Jedro

Do vtoževanega prikrajšanja pri plači je prišlo zaradi tega, ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da najmanj enkrat letno uskladi preglednico indeksov življenjskih stroškov, ki se upoštevajo pri izračunu pripadajoče plače javnega uslužbenca, ki delo opravlja v tujini (tretji odstavek 7. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini). Zaradi takšne opustitve je bil tožnik prikrajšan pri plači, saj je bila ta obračunana ob upoštevanju nižjih (neusklajenih) indeksov življenjskih stroškov. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače utemeljen.

Protipravnost ravnanja tožene stranke je podana, ker v nasprotju s svojo obveznostjo iz Uredbe ni spremenila preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožnikova plača v spornem obdobju obračunana in izplačana na podlagi nespremenjenega indeksa življenjskih stroškov.

Škoda, ki je tožniku nastala v višini premalo izplačane plače za sporno obdobje, je neposredna posledica tega, da Vlada ni sprejela spremembe preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožniku plača obračunana in izplačala v nižjem znesku, kot bi mu šla, če bi Vlada izpolnila v tretjem odstavku 7. člena Uredbe določeno obveznost, da to stori. Zato je podana tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 5.259,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku navedenih mesečnih zneskov (točka I izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.683,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da tožnikov zahtevek za plačilo dosojenega zneska kot prikrajšanja pri plači ni utemeljen, vendar pa je hkrati menilo, da je dolžno tožbeni zahtevek presoditi z vidika vseh možnih pravnih podlag in da je zahtevek utemeljen kot odškodninski zahtevek. S tem pa je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka, ki v tem sporu sploh ni bil postavljen. Tožnik je postavil zgolj zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, ne pa tudi zahtevka na odškodninski podlagi. Zato je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo nekaj, česar sploh ni zahteval. Pri presojanju utemeljenosti zahtevka iz naslova odškodnine gre za spremembo tožbe, zato bi sodišče prve stopnje toženi stranki moralo omogočiti rok, da se o takšni spremembi izjavi. Izpodbijana sodba je zato sodba presenečenja in je bila toženi stranki odvzeta možnost izjave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik tožbo utemeljil izključno kot zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači. Tožnik je v pripravljalnih vlogah z dne 17. 1. 2012 in 18. 1. 2012 navajal, da mu je bila prizadejana premoženjska škoda oziroma, da mu je nastala velika škoda, vendar pa svojega zahtevka ni utemeljil na odškodninski podlagi. Tožena stranka zato meni, da je tožba nesklepčna. Sodišče prve stopnje se pri stališču, da je protipravnost podana, ker je država opustila izdajo akta, ki bi ga morala izdati, sklicuje na sodni sklep II Ips 342/2004. Vendar pa je v navedeni zadevi šlo za opustitev izdaje predpisov v nasprotju z dolžnostjo. Izhaja bodisi iz direktive Evropskega parlamenta in Sveta ali pa Ustave Republike Slovenije ali zakona ali odločbe Ustavnega sodišča. V tem sporu pa tožena stranka ni izpolnila obveznosti, ki izhaja iz Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/2009 s spremembami, v nadaljevanju Uredba). Vendar pa je Uredba zgolj konkretizacija Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1, Ur. l. RS, št. 45/2001 s spremembami). Ta zakon pa ne določa dolžnosti tožene stranke, da enkrat letno posodobi preglednico indeksa življenjskih stroškov, zato ni mogoče govoriti o normativni protipravnosti. Normativne protipravnosti na ravnih podzakonskih predpisov že pojmovno ni mogoče utemeljiti, saj bi sicer prišli do zaključka, da je tisti, ki je izdal podzakonski predpis sam sebi povzročil protipravno ravnanje oziroma opustitev dolžnega ravnanja, kar pa prav gotovo ni bil njegov namen. Brez ustreznega dokaznega postopka tudi ni mogoče trditi, da obstaja vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo, ki naj bi tožniku nastala v obliki prikrajšanja pri plači. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri določanju višine odškodnine uporabilo pooblastilo iz prvega odstavka 216. člena ZPP, vendar je to pooblastilo možno uporabiti le v primeru, če je tožbeni zahtevek potreben in utemeljen, višine škode pa ni mogoče ugotoviti oziroma bi se lahko ugotovila le z nesorazmernimi težavami. V kolikor je tožniku nastajala premoženjska škoda, bi moral njeno višino zatrjevati in tudi dokazati, saj je bilo na njem trditveno in dokazno breme. Sodišče prve stopnje je prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je po eni strani samo izračunalo višino škode, na drugi strani pa se je sklicevalo na prosti preudarek. Tožena stranka je bila prepričana, da bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek presojalo zgolj s stališča zahtevka za plačilo prikrajšanja pri plači, zato je na naroku za glavno obravnavo tudi navedla, da gre za pravno vprašanje, ki naj ga reši sodišče. Sodišče prve stopnje pri tem ni razkrilo svojega razmišljanja in strankam ni omogočilo, da podajo dodatne navedbe in trditveno podlago, čeprav je znano, da uporaba 216. člena ZPP predstavlja ugotavljanje dejanskega stanja in ne reševanje pravnega vprašanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi tožnik zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači spremenil v odškodninski zahtevek. Navedeno vprašanje je pomembno zaradi ugovora zastaranja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP. O prekoračitvi tožbenega zahtevka govorimo, če sodišče tožniku dosodi več ali pa nekaj drugega kot je zahteval. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneska 10.943,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov, sodišče pa mu je dosodilo le vtoževane zneske za čas od januarja do julija 2011, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za plačilo vtoževanih zneskov za čas od aprila 2010 do decembra 2010. Že zgolj iz takšne odločitve sodišča prve stopnje je razvidno, da sodišče tožniku ni dosodilo nekaj drugega, kot pa je zahteval. Zmotno je stališče tožene stranke, da gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, ker je sodišče prve stopnje zavzelo pravno stališče, da je tožnikov zahtevek delno utemeljen kot odškodninski zahtevek in ne kot zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači (iz delovno pravnega vidika). Pri vprašanju, ali je prišlo do prekoračitve tožbenega zahtevka ni bistveno, kako je tožnik opredelil pravni temelj tožbenega zahtevka, temveč o kakšnem zahtevku je sodišče odločilo. Ni bistveno, da je tožnik tudi v tožbenem zahtevku opredelil, da vtoževani znesek predstavlja premalo izplačano plačo, saj tudi ob stališču, da je tožena stranka del vtoževanega zneska dolžna plačati na podlagi odškodninske odgovornosti, še vedno gre za premalo izplačano plačo. Do prikrajšanja v plači je pač prišlo zaradi tega, ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, da najmanj enkrat letno uskladi preglednico indeksov življenjskih stroškov, ki se upoštevajo pri izračunu pripadajoče plače javnega uslužbenca, ki delo opravlja v tujini. Zaradi takšne opustitve je bil tožnik prikrajšan pri plači, saj je bila ta obračunana ob upoštevanju nižjih (neusklajenih) indeksov življenjskih stroškov. Tožnik je že v tožbi navedel, da je do prikrajšanja tožnika pri plači prišlo zaradi opustitve tožene stranke, ki ni izpolnila svoje obveznosti iz tretjega odstavka 7. člena Uredbe, da najmanj enkrat letno sprejme spremembo preglednice indeksov življenjskih stroškov, ki so določeni v prilogi 2 te Uredbe. Plača za delo v tujini se namreč izračuna tako, da se osnova, ki je za posamezno delovno mesto določena v prilogi 1 pomnoži z indeksom življenjskih stroškov, ki jih za posamezni kraj določi Organizacija združenih narodov in so navedeni v prilogi 2, ki je sestavni del Uredbe.

Tožnik je v tožbi izrecno uveljavljal, da zaradi tega, ker se priloga 2 Uredbe ni uskladila z indeksi Organizacije združenih narodov ni prejemal plače, ki bi ustrezala tem indeksom, saj je z aprilom 2010 poteklo eno leto od uveljavitve Uredbe in bi morala Vlada najkasneje v tem mesecu upoštevati spremenjene okoliščine, ki izhajajo iz indeksom OZN. Tožnik je tako v tožbi povsem jasno opredelil, zakaj je prišlo do prikrajšanja pri plači, zato ni bistveno, da se pri tem ni izrecno skliceval na določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), saj je po vsebini povsem jasno opredelil, da mu je prikrajšanje pri plači nastalo zaradi nedopustne opustitve tožene stranke. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sodišče dolžno tožbeni zahtevek presoditi z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki bi ga utegnile utemeljiti. Sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo navede stranka. Vendar pa v tem primeru niti ne gre za ta problem, saj je tožnik v tožbi navedel vsa dejstva, iz katerih izhaja odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki mu je nastala v obliki prikrajšanja pri plači. Tako je tožnik navedel, v čem je protipravno ravnanje tožene stranke (opustitev z Uredbo predpisane dolžnosti objave spremembe indeksa življenjskih stroškov), kakor tudi kakšna škoda mu je nastala in koliko znaša (prikrajšanje pri plači v višini razlike med plačo, izračunano z upoštevanjem ažuriranega indeksa življenjskih stroškov in dejansko izplačana plača).

Glede na tožbene navedbe je povsem neprepričljivo pritožbeno zatrjevanje, da izpodbijana sodba pomeni sodbo presenečenja. Neprepričljivost takšnega pritožbenega stališča je razvidna tudi iz vloge tožene stranke z dne 13. 2. 2012, v kateri izrecno navaja, da so nerelevantne tožnikove trditve o domnevni premoženjski škodi, ki naj bi jo tožena stranka povzročila z opustitvijo predpisanega dolžnega ravnanja. Zgolj to, da je sodišče prve stopnje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka zavzelo drugačno stališče, kot ga uveljavlja tožena stranka, pa še zdaleč ne pomeni, da bi šlo za sodbo presenečenja oziroma, da je sodišče prve stopnje kakorkoli kršilo procesna jamstva v tem sporu.

Povsem zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da je šlo v konkretnem primeru za spremembo tožbe, zaradi česar bi sodišče prve stopnje toženi stranki moralo omogočiti rok, da se o takšni spremembi izjavi. Tožnik tožbenega zahtevka ni spreminjal. V skladu z drugim odstavkom 184. člena ZPP gre za spremembo tožbe, če se spremeni istovetnost zahtevka, če se obstoječi zahtevek poveča, ali pa če se poleg obstoječega uveljavlja drug zahtevek. V tem sporu do takšne spremembe zahtevka ni prišlo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilna dejstva ugotavljalo izven trditvene podlage tožbe. Na tak očitek je možno sklepati iz pritožbene navedbe, da ni naloga sodišča, da bi iz listin, ki so priložene kot dokaz, samo izbiralo (to je ugotavljalo) pomembna dejstva. Kakor je že razloženo zgoraj je trditvena podlaga tožbe zajemala tudi trditev, da je tožniku prikrajšanje pri plači nastalo, ker tožena stranka v nasprotju s svojo dolžnostjo ni spremenila preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je tožnik prejel nižjo plačo, kot bi mu šla.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je protipravnost ravnanja tožene stranke podana, ker v nasprotju s svojo obveznostjo iz Uredbe ni spremenila preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožnikova plača v spornem obdobju obračunana in izplačana na podlagi nespremenjenega indeksa življenjskih stroškov. Povsem zmotno je pritožbeno stališče, da bi o normativni protipravnosti ravnanja tožene stranke lahko govorili le, če bi bila obveznost enkrat letno posodobiti preglednico indeksa življenjskih stroškov določena v zakonu in da ni mogoče govoriti o protipravnosti, ker je ta obveznost določena v Uredbi. Očitno je, da se tožena stranka pri tem opira na stališče v sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 342/2004 o tem, da je normativna - legislativna protipravnost ravnanja države podana med drugim takrat, ko ta v očitnem nasprotju z dolžnostjo izdaje predpisa, neposredno izvirajočega iz direktive Evropskega parlamenta in sveta ali Ustave RS ali zakona ali odločbe Ustavnega sodišča RS, predpisa ne izda, pa je ta opustitev v vzročni zvezi z nastalo škodo. V tem stališču seveda niso taksativno našteti vsi pravni viri, na podlagi katerih je država dolžna izdati nek predpis, temveč gre za primeroma naštete vire. Nobenega razloga ni, da ne bi normativne protipravnosti povzročila tudi opustitev izdaje predpisa, ki ga je država dolžna izdati na podlagi podzakonskega akta. Tudi takšno ravnanje je potrebno opredeliti kot protipravno, saj pomeni opustitev izrecno predpisane dolžnosti države (v konkretnem primeru Vlade).

Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da je normativna protipravnost pri podzakonskih aktih že pojmovno izključena, češ da bi to pomenilo, da je tisti, ki je izdal podzakonski akt sam povzročil protipravno ravnanje. Na oceno protipravnosti ne more vplivati okoliščina, da je Uredbo izdala Vlada in da bi ta morala na predlog ministra za zunanje zadeve sprejeti tudi spremembo preglednice indeksov življenjskih stroškov, ki so določeni v prilogi 2 te Uredbe. Absurdno bi bilo stališče, da o protipravnosti ni mogoče govoriti kadar državni organ ne izda predpisa, ki ga je dolžan izdati na podlagi lastnega predpisa.

Škoda, ki je tožniku nastala v višini premalo izplačane plače za sporno obdobje je neposredna posledica tega, da Vlada ni sprejela spremembe preglednice indeksov življenjskih stroškov, zaradi česar je bila tožniku plača obračunana in izplačala v nižjem znesku, kot bi mu šla, če bi Vlada izpolnila v tretjem odstavku 7. člena Uredbe določeno obveznost, da to stori. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je podana tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da bi ob vzročni zvezi lahko sklepali le po nekem drugem dokaznem postopku, kot pa je bil izveden. Tožena stranka pri tem niti ne navaja, katere dokaze je sodišče prve stopnje v zvezi s tem moralo izvajati.

Z navedbo, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ker se po eni strani sklicuje na prosti preudarek, po drugi strani pa samo izračuna višino škode, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar so razlogi sodbe med seboj nejasni, ali med seboj v nasprotju in ima izpodbijana sodba zato takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti. V konkretnem primeru ni podano nič od navedenega. Nasprotje, na katerega opozarja pritožba je le navidezno, predvsem pa to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Prav tako ni možno trditi, da bi zaradi sklicevanja na prosti preudarek izpodbijana sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katere je ne bi bilo možno preizkusiti. Na prosti preudarek se izpodbijana sodba sklicuje le v tem smislu, da bi bilo povezano z nesorazmernimi stroški, če bi se za natančen izračun prikrajšanja tožnika ugotavljalo, kakšen bi bil ob upoštevanju metodologije, ki jo sicer uporablja OZN indeks življenjskih stroškov za A., saj OZN objavlja le indeks rasti življenjskih stroškov za B.. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pri izračunu pripadajoče plače tožnika za sporno obdobje upoštevalo indeks, ki ga je OZN določil za B. v višini 1,1209. Sodišče prve stopnje se je tako na prosti preudarek sklicevalo le v toliko, da ni ugotavljalo indeksa življenjskih stroškov, kakršen bi bil po metodologiji OZN za A., temveč je upoštevalo indeks življenjskih stroškov, kakršen je bil po metodologiji OZN določen za B. in je v spornem obdobju znašal 1,209, tožniku pa je bila plača obračunana ob upoštevanju količnika 0,9839, kar je bil indeks, ki je bil v prilogi 2 Uredbe določen za A. in ni bil spremenjen od prve objave v Uredbi o spremembah in dopolnitvah Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 23/2009) z dne 27. 3. 2009. Uporaba določbe prvega odstavka 216. člena ZPP o odločanju po prostem preudarku pride v poštev, če sodišče ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine oziroma do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneskov oziroma količina stvari ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Sodišče prve stopnje se nekoliko neustrezno sklicuje na odločanje po prostem preudarku, saj s tem dejansko pojasnjuje, kako je izračunalo prikrajšanje tožnika pri plači, do katerega je prišlo, ker je tožena stranka plačo obračunala ob upoštevanju količnika, ki ni bil ažuriran tako, kot to zahteva tretji odstavek 7. člena Uredbe. Sodišče prve stopnje tako v resnici ni odločalo na podlagi prostega preudarka, ampak je napravilo povsem ustrezen izračun, pri katerem je pač upoštevalo tisti ažurirani podatek indeksa življenjskih stroškov, ki ga je OZN objavil za mesto B., kot edino … mesto, ki je zajeto v tabeli te organizacije. Tudi indeks, ki ga je tožena stranka v prilogi 2 Uredbe objavila za A. po višini ustreza indeksu, ki ga je v tistem času OZN objavil za B. Odločitev sodišča prve stopnje, da upošteva objavljeni indeks za B. je kvečjemu v škodo tožniku, saj tudi Uredba izhaja iz predpostavke, da je indeks življenjskih stroškov za glavno mesto višji. Ob upoštevanju načela vezanosti na tožbeni zahtevek, pa je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožniku za obdobje od januarja do julija 2011 (z izjemo junija 2011) dosodilo vtoževane zneske, saj so bili na opisani način izračunani zneski za vse mesece, razen za junij 2011, višji od vtoževanih zneskov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj stroškov odgovora na pritožbo ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.