Jedro

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da predloženo poročilo o izsledkih o kazenskopravni in delovnopravni odgovornosti na podlagi ugotovitev revizije, ki ga je za toženo stranko kot naročnika pripravila odvetniška družba, ne predstavlja novih dejstev in novega dokaza po določbah 10. točke 394. člena ZPP, na podlagi katerih bi bila lahko za tožnico izdana ugodnejša določba, če bi bila ta dejstva oziroma ta dokaz uporabljena v prejšnjem postopku. Tožena stranka je imela vso pravico pridobiti pravno mnenje o kazenskopravni in delovnopravni odgovornosti posameznih zaposlenih delavcev in bi lahko to pravno mnenje uporabila tudi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bi ugotovila, da obstaja sum storitve kakšnega kaznivega dejanja. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe delovnega sodišča, je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga obstajal resen in utemeljen razlog, ki ga je tožena stranka, na kateri je dokazno breme, tudi dokazala. Tožena stranka je dejansko in zakonito izvedla reorganizacijo, zato za tožnico ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba, če bi bilo to poročilo uporabljeno kot dokaz v prejšnjem postopku.

Tožnica je že v pravnomočno končanem postopku predlagala zaslišanje prič, na katerih izpovedi, ki so bile podane v delovnopravni zadevi, se sklicuje v drugem predlogu za obnovo postopka. Zato skladno z določbo 2. odstavka 395. člena ZPP tudi drugi predlog za obnovo postopka ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloga tožeče stranke z dne 10. 7. 2015 in 14. 5. 2015 za obnovo postopka (točka I izreka) in odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogoma tožeče stranke za obnovo postopka ugodi in toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po stališču pritožbe je odločitev sodišča prve stopnje napačna, sodišče prve stopnje pa v zvezi s posameznim predlogom ni jasno in razumljivo navedlo konkretnih razlogov za svojo odločitev, ni pa se tudi vsebinsko opredelilo do konkretnih predlogov in navedb tožeče stranke. S tem je storilo kršitev iz 4. odstavka 324. člena ZPP in 14. točke 2. odstavka 339. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena istega zakona.

Poročilo, ki vsebuje pravno mnenje tudi o delovno pravni odgovornosti posameznikov, v delu v zvezi z delovnimi razmerji ni v neposredni vzročni zvezi s kazenskim postopkom, je pa v zvezi z obravnavanim individualnim delovnim sporom. V zvezi s tem navaja, da vsebina tega poročila dokazuje ne samo miselni tok tožene stranke, ampak konkretna ravnanja, ki so se prilagajala njenemu cilju, da za vsako ceno odpove pogodbo o zaposlitvi domnevnim krivcem oziroma „osumljencem“ za nastanek škode, zoper katere je kasneje vložila odškodninske tožbe. S tem poročilom je tožena stranka preverila, ali bi lahko določenim osebam podala zakonite izredne odpovedi pogodb o zaposlitvi. Ko je ugotovila, da to ne bo možno, je poskušala najprej sporazumno prekiniti pogodbe o zaposlitvi in ko ji to ni uspelo, je izvedla reorganizacijo, s katero se je znebila za njo spornih delavcev. To so po pritožbenem mnenju vsekakor nova dejstva in novi dokazi, na podlagi katerih bi bila lahko izdana za tožnico ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva uporabljana v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato bi sodišče prve stopnje moralo obnovo postopka dopustiti.

V zvezi z drugim predlogom za obnovo postopka je sodišče prve stopnje pojasnilo, da kot novega dokaza v smislu teh določb ni možno predlagati in obravnavati dokaza, ki ga je stranka že uveljavljala v pravnomočno končanem postopku, saj naj bi to dokazovalo, da je stranka za ta dokaz vedela že prej. Ob tem pritožba poudarja, da tožnica za konkretna dejstva, o katerih so priče izpovedale, ni vedela, niti ni mogla vedeti. Priče so izpovedovale o konkretnem dogajanju in ravnanju tožene stranke in njenih zaposlenih v razmerju do naslovnikov odškodninskih tožb tik pred reorganizacijo tožene stranke in ta dejstva dokazujejo resnične razloge za izvedeno reorganizacijo. Zato gre po prepričanju pritožbe za nova dejstva, ki so bila odkrita naknadno in so sestavni del prejšnjega dejanskega stanja in ne za dejstva, ki bodo nastala šele po končanem prvem naroku za glavno obravnavo. Čeprav je tožnica dokazne predloge s tem v zvezi podala, pa ni mogla navajati konkretnih dejstev, ki iz teh izpovedb izhajajo, saj z njimi ni bila seznanjena.

Kljub temu, da sta se sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče do navedb tožnice v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi opredelili v svojih odločitvah, pa se nista, saj se tudi nista mogli, opredelili do dejstev, ki izhajajo iz poročila in tistih, ki izhajajo iz izpovedi prič in dokazujejo, da je bil poslovni razlog zgolj krinka, da se tožena stranka znebi tožnice in preostalih naslovnikov odškodninskih tožb. Zaradi tega sta predloga za obnovo postopka utemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbo tožeče stranke prerekala kot neutemeljeno in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo 4. odstavka 324. člena ZPP in tudi ni storilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi sklepa je namreč navedlo oba predloga za obnovo postopka, ki ju je podala tožnica, njene navedbe o dejstvih, na katera opira utemeljenost obeh predlogov, navedlo je dokaze, ki jih je tožnica predlagala, tiste, ki jih je izvedlo in razloge, zakaj nekaterih ni izvedlo, prav tako pa tudi predpise, na katere je oprlo svojo odločitev. Sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dal preizkusiti, v njem pa so tudi navedeni jasni razlogi o odločilnih dejstvih in ti si med seboj niso v nasprotju.

7. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da predloženo Poročilo o izsledkih o kazenskopravni in delovnopravni odgovornosti na podlagi ugotovitev revizije J., z dne 23. 4. 2013, ki ga je za toženo stranko kot naročnika pripravila K. o. p., d. o. o., ne predstavlja novih dejstev in novega dokaza po določbah 10. točke 394. člena ZPP, na podlagi katerih bi bila lahko za tožnico izdana ugodnejša določba, če bi bila ta dejstva oziroma ta dokaz uporabljena v prejšnjem postopku. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka vso pravico pridobiti pravno mnenje o kazenskopravni in delovnopravni odgovornosti posameznih zaposlenih delavcev. Tožena stranka bi lahko to pravno mnenje uporabila tudi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če bi ugotovila, da obstaja sum storitve kakšnega kaznivega dejanja. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 578/2013 z dne 30. 6. 2014 potrjene s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1247/2014 z dne 28. 5. 2015, je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga obstajal resen in utemeljen razlog, ki ga je tožena stranka, na kateri je dokazno breme, tudi dokazala. Tožena stranka je dejansko in zakonito izvedla reorganizacijo, zato za tožnico ne bi mogla biti izdana ugodnejša odločba, če bi bilo to poročilo uporabljeno kot dokaz v prejšnjem postopku.

8. Enako velja tudi za drugi tožničin predlog za obnovo postopka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica že v pravnomočno končanem postopku predlagala zaslišanje prič, na katere izpovedi (razen L.L.) podane v delovnopravni zadevi opr. št. Pd 406/2013 se sklicuje v drugem predlogu za obnovo postopka, zato že skladno z določbo 2. odstavka 395. člena ZPP drugi predlog za obnovo postopka ni utemeljen. Poleg tega pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da predložene izpovedi v času prejšnjega sojenja sploh še niso obstajale, saj so bile podane na naroku v zadevi opr. št. Pd 406/2013 šele dne 14. 9. 2015, zato se v postopku tožničinega pravnomočno končanega individualnega delovnega spora sploh ne bi mogle uporabiti (sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 517/2007 z dne 12. 1. 2009 in opr. št. VIII Ips 285/2009 z dne 21. 9. 2009).

9. Glede na navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa je skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona ter 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka.