Jedro

Davčna izvršba z rubežem dolžnikove terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če obstaja pravnomočen izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Pri tem je davčni organ na pravnomočno odločitev sodišča vezan, kolikor je z njo odločeno o vprašanju, ki je kot predhodno opredeljeno v prvem odstavku 147. člena ZUP in na stališče Vrhovnega sodišča, da spora med davčnim dolžnikom in tretjo osebo o obstoju denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja ne sme reševati sam.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42914-834/2014-1 08-3221-17 z dne 21. 1. 2014 in odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 42914-834/2014-2 08-3221-20 z dne 4. 9. 2014 se odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika A. d.o.o. (v nadaljevanju A. d.o.o.) začel davčno izvršbo dolžnega zneska, ki izhaja iz v izreku navedenih izvršilnih naslovov in ki znaša na dan 21. 1. 2014 skupaj 7.520,04 EUR, in sicer z rubežem terjatev dolžnika do tožeče stranke na podlagi fakture št. 020231-11 z dne 22. 9. 2011 v znesku 7.457,31 EUR, z datumom zapadlosti 30. 9. 2011. Dolžniku se prepoveduje razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku pa se naloži, da plača zarubljeni znesek dolga na predpisan prehodni podračun. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-29-470/2014-5 z dne 31. 12. 2014 ugovor tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljen. V razlogih se strinja z odločitvijo in z razlogi prve stopnje. Ugovoru tožeče stranke, da njena obveznost do davčnega dolžnika prenehala na podlagi pobotnega ugovora, ki ga je uveljavljala v pravdi in zato v času rubeža (28. 1. 2014) ni obstajala, pritožbeni organ ne sledi, ker tožeča stranka s predloženimi listinami ni dokazala uspeha v pravdnem postopku, ki se sicer nesporno vodi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do tožeče stranke. Kot neskladno s 147. členom ZUP zavrne tudi stališče, da davčni organ predhodnega vprašanja (o obstoju terjatve) ne more reševati sam in da mora postopek davčne izvršbe prekiniti, dokler ga ne reši pristojni organ (Okrožno sodišče v Ljubljani).

2. Z izpodbijano odločbo pa je tožeči stranki naloženo, da neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi v znesku 7.457,31 EUR plača v roku 15 dni po prejemu odločbe. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-1125/2014-2 z dne 12. 1. 2015 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Neobstoj oziroma prenehanje terjatve s pobotom je mogoče z uspehom uveljavljati v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi. Predmet tega postopka pa je v skladu z določbo 175. člena ZDavP-2 le odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo, ker tožeča stranka kot dolžnikova dolžnica ni ravnala po sklepu o davčni izvršbi.

3. Tožeča stranka odločitev izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka. V zvezi z odločbo o ugovoru vztraja, da bi moral davčni organ postopek prekiniti do pravnomočne odločitve pravdnega sodišča glede (ne)obstoja A. d.o.o. terjatve do tožeče stranke. Stališče, ki ga v tej zvezi zavzame tožena stranka, je po mnenju tožnika neskladno s 147. členom ZUP in stališčem, ki ga je v 12. točki sodbe X Ips 410/2012 zavzelo Vrhovno sodišče, s katerim je svoje pravno naziranje tožeča stranka utemeljevala že v postopku davčne izvršbe. Morebitna ugotovitev pravdnega sodišča, da A. d.o.o. terjatev ne obstoji, bi vodila v obnovo postopka davčne izvršbe, kar je že na prvi pogled nesmotrno in v nasprotju s temeljnimi načeli postopka davčne izvršbe. Ob zavzetem stališču, da bo predhodno vprašanje reševala sama, pa bi tožena stranka morala vsaj obrazložiti, zakaj šteje, da terjatev A. d.o.o. do tožeče stranke obstoji, česar pa ni storila. Odločba o ugovoru je ostala popolnoma neobrazložena, saj iz nje ni mogoče razbrati, ali in kako je tožena stranka sploh presodila navedbe tožeče stranke o (ne)obstoju A. d.o.o. terjatve. Gre za kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka, kar narekuje odpravo odločbe. Glede odločbe o pritožbi pa ne vzdrži argument, da bi tožeča stranka ugovore o (ne)obstoju A. d.o.o. terjatve lahko "uspešno" uveljavljala le v ugovoru in da bi morala v vsakem primeru ravnati v skladu s sklepom o izvršbi. V skladu z njim seveda ni ravnala, saj je vložila ugovor, o katerem pa do konca leta 2014 sploh ni bilo odločeno. Odločba je bila izdana 4. 9. 2014, torej še pred odločitvijo o ugovoru. Stališče, da bi prišlo do "nezakonitega podvajanja pravnih sredstev" torej ne drži, ravno nasprotno - tožeča stranka je vložila dve pravni sredstvi, pa niti o enem od njiju ni bilo vsebinsko odločeno. Zato tožeča stranka ponovno (kot v ugovoru in pritožbi) in z obširnimi razlogi opozarja, da je ureditev po ZDavP-2, ko so dolžnikovemu dolžniku zgolj navidezno na voljo "pravna sredstva" (ugovor in kasneje pritožba), ki so popolnoma neučinkovita, neskladna z 22. in 33. členom Ustave. Sodišču zato predlaga, da vloži zahtevo za oceno ustavnosti ZDavP-2 v delu, v katerem se nanaša na davčno izvršbo na druge denarne terjatve dolžnika in na protiustavno nesuspenzivnost in neučinkovitost pravnih sredstev in da izpodbijani sklep in odločbo odpravi, zadevo vrne v ponoven postopek organu prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

4. V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka dodatno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-6/13-12 (Up-24/13-16) z dne 11. 2. 2016 in poudarja, da se nanaša na zadevo, ki je bila v bistvenih elementih identična predmetni.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Davčni dolžnik A. d.o.o. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka trditve tožeče stranke in nasprotuje njenemu pravnemu naziranju. Predlaga zavrnitev tožbe in uveljavlja zahtevek za povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini. V zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, ki jo navaja tožeča stranka, pa meni, da za konkretni primer ni uporabljiva, saj je tožeča stranka terjatev davčnega dolžnika prijavila v e-pobot oziroma je v tem okviru podala predlog kompenzacije 22. 12. 2011, kar pomeni, da je terjatev nesporno priznala.

7. V drugi pripravljalni vlogi tožeča stranka utemeljuje upoštevnost obravnavane odločbe Ustavnega sodišča, podredno pa v nadaljevanju pojasnjuje še razloge, zaradi katerih je račun št. 231/2011 najprej prijavila v e-pobot, šele nato pa plačilu terjatve, obsežene z računom, začela nasprotovati. V nadaljnji pripravljalni vlogi pa sodišču, ne glede na prejeto pojasnilo, da bo v zadevi odločeno nemudoma po odločitvi Ustavnega sodišča o vloženi zahtevi Upravnega sodišča za oceno ustavnosti 174. člena ZDavP-2, ki se pri Ustavnem sodišču vodi pod opr. št. U-I-155/16, dodatno predlaga sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 3619/2012 z dne 1. 7. 2015, sklep in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1545/2015 z dne 10. 5. 2016, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1324/2016 z dne 17. 2. 2017 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 538/2017 z dne 17. 10. 2017, iz katerih je razvidno, da domnevna terjatev A d.o.o. do tožeče stranke, ki je bila predmet rubeža, sploh ne obstoji. Brez poseganja v argumentacijo glede neustavnosti ZDavP-2 zato tožeča stranka sodišče opozarja, da v zadevi ni več potrebe po čakanju na odločitev Ustavnega sodišča, saj je sedaj s pravnomočno sodno odločbo na matičnem področju ugotovljeno, da A. d.o.o. terjatev, na katero je davčni organ posegel (poskušal poseči) z izpodbijanima aktoma, ne obstoji, kar pomeni, da za njuno izdajo ni nobene pravne podlage.

8. Tožba je utemeljena.

9. Z odločbo št. U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016, na katero se sklicuje tožeča stranka, je Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi presodilo, da stališče po katerem za izvršbo z rubežem denarne terjatve zadostuje, da se o obstoju sporne terjatve odloči kot o predhodnem vprašanju v okviru davčne izvršbe, v bistvu izničuje pravico tretje osebe do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker ji preprečuje, da bi v kognicijskem kontradiktornem sodnem postopku imela kot tožena stranka možnost zavarovati svoj položaj pred posegom v svoje premoženje in izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča zaradi kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP razveljavilo ter zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

10. Ker je naslovno sodišče ocenilo, da so določbe ZDavP-2 o davčni izvršbi na druge denarne terjatve dolžnika, vključno z določbami 174. člena, jasne, pregledne in notranje sistematične in da ob upoštevanju načela zakonitosti na področju davčnega prava ne omogočajo razlage, ki bi zagotavljala pravico do sodnega varstva na način, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-6/13-12, Up 24/13-16 z dne 11.2. 2016, je postopek v zadevi I U 328/2017 prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti četrtega in petega odstavka 174. člena ZDavP-2, odločanje v drugih upravnih sporih pa odložilo do odločitve Ustavnega sodišča. 11. Glede na predložene sodne odločbe pa v obravnavanem primeru čakanje na odločitev Ustavnega sodišča za odločitev ni (več) potrebna. Predložene sodbe namreč omogočajo odločanje v skladu z ugotovitvijo Ustavnega sodišča, ki po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če obstaja pravnomočen izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Ker predstavljeni pogoji za odločanje o obstoju terjatve v davčnem postopku niso bili izpolnjeni, je sodišče izpodbijani sklep in odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo davčnemu organu, da ob upoštevanju pravnomočne sodne odločitve ponovno odloči o zadevi. Pri tem je davčni organ na pravnomočno odločitev sodišča vezan, kolikor je z njo odločeno o vprašanju, ki je kot predhodno opredeljeno v prvem odstavku 147. člena ZUP in na stališče Vrhovnega sodišča, da spora med davčnim dolžnikom in tretjo osebo o obstoju denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja ne sme reševati sam.

12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13).

13. Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi prve alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.