V sodbi so v nadaljevanju navedeni dokazi, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje in na podlagi katerih sklepa, da je bila obdolženka dejanski poslovodja družbe, obširne navedbe obeh pritožb, ki takšno dokazno oceno grajajo, pa pravilnosti navedenih zaključkov ne morejo v ničemer omajati. S stališčem obeh pritožb, da je bila obdolženka prokuristka, ki je le ravnala po navodilih drugih, ni mogoče soglašati, pojem dejanskega poslovodje v gospodarski družbi pa je jasen in sodna praksa je že zavzela stališče, da je storilec kaznivega dejanja lahko tudi tisti, ki v družbi dejansko vodi posle ne glede na to, kakšen ima v družbi status3. Prav nobenih nejasnosti in nasprotij ni v razlogih sodbe, navedenih v 29. in 42. točki obrazložitve, ko je sklepalo o tem, da je bila obdolženka dejanski poslovodja družbe, hkrati pa je, kot poudarja pritožba, navedlo, da je družbenika vprašala, ali se bo poslovanje nadaljevalo in ali med njima obstaja zaupanje (maja 2013 na sestanku v Brezjah), kar naj bi po oceni pritožbe kazalo na to, da je v družbi dejansko odločal družbenik W.S. Navedeno vprašanje družbeniku ne kaže na to, da obdolženka ni odločala in da ni opravljala nalog dejanskega poslovodje družbe, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in podrobno obrazložilo v točkah od 25 do 30 obrazložitve sodbe in ne drži trditev pritožb, da sodišče ni navedlo nobene konkretne odločitve obdolženke, ki bi kazala, da je izvrševala naloge dejanskega poslovodje v družbi, prav tako pa ne drži, da je sodišče prve stopnje glede navedene vloge obdolženke zmotno ocenilo izpovedbe prič, saj je o takšni njeni vlogi utemeljeno sklepalo iz navedb v družbi zaposlenih delavcev, pa tudi M.Ž., M.P., I.K. in W.S.. in je pravilno zaključilo, da obdolženko nihče ni dojemal kot tajnico oziroma osebo, ki v družbi ni odločala, saj je, nasprotno, iz njihovih izpovedb razvidno, da je odločala o poslovanju družbe, pri tem pa tudi o tem, ali bodo prispevki in regres delavcem izplačani.

32. Utemeljeno so bili zavrnjeni dokazni predlogi za zaslišanje oziroma ponovno zaslišanje prič, kar je sodišče prve stopnje v sodbi prav tako tehtno obrazložilo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo priče potrebno zaslišati in da je bil predlog za njihovo zaslišanje utemeljen zato, ker je bil podan po tem, ko sodišče ni naredilo ničesar za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve. Navedbe pritožb, ki trdijo, da so zaključki sodišča prve stopnje o obdolženkini vlogi v družbi G. d.o.o. zmotni, zato ne morejo biti uspešne. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obdolženka kot prokuristka in dejanski poslovodja družbe zavestno ni ravnala po predpisih o plači in plačilu predpisanih prispevkov ter o drugih prejemkih iz delovnega razmerja in je v času, navedenem v izreku sodbe, prikrajšala navedene delavce za plačilo predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz njihovih bruto plač ter za izplačilo regresa, pri slednjem v sostorilstvu s posebej obravnavanim R.S. 33. Neutemeljeni sta tudi pritožbeni graji ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila družba G. d.o.o. v obdobju, kot ga je ugotovilo sodišče v izreku sodbe, zmožna plačila socialnih prispevkov in regresa delavcem. Razlogi prvostopenjskega sodišča o tem niso zmotni in nadaljnja izvedba dokazov za zaključke o tem tudi ni bila potrebna, kot zmotno trdita pritožbi, ki navajata, da je izvedenka ugotovila plačilno nezmožnost družbe od dneva blokade računa, to je 11. 1. 2013 naprej, ter ker naj bi kot smiselno ocenila ugotavljanje stroškov bivanja delavcev v tujini in razjasnjevanje, ali so bili gotovinski dvigi sredstev družbe namenjeni za plačevanja nastanitvenih stroškov delavcev v tujini. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenke finančne stroke pravilno ocenilo in utemeljeno zavrnilo predlog, da izvedensko mnenje dopolni, kar je v sodbi (na strani 14) tudi ustrezno obrazložilo. O zmožnosti družbe, da delavcem plača prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je utemeljeno sklepalo na podlagi izvedenih dokazov, tudi mnenja izvedenke finančne stroke, in pravilno ugotovilo, s kakšnimi sredstvi je družba razpolagala, nato pa je utemeljeno zaključilo, da ne more z gotovostjo zaključiti, da je bila zmožna poplačati vse obveznosti, a da delavcem za mesece junij, julij in avgust 2013 ni izplačala plač niti plačala prispevkov v skupni višini 93.165,89 EUR, glede na promet na transakcijskem računu družbe, ki ga je imela pri U., pa da je imela družba za meseca april in maj 2013 dovolj razpoložljivih sredstev za plačilo navedenih prispevkov iz bruto plač, a so se namenili za poplačevanje drugih obveznosti, čeprav je bila družba dolžna prednostno zagotoviti poplačila delavcev, saj gre za plačila, ki so določena z zakonom. Pravilno je zato kot nesprejemljiv zavrnilo zagovor obdolženke, da družba teh prispevkov ni bila zmožna plačati. Pritožbena zatrjevanja, da je sklepanje o tem, da so obveznosti do delavcev za družbo prednostne narave, zmotno, in da sodišče pri tem ne upošteva, da ima družba tudi druge plačilne obveznosti, ki jih ji nalaga zakon, pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v sodbi, je družba dolžna s svojim poslovanjem poskrbeti, da ima ob zapadlosti obveznosti do delavcev zagotovljena denarna sredstva za njihovo poplačilo, saj ji to nalaga zakon, delavcem pa to zagotavljajo tudi sklenjene pogodbe in niso dolžni delati brez plačila in pristajati na neplačilo plač in prispevkov zaradi neuspešnega poslovanja družbe. V točkah 22 in 23 obrazložitve sodbe so navedeni podatki o razpoložljivih denarnih sredstvih družbe in prilivih ter odlivih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je družba G. d.o.o. imela zadosti sredstev za plačilo prispevkov delavcem za meseca april in maj 2013, medtem ko je pravilno ocenilo tudi, da za nadaljnjo očitano obdobje tega ni bilo mogoče zaključiti. Pravilno je ugotovilo tudi dejansko stanje glede plačilne zmožnosti družbe, da delavcem izplača regres in ugotovilo višino sredstev, ki bi jih bila družba dolžna zagotoviti za regres za delavce za leti 2011 in 2012 ter je glede na sredstva, ki jih je družba realizirala v obdobju od 1. 7. 2011 do 1. 11. 2012, utemeljeno zaključilo, da je bila zmožna poplačila regresa, saj bi zato potrebovala skupaj vsaj 7.649,23 EUR oz. vsaj 8.873,11 EUR, pa jih za to ni namenila, medtem ko je na primer namenila precej višje zneske za plačila računov, leasing in kredite ter gotovinske dvige in potne stroške obdolženke in R.S.. Tudi o zmožnosti družbe, da bi delavcem izplačala regres, ima sodba pravilne in podrobne razloge (točke od 39 do 41). Ocena sodišča prve stopnje glede vloge obdolženke v družbi je pravilna in je navedbe obeh pritožb, ki trdita, da je delala le po navodilih R.S. glede odločitve o izplačilu regresa, ne morejo omajati. Glede na izvedene dokaze je pravilen zaključek, da je bila obdolženka v času, ko bi morala biti delavcem izplačan regres za leti 2011 in 2012, dejanski poslovodja družbe, ki je skupaj z R.S. odločala o poslovodenju družbe, kamor sodi tudi odločitev, ali bodo delavci regres za navedeni leti dobili izplačan. O tem je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo iz opisa del in nalog, navedenih o pogodbi o zaposlitvi, ki jo je obdolženka sklenila 1. 5. 2011 z navedeno družbo za delo na mestu prokurista; iz njenega zagovora, kjer je opisala naloge, ki jih je v družbi opravljala; iz dejstva, da je družbi dala posojilo in da je iz nakazanih si potnih stroškov na svoj osebni račun poplačevala stroške družbe ter imela v uporabi službeno vozilo, ki ga je uporabljal njen tedanji partner, prav tako pa iz predloženih elektronskih sporočil, ki jih sodba primeroma navaja v obrazložitvi (točka 42) in iz katerih je razvidno, da je obdolženka v družbi odločala in ravnala kot dejanski poslovodja družbe. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbe prič M.Ž., M.P. in I.K. ter da bi ob pravilni oceni njihovih izpovedb moralo zaključiti, da obdolženka v družbi ni odločala, temveč je zgolj ravnala po navodilih. Nasprotno, tudi te dokaze je pravilno ocenilo in razumno zaključilo, da sta imela obdolženka in R.S. v družbi enak položaj, da sta oba drug drugega o poslovanju obveščala ter da je R.S. obdolženki dajal možnost odločanja in da je ta listine podpisovala ter sklenila posle, ker je z njimi soglašala, navedena opravila pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno ne kažejo na delovanje po navodilih drugega. Potem, ko je sodišče prve stopnje izčrpno povzelo vse naloge, ki jih je obdolženka opravljala v navedeni družbi in ki nedvomno ne kažejo na njen podrejen položaj, temveč na vlogo dejanskega poslovodje v družbi, je pravilno zaključilo, da, glede na vse izvedene dokaze, izpovedba priče R.S. za ugotovitev vloge obdolženke v družbi ni bila potrebna in zato nanjo ni oprlo svojih zaključkov, enako pa je tudi zaključilo glede izpovedb I.K., M.P. in J.F.. Številni izvedeni dokazi, ki so potrjevali vlogo obdolženke v družbi G. d.o.o., kot jo je v sodbi pojasnilo sodišče prve stopnje, so za odločitev v zadevi zadostovali in neutemeljeni sta pritožbi, ki grajata odločitev sodišča, da izvedbo dokazov, ki so še bili predlagani, zavrne.

34. Neutemeljena je tudi pritožbena graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženka ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa. Njeno poslovodenje družbe, ki je v sodbi pravilno in izčrpno obrazloženo, zanika trditve pritožbe, da obdolženka ni mogla ravnati z direktnim naklepom, ker nima univerzitetne izobrazbe pravne smeri in ne more poznati vsebine in značilnosti nalog prokurista, da se ni spoznala na računovodske izkaze ter da je bila povsem prepuščena odločitvi družbenika in da je bilo ravnanje obdolženega R.S. usmerjeno tako, da bi bila oba odgovorna za morebitne nepravilnosti. Tudi glede obdolženkine krivde je sodišče prve stopnje navedlo pravilne in tehtne zaključke, ki jih je povzelo v točkah 33 in 46 obrazložitve sodbe in jim ni potrebno prav ničesar dodati.

35. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta pritožbi, vloženi zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljeni.

36. Pritožba obdolženke uvodoma navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, a ostalih kršitev, navedenih v 370. členu ZKP, ne obrazloži. Pritožba njenega zagovornika pa navaja, da je sodba nezakonita zaradi odločitve o kazenski sankciji ter odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, a navedenih trditev v nadaljevanju prav tako ne pojasni. Sodišče prve stopnje je oškodovancem D.Č., P.G. in M.Ž. presodilo premoženjskopravne zahtevke v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, v preostalem delu pa je te in ostale oškodovance napotilo na pravdo, svojo odločitev pa je v točkah 51 in 52 obrazložitve sodbe razumno pojasnilo. Ker pritožba zagovornika ne pojasnjuje, zakaj naj bi bila sodba v tem delu nezakonita, na pritožbo v tem delu ni bilo mogoče odgovoriti.

37. Pritožba zagovornika tudi ne pojasni uvodne trditve, da vlaga pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, sodbe pa v tem delu ne graja niti pritožba obdolženke. Preizkus odločbe o kazenski sankciji, ki jo napada pritožba okrožne državne tožilke, v korist obdolženke pa ga je narekovala določba 386. člena ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo ustrezno kazensko sankcijo - pogojno obsodbo, v njej pa je določilo ustrezni posamezni kazni, nato pa primerno enotno kazen ter primerno preizkusno dobo, prav tako pa ji je utemeljeno naložilo posebni pogoj ter primeren rok, v katerem ga mora izpolniti. Pravilno je ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in odmero kazenske sankcije, zato prvostopenjske sodbe ne gre spreminjati obdolženki v korist. Ker je težo storjenih kaznivih dejanj pravilno ocenilo, ob tem ustrezno upoštevalo število delavcev, ki so bili z ravnanjem obdolženke oškodovani, in ko ni ugotovilo obteževalnih okoliščin, kot olajševalni okoliščini pa je upoštevalo, da obdolženka še ni bila obsojena in da je mati dveh mladoletnih otrok, ni utemeljena niti pritožba okrožne državne tožilke, ki se zavzema za izrek zaporne kazni.

Pritožba okrožne državne tožilke

38. Po oceni pritožbe okrožne državne tožilke je sodišče prve stopnje zmotno in v nasprotju z mnenjem izvedenke finančne stroke zaključilo, da je imela družba G. d.o.o. takšne finančne težave, da ni bila zmožna poplačati obveznosti delavcev že prej, ne pa šele od 21. 8. 2013 naprej in je iz opisa kaznivih dejanj neutemeljeno izpustilo obveznosti, ki jih je bila družba sposobna plačati. Poudarja, da so bile v času, ko večini delavcev niso bili plačani in prispevki in regresi za letni dopust, izplačane plače nekaterim očitno izbranim delavcem, in sicer po navodilih obdolženke, v kritičnem obdobju, to je od leta 2011 do 2013 pa je bilo obdolženki in R.S. izplačanih za 355.067,69 EUR potnih stroškov ter opravljenih za najmanj 101.465,16 EUR dvigov gotovine, za katero se ne ve, za kaj je bila porabljena, pri čemer je izvedenka pojasnila, da izplačani potni stroški močno izstopajo od običajnih zneskov. Pritožba poudarja še izvršena plačila neprednostnih obveznosti iz naslova leasinga, potnih stroškov obdolženki, vračila kreditov in plačila računov dobaviteljem v skupni višini 115.039,21 EUR, izvedeni dokazi pa po njeni oceni nedvomno potrjujejo, da je bila v obdobju od 1. 4. 2013 do 20. 9. 2013 družba G. d.o.o. zmožna poravnati obveznosti do zaposlenih delavcev. Navaja še, da je zaključek sodišča, da je obveznost do zaposlenih in iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 nastala šele v novembru 2013 zaradi izkazanih likvidnostih težav družbe, zmoten, pri čemer ni bil podan kakršenkoli sklep ali obvestilo delavcem, da bo izplačilo regresa za letni dopust za leto 2013 izvedeno šele z novembrom, kar pomeni, da je obveznost izplačila regresa nastala že z julijem 2013, takrat pa je družba sredstva za izplačilo imela.

39. Tudi pritožbi okrožne državne tožilke ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo tehtne razloge, s katerimi je pojasnilo, zakaj je iz opisa kaznivih dejanj izpustilo očitke in kako ocenjuje likvidnostne težave navedene gospodarske družbe ter kdaj so te nastale in v katerem času ter zakaj družba obveznosti do delavcev ni mogla več poplačati. Pritožba, ki izvedene dokaze ocenjuje drugače in daje drugačen pomen mnenju izvedenke finančne stroke, je neutemeljena. Glede obveznosti izplačila regresa neutemeljeno navaja, da je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obveznost do zaposlenih iz naslova regresa za letni dopust za leto 2013 nastala šele v novembru 2013. Ta trditev v sodbi ni zapisana, obrazloženo je le, da je imela v navedenem času družba sicer likvidnostne težave, a da je sredstva za izplačilo regresa v letih 2011 in 2012 imela, česar pa ni ugotovilo za izplačilo regresa za leto 2013. Ne glede na zaključek o nastanku obveznosti izplačila regresa je bistvenega pomena okoliščina, da družba v letu 2013 ni razpolagala z zadostnimi sredstvi za izplačilo regresa delavcem, zato je bil očitek neizplačila regresa za leto 2013 iz opisa kaznivega dejanja utemeljeno izpuščen.

40. Pritožba okrožne državne tožilke, ki graja odločitev sodišča prve stopnje, da navedene očitke iz opisa kaznivih dejanj izpusti, je zato neutemeljena, prav tako pa graja odločbe o kazenski sankciji, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno izbralo in ustrezno odmerilo, kot je že bilo obrazloženo.

41. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče pritožbe obdolženke, njenega zagovornika in okrožne državne tožilke kot neutemeljene zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

42. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica neutemeljenih pritožb obdolženke in njenega zagovornika in temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP. Sodna taksa je bila odmerjena po tar. št. 7112, 71113, 71122 in 7301 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, pri tem pa so bile upoštevane premoženjske razmere obdolženke in težavnost kazenske zadeve.

1 Prim.: Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-57/2014-13 z dne 26. 1. 2017 2 Prim.: Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017 3 Prim.: npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 20175/2015 z dne 19. 1. 2017