12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 3212/2001 z dne 8. 10. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča št. III P 1210/2000 z dne 18. 9. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je v postopku zaradi motenja posesti s sklepom ugotovilo, da je pritožnik (v pravdnem postopku toženec) motil tožnika v zadnji mirni posesti uporabe studenca, ko je s studenca odstranil betonsko ploščo, ga zabetoniral in prekril z zemljo. Pritožniku je naložilo, da vzpostavi prejšnje stanje, v bodoče pa se vzdrži motilnih dejanj (I. točka sklepa). Predlog za izdajo začasne odredbe je sodišče zavrnilo (II. točka sklepa).

Zoper I. točko sklepa, tj. zoper zanj neugodno odločbo, je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

V ustavni pritožbi zoper navedeni sodni odločbi pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23. in prvega odstavka 67. člena Ustave. Meni, da gre za pravno zgrešeno odločitev, ki je v nasprotju s siceršnjo sodno prakso. Višjemu sodišču očita, da se je v svoji odločbi ukvarjalo z obrobnimi vprašanji, namesto da bi konkretno in argumentirano odgovorilo na pritožbene navedbe.

Navaja, da tožnika v postopku nista dokazala domnevne zadnje mirne posesti, da ni bilo ugotovljeno, kdaj naj bi bila domnevna motitvena dejanja storjena niti da bi bila le-ta protipravna.

Tožnika naj namreč nikoli ne bi živela niti naj ne bi nameravala živeti v hiši, za katere gradnjo naj bi pred leti vodo zajemala, zato naj tudi ne bi imela ekonomskega interesa za pravdo. Niti tožnika niti drugi naj si nikoli ne bi lastili nobenih posestnih pravic do vode iz spornega vodnega vira. Če je tožeča stranka vodo skrivoma in brez soglasja pritožnika vendarle zajemala, naj bi šlo kvečjemu za viciozno obliko posesti. Pritožnik v ustavni pritožbi opozarja še na nepravočasnost tožbe in na dejstvo, da tožba ne zajema tudi pritožnikove žene, ki je solastnica zemljišča, na katerem se nahaja sporni vodni vir.

B.

Ustavno sodišče ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi kršitev materialnega in procesnega prava ter nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Z navedbami, s katerimi pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo, kršitve pravic sicer zatrjuje, vendar jih ne izkaže. Pritožnik namreč z večino navedb v ustavni pritožbi sodiščema očita predvsem nepravilnosti v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem in uporabo materialnega prava, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem.

Glede pritožnikovih očitkov v zvezi z nepravočasnostjo tožbe in pasivno legitimacijo Ustavno sodišče pojasnjuje, da pritožnik teh kršitev v pritožbi ni uveljavljal in zato v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so mu bila na razpolago, ni izkoristil.

Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Zato navedenih dveh domnevnih kršitev, tudi če bi sicer lahko bili razlog za ustavno pritožbo, v tem primeru v ustavni pritožbi ni mogoče uveljavljati.

Ustavno relevanten bi bil z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena, lahko očitek pritožnika, da izpodbijana odločitev odstopa od siceršnje sodne prakse, vendar ga pritožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem drugačne sodne prakse ni izkazal. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožnikovemu pavšalnemu očitku o neobrazloženosti sodbe pritožbenega sodišča. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave sicer izhaja obveznost sodišča, da odgovori na tiste pritožbene navedbe, ki so po razumni oceni sodišča bistvene za odločitev. Tej zahtevi je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno; obrazložitev izpodbijanih odločb je razumna in prepričljiva, sodišče pa se je opredelilo tudi do bistvenih pritožnikovih navedb. Z izpodbijanima odločitvama pritožniku tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ta pravica je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve pa je v obravnavni zadevi prišlo. Zgolj dejstvo, da pritožnik z odločitvijo sodišč ne soglaša, ne zadošča za sklep o kršitvi pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22. in 23. člena Ustave. Na prvi odstavek 67. člena Ustave, ki določa, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, pa se za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

Ker z izpodbijanima sodnima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger