Jedro

Priči o prevozu potom aplikacije BlaBlaCar nista vedela nič povedati, tudi zahteve obdolženca po dokumentih nista navajali, prav nasprotno, zatrjevali sta, da se s prevoznikom niso pogovarjali ter da jih je opozarjal naj bodo tiho na ta način, da si je dajal prst na usta. Tako gre pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da je sklicevanje na uporabo aplikacije BlaBlaCar le način obdolženčevega zagovora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 31. 3. 2020, opr. št. II Ks 13303/2020, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega V. K. podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dobo enega meseca, do vključno dne 3. 5. 2020 do 14.45 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od dne 3. 3. 2020 od 14.45 ure dalje. V preiskavi se nahaja zaradi suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da pripor podaljša le za najkrajši čas, ki je potreben za pribavo določenega dokaza.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v predmetni pritožbi uveljavljani in zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani.

5. Utemeljen sum kot dokazni standard, ki je temeljni pogoj za pripor, ni zamejen na neki začrtani verjetnostni stopnji, temveč zajema okvir, ki je višji od utemeljenih razlogov za sum in nižji od gotovosti, potrebne za izrek obsodilne sodbe. V primerih, ko obstaja verjetnost na ravni utemeljenega suma, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in ko dokazi in dejstva govorijo za in proti, mora biti odločitev prepuščena nadaljnjemu postopku. Zato ne gre pritrditi pritožnici, da noben od pridobljenih dokazov ne potrjuje zahtevanega dokaznega standarda. Prav tako pa se sodišče druge stopnje ne strinja z zagovornico, da naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pomanjkljivo in nelogično povzelo obdolženčev zagovor. Pritožnica teh zatrjevanih pomanjkljivosti in nelogičnosti niti ni konkretizirala in zato se je do njih nemogoče opredeliti. Je pa sodišče prve stopnje kot ključna obremenilna dokaza med drugim pravilno izpostavilo pričevanji državljanov S. in S. A. A. S. in O. A. Priči sta namreč poleg ostalih relevantnih okoliščin, ki potrjujejo, da je šlo za izvrševanje predmetnega kaznivega dejanja, opisali vlogo t. i. "sprovajalca" in pri tem poudarili, da je le-ta ko ju je z ostalimi prebežniki pospremil čez državno mejo med H. in S., počakal z njimi tako dolgo, da se je pripeljal obdolženec. Priča O. A. je izpovedala, da naj bi ″sprovajalec″ z obdolžencem ob prevzemu potnikov spregovoril tudi nekaj besed, kar bi lahko kazalo, da je bil prevoz organiziran. Tudi ni logično, zakaj se potem ″sprovajalec″ ne bi peljal zraven, če naj bi on organiziral prevoz preko spletne aplikacije BlaBlaCar. Nenazadnje obe priči o prevozu potom takšne aplikacije nista vedela nič povedati, tudi zahteve obdolženca po dokumentih nista navajali, prav nasprotno, zatrjevali sta, da se s prevoznikom niso pogovarjali ter da jih je opozarjal naj bodo tiho na ta način, da si je dajal prst na usta. Glede na te okoliščine in tudi ostale, ki jih je sodišče prve stopnje izčrpno povzelo ter z razumnimi razlogi pospremilo pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, ni mogoče slediti pritožnici, da je obdolženec podal jasno in razumno pojasnilo, zakaj se je šest tujcev znašlo v njegovem vozilu. Tako gre pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da je sklicevanje na uporabo aplikacije BlaBlaCar le način obdolženčevega zagovora. Dognanjem prvega sodišča glede utemeljenega suma zato po prepričanju sodišča druge stopnje ni mogoče očitati, tako kot skuša pritožnica, da ne temeljijo na zdravo razumski presoji dejstev. Podatka, da obdolženi ni bil zabeležen kot storilec kaznivih dejanj na Hrvaškem, sodišče prve stopnje ni spregledalo (drugi odstavek na str. 6 obrazložitve), a ta podatek ni bistven za ugotavljanje obstoja zahtevanega dokaznega standarda.

6. V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog begosumnosti podan, če se storilec kaznivega dejanja skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti, ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil. Kot je razvidno iz obrazložitve sklepa pod točko 10, je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja pripornega razloga begosumnosti upoštevalo predvsem obdolženčev položaj in njegove življenjske razmere. Gre namreč za tujega državljana, ki ga na ozemlje Republike Slovenije ne veže stalno ali začasno prebivališče in tudi ne zaposlitev ali kakršnekoli druge vezi (rodbinske, poslovne in druge). V takem položaju je sodišče utemeljeno sklepalo, da obstaja realna nevarnost, da se bo obdolženec z begom iz Republike Slovenije izognil izvedbi kazenskega postopka. Ob upoštevanju navedenih okoliščin, teže kaznivega dejanja, predpisane kazni ter domnevnega sodelovanja obdolženca pri očitno organiziranem transportu prebežnikov, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da obstoji realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec pobegnil. Pravilnosti zaključkov prvega sodišča zato po prepričanju pritožbenega senata ne more ovreči sklicevanje pritožnice na trenutne razmere povezane z epidemijo koronavirusa ter okoliščino, da ne razpolaga več z avtomobilom. Prav tako gre pritrditi razlogom prvega sodišča, da pri obdolžencu ne pride v poštev uporaba milejšega omejevalnega ukrepa (točka 11 obrazložitve).

7. Problematiziranje pritožnice, da pripor zoper obdolženca ni več sorazmeren ukrep z vidika dosedanjega trajanja (od 3. 3. 2020), ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje sprejema v izpodbijanem sklepu sprejeto ugotovitev, da je glede na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pripor še vedno sorazmeren ukrep tudi z vidika njegovega dosedanjega trajanja. Pripor je bil obdolžencu podaljšan le za dobo enega meseca, kar je primerna doba za pridobitev med ostalim tudi prevoda zavarovanih tekstovnih sporočil ter seznanitev državnega tožilstva s tekom preiskave zbranimi dokazi in pripravo morebitne obtožnice.

8. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.