Jedro

Smisel varstva pri delu je preprečevanje (oz. zmanjševanje) nesreč pri nevarnejših delovnih operacijah (kot npr. delo s stroji, z nevarnimi snovmi, v nevarnih razmerah itd), tam, kjer skrbi za lastno varnost ni mogoče prepuščati delavcu samemu, in njegovi splošni razgledanosti, izkušenosti in iznajdljivosti. Tam pa, kjer gre za dela, ki so nenevarna, enostavna, skorajda vsakodnevna, ali vsaj taka, ki jih obvlada vsak povprečen odrasel človek, zna (in zato mora) vsakdo sme poskrbeti za svojo varnost, pač z upoštevanjem osnovnih in splošno znanih pravil varnega dela. In med ta prav gotovo spada tudi to, da je treba pri delu z orodjem silo usmerjati od sebe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da mora tožena stranka tožniku plačati 8.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožnika je zavezalo, da mora toženi stranki povrniti 225.814,00 SIT stroškov postopka. V razlogih je navedlo, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi dejanj ali opustitev tožene stranke.

Zoper to sodbo se iz vseh razlogov (pri čemer pa obrazloži le zmotno uporabo materialnega prava) pritožuje tožnik in navaja, da je delal po navodilih, ki mu jih je dal direktor tožene stranke. Zaradi poškodovanega svedra ni mogel opraviti predhodnih vrtin in tako izvesti normalno zavijanje vijaka v les. Ugotovitev, da naj bi po škodnem dogodku direktor tožene stranke opravil privitje vseh ostalih vijakov, je sicer pravilna, napačen pa je iz nje izpeljan zaključek.

Mazanje vijakov z milom namreč ne more biti normalen delovni proces.

Razen tega je bil direktor tožene stranke po škodnem dogodku tudi bolj pazljiv. Res bi bilo pravilneje vijačenje, če bi tožnik stal med podbojem in od spodaj z obema rokama privijal vijak. Vendar tožnik tega zaradi svoje višine in višine podboja ni mogel. Zato si je pomagal s stolom. To pa je povzročilo, da je lahko zavijal vijak le z eno roko, zaradi česar je tudi prišlo do poškodbe. Res je delal napačno, vendar po svojem najboljšem znanju. Prvotna dela, ki jih je opravljal pri toženi stranki, niso imela nobene povezave z mizarstvom. Pri mizarskih delih pa je vedno ravnal po navodilih tožene stranke oziroma njenih delavcev. Ob pravilni organizaciji dela in pravilnem orodju do nesreče ne bi prišlo. Poglavitvni vzrok za njo je pomanjkanje pravilnega orodja, t.j. svedra ustrezne debeline. Da takega svedra ni bilo, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Izvedenec je opozoril na vrsto nepravilnosti pri toženi stranki.

Tožena stranka ni izvajala celovitega varstva pri delu, niti ni imela internega akta o varstvu pri delu, ki bi urejal zadeve, za katere Zakon o varstvu pri delu, kolektivna pogodba in drugi predpisi s področja varstva pri delu določajo, da se morajo urediti s tem aktom.

Najpomembneša pa je izvedenčeva ugotovitev, da je bil izključen nadzor in neposredno ukrepanje zoper nestrokovno izvajanje dela.

Tožena stranka tudi ni imela opredeljenih delovnih področij in določitev strokovne usposobljenosti delavca za posamezna dela, niti ni imela navodil za varno delo. Ob vsem tem je bilo tožnikovo nepravilno ravnanje le posledica njegove neusposobljenosti in nepoučenosti, za kar pa je odgovoren le delodajalec. Zato gre v konkretnem primeru za deljeno krivdo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene trditve, da "tožena stranka ni izvajala celovitega varstva pri delu, niti ni imela internega akta o varstvu pri delu, ki bi interno urejal zadeve, za katere Zakon o varstvu pri delu, kolektivna pogodba in drugi predpisi s področja varstva pri delu, določajo, da se morajo urediti s tem aktom", niso pomembne. Kajti v konkretnem primeru je šlo za tako enostavno delovno operacijo (privijanje vijaka v les), da nesreče gotovo ni mogoče pripisati pomanjkanju celovitega varstva pri delu, še manj pa temu, da tožena stranka ni imela internega akta o varstvu pri delu. Zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med očitano opustitvijo tožene stranke (pomanjkanje celovitega varstva pri delu in internega akta o varstvu pri delu) ter škodnim dogodkom.

Pravilno je tudi stališče, da bi bilo (glede na enostavnost delovne operacije ter glede na tožnikovo strokovno usposobljenost) od tožene stranke pretirano zahtevati, da izvaja stalen strokovni nadzor nad enostavnejšimi deli, kot je npr. vijačenje v les. To še toliko bolj, ker je obstajala možnost občasnega konzultiranja z direktorjem tožene stranke in poklicnim mizarjem. Smisel varsta pri delu je namreč preprečevanje (oz. zmanjševanje) nesreč pri nevarnejših delovnih operacijah (npr. delo s stroji, z nevarnimi snovmi, v nevarnih razmerah itd.), tam, kjer skrbi za lastno varnost ni mogoče prepuščati delavcu samemu in njegovi splošni razgledanosti, izkušenosti in iznadljivosti. Tam pa, kjer gre za dela, ki so nenevarna, enostavna, skorajda vsakodnevna, ali vsaj taka, ki jih obvlada vsak povprečen odrasel človek, zna (in zato mora) vsakdo sam poskrbeti za svojo varnost, pač z upoštevanjem osnovnih in splošno znanih pravil varnega dela. In med ta prav gotovo spada tudi, da je treba pri delu z orodjem silo usmerjati od sebe. Res je, da je med vzroki za nesrečo (poleg tožnikove drže telesa, vijačenja proti sebi, enoročne drže izvijača in velike sile privijanja) tudi to, da tožnik ni pripravil in uporabil ustreznega (nepoškodovanega) orodja. Sveder je bil namreč zlomljen. Vendar ta okoliščina sama po sebi ni v zvezi z nesrečo. Tožnik bi namreč lahko vijak brez težav privil tudi tako, kot je to nato storil direktor tožene stranke, torej brez svedra. In če si tega ni domislil sam, bi se lahko obrnil na direktorja ali na poklicnega mizarja, ki sta bila takrat oba v bližini. Vzrok za nesrečo je treba zato pripisati le tožnikovemu ravnanju. Ob tem velja zavrniti tudi pritožbeno naziranje, da zaradi svoje višine in višine podboja tožnik ni mogel stati med podbojem in od spodaj z obema rokama privijati vijak. Kajti sodišče prve stopnje je z izvedencem ugotovilo, da bi bilo mogoče delo opraviti tudi na drug način, brez uporabe stola: tožnik je namreč visok 176 cm, delo pa se je opravljalo na višini 198 cm.

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku).