Jedro

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti le med pogodbeniki, kot to določa 148. člen zakona o obligacijskih razmerjih in ker tožnik ni eden od pogodbenikov, ni aktivno legitimiran k tožbi. V danem primeru, ko temelji tožnikov tožbeni zahtevek na obveznostnopravni pogodbi tretjih, nima sam zahtevka iz pogodbe zoper toženko in zato njegov tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Zgolj v tožbi zatrjevan pravni interes, ki ga povezuje s problematiko tekočega denacionalizacijskega postopka, ni dovolj, ker nima pravno zavarovanega interesa.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. Zahteva stranskega intervenienta za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna na podlagi pogodbe št. V-412-34/84-B, ki jo je sklenila 14.6.1984 z GP predlagati odpis parcel ter vpis družbene lastnine in vknjižbo pravice uporabe na teh parcelah v korist občine.

Na pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je celotni tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, z utemeljitvijo, da tožeča stranka ne more opreti zahtevka na pogodbo, ki so jo sklenile tretje osebe.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo in predlagala, da naj se pobijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji vztraja, da je aktivno legitimirana za vložitev tožbe, ker ima pravni interes v sporu. Opozarja, da sama ne predlaga vknjižbe pogodbe v zemljiški knjigi, kar lahko na podlagi določila 87. paragrafa zakona o zemljiških knjigah predlaga le pogodbenica, terja le, da tožena stranka kot ena od pogodbenic izpolni obveznost, ki jo je prevzela po pogodbi, sklenjeno s stranskim intervenientom. Tožeča stranka ima pravni interes na tem, da se v zemljiški knjigi vknjiži tožena stranka, ker bo tako nesporno, kdo je zavezanec za vrnitev nacionaliziranega premoženja, ker je razlika med zavezanci glede na določili členov 20. in 32 ZDen in ker s spornim premoženjem sedaj dejansko razpolaga stranski intervenient. Na vročeno revizijo se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo, stranski intervenient pa je podal odgovor in v njem predlagal, da naj se revizija zavrne.

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradne dolžnosti po 386. členu zakona o pravdnem postopku (naprej: ZPP) opravljenega preizkusa sodbe sodišča druge stopnje, revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Po oceni revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki se izrečno uveljavlja v reviziji. V postopkih na drugi in prvi stopnji se je ugotovilo dejansko stanje, kot ga je tožnik zatrjeval v tožbeni podlagi: Sam je sprožil pred upravnim organom postopek za vrnitev nacionaliziranih zemljišč, ki so bila predmet odplačne pogodbe z dne 14.6.1984, s katero je stranski intervenient GP odsvojil sporne nepremičnine toženi stranki, ki je v 7. točki pogodbe prevzela obveznost, da bo pogodbo izvedla tudi v zemljiški knjigi, ki pa te obveznosti še vedno ni izpolnila ter je zato vpisan v zemljiški knjigi kot imetnik pravice uporabe še vedno GP.

Tožnik tako zahteva s tožbo, da tožena stranka izpolni obveznost, ki jo je prevzela s 7. členom zgoraj navedene pogodbe. Ker tožnik ni bil pogodbena stranka v pogodbi z dne 14.6.1984, je sodišče druge stopnje njegov tožbeni zahtevek, s katerim je terjal izpolnitev med pogodbenicama dogovorjene obveznosti, zavrnilo. Presodilo je, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le med pogodbeniki, kot to določa 148. člen zakona o obligacijskih razmerjih in ker tožnik ni eden od pogodbenikov, ni aktivno legitimiran k tožbi.

Zavzeto pravno stališče sodišča druge stopnje je po oceni revizijskega sodišča pravilno. Spor, ki ga je tožnik sprožil, je obligacijskopraven, njegova tožba pa je dajatvena. Dajatveni zahtevek pa je lahko utemeljen le, če ima podlago v materialnem pravu. V danem primeru, ko temelji tožnikov tožbeni zahtevek na obveznostnopravni pogodbi tretjih, nima sam zahtevka iz pogodbe zoper toženko in zato njegov tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Zgolj v tožbi zatrjevan pravni interes, ki ga povezuje s problematiko tekočega denacionalizacijskega postopka, ni dovolj, ker nima pravno zavarovanega interesa. Kar zadeva odprti denacionalizacijski postopek, ki se nanaša na sporne parcele, pa je pritrditi stališču sodišča druge stopnje: po določilu 51. člena zakona o denacionalizaciji bo zavezanec za vrnitev stvari tista pravna oseba, v katere premoženju so sporne parcele, ki se bodo vrnile upravičencu. Upoštevno bo pa tisto stanje, ki je obstajalo v času uveljavitve zakona o denacionalizaciji (člen 88).

Ker iz zgoraj obrazloženega izhaja, da sodišče druge stopnje pri odločanju ni zmotno uporabilo materialnega prava, med postopkom pa niso bile ugotovljene kakšne uradoma upoštevne kršitve iz 386. člena ZPP, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).

Odgovor stranskega intervenienta na revizijo tožeče stranke po oceni revizijskega sodišča ni vseboval pravno pomembnih okoliščin. Zato z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka, zaradi česar je revizijsko sodišče stroškovni predlog stranskega intervenienta zavrnilo (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).